NaDlani.si — Bodite na dlani tudi vi!

Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Vozniki besni! Gorivo gre znova gor, poln rezervoar pa vse dražji – toliko vas bo po novem stal

Voznike od torka čakajo nove, višje cene goriv. Dražji bodo bencin, dizel in kurilno olje, kar pomeni, da bo obisk bencinske črpalke znova nekoliko bolj grenak.

Ob polnoči nov skok cen

Ob polnoči se spreminjajo cene pogonskih goriv, in tokrat novica za voznike ni prijetna. Liter 95-oktanskega bencina bo po novem stal 1,709 evra, liter dizelskega goriva 1,753 evra, liter kurilnega olja pa 1,391 evra. Na prvi pogled gre morda za nekaj centov, a ko se številke prelijejo v poln rezervoar ali večjo dobavo kurilnega olja, razlika hitro postane občutna. Za 50-litrski rezervoar bencina bo treba po novem odšteti 85,64 evra. Do zdaj je liter 95-oktanskega bencina stal 1,683 evra, kar pomeni, da bo polnjenje rezervoarja od torka dražje za približno 1,30 evra. Ni dramatičen znesek? Morda ne pri enem polnjenju. A pri tistih, ki se vsak dan vozijo v službo, peljejo otroke v šolo, opravljajo teren ali imajo daljše relacije, se takšni skoki hitro seštevajo.

Dizel ostaja še dražji

Še višje bo treba seči v žep pri dizlu. Liter bo po novem stal 1,753 evra, kar pri 50 litrih pomeni 87,65 evra. Danes je za enak rezervoar treba plačati 86,70 evra, od torka pa skoraj evro več. Pri gospodinjstvih, obrtnikih, prevoznikih in vseh, ki so od dizelskega vozila vsakodnevno odvisni, takšne podražitve niso le številka na zaslonu črpalke, ampak realen strošek življenja in dela. Ministrstvo ob tem ocenjuje, da bi bile cene brez regulacije še višje. Liter bencina bi po njihovih izračunih stal okoli 1,789 evra, liter dizla pa 1,835 evra. Regulacija torej del udarca ublaži, a občutek pri voznikih ostaja isti: gorivo se znova draži.

bencinski servis Shell; vir: Shell
bencinski servis Shell; vir: Shell

Dražje tudi kurilno olje

Podražitev ne bo doletela le voznikov. Dražje bo tudi kurilno olje, ki bo od torka do ponedeljka stalo 1,391 evra za liter. Za 1000 litrov bo treba po novem plačati 1391 evrov, kar je 18 evrov več kot danes. Za gospodinjstva, ki že zdaj preračunavajo vsak večji izdatek, je to še ena opomba v vse daljšem seznamu stroškov.

Majhni centi, velik občutek

Cene goriv so ena tistih stvari, ki jih ljudje začutijo takoj. Ne v statistiki, ne v tabelah, ampak na črpalki, ko se števec vrti hitreje, kot bi si želeli. In čeprav država poudarja, da bi brez regulacije plačevali še več, ostaja dejstvo: od torka bo polnjenje dražje. Spet.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Finance

“Dva radikalna levičarja v najbolj gledanem terminu?”: Mahnič eksplodiral po oddaji – “Kdaj bomo že dobili zakon o ukinitvi RTV-prispevka?”

Poslanec SDS Žan Mahnič je z ostrim zapisom znova odprl vprašanje RTV-prispevka. Po nastopu gostov v najbolj gledanem terminu na RTV Slovenija je vprašal, kdaj bodo poslanci na mizo dobili vloženi zakon o njegovi ukinitvi.

Objava, ki je hitro zadela občutljivo točko

RTV Slovenija se je znova znašla v središču političnega viharja. »Tokrat je iskrico prižgal poslanec SDS Žan Mahnič, ki se je na omrežju X odzval na nastop politologa Marinka Banjca in pravnika Saše Zagorca v oddaji pri Tanji Gobec. Ob tem je zapisal, da sta bila v najbolj gledanem terminu na RTV Slovenija gosta “dva radikalna levičarja”, nato pa znova odprl vprašanje ukinitve RTV-prispevka.« Zapis je bil kratek, a dovolj oster, da je odprl staro in zelo vročo razpravo: zakaj morajo državljani obvezno plačevati RTV-prispevek, če del javnosti meni, da javni servis ne odraža vseh pogledov enakovredno?
Mahnič je ob tem zapisal: “Pa kdaj bomo že dobili poslanci na mizo tisti vloženi zakon o ukinitvi RTV-prispevka?” Njegovo vprašanje ni prišlo iz praznega prostora. Predlog novele zakona o RTV Slovenija, ki predvideva ukinitev obveznega RTV-prispevka in prehod na financiranje iz državnega proračuna, je po navedbah medijev že v parlamentarni proceduri, o njem pa se v zadnjih tednih vse glasneje razpravlja.

RTV-prispevek kot politična fronta

Vprašanje RTV-prispevka že dolgo ni več samo vprašanje položnice. Za ene je javna radiotelevizija temelj demokracije, kulture in informiranja. Za druge pa simbol sistema, ki ga plačujejo tudi tisti, ki programov RTV ne spremljajo ali se z njeno uredniško usmeritvijo ne strinjajo.
Stranka Resni.ca je predlog vložila s podpisi volivcev, njen predsednik Zoran Stevanović pa je že večkrat poudaril, da bodo pri ukinitvi prispevka vztrajali. Po poročanju medijev predlog predvideva, da bi se obvezno plačevanje odpravilo, RTV Slovenija pa bi se financirala neposredno iz proračuna.

Zakaj je Mahničev zapis tako odmeven?

Ker zadene naravnost v občutek dela gledalcev: da za RTV plačujejo vsi, vpliv na vsebino pa naj bi imeli le nekateri. Prav zato Mahničev zapis ni samo kritika ene oddaje ali ene voditeljice, ampak politično sporočilo širšemu občinstvu. Njegova poanta je jasna: če naj bo RTV res javna, mora po njegovem mnenju prepričati tudi tiste, ki jo danes doživljajo kot politično enostransko.

Zgodba, ki še zdaleč ni končana

Razprava o RTV-prispevku bo očitno ena tistih tem, ki bo v prihodnjih tednih znova razdelila politiko in javnost. Na eni strani bodo opozorila o neodvisnosti javnega servisa, na drugi strani pa vprašanje, ali je obvezna položnica v sedanji obliki še sprejemljiva. Mahničev zapis je zato več kot samo spletna bodica. Je opomnik, da se bitka za RTV šele začenja.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Zadnji obupni poskus? Svoboda naj bi pritiskala na Demokrate, ker brez njih Janševa večina pade (FOTO in VIDEO)

V političnem zakulisju se odštevajo ure. Janez Janša naj bi bil tik pred vložitvijo podpisov za mandatarsko kandidaturo, toda v ozadju naj bi se vrstili še zadnji poskusi, kako ustaviti nastajajočo večino.

Odštevanje do 46 podpisov

Janeza Janšo naj bi od formalnega koraka proti novemu mandatarstvu ločil le še en dan. Po poročanju 24ur so SDS, Demokrati ter trojček NSi, SLS in Fokus skupaj pri 43 glasovih, manjkajočo podporo pa naj bi zagotovili poslanci Resnice. Glasovanje o mandatarju bi lahko, če ne bo presenečenj, sledilo že konec tedna. Na papirju se zdi računica jasna. SDS, Demokrati, NSi, SLS in Fokus so že uskladili koalicijsko zgodbo, Resnica pa naj bi napovedala podporo kandidatu, ki bo najbližje potrebnim 46 glasovom. In prav zato se zdaj vse vrti okoli enega vprašanja: ali bo Janša podpise zbral brez večjih pretresov?

Nervoza v Svobodi in zadnje politične igre

Prav zato naj bi bilo v vrstah Gibanja Svoboda vse bolj napeto. Ko se večina začne kazati na papirju, se politika običajno preseli v zakulisje. Telefoni zvonijo, pogovori postanejo daljši, besede previdnejše, pritiski pa težje dokazljivi. Po neuradnih informacijah naj bi se del političnega pritiska usmeril predvsem proti posameznim poslancem Demokratov, saj bi morebiten odmik enega ali dveh podpisov lahko zamajal vtis trdnosti nove večine. V zakulisju se znova omenja tudi poslanec Demokratov Robert Potnik. Pri tem je treba poudariti, da gre za navedbe in govorice, ki jih javno ni mogoče neodvisno potrditi.

Stevanović o domnevnih ponudbah

Dodatno olje na politični ogenj je prilil Zoran Stevanović. Za portal Info360 je spregovoril o domnevnem umazanem zakulisju slovenske politike, kjer naj bi se po njegovih navedbah ponujal denar, da posamezniki ne bi glasovali za Janšo oziroma bi prestopili. Takšne trditve so politično eksplozivne. Če držijo, odpirajo vprašanja o pritiskih na poslance in o tem, kako daleč so nekateri pripravljeni iti, ko izgubljajo oblast. Če ne držijo, pa gre za nevarno stopnjevanje politične vojne z očitki, ki lahko trajno poškodujejo zaupanje v parlament.

Dan, ko se bo pokazalo, kdo stoji trdno

Vse oči so zdaj uprte v Demokrate, Resnico in SDS. Formalno mora Janša zbrati najmanj 46 podpisov. Politično pa mora pokazati še nekaj več: da podpisniki niso le številke na listu papirja, ampak poslanci, ki bodo zdržali tudi pritisk zadnjih ur. In prav zato je današnji dan tako pomemben. Ne gre več samo za vprašanje, kdo bo mandatar. Gre za vprašanje, ali bo politični preobrat zdržal do konca – ali pa Svoboda še vedno računa na čudež v zadnji minuti.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Nedopustno! Pred ginekološko ambulanto v Sežani dolga vrsta za vpis, med čakajočimi naj bi bile tudi mamice z dojenčki (VIDEO)

Pred ginekološko ambulanto v Sežani se je danes vila dolga vrsta ljudi, razlog pa naj bi bil vpis k novi ginekologinji. Po navedbah bralcev naj bi med čakajočimi stale tudi mamice z novorojenčki, kar prizoru daje še posebej človeško in bolečo težo.

Vrsta, ki ni nastala brez razloga

V Sežani je danes pred ginekološko ambulanto nastal prizor, ki je hitro pritegnil pozornost mimoidočih in bralcev. Dolga vrsta se je vila ob cesti, ljudje pa so čakali zaradi vpisa k novi ginekologinji. Na prvi pogled gre morda za povsem običajno administrativno opravilo, a fotografija s terena razkriva nekaj precej večjega. Ko se pred ambulanto zbere toliko ljudi, to ni več le vprašanje obrazcev in čakanja. To je slika potrebe, ki se je očitno nabirala dlje časa.

Ko nova zdravnica pomeni upanje

Vpis k novi ginekologinji je za mnoge ženske lahko veliko več kot samo izbira zdravnika. Pomeni občutek varnosti, dostop do rednih pregledov, možnost posveta in predvsem mir, da imajo nekoga, na kogar se lahko obrnejo. Prav zato takšni prizori močno odmevajo. Ne govorijo le o Sežani, ampak o širši realnosti, v kateri številne pacientke težko pridejo do izbranega ginekologa ali pa na takšno priložnost čakajo dolgo.

V vrsti naj bi stale tudi mamice z novorojenčki

Posebej izstopa navedba bralcev, da naj bi v vrsti stale tudi mamice z novorojenčki. Če se je to res dogajalo, potem prizor dobi še bolj občutljivo razsežnost. Mamice po porodu potrebujejo skrb, dostopnost in čim manj dodatnega stresa, ne pa občutka, da morajo za osnovno zdravstveno varnost stati v dolgi vrsti pred ambulanto. Prav ta detajl najbolj zadene. Ker za vsako čakajočo osebo ni samo ime na seznamu, ampak zgodba, skrb, potreba in pogosto tudi stiska.

Fotografija, ki odpira širše vprašanje

Dogajanje v Sežani je zato več kot lokalna zanimivost. Je prizor, ki odpira vprašanje, kako dostopna je ginekološka oskrba in kaj se zgodi, ko se pojavi nova možnost vpisa. Odgovor je bil danes viden kar pred ambulanto: ljudje pridejo, čakajo in upajo, da bodo prišli na vrsto. Morda je prav ta dolga kolona najbolj jasen dokaz, da se o dostopnosti zdravstva ne govori zaman. Včasih namreč ena fotografija pove več kot dolga pojasnila.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Pirkovič udaril direktno: “Na vladi palestinska, na predsedstvu mavrična zastava, precej nedržavotvorno” – kaj sploh sme viseti na vladi in predsedstvu?

Objava Igorja Pirkoviča na omrežju X je na prvi pogled političen komentar, v resnici pa odpira precej konkretno pravno vprašanje: katere zastave sploh smejo viseti na stavbah najvišjih državnih institucij? Pri palestinski zastavi se razprava dotakne pravil o tujih zastavah, pri mavrični pa vprašanja, ali državne stavbe lahko postanejo prostor simbolnih sporočil.

Kratek zapis, veliko vprašanje

Igor Pirkovič je na omrežju X zapisal: “Precej nedržavotvorno. Na vladi visi palestinska zastava, na predsedstvu pa mavrična. In oni bi stali in obstali.” Objava je hitro zaokrožila, ker ne govori le o okusu ali političnem stališču, ampak o nečem bolj temeljnem: o simbolih države. Državne stavbe niso navadne stavbe. Stavba vlade, predsedstva ali državnega zbora predstavlja Republiko Slovenijo, zato se pri izobešanju zastav ne odloča le po občutku, temveč tudi po pravilih. In prav ta pravila so pri nekaterih zastavah precej jasna, pri drugih pa precej bolj odprta za razlago.

Slovenska zastava mora imeti častno mesto

Uradna pojasnila države navajajo, da mora biti slovenska zastava, kadar je izobešena z drugimi zastavami, postavljena na častno mesto. To je praviloma na levi strani ostalih zastav, gledano s strani opazovalca. Tudi zastava Evropske unije se na državnih institucijah izobeša skupaj z zastavo Republike Slovenije, pri tem pa mora slovenska zastava ostati na častnem mestu. To pomeni, da državna simbolika ni prepuščena improvizaciji. Zastave imajo vrstni red, pomen in protokol. Zato je vsaka dodatna zastava na takšni stavbi hkrati tudi sporočilo, ki ga javnost ne bere le kot okras, ampak kot stališče institucije.

Palestinska zastava je pravno najbolj občutljiva

Pri palestinski zastavi je položaj drugačen kot pri mavrični. Gre za zastavo tuje države oziroma politične entitete, zato se odpira vprašanje uporabe pravil o tujih zastavah. Zakonodaja izobešanje tujih zastav praviloma veže na posebej določene okoliščine, kot so uradni ali delovni obiski, mednarodna srečanja, mednarodne prireditve ali javni shodi z mednarodno udeležbo. Zato je ključno vprašanje preprosto: ali je bila palestinska zastava izobešena v okviru uradnega protokolarnega dogodka ali kot politična gesta? Če gre za drugo, je pravna podlaga precej manj samoumevna in bi si zaslužila jasno pojasnilo pristojnih.

Mavrična zastava odpira drugo sivo cono

Mavrična zastava ni zastava tuje države, zato zanjo ne velja isti režim kot za palestinsko. A to še ne pomeni, da je vprašanje zaprto. Pri njej se odpre druga dilema: ali sme državna institucija ob uradnih simbolih izobešati tudi vrednostne, aktivistične ali politično razumljene simbole? Zakon tega ne ureja tako neposredno kot tuje zastave, zato je prostor za razlago večji. Hkrati pa je večja tudi nevarnost dvojnih meril. Ena oblast izobesi simbol, ki ga razume kot sporočilo solidarnosti ali podpore človekovim pravicam, druga lahko jutri izobesi svoj simbol in se sklicuje na isti argument. Kje je potem meja?

Ko simboli postanejo test države

Pirkovičeva objava je zato več kot le ostra pripomba. Odpira vprašanje, ali Slovenija potrebuje jasnejša pravila o tem, kaj sme viseti na državnih stavbah in ob katerih priložnostih. Če teh pravil ni, odločajo politični občutek, trenutna večina in pritisk javnosti. In prav tu nastane težava. Državne stavbe bi morale pripadati vsem državljanom, ne le simbolnemu svetu vsakokratne oblasti. Zastava na pročelju ni okras. Je sporočilo. Zato bi moralo biti tudi pravno jasno, kdo ga sme poslati in v imenu koga.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Klakočar Zupančičeva brez zadržkov nad Resni.co in Demokrate: »Obe sta zrasli na lažeh in omogočili bosta vladavino SDS«

Urška Klakočar Zupančič se je umaknila iz politike in zapustila Gibanje Svoboda, a njen zadnji zapis kaže, da političnega dogajanja še vedno ne pušča pri miru. Pred oblikovanjem nove desnosredinske vlade je znova stopila v javni prostor – tokrat z ostrimi besedami, ki bodo gotovo sprožile odzive.

Umaknila se je, a politični komentarji ostajajo

Urška Klakočar Zupančič ni več v prvi politični vrsti. Odšla je iz politike, zapustila je tudi Gibanje Svoboda, a njen zadnji zapis daje vedeti, da političnega dogajanja še zdaleč ne spremlja tiho in od daleč. Prav nasprotno. Čeprav bi kdo pričakoval, da bo po odhodu iz stranke stopila korak nazaj, se je ob nastajanju nove desnosredinske vlade znova oglasila z zelo ostrim zapisom. In to v slogu, ki bolj kot umirjen premislek spominja na nadaljevanje političnega boja z drugega prizorišča – z družbenih omrežij.

»Obe sta zrasli na lažeh«

Kot kaže, se v Sloveniji oblikuje desnosredinska vlada pod vodstvom Janeza Janše. Mandatarja naj bi podprla stranka Resni.ca, v vlado pa naj bi vstopile še NSi, SLS, Fokus in Demokrati. Prav vloga Resni.ce in Demokratov je očitno posebej zmotila Klakočar Zupančičevo. »Stranka Resnica je desna, populistična stranka in stranka Demokrati je desna, konformistična stranka. Obe sta zrasli na lažeh,« je zapisala. Gre za zelo težke besede, še posebej od nekdanje predsednice državnega zbora, ki bi jih marsikdo pričakoval v bolj zadržani, premišljeni obliki.

Ostro nad SDS in novo politično večino

V nadaljevanju je zapis še zaostrila. Po njenem mnenju bosta omenjeni stranki omogočili, da oblast v Sloveniji znova prevzame SDS, ki jo je označila za »skrajno desno stranko s fašističnim in avtoritarnim načinom delovanja«. Takšna ocena je seveda politično eksplozivna. Njeni podporniki jo bodo razumeli kot opozorilo, kritiki pa kot dokaz, da se nekdanja političarka tudi po odhodu iz politike težko sprijazni z novo razporeditvijo moči.

Platon, pogum in znani politični ton

Klakočar Zupančičeva je v zapisu omenila tudi slavnega grškega filozofa Platona in njegovo misel o brezbrižnosti do javnih zadev. Nato je državljane pozvala, naj se borijo za »svobodo, solidarnost in spoštovanje«, zapis pa sklenila z besedo: »Pogum.« Sporočilo je bilo jasno, a hkrati tudi precej značilno za njen politični slog – čustveno, dramatično in ostro do nasprotne strani.

Odhod iz politike očitno ni pomenil tišine

Njena objava odpira vprašanje, ali je Urška Klakočar Zupančič politiko zares zapustila ali pa se je iz institucionalne politike le preselila v komentiranje na družbenih omrežjih. Formalno ni več del stranke, ne sedi več v prvi politični vrsti, a njene besede še vedno zvenijo kot del političnega obračuna. In prav zato bo njen zapis verjetno odmeval – ne samo zaradi tega, kar je zapisala, ampak tudi zato, ker je to zapisala nekdanja predsednica državnega zbora, ki se je od politike že poslovila.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook

Grozljiv padec Alexa Marqueza: motor je po udarcu poletel in se razbil na koščke (FOTO in VIDEO)

Dirka v Barceloni bi lahko bila dan velikega napada Alexa Marqueza, a se je v nekaj sekundah spremenila v prizor, ob katerem je zastal dih. Po hudem padcu so ga odpeljali v bolnišnico, zdravniki pa so potrdili zlom ključnice in poškodbo vretenca.

Vse se je zgodilo v trenutku, ko je lovil vrh

Alex Marquez je v Barceloni vozil eno najpomembnejših dirk svoje sezone. Bil je hiter, odločen, nevarno blizu vrha. V 12. krogu je vozil na drugem mestu, tik za Pedrom Acosto, ko se je pred njim nenadoma zgodilo tisto, česar se dirkači najbolj bojijo. Acosta je zaradi okvare nenadoma upočasnil, Marquez pa se trčenju ni mogel več izogniti. Sledil je padec, ki je utišal tribune. Marquez je zapeljal s steze, nato pa izgubil nadzor. Njegov Ducati se je začel prevračati, deli motocikla so leteli po stezi, drugi dirkači pa so se jim morali izogibati v delčku sekunde.

Zdravniški izvidi so razkrili resnost poškodbe

Ekipa Ducati Gresini je nekaj ur po nesreči sporočila, da si je mlajši Marquez zlomil desno ključnico, ob tem pa utrpel še manjšo poškodbo sedmega vretenca. To ni le običajna dirkaška poškodba. Ko se pri padcu omeni vretence, se tudi najtrši ljubitelji MotoGP za hip ustavijo. Zlomljeno ključnico mu bodo operirali v bolnišnici v Barceloni in jo utrdili s ploščico, poškodbo vretenca pa bodo zdravniki dodatno obravnavali prihodnji teden. Za dirkača to pomeni prisilni umik, za ekipo pa hud udarec v trenutku, ko je Marquez dokazoval, da lahko poseže zelo visoko.

Brata Marquez zdaj povezuje tudi boleča odsotnost

Posebno grenak je še en podatek. Alex se bo na bolniški pridružil starejšemu bratu Marcu Marquezu, svetovnemu prvaku, ki se je poškodoval na prejšnji dirki v Le Mansu. Zaradi operacije zlomljene kosti v stopalu in poškodbe rame bo tudi Marc nekaj časa odsoten. Družina, ki je v MotoGP vajena zmag, tveganj in pritiska, se je tako znašla v obdobju, ko se namesto o stopničkah govori o operacijah, okrevanju in vprašanju, kdaj se bosta brata lahko vrnila.

Dirka, ki je pokazala najokrutnejšo plat MotoGP

Med dirkači, ki so se komaj izognili delom Marquezovega motorja, je bil tudi Fabio Di Giannantonio. Prav on je več kot uro pozneje, po še eni prekinitvi zaradi nove nesreče in padca Francoza Johanna Zarcoja, slavil zmago na eni najbolj kaotičnih dirk sezone. Za Alexa pa je Barcelona postala dirka, ki bi lahko odprla nova vrata, a jih je brutalno zaprla že sredi boja. MotoGP je še enkrat pokazal svojo najlepšo in najokrutnejšo plat hkrati: hitrost, pogum, adrenalin – in tisto tanko mejo, kjer se sanje v sekundi spremenijo v sireno reševalnega vozila.

Pripravil: I.M.

Vir: Moto GP, ABC News, Omrežje X

»Delodajalci naj ne bodo več blagajna sindikatov«: Vložili zakon, po katerem bi morali sindikati sami pobirati članarino

V državnem zboru je pristal predlog zakona, ki bi ukinil avtomatično odtegovanje sindikalnih članarin prek delodajalcev. Predlagatelji trdijo, da gre za razbremenitev podjetij in javnih zavodov, sindikati pa bodo v tem gotovo videli neposreden poseg v svoj ustaljeni način delovanja.

Plačevanje članarin bi se lahko močno spremenilo

Poslanka Jana Gržinič je sporočila, da so vložili zakon, s katerim želijo ukiniti avtomatično plačevanje članarin sindikatom. Gre za spremembo, ki na prvi pogled zveni tehnično, v ozadju pa odpira veliko večje vprašanje: kdo naj v resnici skrbi za financiranje sindikalnega članstva – delodajalec ali sindikat sam? Po trenutno veljavni ureditvi morajo podjetja in javni zavodi opravljati tudi administrativno delo, povezano z obračunom in nakazovanjem članarin, kar je po mnenju predlagateljev nepotrebno breme.

»Financiranje sindikalne dejavnosti ne sodi med naloge delodajalca«

Gržiničeva je ob tem zapisala, da financiranje sindikalne dejavnosti ne sodi med naloge delodajalca. To je tudi jedro predloga: članarina bi se po novem praviloma plačevala neposredno sindikatu, brez vmesne vloge delodajalca. Predlagatelji poudarjajo, da s tem ne posegajo v pravico delavcev do sindikalnega organiziranja, temveč zgolj v način, kako se članarina pobira. V praksi pa bi takšna sprememba pomenila precej drugačen sistem, saj bi moral sindikat sam poskrbeti za pobiranje članarin od svojih članov.

Primerjava s tujino in domača politična bitka

Pri argumentaciji se Gržiničeva sklicuje tudi na Avstrijo, Nemčijo in Francijo, kjer naj bi se sindikalna članarina praviloma plačevala neposredno sindikatu, delodajalec pa naj pri tem ne bi sodeloval. To bo verjetno eden ključnih argumentov predlagateljev: zakaj bi slovenski delodajalci opravljali delo, ki naj bi ga drugod prevzeli sindikati sami? A prav tu se bo najbrž odprla politična in sindikalna fronta. Sindikati bodo predlog verjetno razumeli kot pritisk na njihovo delovanje, zagovorniki spremembe pa kot administrativno razbremenitev delodajalcev. Na papirju gre za obračun članarine. V praksi pa za vprašanje moči, vpliva in denarnega toka.

Kaj to pomeni za delavce?

Za delavca članstvo v sindikatu s takšnim predlogom ne bi izginilo. Spremenil bi se predvsem način plačevanja. Namesto avtomatičnega odtegljaja pri plači bi moral član najverjetneje poskrbeti za neposredno plačilo sindikatu. In prav zato bo ta zakon sprožil burno razpravo. Ker ne govori le o nekaj evrih članarine. Govori o tem, kdo ima v rokah sistem, kdo ga vzdržuje in kdo ga plačuje.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Šef DARS-a pred kamerami priznal: »Nismo sposobni spraviti skupaj niti ene izmene« – vozniki pa stojijo v delovnih zaporah

Predsednik uprave DARS Andrej Ribič je z izjavo o organizaciji del na avtocestah sprožil burne odzive. V času, ko vozniki stojijo v kolonah, je priznal, da družbi z gradbeniki včasih ne uspe zagotoviti niti ene polne izmene.

Izjava, ki je udarila naravnost v kolone

Med predstavitvijo stanja na avtocestnih deloviščih je predsednik uprave DARS Andrej Ribič izrekel stavek, ki je med vozniki hitro odmeval. Dejal je, da se ljudje pogosto sprašujejo, zakaj se ne dela ponoči in učinkoviteje, nato pa priznal: »Kolikor koli si v DARS-u prizadevamo, nismo sposobni včasih spravit z gradbeniki niti ene izmene, kaj šele dveh ali pa dela ponoči.«

Ko državno podjetje prizna nemoč

Prav ta del je najbolj razburil javnost. DARS upravlja eno najpomembnejših državnih infrastruktur, od katere so vsak dan odvisni delavci, prevozniki, turisti, gospodarstvo in navadni vozniki. Ko se ob zaporah nabirajo večkilometrske kolone, ljudje pričakujejo jasen odgovor: zakaj se dela ne organizirajo hitreje, v več izmenah ali ponoči tam, kjer bi bilo to mogoče?

Ribič je težave povezal tudi s pomanjkanjem delovne sile v gradbeništvu in posledicami preteklih zaostankov. A kritiki opozarjajo, da takšno pojasnilo ne izbriše osnovnega vprašanja: kako je mogoče, da podjetje s stabilnimi prihodki in pomembno javno vlogo ne more zagotoviti bolj učinkovite izvedbe del?

Visoki prihodki, visoka pričakovanja

DARS je v letu 2024 po objavljenih podatkih ustvaril več kot 580 milijonov evrov prihodkov, prvi mož družbe pa je po poročanju Info360 lani prejel več kot 222.000 evrov bruto prejemkov. Ravno zato je Ribičevo priznanje za mnoge še bolj boleče. Vozniki plačujejo vinjete, cestnine in gorivo, v zameno pa pogosto dobijo zapore, zastoje in občutek, da se na deloviščih ne dogaja dovolj.

Politični odzivi in pritisk na spremembe

Izjava prihaja v času, ko se v javnosti že pojavljajo predlogi, da bi morala dela na prometnicah, ki ovirajo promet, potekati tudi ponoči, tam kjer je to izvedljivo. Janez Janša je na omrežju X delil del predloga koalicijske pogodbe, ki predvideva prav takšen pristop: manj del v prometnih konicah, več nočnega dela in večji poudarek na roku izvedbe.

Vprašanje, ki ostaja na cesti

Ribičevo priznanje je zato več kot le nerodna izjava. Je ogledalo sistema, v katerem se vozniki sprašujejo, kdo dejansko nosi odgovornost, ko država obstane v kolonah. In dokler bodo delovišča dolga, izmene kratke, potrpljenje voznikov pa na robu, bo to vprašanje ostalo na asfaltu.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Marko Lotrič napoveduje spremembe pri bolniških nadomestilih: ZZZS bi moral breme prevzeti veliko prej

Ko zaposleni zboli, sistem razmeroma hitro prevzame del bremena. Ko zboli obrtnik, kmet ali samostojni podjetnik, pa se pogosto začne povsem druga zgodba – zgodba brez prihodkov, brez nadomestila in z veliko negotovosti. Marko Lotrič zdaj napoveduje predlog, ki bi lahko ta položaj občutno spremenil.

Ko bolezen udari tiste, ki si bolniške pogosto ne morejo privoščiti

Predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, tudi predsednik stranke Fokus Marka Lotriča, je na okrogli mizi v Krškem odprl vprašanje, ki ga mnogi obrtniki, kmetje in samostojni podjetniki poznajo zelo osebno. Kaj se zgodi, ko zboli človek, ki je hkrati delavec, organizator, odgovorna oseba in pogosto edini vir prihodka? Lotrič je opozoril, da sistem bolniških nadomestil v Sloveniji po njegovem mnenju ne obravnava vseh enako. Posebej je izpostavil obrtnike, nosilce dejavnosti in kmete z osnovno dejavnostjo na kmetiji, ki ob bolezni ali poškodbi pogosto ostanejo v zelo težkem položaju.

»Praktično tri mesece brez denarja«

Najbolj odmevna je bila njegova ocena, da so ti ljudje po veljavnem sistemu lahko »praktično tri mesece brez denarja«. Ob tem je dodal, da se tudi oni poškodujejo in zbolijo kot vsi drugi, vendar posledice nosijo precej bolj neposredno. »Ti ljudje so izpostavljeni enormnim pritiskom in odgovornosti, kljub temu pa niso v solidarnostnem sistemu,« je dejal Lotrič in napovedal, da bo v prihodnjih mesecih podan predlog, po katerem bi lahko šli v breme ZZZS že s sedmim dnem bolniške odsotnosti. To bi za marsikaterega malega podjetnika ali kmeta pomenilo veliko razliko. Ne le administrativno, ampak povsem življenjsko. Manj strahu, manj pritiska in več možnosti, da človek med boleznijo dejansko okreva, ne pa razmišlja, kako bo plačal prispevke, račune in osnovne stroške.

Predlog tudi za delodajalce?

Iz Lotričevih besed je bilo mogoče razumeti tudi napoved spremembe pri delodajalcih. Po njegovem bi lahko ZZZS breme bolniškega nadomestila prevzel že po 20 dneh in ne šele po 30 dneh, kot velja po spremembah iz leta 2023. Lotrič meni, da se je po zadnjih spremembah število bolniških dni podaljšalo, na kar so delodajalske organizacije po njegovih besedah opozarjale že takrat. Prepričan je, da bi drugačna ureditev lahko razbremenila delodajalce in hkrati zdravstveni blagajni prinesla prihranek.

Vprašanje pravičnosti, ne le številk

V ozadju predloga tako ni le računovodsko vprašanje, kdo in kdaj plača nadomestilo. Gre za širšo razpravo o tem, ali sistem dovolj dobro vidi ljudi, ki sami nosijo poslovno tveganje, ustvarjajo delo in pogosto nimajo varoval, ki se drugim zdijo samoumevna. Če bo predlog res vložen, se bo razprava hitro preselila na politični parket. Tam pa bo ključno vprašanje preprosto: ali si lahko država še naprej privošči sistem, v katerem nekateri ob bolezni najprej pomislijo na zdravje, drugi pa na to, ali bodo sploh preživeli mesec?

Pripravil: I.M.

Vir: Okrogla miza Zdravstveni absentizem (Krško)