Aleksander Reberšek je znova brez rokavic udaril po Levici in sindikatih. Njegov posnetek, ki je na družbenih omrežjih dosegel več kot 70 tisoč ogledov, je odprl vroče vprašanje: ali slovenska politika delavcem res pomaga – ali jih le drži v odvisnosti?

Politični obračun, ki je eksplodiral na spletu

Slovenska politika se že dolgo ne dogaja več samo v državnem zboru. Vse pogosteje se preseli na družbena omrežja, kjer nekaj minut dolg posnetek včasih doseže več ljudi kot ure razprav v parlamentu. Tokrat je v središču poslanec NSi Aleksander Reberšek, ki je z ostrim nastopom ponovno zarezal v eno najbolj občutljivih tem: plače, delavske pravice, sindikate in vlogo Levice. Njegova izjava ni bila ovinkarjenje. Nasprotno – bila je neposreden politični napad. Reberšek trdi, da Levici ustreza družba, v kateri je čim več ljudi na minimalnih plačah, saj naj bi prav iz takšnih razmer črpala svoj politični smisel. Po njegovem mnenju naj bi najprej ustvarjali težave, nato pa se predstavljali kot tisti, ki jih rešujejo.

»Odlično bo šlo Levici, ko bodo vsi na minimalcih«

Najbolj odmeven del njegovega zapisa je bil stavek: »Če bo šlo dobro gospodarstvu, bo šlo dobro zaposlenim. Nekaterim šefom sindikatov pa bo šlo dobro, če bo šlo slabo zaposlenim. Odlično pa bo šlo Levici, ko bodo vsi na minimalcih. Vse jasno?« S tem je Reberšek odprl staro, a nikoli zares zaključeno razpravo: ali se socialna politika začne pri prerazporejanju ali pri ustvarjanju? Po njegovem prepričanju brez uspešnih podjetij ni dobrih plač, brez dobička ni vlaganj, brez vlaganj pa ni varnih delovnih mest. Zato je nasprotnikom sporočil, naj poskusijo sami odpreti s.p. in ustvariti dobiček, če menijo, da je podjetništvo tako preprosto.

Napad na Levico ali širša razprava o prihodnosti dela?

Reberškove besede bodo za ene pogumne, za druge pretirane. Toda odziv javnosti kaže, da je zadel živčno točko. Delavci želijo višje plače, podjetniki manj birokracije, politika pa se znova prepira o tem, kdo v resnici stoji na strani zaposlenih. V ozadju ostaja ključno vprašanje: ali Slovenija nagrajuje delo, znanje in tveganje – ali pa se prevečkrat ujame v logiko, kjer je revščina politično uporabnejša od uspeha? In prav zato bo ta Reberškov nastop še nekaj časa odmeval.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Medtem ko Slovenija čaka na drugi krog iskanja mandatarja, Robert Golob še vedno opravlja tekoče posle predsednika vlade. A prav pri teh »tekočih poslih« se odpira vroče vprašanje: gre res le za nujne naloge države ali za nevarno široko razlago oblasti v odhodu?

Država čaka novo vlado, Golob pa ostaja v igri

Po neuspešnem oblikovanju večine Roberta Goloba se politična pozornost seli k Janezu Janši, ki bi lahko novo vlado prevzel šele po nadaljnjih postopkih v državnem zboru. Do takrat pa mora Golobova vlada opravljati tekoče posle. In prav tu se začne zaplet. Po navedbah Domovine naj bi bil Golob med prvomajskimi prazniki z ženo Tino Gaber Golob na Lošinju, medtem ko naj ga ne bi bilo na več pomembnih mednarodnih srečanjih, tudi ob pogovorih o prihodnji evropski finančni perspektivi. Slovenija naj bi tako ostala brez najvišjega političnega predstavnika tam, kjer se pogosto odloča tudi v zakulisju.

Tekoči posli ali široko odprta vrata?

Ustava določa, da predsednik vlade in ministri po prenehanju funkcije opravljajo tekoče posle, ne pove pa natančno, kaj vse to pomeni. Zato je pomembno stališče vrhovnega sodišča, da je treba ta pojem razlagati restriktivno: vlada v odhodu naj bi sprejemala le nujne in neodložljive odločitve. A dopis Golobovega kabineta ministrom naj bi po opozorilih pravnikov šel precej širše. V njem se pojavljajo formulacije, kot so »potrebno«, »normalno delovanje« in »manj restriktivno«. Razlika med »potrebno« in »nujno« pa je v politiki velika. Včasih celo odločilna.

Najbolj občutljivo: proračun, zakoni in kadrovanje

Posebej vroče je vprašanje proračuna. Vlada v odhodu bi po dopisu lahko predlagala tudi spremembe ali rebalans proračuna, če bi šlo za preprečitev težko popravljivih posledic. To je pravno lahko mogoče, politično pa izjemno občutljivo, saj je proračun ena najmočnejših odločitev vsake vlade. Še bolj eksploziven je kadrovski del. Po navedbah Domovine naj bi bilo v zadnjih tednih objavljenih več sto razpisov za zaposlitev za nedoločen čas v državni upravi. Kritiki zato opozarjajo, da bi lahko šlo za utrjevanje vpliva odhajajoče oblasti tik pred menjavo vlade.

Vprašanje, ki bo še odmevalo

Golob je nekoč ostro opozarjal na kadrovanje prejšnje oblasti. Zdaj se podobni očitki vračajo proti njemu. In prav zato bo naslednje vprašanje zelo preprosto: ali vlada v odhodu res samo skrbi, da država deluje, ali pa v zadnjih tednih še tiho postavlja svoje ljudi na položaje, ki bodo ostali tudi po njenem odhodu?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X,

Izjava Boruta Sajovica, da bi morala Resnica, če ostane v opoziciji, »vrniti« mesto predsednika državnega zbora, je odprla staro parlamentarno rano. Miro Haček in Matej Lahovnik zdaj opozarjata na primer Igorja Zorčiča – in vprašanje postaja neprijetno: ali danes za Stevanovića res veljajo drugačna pravila kot nekoč za Zorčiča?

Ko se zgodovina vrne skozi ista vrata

V slovenski politiki se nekatere zgodbe nikoli zares ne končajo. Samo malo počakajo, zamenjajo obraze in se vrnejo v novi preobleki. Tokrat se je razprava vnela po izjavi vodje poslancev Svobode Boruta Sajovica, ki je ocenil, da Resnica ne more »sedeti na dveh stolih« in da bi morala, če bo opozicijska stranka, vrniti mesto predsednika državnega zbora. Ta položaj trenutno zaseda predsednik Resnice Zoran Stevanović, zato je izjava v političnem prostoru odmevala precej glasno. Toda kmalu se je oglasil tudi profesor Miro Haček. Spomnil je na Igorja Zorčiča, nekdanjega predsednika državnega zbora, ki po razpadu razmerij v takratni koaliciji prav tako ni več politično podpiral vlade. »Karma je res hudič,« je zapisal Haček in vprašal, ali je Zorčič takrat vrnil mesto predsednika DZ ter ali so ga v takratnem KUL k temu pozivali. S tem je odprl vprašanje, ki gre naravnost v srce politične doslednosti.

Zorčič ni odšel sam, odločal je državni zbor

Primerjava ni iz trte izvita. Igor Zorčič je leta 2021 po izstopu iz SMC ostal predsednik državnega zbora, čeprav ga takratna koalicija ni več štela za svojega. Sledili so poskusi razrešitve, toda za uspeh je bilo treba zbrati najmanj 46 poslanskih glasov. To se ni zgodilo. Za razrešitev je glasovalo 45 poslancev, dve glasovnici pa sta bili neveljavni. Še bolj zanimivo je, da so opozicijske LMŠ, SD, Levica, SAB in skupina nepovezanih poslancev glasovanje obstruirale. Zorčič je tako ostal na položaju, čeprav je bil njegov politični položaj očitno predmet ostrih razprav. In prav ta del zgodbe danes najbolj bode v oči tiste, ki opozarjajo na dvojna merila.

Karma je res hudič… še ne tako dolgo nazaj je bil predsednik DZ gospod Zorčič, ki tudi ni podpiral vlade in je bil torej opozicija.

Pa je vrnil mesto predsednika DZ???

Pa so ga v takratnem KUL k temu pozivali??? https://t.co/PZcbsZUTbg

— Miro Haček (@MHacek) May 5, 2026

Pravila so jasna, politika pa jih rada razteguje

Predsednik državnega zbora funkcije ne izgubi samodejno zato, ker njegova stranka pristane v opoziciji. Lahko odstopi, lahko ga razreši državni zbor, politični pritisk pa sam po sebi ni dovolj. Zato Matej Lahovnik ocenjuje, da bi lahko Stevanović Sajovicu odgovoril skoraj enako, kot je Zorčič nekoč odgovarjal pozivom k odstopu: državni zbor me je imenoval in samo državni zbor me lahko razreši.

In tu je bistvo zapleta. Če je bilo nekoč dopustno, da predsednik DZ ostane na funkciji kljub spremenjeni politični sliki, bo danes težko prepričljivo razlagati, zakaj bi moralo veljati drugače. V politiki se namreč pravila najhitreje zapletejo takrat, ko jih začnejo uporabljati selektivno. Stevanovićev položaj tako ni več samo vprašanje Resnice, ampak tudi preizkus spomina, doslednosti in politične higiene vseh, ki so nekoč ob isti zgodbi ploskali drugače.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Na obali pri Bašaniji blizu Umaga so v sredo zjutraj našli mrtvega delfina v razpadajočem stanju. Primer je pretresel javnost, saj naj bi bila na telesu vidna poškodba, podobna strelni rani, policija pa že preiskuje sum kaznivega dejanja mučenja in ubijanja živali.

Jutro ob morju, ki ga nihče ni pričakoval

Namesto mirnega prizora ob istrski obali je sredino jutro pri Umagu prineslo žalostno in vznemirljivo odkritje. Na obali v Bašaniji so okoli 8. ure našli mrtvega delfina, njegovo telo pa je bilo že v razpadajočem stanju. Žival, ki jo mnogi povezujejo z lepoto Jadrana, svobodo in igrivostjo morja, je tako končala na plaži kot predmet policijske preiskave. Umaška policija je po prijavi prišla na kraj najdbe, tam pa so med pregledom opazili poškodbo, ki je po prvih informacijah spominjala na prestrelno rano. Prav ta sled je primer takoj potisnila v veliko resnejšo smer. Ne gre več samo za žalostno najdbo poginule živali, ampak za sum, da bi lahko nekdo nad zaščiteno morsko živaljo uporabil orožje.

Policija preverja, ali je bil delfin ustreljen

Hrvaški mediji poročajo, da obstaja sum, da je poškodba nastala z uporabo strelnega orožja. Točnega vzroka smrti za zdaj še ni mogoče potrditi, saj bo šele veterinarsko izvedensko mnenje pokazalo, kaj se je zares zgodilo. O primeru so že obvestili tudi hrvaško ministrstvo za varstvo okolja in zeleno tranzicijo, ki je prevzelo nadaljnjo skrb za truplo živali. Leš delfina bodo pregledali na Zavodu za veterinarsko patologijo. Tam bodo strokovnjaki poskušali ugotoviti, ali je rana res posledica strela, kdaj je žival poginila in ali je bila poškodba usodna. V takšnih primerih je vsaka podrobnost pomembna: oblika rane, sledovi na tkivu, morebitni ostanki tujka in stanje telesa.

Če se sum potrdi, gre za kruto dejanje nad morsko živaljo

Delfini v Jadranu niso le čudovit prizor za turiste in domačine, ampak pomemben del morskega ekosistema. Prav zato takšne najdbe vedno sprožijo močan odziv. Če se izkaže, da je bil delfin res ustreljen, bo šlo za dejanje, ki presega običajno malomarnost ali nesrečo. Šlo bi za namerno nasilje nad živaljo. Policija je napovedala, da bo zaradi suma kaznivega dejanja ubijanja in mučenja živali proti neznanemu storilcu podala kazensko ovadbo pristojnemu državnemu tožilstvu. Za zdaj storilec ni znan, preiskava pa se nadaljuje.

Morje je naplavilo vprašanje, ki boli

Najdba mrtvega delfina pri Umagu je več kot le policijska novica. Je prizor, ki zaboli vse, ki v morju ne vidijo samo počitnic, ampak življenje. Dokler strokovnjaki ne povedo zadnje besede, ostaja najtežje vprašanje odprto: je nekdo res ustrelil delfina?

Pripravil: I.M.

Vir: 24Sata, PU Istarska

V bližini ljubljanskega Tivolija je danes stekla policijska intervencija, potem ko naj bi bila ob Celovški cesti poškodovana ženska. Po neuradnih informacijah naj bi jo moški zabodel, nato pobegnil, policisti pa naj bi ga pozneje že prijeli.

Prepir, ki naj bi se končal z nasiljem

Ob Celovški cesti v Ljubljani, v bližini parka Tivoli, je danes zavladala napetost, ki jo običajni mimoidoči v mestnem vrvežu hitro začutijo. Policijska vozila, intervencija, zaskrbljeni pogledi in vprašanje, kaj se je zgodilo. Tam naj bi našli poškodovano žensko, ki naj bi jo moški zabodel. Prve neuradne informacije kažejo, da njeno življenje naj ne bi bilo ogroženo, a dogodek je vseeno močno pretresel okolico. Po navedbah očividcev, naj bi se moški in ženska že dlje časa prepirala. Spor naj bi se zgodil v bližini lokala, nato pa naj bi se razvil v nasilje. Takšni trenutki se v mestu zgodijo hitro, skoraj sunkovito – še minuto prej je vse videti kot običajen dan, nato pa območje nenadoma zasedejo policisti in reševalci.

Moški naj bi pobegnil, policisti pa naj bi ga izsledili

Po dejanju naj bi moški pobegnil, a naj bi ga policija pozneje že prijela. Uradne podrobnosti za zdaj ostajajo skope, saj preiskava še poteka. Na Policijski upravi Ljubljana so po navedbah medijev potrdili le, da na območju poteka intervencija oziroma preiskava dogodka. Za zdaj ni znano, v kakšnem razmerju sta bila udeleženca. Prav ta del zgodbe bo verjetno eden ključnih za razumevanje okoliščin: ali je šlo za naključni spor, osebni konflikt ali nekaj, kar se je stopnjevalo že dlje časa. Policisti bodo morali zbrati izjave prič, pregledati morebitne posnetke in ugotoviti, kaj se je dogajalo v minutah pred napadom.

Tivoli, Celovška in občutek nelagodja

Celovška cesta je ena najbolj prometnih ljubljanskih vpadnic, območje ob Tivoliju pa vsak dan prečka veliko ljudi – pešci, kolesarji, vozniki, obiskovalci lokala, sprehajalci. Prav zato takšni dogodki hitro odmevajo. Ne le zaradi samega nasilja, temveč tudi zaradi občutka, da se lahko nekaj nevarnega zgodi sredi dneva, na znani mestni lokaciji, skoraj pred očmi mimoidočih.

Dokler policija ne razkrije več informacij, ostajajo v ospredju previdnost, neuradni podatki in čakanje na potrjene ugotovitve. Najpomembneje pa je, da poškodovana ženska po prvih informacijah ni v smrtni nevarnosti. Vse drugo bo pokazala preiskava – tiho, natančno in brez prostora za ugibanja.

Pripravil: I.M.

Vir: PU Ljubljana

Novi zapor v Dobrunjah je komaj uradno odprl vrata, že je postal tarča ostre javne kritike. Jan Macarol ga je v svojem zapisu označil za najdražji “all-inclusive resort” v zgodovini Slovenije – in s tem odprl vprašanje, ki mnoge najbolj boli: zakaj država za ene najde milijone, za druge pa čakalne vrste?

Zapor, ki je sprožil val ogorčenja

Novi moški zapor v Dobrunjah velja za eno največjih pravosodnih investicij zadnjih let. Objekt bo lahko sprejel 388 oseb, njegova vrednost pa znaša približno 86 milijonov evrov. Toda namesto da bi odprtje minilo predvsem v znamenju reševanja prostorske stiske na Povšetovi, je javnost hitro zagrabila drugo plat zgodbe – ceno. Jan Macarol je v zapisu udaril naravnost v čustveno točko mnogih davkoplačevalcev. »Slovesno smo odprli najdražji ‘all-inclusive resort’ v zgodovini Slovenije,« je zapisal in dodal, da ima objekt 388 sob, sodno dvorano in fitnes. Njegov ton je bil sarkastičen, a sporočilo jasno: ljudje se sprašujejo, ali država pri porabi denarja sploh še loči med nujnim, razkošnim in absurdnim.

Ko številke zabolijo še bolj kot besede

Macarol je posebej izpostavil strošek zapornika. Po njegovih besedah ena nočitev v tem “razkošnem objektu” davkoplačevalce stane 127 evrov na dan, kar znese 3810 evrov na mesec. In prav tu se začne tista primerjava, ki ljudi najbolj razjezi. Macarol piše, da se ob tem marsikateri državljan sprašuje, kako je mogoče, da država za zapornika zagotovi streho, hrano, varnost, zdravnika in zobozdravnika, medtem ko navaden pacient mesece čaka na osnovne zdravstvene storitve. Njegova poanta ni le zapor, ampak občutek krivice. Občutek, da sistem najde denar, ko gre za kaznovanje, veliko težje pa takrat, ko gre za starejše, bolne in tiste, ki so desetletja plačevali prispevke.

🥳 Slovesno smo odprli najdražji "all-inclusive resort" v zgodovini Slovenije. 86 milijonov evrov za 388 sob, sodno dvorano in fitnes – Dobrunje, vzhodna obvoznica, izstop levo. Booking com še ne sprejema rezervacij, ker so prve nočitve že razprodane do leta 2034. Najdaljši…

— Jan Macarol (@JMacarolV) May 5, 2026

Primerjave, ki so zabolele javnost

V zapisu je Macarol dodal še primerjavo z domovi za starejše, prosilci za azil in luksuznimi hoteli v Ljubljani. Po njegovem eno mesto za zapornika stane skoraj petkrat toliko kot dom za starejše, ob tem pa je spomnil tudi na InterContinental in Grand Plaza, dva petzvezdična hotela na Bavarskem dvoru, ki naj bi skupaj stala približno toliko kot novi zapor. Prav takšne primerjave so zapis naredile tako odmeven. Ne zato, ker bi bile vse številke nujno neposredno primerljive, ampak ker zadenejo v občutek, ki ga ima veliko ljudi: da javni denar pogosto odteka v velike projekte, medtem ko vsakodnevne stiske ostajajo nerešene.

Tujci v zaporih in vprašanje, komu država najprej pomaga

Macarol je izpostavil tudi delež tujcev med zaprtimi osebami in zapisal, da je takšnih 44 odstotkov trenutnih “gostov” v slovenskih zaporih. Ta podatek v javnosti hitro sproži burne odzive, še posebej v času, ko se veliko govori o varnosti, migracijah in obremenitvah javnih sistemov. A jedro njegovega zapisa ostaja širše: ne gre samo za zapornike, tujce ali Dobrunje. Gre za občutek, da država zna hitro zgraditi drag sistem tam, kjer mora nadzorovati in kaznovati, veliko počasneje pa ukrepa tam, kjer bi morala pomagati – pacientom, upokojencem, starejšim in družinam, ki vsak mesec računajo, kako bodo preživele.

Ko vrata zapora odprejo večje vprašanje

Novi zapor bo po uradnih pojasnilih izboljšal pogoje za zaprte osebe, zaposlene in varnost celotnega sistema. Toda Macarolov zapis je pokazal nekaj drugega: da se za številkami skriva globoko nezaupanje ljudi. Ko nekdo prebere, koliko stane zaporniški sistem, nato pa sam čaka na zdravnika, zobozdravnika ali dostojno oskrbo v starosti, se vprašanje postavi samo od sebe: ali država res zna prav določiti, kdo je prvi na vrsti? In prav zato Dobrunje niso več samo zapor. Postale so simbol razprave o tem, komu Slovenija najhitreje odpre vrata – in komu jih pušča zaprta.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Politični spopad med nekdanjo in sedanjim predsednikom državnega zbora dobiva vse ostrejše tone. Po razkritju Urške Klakočar Zupančič o domnevno neprimernih sporočilih se je oglasil Zoran Stevanović – in odgovoril z zgodbo, ki odpira nova vprašanja.

Najprej razkritje, nato takojšen odgovor

Vojna besed med Urško Klakočar Zupančič in Zoranom Stevanovićem se očitno ne umirja. Nekdanja predsednica državnega zbora je v intervjuju za revijo Ona Plus razkrila, da naj bi ji Stevanović pred leti prek Facebook Messengerja pošiljal neprimerna sporočila. Izjava je hitro odmevala, saj ne gre za običajen politični očitek, temveč za osebno razkritje, ki posega v zakulisje odnosov med znanimi političnimi akterji. Stevanović se je odzval še isti dan. Za Spletni časopis je dejal, da ga takšne besede niso presenetile. »Pričakovano. Bil sem opozorjen, da se bo zgodilo kaj takega,« je dejal in dodal, da naj bi šlo za sporočilo iz leta 2022, ki ga je Klakočar Zupančičeva po njegovih besedah izpostavila šele zdaj.

Osebni očitki in nova pikantna podrobnost

A njegov odgovor se ni ustavil pri zanikanju oziroma dvomu v čas razkritja. Stevanović je šel korak dlje in razkril podrobnost iz zasebnega kroga poznanstev. Kot je dejal, naj bi bil z Urško Klakočar Zupančič v živo v stiku le enkrat. »Ko je imela razmerje z mojim znancem,« je zatrdil. S tem je politični spor dobil še bolj oseben ton. Stevanović je namignil, da naj bi se zamera začela po videoposnetku, ki ga je posnel kmalu zatem. V njem naj bi govoril o janšizmu, antijanšizmu in političnem boju dveh polov, ki v slovenskem prostoru pogosto živita drug od drugega.

Ko politika zdrsne v osebno obračunavanje

Primer je zanimiv predvsem zato, ker ne gre več le za politično razpravo o delu državnega zbora ali potezah njegovih predsednikov. Razprava se je preselila na teren osebnih izjav, namigovanj in vprašanj, kaj se je v resnici dogajalo v ozadju. Klakočar Zupančičeva je odprla temo domnevno neprimernih sporočil, Stevanović pa je odgovoril s trditvami, ki zadevo širijo v povsem drugo smer. Ob tem ostaja ključno vprašanje: bodo javnosti predstavljeni tudi konkretni dokazi ali bo vse ostalo pri izjavah, namigih in političnem obračunavanju?

Zgodba, ki se verjetno še ni končala

V slovenski politiki se osebni spopadi hitro spremenijo v javni spektakel. Tudi tokrat se zdi, da gre za zgodbo, ki bo še dobila nadaljevanje. Ko si nasproti stojita nekdanja predsednica državnega zbora in njen naslednik, vsaka beseda odmeva močneje. In včasih prav tisto, kar ostane neizrečeno, sproži največ vprašanj.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Aleksander Repić se je po daljšem času znova oglasil na Facebooku in razkril, da je prejel izjemno nazoren posnetek iz okolice Ljubljane. Po njegovih navedbah naj bi šlo za primer domnevne zlorabe kobile, zadevo pa naj bi že obravnavali pristojni organi.

Pretresljiv posnetek, ki ga ni pustil ravnodušnega

Aleksander Repić se je po dolgem času oglasil na Facebooku z objavo, ki je med sledilci sprožila veliko zgražanja, jeze in žalosti. Kot je zapisal, je prejel posnetek varnostnih kamer, ki naj bi nastal v eni od štal v okolici Ljubljane. Po njegovih navedbah naj bi posnetek prikazoval domnevno zlorabo kobile. Repić je ob tem poudaril, da je originalni posnetek zelo nazoren, zato je objavil oziroma uporabil le tiste kadre, na katerih naj bi bilo mogoče osebo prepoznati po videzu, oblačilih, obutvi in predmetih, ki jih ima pri sebi. Sporni deli posnetka po njegovih navedbah niso namenjeni javni objavi.

»Srčno upam, da ga bo kdo prepoznal«

V objavi je Repić zapisal, da si želi, da bi osebo s posnetka kdo prepoznal. Ob tem je sledilce pozval k pomoči, vendar je pri takšnih primerih izjemno pomembno, da morebitne informacije ne vodijo v javno obtoževanje, ugibanje ali linč na družbenih omrežjih. Če kdo osebo s posnetka prepozna ali ima informacije o okoliščinah dogodka, je najvarneje, da jih posreduje policiji oziroma pristojnim organom. Identitete osebe s posnetka v uredništvu ne ugotavljamo in ne potrjujemo.

Primer naj bi lahko dobil tudi kazenskopravni epilog

Repić je v nadaljevanju zapisal še, da je dobil novo informacijo, po kateri naj bi obstajale podlage za obravnavo primera kot kaznivega dejanja. To je označil kot dobro novico, saj je sprva izrazil skrb, da bi se zadeva lahko končala zgolj kot prekršek. Primer tako odpira širše vprašanje, kako odločno družba in zakonodaja ščitita živali, ko pride do hudih oblik domnevnega nasilja. O pravni kvalifikaciji konkretnega primera bodo morali odločati pristojni organi.

Zdaj je ključno, da primer prevzamejo pristojni

Objava je razumljivo sprožila močna čustva. A prav zato je zdaj ključno, da morebitne informacije pridejo do policije, ne pa da se po spletu začnejo širiti imena, domneve in obtožbe. Če se navedbe potrdijo, mora primer dobiti jasen epilog. Ne zaradi jeze na spletu, ampak zaradi živali, odgovornosti in sporočila, da takšna dejanja ne smejo ostati brez posledic.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Aleksandar Repić

Na križarki MV Hondius v Atlantiku naj bi po poročanju tujih medijev zbolelo več ljudi, tri osebe pa so umrle. Sum pade na hantavirus, virus, ki ga prenašajo glodavci in se lahko začne kot navadna viroza, a pri težjih oblikah pokaže precej nevarnejši obraz.

Križarka, ki je sprožila alarm

Na nizozemski križarki MV Hondius se je med plovbo po Atlantiku zgodilo nekaj, kar je potnike in zdravstvene oblasti postavilo v stanje pripravljenosti. Po navedbah tujih medijev so se med potniki oziroma člani posadke pojavili primeri hudih respiratornih bolezni, pri delu obolelih pa naj bi potrdili oziroma sumili okužbo s hantavirusom. Tri osebe naj bi umrle, več ljudi pa je zbolelo, zato so oblasti Zelenortskih otokov ravnale previdno in omejile izkrcanje tistih, pri katerih bi lahko obstajalo tveganje za širjenje bolezni.

Primer je pritegnil toliko pozornosti tudi zato, ker hantavirus ni bolezen, ki bi jo običajno povezovali s križarkami. Najpogosteje ga povezujemo z glodavci, zaprtimi prostori, prahom, kletmi, podstrešji, skladišči in naravo. Prav zato se zdaj pojavlja ključno vprašanje: ali so bili ljudje izpostavljeni virusu na ladji ali že prej? Odgovor bo pomemben za zdravstvene službe, a za javnost je še pomembnejše razumeti, za kakšen virus sploh gre.

Kaj sploh je hantavirus?

Hantavirusi so skupina virusov, ki jih v naravi prenašajo predvsem miši, podgane in drugi glodavci. Živali so lahko okužene, ne da bi bile videti bolne, virus pa izločajo z urinom, iztrebki in slino. Človek se najpogosteje okuži tako, da vdihne drobne delce prahu, onesnaženega z izločki glodavcev. To se lahko zgodi med čiščenjem stare kleti, podstrešja, vikenda, drvarnice, skladišča ali prostora, ki je bil dlje časa zaprt in slabo prezračen.

V Sloveniji hantavirus poznamo predvsem kot mišjo mrzlico oziroma hemoragično mrzlico z renalnim sindromom. Bolezen lahko prizadene ledvice, krvne žile in v težjih primerih tudi druge organe. Pogosteje se pojavlja v toplejših mesecih, ko ljudje več delajo na vrtu, v gozdu, na polju ali čistijo prostore, kjer so bili glodavci.

Zakaj se ga moramo bati?

Najbolj zahrbtno pri hantavirusu je, da se začetek bolezni pogosto zdi povsem običajen. Vročina, glavobol, bolečine v mišicah, slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu – vse to lahko človek hitro pripiše gripi, virozi ali utrujenosti. A pri težjih oblikah se lahko stanje zaplete. Pojavijo se lahko težave z ledvicami, padec krvnega tlaka, motnje strjevanja krvi in pri nekaterih oblikah tudi hude težave z dihanjem.

Cepiva za zdaj ni, prav tako ni posebnega zdravila, ki bi virus preprosto ustavilo. Zdravljenje je podporno, kar pomeni, da zdravniki spremljajo bolnika, lajšajo simptome in zdravijo zaplete. Zato je izjemno pomembno, da človek zdravniku pove, če je bil pred pojavom bolezni v stiku z glodavci, njihovimi iztrebki ali je čistil zaprt, prašen prostor.

Previdnost, ne panika

Hantavirus ni razlog za vsakodnevni strah, je pa razlog za pametno previdnost. Prostore, kjer so sledi glodavcev, je treba najprej prezračiti, površine navlažiti oziroma razkužiti, pri čiščenju uporabiti rokavice in se izogibati suhemu pometanju ali sesanju, saj se lahko kužni delci dvignejo v zrak. Nevarnost se pogosto ne začne dramatično, ampak tiho – v prahu, ki ga dvignemo v zapuščenem kotu kleti.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Ljubljansko letališče dobiva novo neposredno povezavo z Londonom, ki bo potnikom odprla še ena vrata v Združeno kraljestvo. EasyJet bo od oktobra letel na letališče London Luton.

Nova možnost za vse, ki pogosto pogledujejo proti Londonu

Za slovenske potnike, ki si želijo hitrega skoka v London, prihaja dobra novica. Britanski nizkocenovni prevoznik EasyJet je napovedal novo neposredno povezavo med Ljubljano in londonskim letališčem Luton. Prvi let je predviden 26. oktobra, vozovnice pa so že v prodaji. Leti bodo potekali trikrat tedensko, in sicer ob ponedeljkih, sredah in petkih, kar pomeni precej priročno izbiro tako za krajše oddihe kot za poslovna potovanja. Cene enosmernih vozovnic bodo precej nižje kot sedaj, kar bo marsikoga hitro premamilo. London namreč za Slovence ostaja ena tistih destinacij, ki nikoli zares ne izgubi privlačnosti – zaradi dela, študija, koncertov, nogometa, nakupov ali preprosto tistega posebnega mestnega utripa, ki ga zna ponuditi le britanska prestolnica.

EasyJet iz Ljubljane zdaj še močneje proti Združenemu kraljestvu

Nova povezava na London Luton bo že četrta EasyJetova destinacija iz Ljubljane. Prevoznik namreč že zagotavlja lete na London Gatwick, v Manchester in škotski Edinburgh. S tem se po besedah Fraporta Slovenija dodatno izboljšuje dostopnost Združenega kraljestva, hkrati pa se krepi tudi povpraševanje za potovanja v obe smeri. Vodja družbe za Združeno kraljestvo Kevin Doyle je ob napovedi izpostavil, da Ljubljana postaja vse bolj priljubljena destinacija. Prepričan je, da bo nova linija zanimiva za potnike, ki želijo odkriti nekaj drugačnega po dostopnih cenah. Tudi na letališču London Luton so novo povezavo sprejeli z zadovoljstvom, saj bo potnikom ponudila še več izbire.

Brnik vstopa v močno sezono

Poslovodni direktor Fraporta Slovenija Jürgen Deischl poudarja, da Združeno kraljestvo ostaja eden ključnih trgov za Slovenijo, tako v turizmu kot v poslovnih potovanjih. Ljubljansko letališče sicer vstopa v eno najmočnejših poletnih sezon zadnjih let. V prihodnjih mesecih bo 24 prevoznikov ponujalo 30 neposrednih povezav. Na Brniku poleg nove povezave z Edinburghom pričakujejo še Wizz Airovo linijo v Podgorico, 24. maja pa se vračajo leti Flydubai v Dubaj. Junija se v vozni red vračajo tudi Lufthansini leti v München. Za potnike to pomeni več izbire, za Slovenijo pa jasen signal: letalske povezave se znova krepijo, Ljubljana pa postaja vse bolj povezana z Evropo in širše.

Pripravil: I.M.

Vir: Letališče Jožeta Pučnika, Facebook