Pred polfinalom Kmetije je na posestvu zavladalo pravo veselje. Ob harmoniki, dobri hrani in sproščenem vzdušju je največ pozornosti ukradel Franc Vozel, ki je Alenko prijel za ples in dokazal, da še zdaleč ni za odpis.

Ko zaigra harmonika, Franc ne sedi pri miru

Pred tekmovalci šova Kmetija so odločilni dnevi. Polfinale je pred vrati, napetost raste, a preden se bodo znova začeli boji, taktike in težki dvoboji, so si na posestvu privoščili nekaj povsem drugega – večer, v katerem so za trenutek pozabili na pritisk igre. Ob zvokih harmonike se je razpoloženje hitro spremenilo. Nasmehi, pogledi, dobra volja in tisti znani občutek domače zabave, kjer se prej ali slej najde nekdo, ki vstane in pokaže, kako se stvari streže. Tokrat je bil to Franc Vozel.

Na posestvo so se vrnili tudi porotniki

V sklepnem delu Kmetije so se na posestvo vrnili tudi nekateri izpadli tekmovalci, ki zdaj nastopajo v vlogi porotnikov. Prav oni so se skupaj s polfinalisti udeležili pojedine, na kateri ni manjkalo ne pogledov, ne komentarjev, ne tiste posebne napetosti, ki jo prinesejo nekdanji sotekmovalci. A vsaj za nekaj trenutkov je tekmovalno računanje preglasila harmonika. In ko je zaigrala, je Franc hitro pokazal, da zna ukrasti pozornost tudi brez velikih besed.

Alenko prijel »kot ta pravi dec«

Franc je k plesu povabil Alenko in že po prvih korakih je bilo jasno, da ne gre le za simpatičen trenutek pred kamerami. 63-letni upokojenec iz Trbovelj je pokazal, da mu plesišče ni tuje, Alenka pa navdušenja ni skrivala. »Tale Franc me je prijel kot ta pravi dec. Sem mislila, da je on v penziji, pa sploh ni v penziji niti približno,« je po plesu povedala v smehu. In prav ta stavek je hitro postal eden tistih trenutkov, ki jih gledalci radi pograbijo – ker je bil spontan, iskren in poln tiste preproste energije, zaradi katere resničnostni šovi živijo.

Stari znanec Kmetije, ki ga gledalci dobro poznajo

Franc za gledalce ni nov obraz. V Kmetiji sodeluje že tretjič, zato ga mnogi spremljajo kot izkušenega tekmovalca, ki zna preživeti pritisk, delo, odnose in vse male drame, ki jih prinese življenje na posestvu. Najbližje zmagi je bil leta 2015 v šovu Kmetija: Nov začetek, ko se je prebil vse do velikega finala. Tam se je pomeril s Fahrudinom Čauševićem, znanim kot Faki, ki je na koncu slavil zmago. Francu je takrat malo zmanjkalo, zato ni presenetljivo, da mu mnogi letos še posebej privoščijo uspeh.

Gledalci mu letos močno privoščijo zmago

Pod posnetkom plesa so se hitro zvrstili navdušeni odzivi. Eden od gledalcev je zapisal: »Pokaži mladim, kako se pleše, Franci legenda.« In prav v tem je čar njegove zgodbe. Franc ni le tekmovalec, ki se bori za 50.000 evrov. Za mnoge je dokaz, da izkušnje, energija in malo nagajive samozavesti še vedno štejejo. Pred njim so najtežji trenutki sezone. A če je s plesom pokazal vsaj del svoje volje, potem je jasno eno: Franc se ne namerava posloviti tiho. Morda bo prav letos njegov trenutek.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Voyo

Zoisova štipendija lahko dijakom in študentom vsak mesec prinese lep finančni dodatek, v nekaterih primerih pa tudi več kot 500 evrov mesečno. A pozor: odlične ocene same po sebi pogosto niso dovolj. Pri tej štipendiji štejejo tudi izjemni dosežki, pravilna dokazila in pravočasno oddana vloga.

Zoisova štipendija je ena najbolj znanih in zaželenih štipendij v Sloveniji. Namenjena je dijakom, študentom in udeležencem izobraževanja odraslih, ki izkazujejo nadarjenost, dosegajo zelo dobre rezultate in imajo tudi izjemne dosežke. Prav tu pa se začne največ nesporazumov. Mnogi starši, dijaki in študenti so prepričani, da je za Zoisovo štipendijo dovolj že odličen uspeh. V resnici ni tako preprosto. Uradno gre za štipendijo za spodbujanje izjemnih dosežkov na področju znanja, raziskovanja, razvojne dejavnosti in umetnosti, zato so poleg ocen pomembni tudi dosežki, ki jih je mogoče ustrezno dokazati.

Koliko znaša Zoisova štipendija v letu 2026?

Od 1. marca 2026 Zoisova štipendija znaša 155,04 evra mesečno za dijaka in 180,88 evra mesečno za študenta. Če se dijak izobražuje v tujini, osnovni znesek znaša 310,07 evra mesečno, če se v tujini izobražuje študent, pa 361,76 evra mesečno. Poleg osnovnega zneska sta mogoča še dodatek za bivanje v višini 103,36 evra mesečno in dodatek za štipendiste s posebnimi potrebami v višini 64,60 evra mesečno.

To pomeni, da lahko dijak v Sloveniji brez dodatkov v desetih mesecih prejme 1.550,40 evra, v dvanajstih mesecih pa 1.860,48 evra. Študent v Sloveniji brez dodatkov lahko v desetih mesecih prejme 1.808,80 evra, v dvanajstih mesecih pa 2.170,56 evra. Pri študiju v tujini so številke še višje. Študent, ki se izobražuje v tujini, lahko že z osnovno Zoisovo štipendijo v desetih mesecih prejme 3.617,60 evra, v dvanajstih mesecih pa 4.341,12 evra.

Zoisova štipendija za dijake v Sloveniji

Najosnovnejši primer je dijak, ki se šola v Sloveniji, ne biva zunaj domačega kraja in nima dodatka za posebne potrebe. Njegova Zoisova štipendija znaša 155,04 evra mesečno. Če jo prejema deset mesecev, to pomeni 1.550,40 evra. Za družino je to lahko znesek, s katerim se pokrije velik del stroškov za šolske potrebščine, prevoz, malico, priprave na tekmovanja ali računalniško opremo. Če dijak potrebuje nov prenosnik za 700 evrov, mu osnovna Zoisova štipendija ta strošek pokrije v manj kot petih mesecih.

Zoisova štipendija za dijake z dodatkom za bivanje

Če dijak izpolnjuje tudi pogoje za dodatek za bivanje, se znesek precej poveča. Osnovna štipendija znaša 155,04 evra, dodatek za bivanje pa 103,36 evra, skupaj torej 258,40 evra mesečno. V desetih mesecih je to 2.584 evrov, v dvanajstih mesecih pa 3.100,80 evra. Če bivanje v dijaškem domu ali zunaj domačega kraja stane na primer 180 evrov mesečno, lahko štipendija skupaj z dodatkom ta strošek pokrije, dijaku pa ostane še približno 78 evrov mesečno za druge stroške.

Primer: dijak z vsemi dodatki

Če je dijak poleg dodatka za bivanje upravičen še do dodatka za štipendiste s posebnimi potrebami, mesečni znesek naraste na 323 evrov. Izračun je preprost: 155,04 evra osnovne štipendije, 103,36 evra dodatka za bivanje in 64,60 evra dodatka za posebne potrebe. V desetih mesecih to pomeni 3.230 evrov, v dvanajstih mesecih pa 3.876 evrov. To je že zelo konkreten znesek, ki lahko pokrije bivanje, del prevoza, šolske potrebščine in dodatne stroške, ki jih ima dijak zaradi posebnih potreb.

Zoisova štipendija za študente v Sloveniji

Študent, ki se izobražuje v Sloveniji in nima dodatkov, prejme 180,88 evra mesečno. V desetih mesecih je to 1.808,80 evra, v dvanajstih mesecih pa 2.170,56 evra. Ta denar lahko pokrije mesečno vozovnico, del prehrane, študijsko literaturo, telefon ali druge osnovne stroške. Če študent vsak mesec porabi 50 evrov za prevoz, 20 evrov za telefon in 40 evrov za študijske potrebščine, mu od osnovne štipendije ostane še približno 70 evrov.

Zoisova štipendija in dodatek za bivanje pri študentih

Za študente, ki bivajo zunaj domačega kraja, je dodatek za bivanje lahko zelo pomemben. Študent z osnovno Zoisovo štipendijo in dodatkom za bivanje prejme 284,24 evra mesečno. V desetih mesecih je to 2.842,40 evra, v dvanajstih mesecih pa 3.410,88 evra. Če študent za sobo plačuje 280 evrov mesečno, mu Zoisova štipendija z dodatkom za bivanje skoraj v celoti pokrije najemnino. Če soba stane 350 evrov, mora mesečno dodati še 65,76 evra. Brez dodatka za bivanje bi mu pri isti najemnini manjkalo 169,12 evra mesečno.

Primer: študent z vsemi dodatki v Sloveniji

Študent v Sloveniji, ki prejema osnovno Zoisovo štipendijo, dodatek za bivanje in dodatek za posebne potrebe, lahko mesečno prejme 348,84 evra. V desetih mesecih to pomeni 3.488,40 evra, v dvanajstih mesecih pa 4.186,08 evra. To je znesek, ki lahko študentu močno olajša študij, še posebej če živi v študentskem domu, si deli sobo ali ima razmeroma nizke stroške bivanja. V takem primeru lahko štipendija pokrije najemnino in še del prehrane ali prevoza.

Zoisova štipendija za študij v tujini

Najvišji zneski so pri izobraževanju v tujini. Študent, ki se izobražuje v tujini, prejema osnovno Zoisovo štipendijo v višini 361,76 evra mesečno. Če je upravičen še do dodatka za bivanje, mesečno prejme 465,12 evra. Če je upravičen še do dodatka za posebne potrebe, znesek naraste na 529,72 evra mesečno. V desetih mesecih to pomeni 5.297,20 evra, v dvanajstih mesecih pa 6.356,64 evra. Pri tem je treba upoštevati, da so stroški študija v tujini pogosto precej višji, vendar je takšna štipendija vseeno zelo pomembna pomoč.

Zoisova in državna štipendija: lahko prejemate obe?

Od šolskega oziroma študijskega leta 2024/2025 je mogoče hkrati prejemati Zoisovo in državno štipendijo. To je za številne dijake, študente in starše zelo pomembna sprememba. Vendar velja opozorilo: prejemnik državne štipendije ob sočasnem prejemanju Zoisove štipendije ni upravičen do dodatka za uspeh pri državni štipendiji. Če je ta dodatek že prejel, ga mora ob odobritvi Zoisove štipendije za isto leto vrniti.

To pomeni, da mora družina pred oddajo vloge pogledati celotno finančno sliko. Če dijak že prejema državno štipendijo, se mu lahko z Zoisovo štipendijo mesečni prejemek poveča, vendar mora preveriti, ali je pri državni štipendiji prejemal tudi dodatek za uspeh. Pri štipendijah se namreč ne splača gledati samo enega zneska, ampak celoten seštevek in morebitne posledice.

Zakaj odlične ocene niso dovolj?

Največja napaka je prepričanje, da Zoisovo štipendijo dobijo vsi odličnjaki. Ocene so pomembne, vendar niso edini pogoj. Za pridobitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije mora vlagatelj izpolnjevati splošne in posebne pogoje, pri čemer so zelo pomembni tudi izjemni dosežki. Za študente prvega letnika ob prehodu iz srednje šole na študij se na primer zahteva povprečna ocena najmanj 4,10 v zadnjem letniku srednje šole ali zlata matura.

Pri študentih višjih letnikov so pogoji še bolj konkretni. Pri razpisu za leto 2025/2026 so bili za določeno skupino vlagateljev omenjeni najmanj 5 točk na izjemnih dosežkih in uvrstitev med najboljših 5 odstotkov študentov v generaciji ali povprečna ocena najmanj 9,67. To jasno pokaže, da Zoisova štipendija ni “samoumevna nagrada”, ampak precej zahteven postopek, kjer štejejo tako uspeh kot dokazljivi dosežki.

Kaj šteje kot pametna priprava?

Najboljši nasvet je, da dokazila zbirate sproti. Če dijak sodeluje na tekmovanju, naj takoj shrani priznanje, uradni rezultat, potrdilo organizatorja in morebitno potrdilo šole. Če študent sodeluje pri raziskovalnem projektu, naj pravočasno pridobi potrdilo o sodelovanju, objavi, nagradi ali drugem dosežku. Če gre za umetniško področje, naj shrani program dogodka, priznanje, dokazilo o uvrstitvi ali potrdilo organizatorja. Velika napaka je, da se vlagatelji zbiranja dokumentov lotijo šele zadnji teden pred rokom.

Prav tako je pomembno, da vlagatelj odda pravo vlogo. Nekdo, ki Zoisove štipendije še nikoli ni prejemal, praviloma odda vlogo za dodelitev. Tisti, ki jo že prejema in nadaljuje izobraževanje, pa mora preveriti pogoje za nadaljnje prejemanje. Sklad opozarja, da mora štipendist za neprekinjeno nadaljnje prejemanje vsako leto vložiti vlogo za naslednje šolsko oziroma študijsko leto.

Ne čakajte na zadnji dan

Pri Zoisovi štipendiji se veliko težav zgodi zaradi čakanja na zadnji trenutek. Manjkajoče dokazilo, napačen obrazec, nejasen dosežek ali tehnična težava pri oddaji lahko hitro povzročijo zaplete. Za leto 2025/2026 je sklad javni razpis objavil 27. junija 2025, štipendisti, ki Zoisovo štipendijo že prejemajo in ne prehajajo na višjo raven izobraževanja, pa so morali za neprekinjeno prejemanje vlogo oddati do 31. avgusta 2025 za dijake oziroma do 30. septembra 2025 za študente.

Najbolj varno je, da dijak ali študent najprej preveri, v katero skupino spada, nato zbere dokazila, nato naredi lastni izračun štipendije in šele potem odda vlogo. Dobro je, da vlogo pred oddajo pregleda še starš, svetovalna služba, mentor ali nekdo, ki je postopek že opravil.

Zoisova štipendija je velika priložnost, a ni samoumevna

Zoisova štipendija lahko pomeni pomembno finančno pomoč. Dijak v Sloveniji lahko prejme 155,04 evra mesečno, študent 180,88 evra, pri izobraževanju v tujini pa so zneski še precej višji. Z dodatkom za bivanje in dodatkom za posebne potrebe lahko mesečni znesek pri študentu v tujini doseže 529,72 evra. A ključna lekcija ostaja enaka: dobre ocene same po sebi pogosto niso dovolj. Potrebni so izjemni dosežki, ustrezna dokazila, pravilen obrazec in spoštovanje rokov.

Kdor želi Zoisovo štipendijo, naj se priprave loti resno. Naj ne računa na to, da bo “odličen uspeh že dovolj”, ampak naj pravočasno preveri pogoje, zbere dokazila in odda popolno vlogo. Prav razlika med dobro pripravljeno in površno pripravljeno vlogo lahko odloči, ali bo dijak oziroma študent prejel več tisoč evrov pomoči ali pa bo ostal brez nje.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X, srips-rs.si

Jonas Žnidaršič je brez olepševanja spregovoril o poslanski plači, varnosti in miru, ki ga prinese štiriletni mandat. Njegove besede so neposredne, skoraj brutalno iskrene – in prav zato bodo marsikoga zbodle.

Iskreno priznanje, ki odmeva

Jonas Žnidaršič je znan po tem, da ne govori v prazno. Tokrat je znova pokazal, da zna stvari povedati tako, kot jih marsikdo misli, a si jih ne upa izreči na glas. V izjavi je priznal, da je že pred vstopom v politiko normalno služil denar z nastopanjem, ob tem pa si je nabral tudi nekaj prihrankov. A poslanska plača je, kot je dejal, vseeno prinesla nekaj drugega. Ne nujno bogastva, ampak predvsem občutek varnosti. In prav ta del njegove izjave je najbolj udaren.

»Manj je stresa, ko je zagotovljena plača za štiri leta«

Žnidaršič je povedal, da je bila poslanska plača morda nekoliko nad rangom, ki ga je imel pred tem, zato je bil zadovoljen. Hkrati pa je dodal, da je v preteklosti znal zaslužiti tudi neprimerno več. A pri nastopanju je stvar drugačna: danes imaš delo, jutri ga morda nimaš. »Vsekakor je manj stresa, ko je zagotovljena plača za štiri leta,« je dejal. Prav ta stavek je tisti, ki bo marsikoga ustavil. Ker je preprost. Ker je razumljiv. In ker v sebi nosi tisto tiho resnico o politiki, ki jo ljudje pogosto čutijo, politiki pa redko izgovorijo.

Politika kot varna služba?

Najbolj pikantno pa je nadaljevanje. Žnidaršič je izkušnjo opisal z besedami: »Tole je bilo fino, prav po slovensko – brez tveganja in živciranja.« To ni suhoparna politična izjava. To je skoraj komentar iz vsakdanjega pogovora, stavek, ki zveni, kot bi padel ob kavi. In ravno zato ima težo. V času, ko se številni ljudje borijo z negotovimi službami, visokimi stroški in občutkom, da se moraš za vsak evro dokazovati znova, takšno priznanje zadene občutljivo točko. Poslanski mandat ni le funkcija. Je tudi redna plača, status in štiri leta določene varnosti.

Besede, ki jih bodo ljudje težko spregledali

Jonas je s tem odprl vprašanje, ki presega njega samega. Koliko ljudi v politiko vstopa zaradi prepričanj, koliko zaradi vpliva in koliko tudi zaradi varnosti, ki jo prinese položaj? Njegova izjava ne potrebuje velikega komentarja, ker govori sama zase. Morda je prav v tem največji učinek. Ni olepševal, ni se skrival za velikimi besedami. Povedal je naravnost: manj stresa je, ko je plača zagotovljena za štiri leta. In v državi, kjer mnogi ne vedo, kaj jih čaka že prihodnji mesec, tak stavek zagotovo ne bo šel mimo brez odziva.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, Omrežje X

Slovenija je za TEŠ 6 odštela približno 1,43 milijarde evrov. V Dubaju so za podoben velikostni razred denarja zgradili Burj Khalifo, najvišjo stavbo na svetu. Primerjava ni popolna, je pa simbolno izjemno močna.

Številka, ki se je iz 600 milijonov povzpela v milijardno zgodbo

TEŠ 6 je eden tistih projektov, ki se v Sloveniji še danes ne omenja brez grenkega priokusa. Sprva je bila naložba ocenjena na približno 600 milijonov evrov, nato pa je z leti rasla, se dražila, odpirala vprašanja in postajala simbol politične odgovornosti, nadzora in smotrnosti velikih državnih projektov. Po poročanju 24ur je vrednost do leta 2010 narasla na 1,1 milijarde evrov, do konca leta 2013 pa na 1,4 milijarde evrov; šesti novelirani investicijski program je projekt ocenil na 1,428 milijarde evrov.

V Dubaju je iz podobne vsote zrasla svetovna ikona

Na drugi strani primerjave stoji Burj Khalifa, najvišja stavba na svetu in eden najbolj prepoznavnih simbolov Dubaja. Institution of Civil Engineers strošek gradnje navaja pri približno 1,5 milijarde ameriških dolarjev. A tu je potrebna pomembna opomba: 1,5 milijarde dolarjev leta 2010 ni pomenilo 1,4 milijarde evrov. Povprečni tečaj ameriškega dolarja v letu 2010 je znašal približno 0,7552 evra za dolar, kar pomeni, da je 1,5 milijarde dolarjev predstavljalo približno 1,13 milijarde evrov.

Primerjava ni neposredna, a udari naravnost v bistvo

Seveda TEŠ 6 in Burj Khalifa nista primerljiva projekta v tehničnem smislu. Eno je energetski objekt, drugo arhitekturna in turistična ikona. A ravno zato je primerjava tako močna. Dubaj je za približno isti velikostni razred denarja dobil globalni simbol mesta, atrakcijo, podobo ambicije in dokaz, da želi stati na zemljevidu sveta. Slovenija pa je dobila projekt, ki ga javnost pogosto povezuje s podražitvami, preiskavami, dvomi in vprašanjem: kako se je lahko začetna ocena tako močno razlezla?

Številke ostanejo, občutek pa še bolj

Najbolj pošten zapis bi bil: za znesek, ki se približa ceni gradnje Burj Khalife, je Slovenija plačala TEŠ 6. To ni popolnoma enaka vsota in ni neposredno primerljiv projekt. Je pa primerjava, ki bralcu v trenutku pokaže razsežnost milijardne investicije. In prav zato zaboli. Ker pri takih številkah ne gre več samo za beton, železo in pogodbe. Gre za zaupanje ljudi, ki so vse to na koncu plačali.

Pripravil: I.M.

Vir: Institution of Civil Engineers, STA

Borut Pahor je z objavo na družbenem omrežju razkril, da se je prvič sestala celotna žirija Talentov. Ob tem je v svojem značilnem sproščenem slogu namignil, da bo snemanje prve avdicije konec meseca prava zabava.

Prva skupna fotografija, ki je takoj pritegnila pozornost

Borut Pahor je znova poskrbel za objavo, ki je hitro dvignila obrvi in nasmejala sledilce. Tokrat ni šlo za politično izjavo, protokolarni dogodek ali resno sporočilo, temveč za precej bolj sproščen trenutek iz zakulisja priljubljenega televizijskega šova Talenti. Na družbenem omrežju je objavil, da se je danes prvič sestala celotna žirija Talentov, ob tem pa dodal, da gre za “ekskluzivno fotko”. Že z izborom besed in emotikoni je dal jasno vedeti, da v novo zgodbo vstopa sproščeno, igrivo in z dobro mero humorja.

»Konec meseca bo snemanje prve avdicije«

Pahor je ob objavi zapisal, da bo konec meseca snemanje prve avdicije. In če gre soditi po njegovem navdušenju, se obeta precej živahno dogajanje. »To bo kar cela žurka,« je dodal, kar je dovolj zgovoren namig, da žirija očitno že na prvem srečanju ni delovala zadržano ali hladno. Posebej hudomušen je bil del zapisa, v katerem je omenil Lada Bizovičarja. Kot pravi Pahor, se “punci” na Lada naslanjata zaradi njegovih izkušenj in duhovitosti, sam pa naj bi se nanj naslanjal iz povsem drugega razloga: »Jaz pa samo zato, ker me še vedno malo boli po poškodbi.«

Pahorjev humor se očitno seli tudi med Talente

Objava je pokazala tisto plat Boruta Pahorja, zaradi katere je v zadnjih letih pogosto prisoten tudi zunaj strogo političnega prostora. Rad se pošali na svoj račun, rad uporabi lahkotnejši ton in zna iz povsem običajnega trenutka narediti zgodbo, ki jo ljudje opazijo. Tokrat je v ospredju predvsem pričakovanje. Nova žirija se je očitno že ujela, snemanja se bližajo, gledalci pa bodo kmalu videli, kakšna dinamika se bo razvila med člani žirije. Bo Pahor v šovu bolj resen opazovalec, duhovit komentator ali presenetljivo čustven žirant? Prav to vprašanje zdaj odpira največ radovednosti.

Pred kamerami bo očitno živahno

Če je prva objava kakšen pokazatelj, se pred nami ne obeta le iskanje talentov, ampak tudi veliko sproščenih trenutkov med žiranti. Pahor je s kratkim zapisom že ustvaril pričakovanje, da bo letošnja sezona imela posebno energijo. In morda je prav to tisto, kar gledalci pri takšnih šovih najbolj iščejo: iskrene reakcije, humor, presenečenja in tisti občutek, da se pred kamerami dogaja nekaj nepredvidljivega.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Predlog, da bi posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev prenesli na ljubljanske Žale, je odprl eno najbolj občutljivih vprašanj slovenskega spomina. Ljubljanski župan Zoran Janković zdaj razmišlja, da bi o tem povprašal kar občane.

Žale znova v središču burne razprave

Ljubljanske Žale so prostor tišine, slovesa in spomina. A tokrat so se znašle v središču zelo občutljive politične razprave. Predlog zakona, ki so ga vložili SDS, Demokrati ter NSi, SLS in Fokus, predvideva, da bi posmrtne ostanke žrtev povojnih pobojev prenesli prav na ljubljansko pokopališče Žale. Na ljubljanski občini predloga še niso dokončno preučili, župan Zoran Janković pa je že nakazal, da bi o tako pomembnem vprašanju morda želel slišati tudi glas Ljubljančanov.

»Kako bi lahko nekdo izven Ljubljane odločal o tem?«

»Ne vem, ali lahko naredimo referendum o tem samo v Ljubljani, ker gre za državni zakon,« je dejal Janković na novinarski konferenci. Nato pa dodal stavek, ki bo zagotovo odmeval: »Ne znam pa si predstavljati, kako bi lahko nekdo izven Ljubljane odločal o tem, kaj delamo v Ljubljani.« S tem je jasno odprl vprašanje, ali lahko državni zakon poseže v prostor, ki ga Ljubljana razume kot svojega, in ali bi morali imeti pri tem zadnjo besedo tudi občani glavnega mesta.

Vprašanje prostora, politike in spomina

Janković je ob tem opozoril tudi na prostorske razmere. Kot je pojasnil, je mesto zaključilo en projekt širitve Žal in ga namerava nadaljevati, vendar prostorska stiska ostaja tudi na drugih ljubljanskih pokopališčih, med drugim v Štepanjskem naselju, Stožicah in predvsem v Šentvidu. A pri tej temi ne gre le za prostor. Gre za zgodovino, za spomin in za rane, ki v slovenski družbi očitno še vedno niso zaceljene. Prav zato razprava hitro preseže urbanistično vprašanje in postane politična, čustvena, skoraj simbolna.

Janković ostro proti predlogu

Župan je spomnil, da je država že z zakonom opredelila prostor za prekop ostankov žrtev povojnih pobojev v Teharjah. Predlog, da bi te posmrtne ostanke prenesli v Ljubljano, pa je zavrnil z zelo ostrimi besedami. »To, da bi v mesto heroj prenesli kosti tistih, ki so bili na strani fašizma in nacizma, je za moj okus nesprejemljivo,« je dejal. Ob tem je dodal, da se mu zdi nesprejemljivo tudi politiziranje te tematike. In prav tu se odpira največje vprašanje: ali gre pri predlogu za popravo zgodovinske krivice, za simbolno gesto spomina ali za novo politično fronto?

Vprašanje, ki bo še dolgo burilo duhove

Predlog zakona med drugim predvideva tudi ponovno razglasitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Zato je jasno, da razprava ne bo ostala omejena le na Ljubljano ali Žale. V ozadju je mnogo več: odnos do preteklosti, razumevanje zgodovine in vprašanje, kdo sme odločati o prostoru spomina. Ljubljana bo zdaj morala presoditi, ali je to vprašanje, ki ga lahko reši politika, ali pa bo res treba vprašati ljudi. In prav zato bo ta zgodba še dolgo odmevala.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Mestna občina Ljubljana

V poslanski skupini Resnice trdijo, da so trije njihovi poslanci prejeli ponudbe za prestop, ki naj bi segale celo v sedemmestne zneske. Vodja poslancev Katja Kokot je zato od predsednika državnega zbora Zorana Stevanovića zahtevala ukrepanje, a ob tem se odpira tudi neprijetno vprašanje: ali bi morali domnevne poskuse podkupovanja nemudoma prijaviti policiji ali tožilstvu?

Obtožbe, ki so stresle politično zakulisje

V državnem zboru odmevajo hude navedbe poslanske skupine Resnica. Njena vodja Katja Kokot je predsedniku državnega zbora Zoranu Stevanoviću poslala pobudo za zaščito integritete poslancev, potem ko naj bi bila obveščena o poskusih nedovoljenega vplivanja na tri poslance Resnice: Nedeljka Todorovića, Aleksandra Štoreka in Borisa Mijića. Po njenih navedbah naj bi šlo za ponudbe premoženjske koristi za prestop, zneski pa naj bi bili izjemno visoki – celo sedemmestni. Denar naj bi, kot navaja Kokot, zagotovile gospodarske družbe, v katerih ima Republika Slovenija pomemben kapitalski delež. Gre za očitek, ki je politično eksploziven, saj ne zadeva le ene stranke, temveč odpira vprašanje, ali se je v ozadju oblikovanja političnih večin dogajalo kaj veliko bolj spornega.

»Ponudbe naj bi prihajale z levega političnega pola«

Kokot je v dokumentu zapisala, da naj bi ponudbe prihajale tako od posameznih poslancev levega političnega pola kot tudi od vodilnih oseb določenih gospodarskih družb. Takšna navedba je resna, a prav zato zahteva tudi zelo jasen epilog: kdo, kdaj, komu in kaj naj bi ponudil? V politiki so namigi pogosto dovolj za vihar, za pravno odgovornost pa ne. Če so navedbe resnične, gre za zadevo, ki bi morala zanimati policijo, tožilstvo in Komisijo za preprečevanje korupcije. Če pa dokazov ni, ostane zgodba v nevarnem prostoru političnih obtožb, kjer se javnost težko prebije do resnice.

Vodja poslancev @resni_ca @KokotKatja: 3 poslanskim kolegom so z leve ponujali 7-mestne podkupnine za prestop. Imen tarc ne razkriva, prav tako ne iz katere stranke je prisla nespodobna ponudba. Denar naj bi zagotovila drzavna podjetja @24UR @24ur_com pic.twitter.com/IDrOQD2ld2

— Anže Božič (@AnzeBozic) May 19, 2026

Zakaj zadeva ni bila takoj prijavljena?

Posebej občutljivo je vprašanje, zakaj domnevni poskusi podkupovanja niso bili takoj prijavljeni pristojnim organom. Zakonodaja namreč predvideva, da mora javni funkcionar ob sumu takšnega ravnanja ukrepati in zadevo naznaniti policiji ali državnemu tožilstvu. Kokot ob tem poudarja, da poslanci niso nujno pravni strokovnjaki in da ne morejo vedno sami presoditi, ali določeno ravnanje pomeni kršitev etičnega kodeksa, zakona o integriteti ali celo kaznivo dejanje. A prav zato je zadeva še bolj občutljiva. Če se v parlamentu govori o sedemmestnih podkupninah, potem javnost ne bo zadovoljna le s pobudo. Pričakovala bo odgovore.

Zgodba, ki ne sme ostati pri namigih

Primer zdaj visi nad političnim prostorom kot težak oblak. Resnica trdi, da so bili njeni poslanci tarča nedovoljenega vplivanja, obtožbe pa segajo do državnih podjetij in poslancev levega političnega pola. A naslednji korak bo odločilen: ali bodo navedbe dobile uradno preiskavo, konkretna imena in dokaze – ali pa bodo ostale še ena zgodba iz zakulisja, ki bo razburila javnost, a nikoli dobila jasnega konca.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Po družbenih omrežjih je zaokrožila fotografija razmetanih sveč, ki naj bi bile prižgane v spomin žrtvam povojnih pobojev. Prizor naj bi nastal v Ljubljani, okoliščine pa za zdaj ostajajo nepojasnjene.

Fotografija, ki je hitro zanetila burne odzive

Po spletu se širi fotografija razmetanih sveč, ob kateri so številni uporabniki družbenih omrežij izrazili ogorčenje, žalost in jezo. Po navedbah, ki spremljajo objavo, naj bi šlo za sveče, prižgane v spomin žrtvam povojnih pobojev oziroma žrtvam komunističnega nasilja. Prizor naj bi nastal v Ljubljani, a za zdaj ni uradno potrjeno, kdo naj bi sveče razmetal, kdaj se je to zgodilo in ali je bil dogodek prijavljen pristojnim organom. Prav zato je pri takšnih objavah potrebna previdnost. Fotografija lahko pokaže posledico, ne razloži pa ozadja. Ne pove, ali je šlo za namerno dejanje, vandalizem, provokacijo, nesrečno naključje ali kaj drugega. Kljub temu je jasno, zakaj je prizor ljudi tako močno prizadel.

Sveča ni le predmet, ampak simbol spomina

V slovenskem prostoru ima sveča posebno težo. Prižigamo jo ob grobovih, spomenikih, krajih tragedij in ob spominskih slovesnostih. Je tih znak spoštovanja. Majhna luč, ki pove več kot dolgi govori. Zato razmetane sveče, še posebej če so bile res namenjene spominu na mrtve, pri mnogih ne pomenijo le nereda, temveč poseg v pieteto. Žrtve povojnih pobojev ostajajo ena najbolj bolečih tem slovenske zgodovine. Za nekatere so to družinske rane, ki niso nikoli zares zaceljene. Za druge vprašanje zgodovinskega spomina, resnice in odnosa države do mrtvih. In prav zato takšni prizori hitro presežejo raven običajne spletne objave.

V Ljubljani je bila napovedana spominska slovesnost

V soboto, 16. maja 2026, je bila na Trgu republike v Ljubljani napovedana slovesnost »Ker smo ljudje«, posvečena spominu na žrtve komunističnega nasilja. Organizatorji so udeležence pozvali, naj s seboj prinesejo tudi sveče, s katerimi bi trg simbolično obsijali v znamenje spomina, resnice in narodne enotnosti. Ali je fotografija razmetanih sveč neposredno povezana s tem dogodkom, za zdaj ni potrjeno. Prav tako ni znano, ali so bili o domnevnem dejanju obveščeni policija, Mestna občina Ljubljana ali organizatorji. Dokler teh odgovorov ni, ostaja najbolj odgovorno, da se ne kaže s prstom na posameznike ali skupine.

Če je bilo namerno, je sporočilo zavržno

Če se bo izkazalo, da je nekdo sveče res namerno razmetal, gre za dejanje, ki presega politično nestrinjanje. Spomin na mrtve ne bi smel biti prostor obračunavanja. Ne glede na pogled na zgodovino bi morala obstajati meja, čez katero se ne stopa. Zato javnost zdaj pričakuje predvsem eno: razjasnitev. Kaj se je zgodilo? Kdo je bil tam? Je šlo za prijavljen incident? Do takrat pa fotografija ostaja opomin, kako občutljiv je slovenski odnos do preteklosti. In kako malo je včasih potrebno, da se stare rane znova odprejo.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook

Osnutek koalicijske pogodbe naj bi prinesel vrsto ukrepov, ki bi posegli v bančne stroške, šole, bolniške odsotnosti, socialne prejemke in delovanje države. Če bodo predlogi obveljali, se obeta precej drugačen vsakdan – od učilnic do državnih uradov.

Najprej denarnice: brezplačen račun in olajšava za mlade

Po neuradnih informacijah naj bi osnutek koalicijske pogodbe bodoče Janševe koalicije vseboval več konkretnih ukrepov, ki ne ostajajo le pri velikih političnih obljubah. Eden najbolj odmevnih je predviden brezplačni paket osnovnih bančnih storitev. Ta naj bi vključeval odprtje in vodenje računa, debetno kartico ter pet brezplačnih dvigov na bankomatih mesečno. Za marsikoga se to morda sliši kot droben prihranek, a pri današnjih bančnih stroških lahko letno pomeni precejšnjo razliko. Poseben ukrep naj bi čakal tudi mlade do 29. leta. Predvidena je dohodninska olajšava v višini 3000 evrov letno, kar ne pomeni neposredno 3000 evrov več v žepu, ampak nižjo davčno osnovo. Po ocenah bi mladi zaposleni lahko prihranili več sto evrov na leto.

Telefoni iz učilnic, bolniška pa prej na ZZZS

Med predlogi naj bi bila tudi zakonska omejitev uporabe mobilnih telefonov v šolah. Za zdaj ni jasno, ali bi šlo za popolno prepoved ali le za strožjo omejitev med poukom, a sporočilo je jasno: pametni telefoni naj bi iz učnega procesa dobili precej manj prostora. Ob tem naj bi koalicija napovedovala tudi posodobitev vajeništva, s čimer bi dijakom odprli bolj neposredno pot do poklica. Pomembna sprememba se omenja tudi pri bolniških odsotnostih. Nadomestilo naj bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije prevzel že po 20. delovnem dnevu, ne šele po 30. To bi razbremenilo predvsem manjše delodajalce, hkrati pa odprlo vprašanje, koliko dodatnega bremena lahko prenese zdravstvena blagajna.

Najbolj občutljiva točka: globe iz socialnih prejemkov

Največ razprav bi lahko sprožil predlog, po katerem bi država neplačane globe lahko izterjala tudi iz socialnih prejemkov. To bi pomenilo precej strožji pristop do tistih, ki imajo neporavnane kazni, hkrati pa bi morala država jasno določiti varovalke, da ljudem ne bi posegla v minimum za preživetje. Prav ta točka bo verjetno ena najbolj občutljivih, saj se dotika ljudi, ki že tako živijo z malo denarja, obenem pa odpira vprašanje odgovornosti do neplačanih kazni.

Država iz Ljubljane v regije

Osnutek naj bi predvideval tudi selitev državnih institucij iz Ljubljane po Sloveniji. Za regije bi to lahko pomenilo nova delovna mesta, večjo dostopnost državnih storitev in razvojni zagon za kraje, ki so bili pogosto potisnjeni na rob. A na drugi strani bi se za del zaposlenih v javnem sektorju odprlo vprašanje selitve delovnih mest, vsakodnevnih poti in pogajanj s sindikati. Ideja se sliši privlačno, izvedba pa bo, če do nje pride, vse prej kot preprosta.

Politični preizkus prihaja že kmalu

Glasovanje o mandatarski kandidaturi Janeza Janše naj bi bilo predvideno v petek, podpis koalicijske pogodbe pa do konca tedna. Če bodo ukrepi iz osnutka res postali del vladnega programa, Slovenijo ne čaka le nova vlada, ampak tudi niz odločitev, ki jih bodo ljudje hitro začutili v vsakdanjem življenju. Nekateri bodo v njih videli razbremenitev in red, drugi poseg v občutljiva socialna vprašanja. Prav zato bo naslednjih nekaj dni politično izjemno vročih.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Zgodbe staršev, ki sumijo, da so jim po rojstvu odvzeli otroke, znova odpirajo eno najbolj bolečih poglavij nekdanje Jugoslavije. Na seji komisije so padale težke besede, očitki o sistemskem prikrivanju in pozivi, da morajo primeri končno dobiti epilog.

Bolečina, ki po desetletjih ni utihnila

V Sloveniji se znova odpira tema domnevno ukradenih otrok, ki naj bi jih staršem odvzeli neposredno po rojstvu v obdobju od sedemdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za zgodbe, ki jih ni mogoče brati hladno. Starši so desetletja živeli z mislijo, da so njihovi otroci umrli, danes pa nekateri sumijo, da jim resnica nikoli ni bila povedana. Na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti so govorili o izgubljenih oziroma domnevno ukradenih otrocih. Predsednik komisije Jože Tanko je poudaril, da bi se morali po vsem slišanem primerov lotiti organi pregona, tožilstvo in policija.

Težke obtožbe: »Dogajalo naj bi se pod okriljem Udbe«

Najbolj odmevne so bile navedbe, da naj bi se vse dogajalo »pod okriljem Udbe«, nekdanje jugoslovanske tajne policije. Poslanec Anton Šturbej je dejal, da naj bi dokumentacija kazala na širši sistem, v katerem naj bi bili otroci iz nekdanje Jugoslavije prodani tudi tujcem. Ob tem je omenil podatek, da naj bi bilo takšnih primerov po nekaterih ocenah več kot 24 tisoč v več desetletjih. Prav zato je predlagal ustanovitev posebne komisije, ki bi se s tem ukvarjala resno, sistematično in brez političnega izmikanja.

Na današnji seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki ji predseduje poslanec @TankoJoze, danes problematika izgubljenih oziroma ukradenih otrok. Na seji tudi pretresljiva pripoved mame, ki sumi, da so ji ukradli prezgodaj rojenega otroka.⬇️⬇️⬇️ pic.twitter.com/2doCxSUOVA

— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) April 5, 2024

Koalicijskih poslancev ni bilo na seji

Seje se niso udeležili poslanci Gibanja Svoboda, SD in Levice. Njihova odsotnost je sprožila ostre odzive, predvsem zato, ker so razpravljali o eni najtežjih možnih tem – o starših, otrocih in domnevnih zločinih, ki so družine zaznamovali za vse življenje. Tanko je ob tem dejal, da na seji ni bilo tistih, ki imajo v koalicijski pogodbi zapisano pravno državo. Besede so zvenele ostro, a v ozadju je ostalo vprašanje: kdo bo tem staršem končno dal odgovore?

Mamica opisala pretresljivo izkušnjo

Na seji je svojo zgodbo predstavila tudi mati, ki sumi, da so ji ukradli prezgodaj rojenega otroka. Po njenih besedah so sina premestili v inkubator, njej pa naj bi preprečevali dostop do njega. Ko ga je iskala, naj bi ji to onemogočali, tudi tako, da naj bi jo kar trikrat omamili. Nato naj bi ji eden od zdravnikov dejal, da je njen sin na poti »na pokopališče«. Takšne zgodbe puščajo težo, ki ne izgine. Ne gre le za politiko, ne za arhive in ne za stare papirje. Gre za ljudi, ki še vedno iščejo resnico – in za otroke, ki so morda odrasli z napačno zgodbo o svojem življenju.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X