V parlamentarno proceduro je bil vložen predlog zakona o obveznem testiranju poslancev na prepovedane droge. Kar je bilo še pred kratkim politična napoved, je zdaj uradno na mizi državnega zbora – in odpira vprašanje, ki bo marsikomu neprijetno: ali naj tudi izvoljeni predstavniki sprejmejo nadzor, ki ga država pogosto zahteva od drugih?

Predlog je zdaj uradno v parlamentu

S spletne strani državnega zbora je razvidno, da je bil danes v parlamentarno proceduro vložen predlog zakona o obveznem testiranju poslancev na droge. Prvopodpisani pod predlog je poslanec Resni.ce Nedeljko Todorović, zakon pa bodo poslanci obravnavali po rednem postopku. To pomeni, da ne gre več le za politično izjavo ali provokacijo, temveč za zakonodajni predlog, o katerem se bo morala politika jasno izreči. Predlog je sicer že prej napovedal predsednik stranke Zoran Stevanović v podkastu Info360. Zdaj, ko je zakon vložen, pa se bo hitro pokazalo, kdo bo govoril o odgovornosti in zaupanju – in kdo bo iskal razloge, zakaj takšno testiranje ne bi bilo sprejemljivo.

Testiranje funkcionarjev je zapisano tudi v koalicijski pogodbi

Obvezno testiranje na prepovedane droge ni padlo z neba. Podobna rešitev je zapisana tudi v koalicijski pogodbi, kjer je predvideno naključno testiranje funkcionarjev enkrat na leto. Zagovorniki takšnega ukrepa poudarjajo, da gre za vprašanje zgleda, javnega zaupanja in osnovne odgovornosti ljudi, ki odločajo o državi. Marsikateri državljan se mora pri zaposlitvi, varnostno občutljivih nalogah ali zdravniških pregledih sprijazniti z različnimi oblikami nadzora. Zato se ob tem predlogu skoraj samo od sebe ponuja vprašanje: če so pravila lahko stroga za navadne ljudi, zakaj bi bili poslanci pri tem posebna kategorija?

Urška Klakočar Zupančič opozarja na pravice – a vprašanje ostaja

Med prvimi se je na predlog odzvala nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki opozarja na poseg v osebnostne pravice ter telesno in duševno integriteto testiranega, kar varuje ustava. Pravno gledano so takšni pomisleki pričakovani, a politično se ob tem odpira tudi drugo vprašanje: zakaj se pri testiranju poslancev tako hitro prižgejo alarmi? Nihče ne trdi, da je ustavne pomisleke mogoče odpraviti z zamahom roke. Toda težko je spregledati občutek dvojnih meril. Ko gre za državljane, se nadzor pogosto razlaga kot nujen, odgovoren in normalen. Ko pa bi se pod drobnogledom znašli poslanci, se razprava nenadoma preseli v območje velikih načel, integritete in osebnih pravic. Se politika res boji posega v pravice – ali predvsem neprijetnega precedensa?

Razprava bo pokazala več kot le odnos do drog

V tujini so podobne zgodbe že močno odmevale. Pred leti so v Italiji veliko pozornosti sprožili novinarji oddaje Le Iene, ki so na eni od zasebnih televizij razkrili rezultate testiranja politikov na droge. Tudi v Sloveniji bo razprava skoraj zagotovo burna, saj se dotika zelo občutljive točke: zaupanja ljudi v tiste, ki jih vodijo. Ta zakon zato ni le zakon o testiranju na droge. Je tudi preizkus politične iskrenosti. Če poslanci od državljanov pričakujejo odgovornost, red in spoštovanje pravil, bodo morali zdaj odgovoriti na preprosto vprašanje: ali enaka merila res veljajo za vse?

Pripravil: I.M.

Vir: Državni zbor, Omrežje X

Vozniki so čakali na odgovor, zdaj pa je jasno, kaj jih od jutri čaka na bencinskih servisih. Bencin se bo nekoliko podražil, dizel ostaja pri isti ceni, kurilno olje pa bo malenkost cenejše.

Od polnoči naprej nove cene

Zdaj je dokončno znano, kaj bo voznike od jutri čakalo na bencinskih servisih zunaj avtocest. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je objavilo nove regulirane cene pogonskih goriv, ki bodo veljale od torka do vključno 1. junija. Za liter 95-oktanskega bencina bo treba po novem odšteti 1,714 evra, liter dizelskega goriva bo stal 1,753 evra, liter kurilnega olja pa 1,388 evra. Na prvi pogled spremembe niso dramatične, a pri polnem rezervoarju se tudi majhni premiki hitro poznajo. Še posebej v času, ko marsikdo vsak evro pri gorivu že skoraj samodejno preračuna.

Bencin malenkost dražji, dizel brez spremembe

Največ pozornosti bo med vozniki gotovo pritegnil bencin. Ta se bo v primerjavi z zdaj veljavnimi cenami podražil za 0,5 centa na liter. Dizelsko gorivo ostaja nespremenjeno, kar bo vsaj del voznikov sprejel z olajšanjem, saj so ravno dizelski avtomobili še vedno zelo pogosti pri tistih, ki dnevno prevozijo več kilometrov. Kurilno olje se bo medtem pocenilo za 0,3 centa na liter. Gre za majhen popravek navzdol, a za gospodinjstva, ki spremljajo gibanje cen zaradi ogrevanja, je tudi takšna sprememba pomemben signal.

Koliko bo stal poln rezervoar?

Najbolj oprijemljiv je seveda izračun pri polnem rezervoarju. Če ima avtomobil 50-litrski rezervoar, bo poln rezervoar bencina po novem stal 85,70 evra. Pri dizlu bo treba za enako količino odšteti 87,65 evra. Razlika med bencinom in dizlom pri 50 litrih tako ostaja skoraj dva evra. Ni veliko, bi kdo rekel. A za tiste, ki tankajo večkrat na mesec, se takšne razlike skozi leto hitro seštejejo v znesek, ki ga ni več mogoče spregledati.

Vozniki bodo spet pogledovali proti črpalkam

Cene veljajo za bencinske servise zunaj avtocest, kjer država cene še vedno regulira. Na avtocestah in hitrih cestah trgovci cene oblikujejo prosto, zato so lahko tam višje. Za marsikaterega voznika bo jutrišnje tankanje tako še en opomnik, da gorivo ostaja eden tistih stroškov, ki ga ni mogoče preprosto odmisliti. Rezervoar se izprazni, pot je treba opraviti, račun pa na koncu vseeno počaka.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Facebook

Dopoldne se je na cesti med Divačo in Senožečami zgodila huda prometna nesreča, v kateri sta trčila tovorno vozilo in motorno kolo. Na kraj so prihiteli gasilci, reševalci in helikopter Slovenske vojske, a se je intervencija končala z najhujšo vestjo.

Dopoldne, ki se je končalo s tišino

V ponedeljek, 25. maja 2026, ob 9.52 je na cesti Divača–Senožeče, v občini Divača, prišlo do hude prometne nesreče. Trčila sta tovorno vozilo in motorno kolo, dogodek pa je že v prvih minutah sprožil obsežno intervencijo reševalnih služb. Na kraj so odhiteli gasilci ZGRS Sežana in PGD Senožeče, ki so zavarovali kraj nesreče, odklopili akumulator na motornem kolesu ter sanirali razlite tekočine po cestišču. Ob tem so pomagali tudi reševalcem NMP Sežana pri oskrbi in prenosu ponesrečenega motorista v reševalno vozilo.

Na pomoč priletel tudi helikopter

Da je šlo za izjemno resno nesrečo, je pokazalo tudi dejstvo, da je na letališče v Divači priletel helikopter Slovenske vojske z ekipo HNMP Maribor. Kraj pristanka so zavarovali gasilci, nato pa pomagali tudi pri reanimaciji ponesrečenega. V takšnih trenutkih šteje vsaka sekunda. Sirene, reševalci, gasilci, helikopter in boj za življenje se združijo v en sam napor, v eno samo upanje, da bo pomoč prišla pravočasno.

Reanimacija ni bila uspešna

Kljub hitremu odzivu vseh služb in naporom reševalnih ekip se je intervencija končala tragično. Reanimacija ponesrečenega motorista ni bila uspešna. Nesreča je tako zahtevala življenje motorista, ki je bil po trčenju s tovornim vozilom tako hudo poškodovan, da ga reševalcem ni uspelo rešiti. Okoliščine nesreče bodo pristojni še ugotavljali, za zdaj pa je znano, da sta bila v trčenju udeležena tovorno vozilo in motorno kolo.

Cesta, kjer trenutek spremeni vse

Vsaka takšna nesreča je boleč opomin, kako krhko je življenje v prometu. Še posebej motoristi so med najbolj ranljivimi udeleženci na cesti, saj jih pred silo trka ne varuje skoraj nič. Današnji dogodek pri Divači je za seboj pustil žalostno sled – za svojce, za reševalce in za vse, ki so se znašli ob prizoru, kjer se je boj za življenje končal v tišini.

Pripravil: I.M.

Vir: SPIN

Tokratna Delovna akcija je segla naravnost do srca. Mojstri so pomagali društvu Križemrok, ki brezplačno organizira tabore za otroke iz družin, ki si počitnic sicer ne bi mogli privoščiti.

To ni bila navadna prenova, ampak pomoč otrokom, ki si brez njih tabora ne bi mogli privoščiti

Tokratna Delovna akcija je pokazala eno tistih zgodb, ob katerih gledalec težko ostane ravnodušen. Mojstri niso prenavljali le hiše, sten in okolice. Pomagali so prostoru, kjer otroci, ki si počitnic pogosto ne morejo privoščiti, dobijo nekaj neprecenljivega – brezskrben tabor, prijatelje in občutek, da so sprejeti. Društvo Križemrok namreč brezplačno organizira tabore za otroke iz socialno šibkejših družin, pa tudi za otroke s posebnimi potrebami in vse tiste, ki med vrstniki pogosto težje najdejo svoje mesto. Tam jih ne ločujejo po tem, kaj imajo doma, kdo so njihovi starši ali koliko si lahko privoščijo. Tam so vsi otroci enaki.

Brata dvojčka iz pomoči naredila življenjsko poslanstvo

Društvo sta ustanovila brata dvojčka Tejo in Tomo Drevenšek. Tejo, predsednik društva Križemrok, je v oddaji povedal, da pomoč drugim zanj ni nekaj posebnega, ampak nekaj, s čimer je odraščal. »Tudi v skromnih časih smo vedno pomagali družinam v stiski. Bil sem tako vzgojen,« je poudaril. Prav te besede so marsikomu ostale v spominu, saj razkrivajo bistvo njihovega dela. Ne gre za velike obljube, ampak za vsakodnevno srčnost, ki se pokaže tam, kjer jo otroci najbolj potrebujejo.

Mojstri dokončali hišo, ki otrokom pomeni drugi dom

Delovna akcija je tokrat dokončala gradnjo društvene hiše in uredila okolico, kjer otroci preživljajo največ časa. To je prostor, kjer nastajajo prijateljstva, kjer otroci prvič zares zadihajo in kjer se lahko vsaj za nekaj dni odmaknejo od skrbi, ki jih doma pogosto čakajo prehitro. Ko so člani društva in otroci zagledali končni rezultat, so jih preplavila čustva. Veselje, tišina, solze in nasmehi so povedali več kot katerikoli opis. Za nekoga je to morda le prenovljena hiša. Za te otroke pa je to kraj, kamor se lahko vrnejo.

Zgodba, ki spomni, koliko pomenijo ena odprta vrata

Društvo Križemrok otrokom ne ponuja razkošja, ampak nekaj precej pomembnejšega: sprejetost. Tejo mnogim otrokom predstavlja tudi pomembno očetovsko figuro, nekoga, ki posluša, vodi in pokaže, da niso sami. Prav zato je bila ta prenova ena najbolj ganljivih. Ker ni šlo samo za lepši objekt. Šlo je za otroke, ki si počitnic ne morejo privoščiti, a si jih zaslužijo enako kot vsi drugi. In šlo je za ljudi, ki so jim odprli vrata v poletje, ki ga bodo nosili v srcu še dolgo.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, YouTube

Nedeljsko jutro v dolini Soče ni odprlo le vprašanja, kdo in kdaj aktivira helikopter. Odprlo je precej bolj neprijetno vprašanje: ali ima Slovenija sploh dovolj helikopterskih kapacitet, ko se v istem trenutku zgodi več nujnih intervencij?

Ko se življenje meri v minutah, država ne sme računati na srečo

Zapis Matjaža Černute iz Posočja je kratek, a udari močno. Nedelja zjutraj, 8.11. Poziv za nezavestno osebo pri izviru Soče. To ni običajen klic. To ni prometni zastoj, ki ga lahko prestaviš za pol ure. To je trenutek, ko se lahko človeku življenje lomi iz minute v minuto. Na teren naj bi odhiteli ekipa NMP iz Bovca, prvi posredovalci PGD Bovec-Trenta, iz Tolmina pa še vozilo urgentnega zdravnika. A Tolmin ni za ovinkom. Do Trente je dolga, turistično obremenjena soška dolina. In prav tu se pokaže kruta razlika med teorijo in resničnim življenjem: na papirju imamo sistem, v praksi pa človek v najbolj oddaljenih krajih pogosto čaka predolgo.

Težava ni samo aktivacija. Težava je, da helikopter ni vedno tam, ko ga potrebuješ

Černuta je v zapisu opozoril še na drugo intervencijo. Približno istočasno sta planinca, ki sta zašla v zahtevnem terenu, poklicala 112, helikopter pa naj bi poletel po njiju. In tu ni bistvo v tem, da planinca pomoči ne bi smela dobiti. Seveda sta jo morala. Bistvo je drugje: kaj se zgodi, ko v istem trenutku pomoč iz zraka potrebuje več ljudi? Slovenija že leta posluša opozorila, da mora biti helikopterska nujna medicinska pomoč organizirana z namenskimi helikopterji, jasno razpoložljivostjo in dovolj zmogljivostmi. HNMP je uradno del nujne medicinske pomoči, namenjene tudi primerom, kjer bi opustitev nujnih storitev lahko pomenila hudo okvaro zdravja ali smrt. A če je helikopter zaseden, oddaljen ali vezan na drugo intervencijo, postane vsa lepota sistema zgolj stavek v pravilniku.

Dve intervenciji, ena država, premalo rezerve

Uradne informacije o aktivaciji HNMP kažejo, da se sistem še vedno opira na postopke, klice, presoje in razpoložljivost ekip. Pri tem HNMP sama opozarja, da večje število nujnih primerov vpliva tudi na odzivne čase in razpoložljivost ekipe oziroma helikopterja. To je pravzaprav jedro problema: ko pride do prekrivanja intervencij, sistem nima udobja. Nekdo čaka. In pri nezavestni osebi čakanje ni administrativna neprijetnost. Je razlika med upanjem in tragedijo.

Politika se rada slika ob obljubah, teren pa živi posledice

Država je že napovedovala sistemsko urejanje HNMP, širitev baz in nakup namenskih helikopterjev. Toda ljudem v Bovcu, Trenti, Kobaridu, Tolminu ali na planinskih poteh obljube ne pomagajo, ko nekdo leži nezavesten in ko reševalci gledajo v uro. Černutov zapis je zato več kot jezen zapis s Facebooka. Je opozorilo iz realnosti. Iz doline, kjer je cesta dolga, teren zahteven, življenje pa ne počaka na razpis, pravilnik ali politični govor. Slovenija potrebuje HNMP, ki bo imela dovolj helikopterjev, dovolj ekip in dovolj rezerve za dneve, ko se ne zgodi ena nesreča, ampak dve. Ker takrat se pokaže, ali imamo sistem. Ali pa samo srečo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Černuta Matjaž

Na Seidlovi cesti v Novem mestu je prenova sprožila val vprašanj in precej ostre odzive domačinov. Na fotografiji je vidno avtobusno postajališče, ob njem širok pločnik, a brez očitnega prostora, kjer bi avtobus lahko ustavil izven voznega pasu.

Fotografija, ki je odprla vprašanje: je to res končna ureditev?

Na družbenih omrežjih se je pojavila fotografija obnovljenega dela Seidlove ceste v Novem mestu, ob njej pa vprašanje, ki si ga, kot kaže, ne zastavlja le en voznik: zakaj ob avtobusnem postajališču ni predvidenega prostora za ustavljanje avtobusa? Avtor objave opozarja, da je pločnik zelo širok, avtobusno postajališče pa stoji tik ob vozišču. Na nasprotni strani, v smeri proti centru, naj bi bila ureditev po njegovih besedah ustreznejša, medtem ko v smeri Ločne deluje, kot da nekaj manjka. »So pozabili? Spregledali? Namerno tako izvedli?« se sprašuje.

Komentarji so se hitro usuli: “Toliko prostora, avtobus pa na cesti?”

Pod objavo so se zvrstili številni odzivi, mnogi precej jezni, nekateri cinični, drugi zaskrbljeni. Več komentatorjev opozarja, da bo avtobus ob ustavljanju očitno zasedel vozni pas in s tem povzročal zastoje. Eden od njih je zapisal, da se bo promet ustavljal tam, kjer bi lahko tekel normalno, drugi pa se sprašuje, kako je mogoče, da je pločnik videti skoraj širši od ceste. Med odzivi se pojavlja tudi ocena, da gre za “novodobne smernice” umirjanja prometa, kjer se prednost daje pešcem, kolesarjem in javnemu prometu, vozni pasovi pa postanejo ožji. Toda ravno tu se odpira ključno vprašanje: ali umirjanje prometa pomeni tudi to, da avtobus ustavlja kar na cestišču?

Varnost, zastoji in interventna vozila

Največ skrbi med domačini ni le zaradi morebitnih kolon. Nekateri opozarjajo tudi na vprašanje reševalnega pasu. Če sta pločnika široka, vozišče pa zoženo, se pojavi dilema: kam naj se v največji prometni gneči umaknejo vozila, če prihaja reševalno ali gasilsko vozilo? To ni malenkost. Gre za vsakodnevno prometno točko, kjer se srečujejo avtomobili, avtobusi, pešci in kolesarji. Ena napačna projektna odločitev lahko pomeni minute čakanja, več slabe volje in, v najslabšem primeru, slabšo pretočnost v nujnih trenutkih.

Ko prenova namesto odgovorov prinese nova vprašanja

Eden izmed komentatorjev je zapisal tudi, da naj bi bil projekt povezan s kohezijskimi sredstvi in trajnostno mestno mobilnostjo, pri čemer naj bi bil velik del naložbe sofinanciran iz evropskih sredstev. Tega podatka iz same objave ni mogoče neodvisno potrditi, a jasno je nekaj: občani pričakujejo pojasnilo. Je ureditev res narejena po projektu? Bo avtobus ustavljal na voznem pasu? Je cilj umirjanje prometa ali gre za pomanjkljivost, ki jo bo treba popravljati? Dokler odgovorov ne bo, bo Seidlova ostala še ena novomeška prometna točka, ob kateri se ljudje vozijo mimo in si mislijo: kdo je to načrtoval?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Na seji odbora za pravosodje je prišlo do ostrega proceduralnega spora med predsednico odbora Anjo Bah Žibert in Leno Grgurevič, nekdanjo predsednico istega odbora. Grgurevičeva, ki jo mnogi pomnijo po strogem vodenju sej, opominih in odvzemanju besede, je tokrat sama prejela opozorilo, da ji bo beseda odvzeta – a se ni dala kar tako.

Najprej ji je skočila v besedo, nato sama ostala brez nje

Že uvod v razpravo je nakazal, da seja ne bo mirna. Ko je predsednica odbora za pravosodje Anja Bah Žibert nekaj pojasnjevala, ji je Lena Grgurevič skočila v besedo z besedami: »No, zaključite že, da nadaljujemo.« Izjava je v prostoru zarezala precej ostro, saj je prišla prav od poslanke, ki je v prejšnjem obdobju kot predsednica odbora pogosto sama odločala, komu bo dala besedo, kdaj jo bo prekinila in kdaj bo posegla po opominu.

Anja Bah Žibert ji je nato dala jasno vedeti, da takšno vpadanje v besedo ne bo šlo mimo brez odziva. Po izrečenih opominih jo je opozorila, da ji odvzema besedo. A Grgurevičeva se s tem ni strinjala. Odvrnila je: »Ne, ne boste mi vzeli besede.«

Lena Grgurevič, bivša predsednica odbora za pravosodje, znana predvsem po odvzemanju besed in velikem podeljevanju opominov, na prvi seji odbora za pravosodje s tremi opomini ostala brez besede, kljub temu pa hotela nadaljevati… pic.twitter.com/JItTrSRIvF

— Jan (@Jan_Slovenia) May 25, 2026

Obrat vlog, ki ga je težko spregledati

Prav ta stavek je postal jedro politične ironije. Lena Grgurevič je bila v prejšnjem mandatu ena najbolj prepoznavnih predsednic odborov prav zaradi strogega vodenja sej. Kritiki so ji očitali, da je opoziciji pogosto jemala besedo, delila opomine in razprave vodila trdo, včasih tudi zelo napeto. Njeni zagovorniki so ob tem poudarjali, da je zgolj vzdrževala red in skrbela za poslovnik.

Tokrat pa se je znašla na drugi strani. Ni več sedela na mestu predsedujoče, temveč med poslanci, kjer pravila določa nekdo drug. In ko je predsednica odbora ocenila, da je meja presežena, je posegla po istem orodju, ki ga Grgurevičeva zelo dobro pozna.

V odboru za pravosodje že na začetku brez mirnega tona

Dogodek ni pomemben le zaradi osebnega spora med poslankama. Kaže tudi, kako napete bodo lahko seje odbora za pravosodje v novem razmerju političnih moči. Pravosodje je eno najbolj občutljivih področij slovenske politike, zato so razprave tam redko mirne. A ko se proceduralni spopad začne že pri vprašanju, kdo sme govoriti in kdo mora utihniti, postane jasno, da bo odbor hitro postal eno glavnih političnih bojišč.

Lena Gregurević … bumerang efekt 🪃🪃🪃
Bravo @ANJABAHZIBERT 👍😉🖐 pic.twitter.com/bm3kSJPfsw

— Voranc 🇸🇮 (@Voranc5) May 25, 2026

Ko se pravila vrnejo kot bumerang

Za Leno Grgurevič je bil ta trenutek neprijeten predvsem zato, ker jo javnost že pozna po podobnih postopkih, le da je bila takrat v drugi vlogi. Zdaj je sama občutila težo predsedujoče besede. In čeprav bo vsak politični tabor dogodek razlagal po svoje, ostaja prizor zelo zgovoren: nekdanja predsednica odbora, znana po odvzemanju besede, je tokrat sama vzkliknila, da ji besede ne bodo vzeli.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Na dan, ko je Slovenija dobila mandatarja za sestavo nove vlade, je vlada v odhajanju objavila nove prehranske smernice. Dokument, ki naj bi vplival tudi na javne zavode in šolsko prehrano, odpira burna vprašanja: kdo ga je potrdil, zakaj ni bilo javne razprave in zakaj nekateri strokovnjaki trdijo, da so njihova imena zlorabili?

Dokument, ki je prišel brez velikega pompa

V petek, 22. maja, se je na vladni spletni strani pojavil obsežen dokument z naslovom Prehrana za zdravje in planet. Na 287 straneh združuje nove slovenske prehranske smernice 2025 in analizo okoljskih vplivov prehranskega sistema. Na prvi pogled gre za strokovni dokument, namenjen prebivalcem, zdravstvenim delavcem, šolam, javnim zavodom in ponudnikom prehrane. A prav tukaj se začne zaplet. Kritiki opozarjajo, da dokument ni šel skozi javno obravnavo, čeprav naj bi močno vplival na prehransko politiko v državi. Presenetilo jih je tudi, da kot izdajatelj ni naveden Nacionalni inštitut za javno zdravje ali ministrstvo za zdravje, temveč ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Vegani navdušeni, del stroke zaskrbljen

Med prvimi, ki so javno pozdravili objavo smernic, je bilo Slovensko vegansko društvo. Sporočili so, da gre za »nepričakovano, a čudovito novico«. Del stroke pa dokument bere precej drugače. Po njihovem mnenju vsebina in ton smernic izrazito spodbujata pretežno rastlinsko prehrano, kar samo po sebi ni sporno, sporno pa naj bi bilo pomanjkanje širšega strokovnega soglasja. Eden od prehranskih strokovnjakov je za Dnevnik ocenil, da gre za politični dokument, katerega cilj naj bi bil vplivati tudi na šolsko prehrano. Še ostrejše je njegovo opozorilo, da so med sodelujočimi navedeni tudi strokovnjaki, ki se s takšnimi smernicami niso strinjali.

Tudi Tina Gaber še miga … https://t.co/N2JI3ojyLS pic.twitter.com/tzLROLELzF

— BojanPožar (@BojanPozar) May 25, 2026

Pravst: mojega imena ne bi smeli uporabiti

Posebej odmevna je izjava dr. Igorja Pravsta, direktorja Inštituta za nutricionistiko. Po njegovih besedah je bilo njegovo ime v dokumentu navedeno nepooblaščeno. Pravi, da dokumenta pred objavo ni videl, da ga ni potrdil in da je že zahteval izbris svojih podatkov ter umik objave do odprave nepravilnosti. Pravst poudarja, da je osnutek smernic videl le leta 2024, ko je sodeloval v širši delovni skupini, nato pa zaradi neupoštevanja pripomb iz nje tudi izstopil. Njegove besede dajejo zgodbi dodatno težo: če strokovnjak, katerega ime se pojavi v dokumentu, trdi, da ni dal soglasja, potem se javnost upravičeno vpraša, kako je dokument sploh nastajal.

Vprašanje, ki ostaja odprto

Največja težava novih smernic morda ni niti sama vsebina, temveč način objave. Dokument, ki lahko vpliva na prehrano otrok, bolnikov, starejših in vseh uporabnikov javnih sistemov, bi moral nastati pregledno, strokovno in z jasnim soglasjem. Namesto tega zdaj odpira dvome, jezo in politična vprašanja. Če so smernice res namenjene zdravju ljudi, bi morale najprej prestati preizkus zaupanja. Tega pa z objavo v zadnjih dneh vlade v odhodu očitno niso dobile.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Sindikati ostro nasprotujejo ukinitvi avtomatskega odtegovanja članarin od plač. A ko pogledamo številke samo pri učiteljih oziroma zaposlenih v šolstvu, postane jasno, zakaj je tema tako občutljiva: pri 18,10 evra mesečno in več deset tisoč članih govorimo o milijonskem letnem toku denarja.

Ne gre za ukinitev sindikatov, ampak za udobje pobiranja denarja

V razpravi se hitro ustvari vtis, kot da nekdo sindikatom jemlje pravico do obstoja. A bistvo je drugje. Ne gre za prepoved članarin, ne gre za prepoved sindikalnega organiziranja in ne gre za to, da člani ne bi smeli več podpirati svojega sindikata. Gre za vprašanje, ali naj delodajalec še naprej avtomatsko odteguje članarino od plače zaposlenega in jo neposredno nakazuje sindikatu. In prav tu se začne prava zgodba. Ker ko je plačilo avtomatsko, je tudi priliv stabilen, reden in skoraj samoumeven. Član ga pogosto niti ne občuti več kot aktivno odločitev, ampak kot nekaj, kar se vsak mesec zgodi samo od sebe.

Samo pri učiteljih številke hitro zrastejo

Če posamezni član plačuje 18,10 evra mesečno, to pomeni 217,20 evra na leto. Samo pri enem človeku. Če pa takšno članarino plačuje približno 32.000 zaposlenih v šolstvu, se znesek povzpne na približno 579.200 evrov na mesec. Na leto to pomeni skoraj 6.950.400 evrov. In to je izračun samo za šolski prostor. Ne za celoten javni sektor. Ne za vse sindikate. Ne za vse dejavnosti. Samo učitelji oziroma zaposleni v šolstvu že pokažejo, kako velik finančni tok lahko pomeni avtomatsko pobiranje članarin.

Lepo kasirajo sindikati 18,1 eura na mesec,to je 217 eura na leto
In to samo od enega člana,drugače jih je v šolstvo zaposlenih več kot 32000 torej znese okoli na mesec 579,200 EUR samo pri uciteljih,#dothemaths
lepo je biti bogatun kot je štrukl pic.twitter.com/9Wx7zorhPM

— BesniUpokojenec®️ (@Besni_Upokojenc) May 25, 2026

Zato vprašanje preglednosti ni napad, ampak nujnost

Sindikati radi poudarjajo, da branijo delavce, pravice in javni interes. Toda kadar govorimo o milijonih evrov letno, je povsem legitimno vprašati: koliko denarja se zbere, kako natančno se porabi in koliko člani v resnici vedo o tem? Če sindikati od članov pričakujejo zaupanje, potem bi morali brez težav sprejeti tudi večjo preglednost. Ne le splošnih pojasnil, ampak jasne številke. Člani plačujejo, zato imajo pravico vedeti.

Ko sistem postane preveč udoben

Avtomatski odtegljaj je za sindikate izjemno udoben. Denar pride redno, neposredno in brez vsakomesečne odločitve člana. Prav zato je odpor ob morebitni ukinitvi takšnega sistema razumljiv. Ne nujno zato, ker bi bili ogroženi delavci, ampak ker bi bil ogrožen reden milijonski priliv. In tu je bistvo: članarina naj bo stvar zavestne podpore, ne tihega avtomatizma. Če sindikati res uživajo močno zaupanje svojih članov, potem se prostovoljnega plačevanja ne bi smeli bati.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Slovenija je dobila nov digitalni vpogled v svoj prostor. Geodetska uprava RS je javno objavila lidarske podatke za celotno državo, ki omogočajo 3D pregled terena, merjenje razdalj, višin in površin – brez registracije in brez gesla.

Država, ujeta v milijarde laserskih točk

Tri leta so Slovenijo sistematično snemali z laserskim skeniranjem. Med letoma 2023 in 2025 so strokovnjaki vsako leto zajeli približno tretjino države, zdaj pa je rezultat prvič na voljo javnosti: celoten digitalni prikaz Slovenije v obliki natančnih lidarskih podatkov.

Geodetska uprava RS je podatke objavila na novem portalu clss.si, ki uporabnikom omogoča vpogled v prostor na način, ki je bil še pred leti dostopen predvsem strokovnjakom. Danes pa lahko vsakdo pogleda, kako je videti njegova okolica, hrib, gozd, naselje ali jezero v natančnem 3D prikazu.

Kaj vse lahko uporabniki počnejo na portalu?

Portal ne ponuja le lepih posnetkov iz zraka. Njegova prava vrednost je v podatkih, ki razkrivajo obliko površja, višinske razlike, objekte, gozdove, vode in druge značilnosti prostora. Uporabniki lahko dostopajo do klasificiranega oblaka točk, digitalnega modela reliefa, digitalnega modela površja, ortofoto posnetkov, analitičnega senčenja in drugih podatkov.

Pregledovalnik omogoča tudi merjenje razdalj, višin in površin, izris profilov ter prenos podatkov. In kar je za mnoge najpomembneje – vse to je na voljo brezplačno, brez registracije in brez vpisovanja gesel.

Zakaj je to pomembno za Slovenijo?

Takšni podatki niso zanimivi le za radovedne uporabnike, ki želijo pogledati svojo hišo ali priljubljen izletniški kraj. Imajo veliko širši pomen. Uporabljajo se lahko pri prostorskem načrtovanju, upravljanju voda, spremljanju poplavne ogroženosti, načrtovanju cest in druge infrastrukture, upravljanju gozdov ter spremljanju posledic naravnih nesreč.

Za občine, projektante, raziskovalce, gozdarje, geologe in številne druge stroke je to lahko izjemno pomembno orodje. Podatki omogočajo boljše odločitve, hitrejše analize in natančnejši pogled na prostor, ki ga vsak dan uporabljamo, pogosto pa ga sploh ne vidimo v celoti.

Digitalna Slovenija, ki jo lahko raziskuje vsak

Projekt pomeni pomemben korak v razvoju sodobnih geoprostorskih storitev. Slovenija je s tem dobila digitalno podobo, ki ni zaprta v strokovne pisarne, ampak odprta za vse. In prav v tem je posebnost zgodbe: državo, po kateri hodimo vsak dan, lahko zdaj vidimo drugače – od zgoraj, v globino, v podrobnostih, ki jih s prostim očesom pogosto spregledamo.

Pripravil: I.M.

Vir: Geodetska uprava RS