V SLS po razkritju ministrske ekipe Janeza Janše ne skrivajo razočaranja. Stranka je ostala brez svojega ministra, Tina Bregant pa je zapisala, da je zanjo in za SLS to »boleč dan«. A kljub grenkobi za zdaj ne napovedujejo odmika od nove vlade.

Ko se je seznam ministrov zaprl, je v SLS zabolelo

V politiki so trenutki, ko se razočaranje ne skriva več za diplomatskimi stavki. In prav tak trenutek se je zgodil po objavi kandidatov za četrto vlado Janeza Janše. Slovenska ljudska stranka, ki je bila del širšega desnosredinskega povezovanja, je ostala brez ministrskega mesta. Predsednica SLS Tina Bregant se je pozno zvečer oglasila na Facebooku in zapisala stavek, ki je povedal več kot dolga politična pojasnila: »Danes je za mene in mojo stranko boleč dan.« Dodala je, da ji je telefon »skoraj pregorel«, kar kaže, da se je v stranki po objavi seznama ministrskih kandidatov sprožilo precej nezadovoljstva.

»Dana beseda je za nas sveta«

Kljub očitnemu razočaranju Bregantova ni napovedala obračuna ali umika podpore. Nasprotno. Poudarila je, da v SLS zavezništvo jemljejo resno, da so podpisali koalicijsko pogodbo in da za svojo besedo stojijo. »Dana beseda je za nas sveta,« je zapisala. Ob tem je dodala misel o spremembi, izbiri in načelih ter zapis sklenila skoraj filmsko: »Ja, vdih, izdih. Jutri je nov dan.« A ta »nov dan« bo za SLS očitno zahteven, saj mora stranka zdaj svojim članom in volivcem pojasniti, zakaj je ostala brez neposrednega mesta v vladi.

Podobnik ostrejši: SLS je bila ponižana

Še ostrejši je bil nekdanji predsednik SLS Marjan Podobnik. Na omrežju X je zapisal, da je bila stranka ponižana, ker v razdelitvi petih ministrskih mest trojčka NSi, SLS in Fokus ni dobila nobenega. To je označil za »nepravično, nerazumno, obžalovanja vredno«. Toda tudi Podobnik je hitro dodal, da SLS »niti slučajno« ne bo rušila nove vlade. To je pomembno sporočilo: jeza je očitna, toda vrata sodelovanju za zdaj ostajajo odprta.

Fokus dobil ministrico, SLS pa obljubo odprtih vrat

Po razdelitvi bo NSi dobila štiri ministrska mesta, Fokus pa eno. SLS pa naj bi, kot kaže, ostala pri podpori in morebitnem sodelovanju v drugih oblikah. Predsednik NSi Jernej Vrtovec je poudaril, da so za dobre kadre odprta vsa vrata. Vprašanje pa ostaja: ali bo to za SLS dovolj? Stranka je vstopila v politično zavezništvo z jasnimi pričakovanji, zdaj pa mora pogoltniti grenko odločitev. In čeprav Bregantova govori o načelih in dani besedi, je iz zapisanega jasno: ta rana se ne bo zacelila čez noč.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Jan Macarol je z ostrim zapisom odprl vprašanje, ki bi moralo skrbeti vsako prihodnjo vlado: ali Slovenija umetno inteligenco razume kot zgodovinsko priložnost ali kot še en dokument, ki ga bomo tri leta premlevali po pisarnah. Njegovo opozorilo ni le tehnološko. Je politično, gospodarsko in predvsem generacijsko.

To ni več igrača, to je nova industrijska revolucija

Umetna inteligenca ni več stvar prihodnosti, o kateri se govori na konferencah, ob okroglih mizah in v dolgih strategijah. Je tukaj. Piše kodo, odgovarja strankam, analizira podatke, vodi procese, pomaga zdravnikom, podjetjem in javnim upravam. Kdor jo danes uporablja resno, bo jutri hitrejši, cenejši in učinkovitejši. Kdor jo uporablja le za zabavo, bo čez nekaj let gledal, kako mu drugi bežijo.

Prav tu je Macarolovo sporočilo najbolj ostro. Slovenija si po njegovem ne more več privoščiti, da bi o umetni inteligenci odločali predvsem tisti, ki so močni v teoriji, a šibki v praksi. Strategije, napisane z lepimi izrazi, ne bodo odprle novih podjetij, ne bodo pospešile zdravstva in ne bodo rešile javne uprave. To lahko naredijo ljudje, ki znajo graditi.

Medtem ko eni gradijo, drugi še razpravljajo

Macarol opozarja na bolečo razliko v razmišljanju. Hrvaška naj bi v Topuskem pripravljala ogromen projekt Pantheon AI, Slovenija pa se hvali z bistveno manjšimi razpisi in projekti, ki bodo zares zaživeli šele čez leta. In tu se pojavi vprašanje, ki zaboli: bomo tudi tokrat čakali, da drugi najprej uspejo, potem pa bomo začeli pisati analize, zakaj smo zaostali?

V svetu umetne inteligence se leta ne merijo več kot nekoč. Tri leta niso več razvojni cikel, ampak cela doba. Modeli, orodja in podjetja se spreminjajo iz meseca v mesec. Kar je danes prednost, je lahko jutri že zastarelo. Zato počasnost ni več le birokratska napaka. Postaja razvojna nevarnost.

Prihodnja vlada bo morala pokazati pogum

Macarol prihodnji vladi v resnici nastavlja ogledalo. Ne bo dovolj govoriti o digitalizaciji, inovacijah in moderni Sloveniji. Treba bo pokazati, kdo sedi za mizo, kdo odloča in kdo bo nosil odgovornost. Bodo to praktiki, ki umetno inteligenco uporabljajo vsak dan, ali znova krogi, ki znajo predvsem pisati projekte za javni denar?

Če Slovenija želi izkoristiti svojo majhnost, mora postati hitra. Mora si upati testirati, uvajati, popravljati in znova uvajati. Umetna inteligenca bi morala vstopiti v šole, ambulante, podjetja in urade ne kot oddaljeni pilotni projekt, ampak kot vsakodnevno orodje.

Vprašanje, ki bo ostalo

Najbolj neprijetna resnica je preprosta: tehnološki val ne čaka. Ne čaka na koalicijske usklajevalne sestanke, ne na razpise, ne na nova mnenja in ne na še eno strategijo. Pride. In ko gre mimo, ga ni več mogoče ujeti z zamudo.

Zato Macarolov zapis ni le napad na počasnost države. Je opozorilo, da se lahko prav zdaj odloča, kakšna bo Slovenija čez deset ali petnajst let. Država, ki je ujela val? Ali država, ki je stala na obali, gledala proti morju in razlagala, da je treba najprej ustanoviti komisijo za deskanje?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V Budanjah pri Ajdovščini se je včeraj okoli poldneva zgodila huda delovna nesreča, ki se je končala tragično. Med menjavo strešne kritine je s stanovanjskega objekta padel 71-letni izvajalec del, ki je kljub hitri pomoči in oživljanju kasneje umrl v bolnišnici.

Usoden padec med krovskimi deli

V naselju Budanje v občini Ajdovščina je včeraj okoli poldneva delo na strehi v nekaj trenutkih preraslo v boj za življenje. Kot so sporočili policisti, so bili obveščeni o delovni nesreči, v kateri se je med obnovo strehe oziroma menjavo strešne kritine hudo poškodoval 71-letni izvajalec del. Po prvih ugotovitvah so na strehi ene od stanovanjskih hiš delali trije delavci. Med delom je ponesrečenec padel z višine približno sedmih metrov. Takšne nesreče so pogosto vprašanje sekund – korak, zdrs, izgubljeno ravnotežje, nato pa padec, ki za človeka skoraj ne pušča možnosti.

Sodelavca sta takoj priskočila na pomoč

Po padcu sta njegova sodelavca takoj stekla do njega, mu začela nuditi prvo pomoč in poklicala reševalce. Na kraj so kmalu prispeli ajdovski reševalci, a se je stanje poškodovanega moškega hitro poslabšalo. Padel je v nezavest in ni kazal znakov življenja, zato so ga začeli oživljati. Po uspešno izvedenem oživljanju so ga z reševalnim vozilom odpeljali na nadaljnje zdravljenje v šempetrsko bolnišnico. Upanje je v tistih trenutkih še obstajalo, toda poškodbe so bile prehude.

Nekaj ur kasneje je umrl v bolnišnici

Policija je sporočila, da je 71-letnik nekaj ur po nesreči v bolnišnici umrl. Zdravnik je odredil sanitarno obdukcijo na Inštitutu za sodno medicino, s katero bodo ugotavljali natančen vzrok smrti. Policisti so glede na dosedanje ugotovitve tujo krivdo izključili. Kljub temu takšni dogodki vedno znova opozarjajo, kako nevarna so dela na višini, še posebej pri obnovah streh, kjer so lahko razmere nepredvidljive, posledice pa usodne.

Delo na strehi, ki se je končalo s tišino

Budanje so po tragični nesreči ovite v žalost. Kar se je začelo kot običajen delovni dan, se je končalo z izgubo življenja. Za domače, sodelavce in vse, ki so bili tistega dne na kraju, bo ostal boleč spomin na trenutek, ko se je delo na strehi ustavilo – in se spremenilo v tragedijo.

Pripravil: I.M.

Vir: Policija

Aleksander Repić je v objavljenem posnetku odprl eno najbolj občutljivih vprašanj slovenskega zdravstva: zakaj morajo družine hudo bolnih otrok pogosto zbirati denar z donacijami, medtem ko zdravstveni sistem krije tudi druge drage postopke? Njegove besede so ostre, neposredne in so hitro sprožile razpravo o prioritetah javne zdravstvene blagajne.

Posnetek, ki je odprl bolečo razpravo

Aleksander Repić je v objavljenem posnetku spregovoril o temi, ki že dolgo deli javnost in odpira neprijetna vprašanja o tem, kako slovenski zdravstveni sistem razporeja denar. V ospredje je postavil primerjavo med financiranjem postopkov za spremembo spola in primeri otrok s kroničnimi oziroma redkimi boleznimi, za katere družine pogosto zbirajo denar prek SMS-donacij in dobrodelnih akcij. »To je nekaj, kar jaz ne razumem in s čemer se ne morem sprijazniti,« je dejal Repić. Njegove besede so bile ostre, brez olepševanja in za mnoge tudi provokativne, a v jedru odpirajo vprašanje, ki ga del javnosti postavlja že dlje časa: zakaj se za nekatere zdravstvene postopke najde sistemska rešitev, medtem ko morajo starši hudo bolnih otrok pomoč iskati pri ljudeh?

Ko se zdravstvo sreča z občutkom krivice

Pri tako občutljivi temi je pomembno ločiti med posamezniki in sistemom. Repićev nastop v posnetku ni odprl le vprašanja ene skupine ljudi, temveč širše vprašanje prioritet v javnem zdravstvu. Ljudje se namreč najmočneje odzovejo takrat, ko vidijo bolnega otroka, starše v stiski in pozive k donacijam, ob tem pa imajo občutek, da sistem za druge postopke vendarle najde pot. Prav tu nastane občutek krivice. Ne zato, ker bi javnost nujno želela komu kaj odvzeti, ampak zato, ker se sprašuje, zakaj mora otrokovo zdravljenje pogosto postati dobrodelni projekt.

Vprašanje, ki ga država ne more več preslišati

Zdravstveni sistem temelji na solidarnosti, toda solidarnost mora ljudem delovati pravično. Če družine hudo bolnih otrok zbirajo denar z SMS-sporočili, potem mora država jasno pojasniti, zakaj nekatera zdravljenja krije, druga pa zavrne, omeji ali preloži na ramena javnosti. Repićev posnetek je zato več kot le ostra izjava. Je odraz širše jeze, nemoči in nezaupanja v sistem, ki bi moral najprej zaščititi najbolj ranljive.

Bolečina, ki ostane tudi po ogledu posnetka

Ne glede na to, ali se kdo z Repićevimi besedami strinja ali ne, vprašanje ostaja. Dokler bodo starši bolnih otrok zbirali denar prek dobrodelnih akcij, bo javnost znova in znova spraševala isto: ali slovensko zdravstvo res pomaga najprej tistim, ki pomoč najbolj nujno potrebujejo?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Dodatek za pomoč in postrežbo je bil dolga leta pomembna pravica za ljudi, ki so zaradi bolezni, starosti, invalidnosti ali slepote potrebovali pomoč druge osebe. A po uvedbi dolgotrajne oskrbe se je sistem močno spremenil. Leta 2026 zato ni več dovolj vedeti, koliko znaša dodatek, ampak predvsem, kdo ga sploh še lahko uveljavlja in kdo mora pomoč iskati prek novega sistema dolgotrajne oskrbe.

Dodatek za pomoč in postrežbo po novem: ključna sprememba po 1. decembru 2025

Najpomembnejša informacija za leto 2026 je, da zavarovanci in upokojenci od 1. decembra 2025 pri ZPIZ praviloma ne morejo več na novo uveljavljati pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Razlog je uvedba oziroma začetek uporabe vseh oblik pravic iz sistema dolgotrajne oskrbe. ZPIZ je ob tem pojasnil, da Zakon o dolgotrajni oskrbi določa prenehanje uporabe nekaterih določb drugih zakonov, ki so prej urejale primerljive pravice. Med njimi je tudi del pravil, ki so se nanašala na dodatek za pomoč in postrežbo po pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

To pomeni, da dodatek za pomoč in postrežbo leta 2026 ni več splošna pot za vse starejše, bolne ali invalidne osebe, ki potrebujejo pomoč druge osebe. Za večino ljudi je treba zdaj preveriti predvsem pravice iz dolgotrajne oskrbe, ne pa več avtomatično vlagati zahteve za dodatek za pomoč in postrežbo pri ZPIZ.

Kdo lahko dodatek za pomoč in postrežbo leta 2026 še vedno pridobi?

Dodatek za pomoč in postrežbo ni popolnoma izginil. Še vedno obstaja, vendar je po novem precej bolj omejen. Od 1. decembra 2025 dalje lahko pravico do dodatka za pomoč in postrežbo pridobijo predvsem določene skupine slepih in slabovidnih oseb. Med upravičenci so slepi upokojenci s stalnim prebivališčem v Sloveniji, slepi ali slabovidni, ki so zaposleni oziroma opravljajo dejavnost, ter slepe osebe, ki so zdravstveno zavarovane po drugem zavarovancu zavoda oziroma upokojencu.

To je zelo pomembna razlika. Če je nekdo leta 2026 starostno oslabel, nepokreten, po možganski kapi, z demenco ali potrebuje pomoč pri vsakodnevni oskrbi, to še ne pomeni, da lahko pri ZPIZ na novo uveljavlja dodatek za pomoč in postrežbo po starem sistemu. V takih primerih je treba praviloma preveriti sistem dolgotrajne oskrbe.

Kaj pa tisti, ki so dodatek že prejemali pred spremembo?

Za ljudi, ki jim je bila pravica do dodatka za pomoč in postrežbo priznana do 30. novembra 2025, je pomembna dobra novica: pravica se jim tudi po 1. decembru 2025 še naprej izplačuje in z njihove strani za nadaljnje izplačevanje ni potrebna posebna aktivnost.

V praksi to pomeni, da obstoječi prejemniki dodatka niso kar samodejno ostali brez denarja. Vendar morajo biti pozorni, če pridobijo katero od pravic iz dolgotrajne oskrbe, saj se te pravice z dodatkom za pomoč in postrežbo izključujejo.

Dodatek za pomoč in postrežbo in dolgotrajna oskrba se izključujeta

Ena najpomembnejših informacij za bralce je, da dodatka za pomoč in postrežbo praviloma ni mogoče prejemati hkrati s pravicami iz dolgotrajne oskrbe. Upravičenec mora ZPIZ obvestiti, če pridobi pravico do dodatka po drugih predpisih ali pravico do dolgotrajne oskrbe, ker se pravice med seboj izključujejo.

Med pravicami, ki se izključujejo z dodatkom za pomoč in postrežbo, so pravica do oskrbovalca družinskega člana, celodnevna dolgotrajna oskrba v instituciji, dnevna dolgotrajna oskrba pri izvajalcu, dolgotrajna oskrba na domu in denarni prejemek.

Kaj je zdaj namesto dodatka za pomoč in postrežbo?

Za večino ljudi je po novem bistven sistem dolgotrajne oskrbe. Dolgotrajna oskrba je namenjena osebam, ki so zaradi bolezni, starostne oslabelosti, poškodb, invalidnosti ali izgube intelektualnih sposobnosti dalj časa ali trajno odvisne od pomoči drugih oseb pri osnovnih in podpornih dnevnih opravilih.

Zelo pomemben je tudi denarni prejemek v okviru dolgotrajne oskrbe. Ta je zamišljen kot naslednik obstoječega dodatka za pomoč in postrežbo. Namenjen je ljudem, ki imajo pomoč dobro organizirano znotraj svoje socialne mreže in želijo to pomoč ohraniti, ob tem pa prejemati denarna sredstva za kritje stroškov oskrbe.

Kam naj se obrne nekdo, ki leta 2026 potrebuje pomoč druge osebe?

Če oseba leta 2026 na novo potrebuje pomoč pri umivanju, oblačenju, hranjenju, vstajanju, gibanju, nadzoru, jemanju zdravil ali drugih osnovnih opravilih, naj najprej preveri pravice iz dolgotrajne oskrbe. Vlogo za uveljavljanje pravice do dolgotrajne oskrbe je mogoče vložiti na pristojni center za socialno delo.

Če pa gre za slepo ali slabovidno osebo, je smiselno preveriti tudi možnost dodatka za pomoč in postrežbo pri ZPIZ, saj so prav te skupine po 1. decembru 2025 navedene kot izjema, ki lahko pravico še uveljavlja.

Koliko znaša dodatek za pomoč in postrežbo, kjer še pride v poštev?

Če oseba spada med tiste, ki lahko dodatek za pomoč in postrežbo še vedno pridobijo, so zneski v letu 2026 naslednji: nižji dodatek znaša 189,27 evra, višji dodatek 378,51 evra, dodatek za najtežje upravičence pa 542,78 evra mesečno. Zneski so bili usklajeni za 2,7 odstotka od 1. marca 2026.

Toda pri tem je treba poudariti: ti zneski ne pomenijo, da lahko vsak človek, ki potrebuje pomoč druge osebe, leta 2026 še vedno vloži klasično vlogo za dodatek za pomoč in postrežbo. Po novem je ključno vprašanje, ali oseba spada med izjeme za dodatek pri ZPIZ ali pa mora pravico uveljavljati prek dolgotrajne oskrbe.

Zakaj je sprememba povzročila toliko zmede?

Sprememba je med ljudmi povzročila precej zmede predvsem zato, ker se izraz dodatek za pomoč in postrežbo še vedno pogosto uporablja v pogovorih, med svojci, pri starejših in tudi pri iskanju informacij na spletu. Mnogi so bili leta navajeni, da se ob poslabšanju zdravstvenega stanja najprej preveri pravica pri ZPIZ. Ko je nekdo potreboval pomoč pri oblačenju, umivanju, hranjenju ali gibanju, je bilo logično vprašanje: ali mu pripada dodatek za pomoč in postrežbo? Po uvedbi dolgotrajne oskrbe pa odgovor ni več tako preprost. Pravica kot pojem še obstaja, vendar se je za veliko večino novih primerov pot uveljavljanja pomoči prestavila v sistem dolgotrajne oskrbe.

To pomeni, da lahko dve osebi z zelo podobnimi težavami danes urejata pravice po različnih poteh. Nekdo, ki je dodatek za pomoč in postrežbo prejemal že pred 1. decembrom 2025, ga lahko še naprej prejema. Nekdo drug, ki se mu je zdravstveno stanje poslabšalo šele leta 2026, pa praviloma ne bo več šel po isti poti, ampak bo moral preveriti pravice iz dolgotrajne oskrbe. Prav zato je pomembno, da svojci ne uporabljajo starih informacij, ampak preverijo, kateri sistem velja za njihov konkreten primer.

Primer iz prakse: kaj naj naredijo svojci?

Predstavljajmo si starejšo osebo, ki je do nedavnega živela sama, nato pa se ji je stanje po padcu ali bolezni močno poslabšalo. Ne more več varno vstati iz postelje, težko uporablja stranišče, potrebuje pomoč pri osebni higieni in brez pomoči svojcev ne more več normalno preživeti dneva. Še pred leti bi družina najprej pomislila na dodatek za pomoč in postrežbo pri ZPIZ. Leta 2026 pa je pravilnejši prvi korak preverjanje dolgotrajne oskrbe.

Svojci naj zato zberejo zdravstveno dokumentacijo, odpustna pisma iz bolnišnice, izvide specialistov, morebitna mnenja patronažne službe, podatke o zdravilih in opis vsakodnevnega funkcioniranja osebe. Zelo koristno je, da si pred oddajo vloge zapišejo, pri katerih opravilih oseba dejansko potrebuje pomoč. Ali potrebuje pomoč zjutraj in zvečer? Ali lahko sama vstane? Ali se zna sama umiti? Ali lahko sama pripravi obrok? Ali zna varno jemati zdravila? Ali obstaja nevarnost padcev, pozabljanja, tavanja ali drugih tveganj? Takšen opis lahko pomaga, da je stanje predstavljeno bolj jasno in konkretno.

Zakaj ni dovolj reči, da je oseba stara ali bolna?

Pri uveljavljanju pravic je ena največjih težav to, da svojci pogosto opišejo stanje preveč splošno. Napišejo, da je oseba zelo stara, da je slabotna, da je bolna ali da ne more več sama. Toda za presojo pravic je veliko pomembneje, kaj to pomeni v vsakdanjem življenju. Starost sama po sebi še ne pove, koliko pomoči nekdo potrebuje. Tudi diagnoza sama po sebi ne pokaže vedno dejanske stopnje odvisnosti od druge osebe.

Dve osebi z enako diagnozo sta lahko v popolnoma drugačnem položaju. Ena oseba z demenco je lahko še razmeroma samostojna, druga pa potrebuje stalni nadzor, ker ne prepozna nevarnosti, pozablja zdravila, zapušča dom ali ne zna več poskrbeti za osnovno higieno. Ena oseba po možganski kapi lahko hodi s pomočjo palice, druga pa je nepokretna in popolnoma odvisna od pomoči druge osebe. Zato je pri vlogah in postopkih ključno opisati dejansko stanje, ne samo diagnoze.

Na kaj morajo biti obstoječi prejemniki še posebej pozorni?

Tisti, ki so dodatek za pomoč in postrežbo že prejemali pred spremembo, naj ne sklepajo, da jih novi sistem nikoli ne zadeva. Če bodo uveljavljali pravice iz dolgotrajne oskrbe, se morajo zavedati, da se določene pravice med seboj izključujejo. To pomeni, da lahko izbira ene pravice vpliva na drugo. V praksi je zato smiselno pred odločitvijo preveriti, katera možnost je za konkretno osebo ugodnejša in primernejša.

Pri tem ne gre samo za vprašanje mesečnega zneska. Pomembno je tudi, kakšno pomoč oseba dejansko potrebuje. Nekdo potrebuje predvsem denar, ker mu pomoč zagotavljajo svojci. Nekdo drug potrebuje organizirano oskrbo na domu. Tretji morda potrebuje dnevno oskrbo ali institucionalno varstvo. Zato naj družine ne gledajo samo na staro ime pravice, ampak na to, katera oblika pomoči jim v resnici najbolj pomaga.

Najbolj jasen povzetek za bralce

Dodatek za pomoč in postrežbo leta 2026 še obstaja, vendar je po 1. decembru 2025 njegova uporaba močno omejena. Tisti, ki so dodatek že imeli priznan do 30. novembra 2025, ga praviloma še naprej prejemajo. Na novo pa ga pri ZPIZ praviloma ne morejo več uveljavljati vsi upokojenci in zavarovanci, ampak predvsem določene skupine slepih in slabovidnih oseb. Za večino ljudi, ki potrebujejo pomoč druge osebe zaradi starosti, bolezni, invalidnosti, demence, nepokretnosti ali drugih dolgotrajnih težav, je zdaj prava pot preverjanje pravic iz sistema dolgotrajne oskrbe.

Zato je najpomembnejše opozorilo naslednje: če leta 2026 prvič urejate pomoč za starejšega, bolnega ali invalidnega svojca, ne izhajajte več iz starega pravila, da je prva rešitev dodatek za pomoč in postrežbo. Najprej preverite dolgotrajno oskrbo, denarni prejemek, oskrbo na domu ali druge oblike pomoči po novem sistemu.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, CSD, ZPIZ

Oddaja Japajade šov, ki je lani polnila petkove večere na TV Slovenija, zdaj odpira povsem drugačna vprašanja. Ne več o glasbi in zabavi, temveč o denarju, pogodbah in raziskavi slovenskih kmetij, ki naj bi bila plačana, a je ključni naslovniki očitno nimajo.

Oddaja za 1,25 milijona evrov, vprašanj pa vedno več

Japajade šov je bil zamišljen kot razvedrilna oddaja z narodno-zabavno glasbo, podeželjem, kmeti in slovensko tradicijo. Na papirju prijeten televizijski projekt, v ozadju pa po informacijah, ki jih navaja vir, precej bolj neprijetna zgodba. Serija 28 oddaj naj bi skupaj stala 1,25 milijona evrov, notranja revizija pa naj bi pri projektu zaznala več nepravilnosti. RTV Slovenija naj bi za oddaje namenila 840 tisoč evrov z DDV, koproducent CUT production pa naj bi imel vložek 79 tisoč evrov z DDV. Dodatnih 329.400 evrov z DDV naj bi podjetje pridobilo od ministrstva za kmetijstvo, ki je v zameno dobilo zakup medijskega prostora za promocijo kmetov, kmetijstva in podeželja.

24 tisoč evrov za raziskavo, ki je ni mogoče najti?

Najbolj bode v oči podatek, da naj bi samostojna podjetnica Katarina Mrčela oziroma Kartagina Studio iz Srbije prejela 24 tisoč evrov z DDV za raziskavo slovenskih regij, kmetij in kmetov. Prav tu se zgodba zaplete. V reviziji naj bi namreč zapisali, da raziskava ni bila priložena, vsebina poročil pa naj ne bi bila skladna z navedeno opravljeno storitvijo na računu. Na RTV Slovenija naj bi pojasnili, da omenjena računa nista bremenila njihovih sredstev, temveč naj bi ju CUT production plačal iz sredstev ministrstva za kmetijstvo. A ministrstvo naj bi odgovorilo, da v predmetu pogodbe ni bilo predvidene nobene raziskave in da z raziskavo, ki se omenja, ni seznanjeno.

CUT production: šlo naj bi za interno dokumentacijo

Direktor CUT production Danijel Vovk naj bi pojasnil, da je Kartagina Studio opravljal produkcijsko in vsebinsko podporo pri pripravi terenskih snemanj, predstavitev sodelujočih kmetij in tekmovalcev. Po njegovih navedbah naj bi obstajali scenariji in delovni materiali za terenska snemanja, ki so bili uporabljeni pri realizaciji oddaje. Ob tem naj bi poudaril, da gre za interno produkcijsko dokumentacijo in poslovne informacije družbe CUT production, zato dodatnih dokumentov ne more posredovati. Toda prav to odpira najbolj občutljivo vprašanje: če je bilo delo povezano z javno financiranim projektom, kdo ima dokazila, kaj natančno je bilo narejeno, in zakaj jih ni mogoče preveriti tam, kjer bi jih javnost najprej pričakovala?

Ko javni denar zahteva jasne odgovore

Zgodba o Japajade šovu se zato ne konča pri eni oddaji, enem računu ali eni raziskavi. Gre za širše vprašanje ravnanja z javnim denarjem, transparentnosti javnega zavoda in odgovornosti vseh, ki sodelujejo pri projektih, financiranih z denarjem davkoplačevalcev. Če je bila raziskava opravljena, bi morala obstajati jasna sled. Če je šlo za scenarije, priprave in delovne materiale, bi moralo biti jasno, zakaj se je storitev obračunala tako, kot se je. In če je dokumentacija res poslovna skrivnost, se odpira še večje vprašanje: kje se pri javnem denarju konča interna dokumentacija in kje se začne pravica javnosti do odgovorov?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X/Info360

Iz Nata naj bi v Ljubljano prišlo zelo jasno opozorilo: slovenske obrambne številke naj ne bi kazale prave slike. Generalni sekretar Mark Rutte naj bi premierju Robertu Golobu očital, da je Slovenija z vključevanjem spornih projektov umetno dosegla mejo dveh odstotkov BDP za obrambo.

Pismo, ki v Ljubljani močno odmeva

Generalni sekretar zveze Nato Mark Rutte je po poročanju 24ur v pismu premierju Robertu Golobu, ki opravlja tekoče posle, Slovenijo opozoril zaradi načina prikazovanja obrambnih izdatkov. Sporočilo naj bi bilo precej neposredno: Slovenija naj bi v poročilih navedla, da je prvič dosegla cilj dveh odstotkov BDP za obrambo, a v Natu očitno menijo, da številke niso tako preproste. Rutte naj bi zapisal, da je Slovenija za leto 2025 poročala o kar 51-odstotnem realnem povečanju osnovnih obrambnih izdatkov. S tem naj bi po vladnih navedbah dosegla 2,01 odstotka BDP. Toda prav tu se začne zaplet, ki lahko za Ljubljano postane zelo neprijeten.

Po izračunih Nata naj bi manjkalo okoli 300 milijonov evrov

Po ocenah Ruttejevega osebja naj bi Slovenija ta dvig dosegla tudi z vključevanjem projektov, ki po dogovorjeni Natovi opredelitvi ne sodijo med osnovne obrambne izdatke. Če bi te projekte izločili, naj bi dejanska slovenska poraba znašala okoli 1,6 odstotka BDP, kar pomeni približno 300 milijonov evrov manj. Kateri projekti naj bi bili sporni, iz pisma ni razvidno. A že sama ocena, da naj bi vlada številke prikazala širše, kot jih razume Nato, odpira občutljivo vprašanje: ali je Slovenija res izpolnila zavezo ali je zgolj našla računovodsko pot do lepšega rezultata?

Še uradni dopis zavezništva @NATO, da so vlado pod vodstvom psevdoliberalcev dobili na laži. V varnostno najbolj občutljivih časih od konca hladne vojne kot država svobodno brijemo norce iz najtesnejših zaveznikov. Neresno in nevredno zastopstva. pic.twitter.com/sMYdElexPU

— Gregor Perič (@GregorPeric) May 28, 2026

Rutte: nizka poraba spodkopava kolektivno varnost

Rutte naj bi bil v pismu še ostrejši. Po njegovem mnenju slovenska dolgotrajna nizka uvrstitev pri obrambnih izdatkih v času stiske spodkopava kolektivno varnost. Zaveznice namreč že leta poudarjajo, da mora Evropa prevzeti večji del bremena, še posebej v času vojne v Ukrajini in vse večjih varnostnih napetosti. Slovenija se je skupaj z drugimi članicami že leta 2014 v Walesu zavezala k cilju dveh odstotkov BDP za obrambo. Na vrhu v Haagu junija lani pa so članice sprejele še precej višji cilj: do leta 2035 naj bi obrambni in z obrambo povezani izdatki dosegli pet odstotkov BDP.

Pred julijskim vrhom bo pritisk še večji

Rutte naj bi želel, da Slovenija vprašanje uredi še pred julijskim vrhom zveze Nato v Ankari. To pomeni, da se bo pritisk na slovensko politiko najverjetneje stopnjeval. Ne gre več le za domačo razpravo o proračunu, ampak za vprašanje zaupanja med zaveznicami. Za Golobovo vlado v odhodu je to politično neprijeten trenutek. Za Slovenijo pa opomin, da v Natu ne štejejo le obljube in odstotki na papirju, temveč tudi vprašanje, kaj se za temi številkami v resnici skriva.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Četrta vlada Janeza Janše dobiva končno podobo. Med ministrskimi kandidati je največ pozornosti pritegnilo ime Francija Matoza, ki naj bi prevzel notranje ministrstvo, javno upravo in digitalizacijo.

Nova vlada dobiva obraze

Po večernih potrditvah v strankah nove koalicije so znani ministrski kandidati četrte Janševe vlade. Razrez ministrstev kaže jasno politično sliko: SDS naj bi dobila sedem ministrov, Demokrati tri, kvota NSi, SLS in Fokus pa pet ministrskih mest. A čeprav seznam prinaša več znanih imen, je največ odmeva povzročilo eno presenečenje – Franci Matoz. Po neuradnih informacijah naj bi prav Matoz prevzel ministrstvo za notranje zadeve, javno upravo in digitalizacijo. Gre za enega najvplivnejših resorjev v novi vladi, zato izbira ni le kadrovska odločitev, ampak tudi močno politično sporočilo. Matoz je javnosti znan kot dolgoletni odvetnik Janeza Janše, prav danes pa sta po več kot desetletju postopkov v zadevi Trenta dočakala pravnomočno oprostilno sodbo.

Hojs, Mahnič in Černač ostajajo zunaj

V zadnjih dneh se je ugibalo, ali se bodo na ministrske položaje vrnili nekateri najbolj prepoznavni obrazi SDS. A po doslej znanih imenih je jasno, da Aleš Hojs, Žan Mahnič in Zvonko Černač ne bodo ministri. To je še posebej zanimivo pri notranjem resorju, saj je predsednik državnega zbora in Resnice Zoran Stevanović že pred tem dejal, da si Hojsa ne bi želel za notranjega ministra. Izbira Matoza zato odpira več vprašanj. Je to poskus umiritve strasti? Premik k drugačnemu profilu ministra? Ali pa zgolj dokaz, da Janša na ključna mesta postavlja ljudi, ki jim osebno zaupa? V politiki so takšna imenovanja redko naključna.

NSi z znanimi imeni, SLS brez ministra

NSi v vlado pošilja štiri kandidate. Jernej Vrtovec naj bi prevzel infrastrukturo in energetiko, Janez Cigler Kralj kmetijstvo, Valentin Hajdinjak obrambo, Mateja Ribič pa ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve. Peto mesto iz skupne kvote NSi, SLS in Fokus naj bi pripadlo Moniki Kirbiš Rojs iz Fokusa, ki naj bi vodila lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj. SLS je pri tem očitno ostala brez ministrskega položaja, čeprav je stranka še pričakovala dogovor. V ozadju naj bi bilo tudi nasprotovanje kandidaturi predsednice SLS Tine Bregant.

Demokrati stavijo na Skok

Demokrati v vlado pošiljajo Anžeta Logarja, Tadeja Ostrca in Mihaela Zupančiča. Logar je ob tem poudaril, da bo ena ključnih točk njihovega dela zakon o Skoku. Ta naj bi po njegovih besedah dobil pooblastila za »neusmiljen obračun s korupcijo in organiziranim kriminalom«. Nova vlada tako nastaja kot preplet starih političnih izkušenj, novih zavezništev in presenečenj, ki bodo še burila javnost. Najbolj pa bo odmevalo vprašanje, kaj pomeni prihod Francija Matoza na notranje ministrstvo. Bo to začetek mirnejšega obdobja ali šele prvi veliki politični vihar nove Janševe vlade?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

“Danes gre aplavz tebi.” Tako čustveno so se v Špas teatru poklonili Alešu Valiču, ki je letos prejel Borštnikov prstan – najvišje priznanje za igralsko ustvarjalnost v Sloveniji. Ob novici so številni ljubitelji gledališča začutili, da je to priznanje prišlo v prave roke.

Aplavz, ki odmeva daleč preko odra

Borštnikov prstan ni le nagrada, ampak simbol desetletij ustvarjanja, nepozabnih vlog, odrekanj, energije in tiste posebne igralske moči, ki jo občinstvo začuti že ob prvem koraku igralca na oder. Letos ga je prejel dramski igralec Aleš Valič – ime, ki ga slovensko gledališče pozna že desetletja. Ob tej novici se je oglasil tudi Špas teater, kjer so zapisali iskrene čestitke in poudarili, da je Valič s svojo “igralsko veličino, virtuoznostjo in nepozabno odrsko prezenco” zaznamoval tudi njihov oder.

Igralec, ki je zaznamoval tudi Špasov oder

V Špas teatru so posebej izpostavili, da je Aleš Valič s svojo prezenco pustil močan pečat tudi v komediji Balkanska špijonka. In prav tu se pokaže, zakaj ga občinstvo tako ceni: ne glede na žanr, ne glede na oder, zna liku vdihniti življenje. Pri njem gledalci ne vidijo le igralca, ampak človeka, ki zgodbo nosi z glasom, pogledom in tišino med stavki.

“Hvala za vse igralske presežke”

Besede Špas teatra so bile preproste, a močne: “Dragi Aleš, danes gre aplavz in globok poklon tebi.” V njih se skriva bistvo tega priznanja. Borštnikov prstan namreč ni nagrada za en večer ali eno sezono, ampak poklon življenju, posvečenemu umetnosti. Je zahvala za vse trenutke, ko je igralec stal pred občinstvom in mu dal nekaj, kar ostane še dolgo po zadnjem aplavzu.

Ko ploska več kot le dvorana

Aleš Valič sodi med tiste igralce, ki jih občinstvo ne pozabi. Njegove vloge, njegov glas in njegova odrska drža so del slovenskega gledališkega spomina. Zato današnji poklon ne zveni le kot čestitka, ampak kot iskrena zahvala. In zdi se, da ob tej novici ne ploska samo gledališče. Ploska cela Slovenija.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Po pravnomočni oprostilni sodbi v zadevi Trenta se je oglasil tudi Janez Janša. Čeprav bi odločitev sodišča za marsikoga pomenila razlog za veselje, je sam zapisal, da je bila zgodba zanj, za njegovo družino, stranko in državo predvsem dolgotrajno politično in osebno breme.

Po letih postopkov je padla pravnomočna odločitev

Višje sodišče v Kopru je potrdilo oprostilno sodbo v zadevi Trenta, s čimer je postopek proti Janezu Janši ter soobtoženima Branku Kastelicu in Klemnu Gantarju pravnomočno končan. Sodišče je zavrnilo pritožbo tožilstva in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtožene oprostilo očitkov v zvezi z nepremičninskim poslom v Trenti. Zadeva je slovensko javnost spremljala dolga leta. Njeni začetki segajo v obdobje po poročilu Komisije za preprečevanje korupcije, nato so sledili ovadbe, sodna preiskava, naroki in politični odzivi. Za ene je bila to ena najbolj odmevnih sodnih zgodb zadnjih let, za druge simbol tega, kako dolgo lahko postopki visijo nad posameznikom in njegovim političnim delovanjem.

Po dolgoletnem mrcvarjenju, ki se je začelo s famoznim poročilom KPK Gorana Klemenčiča in padcem vlade ter nadaljevalo s farsično sodno preiskavo in absurdnimi naroki na celjskem sodišču, pravnomočna oprostilna sodba.
Seveda je to po eni strani lahko razlog za veselje. In mogoče… pic.twitter.com/TYSXMi96ii

— Janez Janša (@JJansaSDS) May 28, 2026

Janša: lažna obtožba je služila za rušenje vlade

Po odločitvi se je oglasil tudi Janez Janša. V odzivu je zapisal, da se je po njegovem dolgoletno »mrcvarjenje« začelo s poročilom KPK Gorana Klemenčiča in padcem vlade, nadaljevalo pa s sodno preiskavo in naroki na celjskem sodišču. Pravnomočno oprostilno sodbo je označil kot konec procesa, ki pa ga sam ne vidi kot preprosto zmago. »Seveda je to po eni strani lahko razlog za veselje,« je zapisal, a takoj dodal, da je bila zanj in za njegove najbližje ta zgodba vse kaj drugega. Po njegovih besedah naj bi bila lažna obtožba uporabljena za rušenje vlade, medijsko blatenje pred volitvami, preusmerjanje pozornosti od drugih primerov in, kot je poudaril, za »krajo časa«.

Odvetnik ostro: postopka sploh ne bi smelo biti

Janšev odvetnik Franci Matoz je po poročanju N1 ocenil, da do kazenskega pregona sploh ne bi smelo priti. Po njegovih besedah tožilstvo ni ponudilo dokazov, ki bi utemeljili očitke, zato meni, da bi morali slediti tudi odgovori o odgovornosti za tako dolgotrajen postopek.

Zgodba, ki se je končala na sodišču, a ne nujno v politiki

Sodna zgodba je zdaj končana, politična razprava pa se bo verjetno nadaljevala. Janša se je v odzivu zahvalil vztrajnikom pred celjskim sodiščem, odvetniku in predvsem družini, za katero pravi, da je nosila najtežje posledice. In prav tu zadeva Trenta dobiva še drugo dimenzijo: ne več le pravno, ampak osebno in politično. Vprašanje, ki ostaja, pa je jasno: kdo povrne leta, ko je proces živel dlje kot marsikatera politična vlada?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X