Morebitna nova vlada je naredila prvi pomemben korak: programska izhodišča naj bi bila usklajena. A pravi politični preizkus šele prihaja – kdo bo dobil katere resorje, kdo bo stopil v vlado in ali bodo glasovi Resnice dovolj trdna opora za mandatarja?

Prvi del je končan, težji šele prihaja

V državnem zboru se politična slika premika v novo fazo. Prvak SDS Janez Janša, ki vodi pogajanja o morebitni prihodnji vladi, je danes sporočil, da so izhodišča za koalicijsko pogodbo uskladili. Kot je dejal, je bil to šele prvi, “lažji del posla”, saj so stranke najprej preverjale, ali so programsko sploh dovolj kompatibilne za skupno pot. Zdaj sledi tisto, kar v politiki pogosto povzroči največ napetosti: usklajevanje konkretnih vsebin. Janša računa, da bi ta del lahko zaključili v tednu dni, če bodo pogajanja tekla po načrtu. Šele nato bodo o dogovoru odločali organi strank, potem pa se odpira še občutljivejše vprašanje – kadrovski razrez.

Kdo bo sedel za mizo oblasti?

Izhodišča za koalicijsko pogodbo so po Janševih besedah poslali strankam, ki so podprle spremembe zakona o vladi: NSi, SLS, Fokusu, Demokratom in Resnici. Prav slednja pa v tej zgodbi odpira najbolj zanimivo vprašanje. Resnica naj bi sporočila, da se izhodišča v zadostni meri ujemajo z njihovim programom, a se je kljub temu odločila ostati v opoziciji. To pomeni, da bi lahko nastal politično precej poseben položaj: stranka ne bi vstopila v vlado, bi pa pri ključnih glasovanjih vendarle lahko prispevala glasove. Ker je za izvolitev mandatarja potrebna absolutna večina v državnem zboru, Janša računa, da se bodo “do zadostne stopnje” uskladili tudi z Resnico.

Janša ne želi vlade na šibkih temeljih

Ob tem je prvak SDS poudaril še pomembno politično sporočilo: SDS ne bo sestavljala vlade v fazi, ko bi bila za izvolitev dovolj zgolj relativna večina. S tem želi očitno pokazati, da ne išče vlade za vsako ceno, temveč dovolj trdno večino, ki bi lahko zdržala prve večje politične pritiske. Pred državo je tako teden, ki bi lahko odločil veliko. Program je usklajen, a prava politika se pogosto začne šele pri imenih, ministrstvih in glasovih. In prav tam se bo pokazalo, ali je nastajajoči dogovor res trden – ali pa gre le za še eno krhko politično konstrukcijo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Za številne javne uslužbence bo ta teden na računih nekoliko več denarja. Regres za letni dopust bo letos višji kot lani, razlika pa ni majhna – v javnem sektorju bo presegel 1.600 evrov.

Višji znesek tik pred poletjem

Za zaposlene v javnem sektorju prihaja eden tistih prejemkov, ki ga mnogi nestrpno čakajo. Regres za letni dopust bodo javni uslužbenci prejeli v naslednjih dneh, večina skupaj z aprilsko plačo. To pomeni, da bo denar pri številnih zaposlenih v zdravstvu, socialnem varstvu, šolstvu in kulturi na računih že ta petek. Letos bo znesek občutno višji kot lani. Medtem ko je regres v javnem sektorju lani znašal 1.341,61 evra, bo letos polni regres znašal 1.630,07 evra. Vlada in reprezentativni sindikati javnega sektorja so se namreč dogovorili, da bo regres za deset odstotkov višji od minimalne plače.

Kdo ga dobi ta teden in kdo 15. maja?

Večina zaposlenih v javnem sektorju bo regres prejela z aprilsko plačo, ki bo izplačana ta petek. Nekoliko pozneje, 15. maja, ga lahko pričakujejo zaposleni v državni upravi. Do tega datuma ga morajo prejeti tudi zaposleni na občinah. Za marsikoga bo to dobrodošla finančna injekcija pred poletjem. Cene dopustov, hrane, goriva in vsakdanjih stroškov so v zadnjih letih močno zarezale v družinske proračune, zato regres že dolgo ni več samo »dodatek za dopust«, ampak pogosto denar, s katerim ljudje pokrijejo tudi račune, popravila, šolske stroške ali druge nujne izdatke.

Regres pripada vsem zaposlenim

Pravico do regresa za letni dopust ima vsak zaposleni v Sloveniji, ki je v rednem delovnem razmerju. Zakon določa, da mora biti regres izplačan najpozneje do 1. julija, najmanj pa mora znašati toliko kot minimalna plača za tekoče leto. Letos minimalni regres znaša 1.481,88 evra bruto. Regres je neobdavčen do višine povprečne bruto plače v državi. Po zadnjih uradnih podatkih iz februarja ta znaša 2.606,09 evra bruto, kar pomeni, da letošnji regres javnih uslužbencev v višini 1.630,07 evra ne presega neobdavčene meje.

Za mnoge bo to kratek oddih od draginje

Čeprav regres marsikomu prikliče misel na morje, počitnice in nekaj dni brezskrbnosti, je resničnost pogosto bolj vsakdanja. Delavci ga porabijo za položnice, obroke kreditov, otroške potrebščine ali stroške, ki so jih odlagali več mesecev. A kljub temu ostaja prejemek, ki vsaj za trenutek prinese nekaj olajšanja. Letos bo to olajšanje za javne uslužbence nekoliko večje. In v času, ko se vsak evro pozna, bo dodatnih nekaj sto evrov marsikateri družini pomenilo precej več kot le začetek poletja.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Katja Kokot je objavila pismo z žaljivo in zastrašujočo vsebino. A namesto enotne obsodbe takšnega zapisa se je pod objavo hitro odprla nova fronta – očitki, politična obračunavanja in sporočila, ki so bolečino prejete pošte le še poglobila.

Ko pismo ni več samo pismo

Poslanka Resni.ce Katja Kokot je objavila fotografijo pisma, ki ga je prejela na domači naslov. V njem jo neznani avtor zmerja, ponižuje in ji očita, da je »prepotentna«, da se obnaša, »kot da je požrla vso pamet«. Besede so grobe, osebne in zapisane z jasnim namenom: prizadeti. A še bolj neprijeten je del, v katerem ji avtor sporoča, da »popoldanskega zaslužka ne bo« in da jo bodo »nadzorovali neki domačini, ki je ne marajo«. To ni več navadna politična kritika. To je sporočilo, ki pri človeku lahko sproži občutek ogroženosti. Še posebej, ko pride v nabiralnik, na dom.

Kokotova ni ostala tiho

Kokotova je pod fotografijo zapisala, da se pritiski začnejo takrat, ko človek noče molčati. »Če nisi tiho, ti grozijo. Če nisi tiho, te diskreditirajo,« je navedla. Dodala je, da so ji, kot trdi, na vrata poslali tudi »čudaka z izbuljenimi očmi, kolesarsko majico in čudnim naglasom«. V nadaljevanju se je vprašala, ali temu še lahko rečemo demokracija. Seje, polne laži in žaljivk, grožnje, osebni napadi – vse to je opisala kot obraz politike, v kateri od nje očitno pričakujejo, da bo tiho sedela v kotu. A sama pravi drugače: »Jaz nisem šla v politiko zato, da bom lutka.«

Namesto obsodbe še napad

Tu bi človek pričakoval vsaj osnovno človeško gesto. Obsodbo. Ne glede na to, ali se s Katjo Kokot politično strinjaš ali ne. Pismo, ki ponižuje in omenja nadzorovanje, bi moralo biti meja, pri kateri se politični boj za trenutek ustavi. Toda zgodilo se je nasprotno. Pod objavo se je oglasila Lena Grgurevič in najprej podvomila v domneve, da bi pismo poslal nekdo z levega političnega pola. Nato pa je razpravo hitro obrnila v napad na Resni.co. Očitala jim je podporo ukrepom za najbogatejše, privatizacijo zdravstva, podporo Janezu Janši in novi vladi. Zapis je zaostrila do besed, da so »navadne SDS oprode«.

Kje je meja političnega boja?

Najbolj bode v oči to, da se je razprava skoraj takoj odmaknila od bistva. Poslanka je prejela pismo z žaljivo in zastrašujočo vsebino. Namesto jasnega sporočila, da to ni sprejemljivo, se je zgodba spremenila v politični obračun. Pod komentarjem Grgurevičeve se je nato vsul še plaz odzivov. Mnogi so opozarjali prav na to: da se groženj ne relativizira. Da se osebnega poniževanja ne opravičuje s tem, kdo je v kateri stranki. In da bi morali biti pri takšnih stvareh najprej ljudje, šele potem politični nasprotniki.

Ogledalo razgretega časa

Ta primer pove več kot samo zgodbo o enem pismu. Pokaže, kako hitro danes izgine osnovna človeška mera. Če napad doleti »našega«, kričimo. Če doleti »njihovega«, začnemo razlagati, zakaj si je morda sam kriv. A grožnje in poniževanja ne bi smele imeti politične barve. Katja Kokot je prejela pismo, ki bi ga bilo treba najprej obsoditi. Vse drugo bi lahko počakalo. Ker ko niti ob takšnih besedah ne znamo več potegniti meje, se moramo res vprašati: kam smo prišli?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Na Koroškem gasilci že več dni dovažajo pitno vodo gospodinjstvom in kmetijam, saj se vodni viri hitro praznijo. Čeprav vremenoslovci napovedujejo nekaj dežja, bo ta marsikje prešibak in preveč neenakomeren, da bi sušo zares omilil.

Tla so izsušena, voda pa izginja hitreje, kot prihaja

Slovenija se vse globlje pogreza v sušno obdobje, ki ponekod že presega običajna opozorila. Po podatkih Agencije RS za okolje se negativna vodna bilanca v površinskem sloju tal nadaljuje, v nekaterih delih države pa se je stanje še poslabšalo. Zmerno sušne razmere beležijo na Bovškem, Obali, v Pomurju, Posavju, Beli krajini, na Kočevskem, Dolenjskem in Savinjskem, še huje pa je na Goriškem, Gorenjskem, Notranjskem ter v Ljubljani z okolico. Najbolj alarmantno je v Podravju in na Koroškem, kjer bi do običajnih razmer potrebovali okoli 50 milimetrov padavin.

Dež prihaja, a težave ne bo odnesel

Na prvi pogled bi lahko napovedane padavine prinesle vsaj nekaj olajšanja. A vremenska slika ni tako spodbudna. Največ dežja bo po napovedih padlo na zahodu države, kjer lahko od torka do četrtka pade od 20 do 40 milimetrov dežja. V osrednji Sloveniji bo padavin precej manj, večinoma le od 5 do 10 milimetrov, na vzhodu pa marsikje celo manj kot 5 milimetrov. Prav tam, kjer so razmere že zdaj najbolj skrb vzbujajoče, bo torej dežja najmanj. Poleg tega bo jugozahodni veter tla še dodatno izsuševal.

Gasilci že rešujejo osnovne potrebe ljudi

Na Koroškem posledice niso več samo številke na vremenskih kartah. Gasilci že vozijo pitno vodo gospodinjstvom in kmetijam. Poveljnik PGD Prevalje Matic Hip je pojasnil, da na območju Prevalj že več dni zagotavljajo dostavo pitne vode na dve kmetiji. Na območju občine Ravne na Koroškem pa so gasilci letos opravili že 44 prevozov vode. Lani v istem času sta bila takšna prevoza le dva.

Direktor Koroškega gasilskega zavoda Dejan Salčnik je opozoril, da je stanje skoraj katastrofalno. »Bojimo se, kaj bo do konca leta, če je razlika v številu prevozov že zdaj tako velika,« je dejal. Po njegovih besedah tudi nekaj dni močnejšega dežja ne bi rešilo težave, saj so tla tako izsušena, da voda hitro odteče po površju. Potrebovali bi vsaj 14 dni umirjenega dežja.

Ko pomoč postane tudi finančno breme

Težava ni le v vodi, temveč tudi v ljudeh, stroških in vzdržljivosti sistema. Prevozi pitne vode so za uporabnike brezplačni, en prevoz pa po ocenah stane okoli 80 evrov. Gasilci opozarjajo, da se dražijo gorivo, delo in organizacija, prostovoljcev pa ni vedno dovolj. Če se bo leto nadaljevalo v takšnem ritmu, vprašanje ne bo več samo, kje dobiti vodo, ampak tudi, kdo jo bo še lahko vozil. In prav tu suša pokaže svoj najbolj človeški obraz: ko cisterna pred hišo ni več pomoč za izredne razmere, ampak vsakodnevna nuja.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Po novih zastojih, zaporah in nesrečah na slovenskih avtocestah je završalo tudi na družbenih omrežjih. Edvard Kadič je Dars označil za “državo v državi” in opozoril na vprašanje, ki si ga ob kolonah zastavlja vse več voznikov: kdo zares odgovarja, ko se stvari ponavljajo?

Ko se kolone ne zdijo več naključje

Slovenske avtoceste so v zadnjih tednih znova postale prostor slabe volje, dolgih kolon in nevarnih zožitev. Vozniki se prerivajo po ozkih pasovih, ob delovnih zaporah se promet zgošča, vsaka manjša napaka pa se lahko hitro spremeni v trk. Po navedbah, ki jih izpostavlja tudi Kadič, naj bi se na istem odseku v dveh mesecih zgodilo kar 47 nesreč. Prav ta številka je v javnosti sprožila val vprašanj. Če se nesreče ponavljajo na istem mestu, ali je dovolj reči, da je vse skladno s pravili? Ali pa bi moral nekdo vendarle priznati, da pravila sama po sebi ne rešujejo voznikov, ki se vsak dan znajdejo v nevarnih razmerah?

Takšne arogance že dolgo ne.
Po včerajšnjih TV nastopih odgovornega na Darsu za promet ugotavljam, da je Dars nekakšna država v državi.
Vse je skladno z zakonodajo, s protokoli in pravili. Ceste (+trava in ograje naokoli) se razkopavajo po superstrokovnih merilih (predvidevam…

— Edvard Kadič (@EdvardKadic) May 5, 2026

Kadič: Dars kot država v državi

Na omrežju X se je ostro odzval Edvard Kadič. Po njegovih besedah je po televizijskih nastopih odgovornega na Darsu dobil vtis, da je Dars postal “nekakšna država v državi”. Zmotilo ga je predvsem pojasnjevanje, da je vse skladno z zakonodajo, protokoli in pravili, medtem ko vozniki vsak dan stojijo v kolonah in vozijo skozi nevarno zožene odseke. “Takšne arogance že dolgo ne,” je zapisal Kadič in dodal, da se zapore izvajajo, kot da bi bili prometno še vedno v letu 1972. Njegov zapis je oster, a očitno zadene živce številnih voznikov, ki imajo občutek, da jih pristojni poslušajo šele takrat, ko se na cesti zgodi najhujše.

Dela so nujna, a vprašanje ostaja: kako se izvajajo?

Nihče resno ne trdi, da cest ni treba obnavljati. Avtoceste potrebujejo vzdrževanje, širitev in varnejšo infrastrukturo. Toda bistveno vprašanje je, kako se takšna dela načrtujejo in izvajajo. Vozniki namreč ne vidijo projektnih tabel, pravilnikov in protokolov. Vidijo kolono, utripajoče luči, ozke pasove in tovornjak tik ob ogledalu. Ko se ob tem ponavljajo nesreče, se zaupanje hitro izgublja. Ljudje ne pričakujejo čudežev, pričakujejo pa občutek, da nekdo razume, kaj se dogaja na cesti, ne le v pisarni.

Da se dela izvajajo pod tako zoženimi pasovi,pri takem PLDP,je potuha izvajalcem.Tudi to,da je na odseku dolgem cca 80 km kar nekaj gradbišč,je polnjenje malh izvajalcem.Ti so z vodstvom @DARS_SI in Alenko Bratušek v popolni simbiozi. Ne kradejo,kot pravi Vukovičeva,le na 2.tiru. https://t.co/SAuyzh5Z8s

— Aleš Hojs (@aleshojs) May 4, 2026

Oglasil se je tudi Hojs: “Potuha izvajalcem”

Kritikam se je pridružil tudi nekdanji notranji minister Aleš Hojs, ki je opozoril, da se dela po njegovem izvajajo na preozkih pasovih in ob previsoki prometni obremenitvi. Zapisal je, da je to “potuha izvajalcem”, ter dodal, da je na približno 80 kilometrov dolgem odseku več gradbišč, kar je označil za “polnjenje malh izvajalcem”. Še ostrejši je bil pri povezavi med izvajalci, vodstvom Darsa in infrastrukturno ministrico Alenko Bratušek, za katere je zapisal, da so “v popolni simbiozi”. S tem je zgodba dobila še politično razsežnost: ne gre več samo za jezo voznikov, ampak tudi za vprašanje nadzora, odgovornosti in načina, kako država vodi največje cestne projekte.

Ko odgovor “vse je po pravilih” ne pomiri več nikogar

Kadičev zapis je zato več kot le spletni izbruh. Je simptom širše jeze. Ljudje plačujejo vinjete, gorivo, davke in svoj čas. Ko nato slišijo, da je “vse po pravilih”, jih to ne pomiri, ampak še bolj razjezi. Ker če se na istem odseku zgodi na desetine nesreč, potem javnost ne pričakuje nasmeška in sklicevanja na pravilnike, temveč odgovornost. Ceste se bodo še naprej obnavljale, zapore bodo ostale del vsakdana. A vprašanje, ki ostaja na asfaltu, je preprosto: ali se bo kdo v resnici vprašal, kako se na teh cestah počuti človek za volanom?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Facebook

V državnem zboru je bilo danes hitro konec. Poslanci so se v manj kot petih minutah seznanili z odločitvijo Nataše Pirc Musar, da v prvem krogu ne bo predlagala mandatarja, že jutri pa se odpira novo, precej bolj napeto politično poglavje.

Pet minut, ki so odprle veliko vprašanje

V državnem zboru se je danes zgodilo nekaj, kar je bilo kratko po trajanju, a politično precej pomembno. Izredna seja, na kateri so se poslanke in poslanci seznanili z obvestilom predsednice republike Nataše Pirc Musar, da v prvem krogu ne bo predlagala kandidata za mandatarja, je trajala manj kot pet minut. Na prvi pogled skoraj rutinska formalnost, a v ozadju te kratke seje se skriva veliko več: Slovenija še vedno nima jasnega odgovora, kdo bo sestavil prihodnjo vlado. Predsednica republike je po posvetovanjih ocenila, da v tej fazi ni dovolj podpore za kandidata, ki bi lahko že v prvem krogu zbral potrebnih 46 poslanskih glasov.

Zdaj se igra seli v drugi krog

Pravi politični boj se začenja 6. maja. Takrat začne teči drugi krog predlaganja kandidata za mandatarja, v katerem lahko kandidata poleg predsednice republike predlagajo tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Rok za vlaganje kandidatur se bo iztekel 19. maja, nato pa bo državni zbor o kandidatu odločal najprej v 48 urah oziroma najkasneje v sedmih dneh po izteku roka. Tudi v drugem krogu bo za izvolitev potrebnih 46 glasov, kar pomeni, da se bo politično tehtanje zdaj šele zares začelo.

Bo Janša zdaj potegnil prvo potezo?

V političnih krogih se pričakuje, da bi lahko poslanci v drugem krogu predlagali prvaka SDS Janeza Janšo. Ta je že pred sprejemom zakona o vladi, ki zmanjšuje število ministrstev iz 19 na 14, napovedal, da bo strankam, ki so zakonski predlog podprle, poslal osnutek koalicijskega dogovora. Zakon so podprli poslanci NSi, SLS, Fokus, Demokrati in Resnica, vendar je prav pri slednji zgodba nekoliko bolj zapletena. V Resnici so večkrat poudarili, da v Janševo vlado ne bodo šli, a hkrati ni izključeno, da bi ga pri glasovanju o mandatarju lahko podprli.

Če ne uspe niti drugi krog, pride tretji

Postopek ima še eno varovalko. Če mandatar v drugem krogu ne bo izvoljen, sledi tretji krog, v katerem za izvolitev ne bo več potrebnih 46 glasov, temveč večina opredeljenih glasov navzočih poslancev. Šele če tudi takrat predsednik vlade ne bi bil izvoljen, predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve. To pomeni, da je pred poslanci obdobje, v katerem ne bo štela le javna retorika, ampak predvsem zakulisna matematika, dogovori in politična disciplina.

Kratka seja, dolga politična senca

Današnja seja je bila skoraj bliskovita, vendar je odprla vrata obdobju, v katerem bo vsak glas štel. Manj kot pet minut v parlamentarni dvorani je bilo dovolj, da je postalo jasno: prvi krog je končan, negotovost pa še zdaleč ne. Slovenija zdaj čaka, kdo bo stopil naprej — in kdo bo zbral dovolj poguma, podpore ter političnega zaupanja.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Na Kmetiji se je obetal čustven odhod brez boja, a se je vse obrnilo v trenutku, ko so v areni prišle solze. Franc, ki je Dejanu obljubil, da mu bo prepustil dvoboj, je na koncu prijel za sekiro in pokazal, zakaj ga mnogi še vedno vidijo kot enega najtrših tekmovalcev na posestvu.

Obljuba, ki je visela nad areno

Na Kmetiji je bilo že pred tedensko areno jasno, da to ne bo navaden dvoboj. Na eni strani Franc Vozel, starešina z največ kmečkega znanja, discipline in izkušenj, na drugi strani Dejan Guzej, nekdanji bodybuilder, ki je še pred dnevi odkrito priznal, da si želi ostati vsaj do obiska najbližnjih, saj naj bi takrat zaprosil svojo izbranko. A igra je šla svojo pot. Dejan je postal dvobojevalec, za nasprotnika pa si je izbral prav Franca, ki mu je med tedensko nalogo stopil na žulj. Po izkopavanju krompirja je namreč Franc ves njun skupni pridelek podaril Žanu, kar je Dejana očitno tako prizadelo, da je odgovoril po svoje.

Franc hotel oditi, a solze so spremenile vse

Sprva je kazalo, da bo Dejan dobil tisto, česar si je želel – še en teden na posestvu. Franc je namreč presenetil sotekmovalce z napovedjo, da se ne bo boril. »Zmagal ne bom, sedaj je primerna prilika, da se poslovim,« naj bi dal vedeti najstarejši tekmovalec, ki se je zdel odločen, da Kmetijo zapusti brez pravega upora. A potem je prišla arena. In z njo Alenkine solze. Ko je videla Franca pred dvobojem, se ni mogla zadržati. »Če odide še Franc, nimam tu nikogar več,« je povedala vidno prizadeta. Ta stavek je, kot kaže, prelomil Francovo odločitev. Obljuba Dejanu je v tistem trenutku zbledela, v Francu pa se je znova prebudil tekmovalec.

Palček proti orjaku, a moč ni bila dovolj

Dvoboj v sečnji hloda je bil na papirju videti skoraj neenak. Dejan je bil fizično precej močnejši in večji, a Franc je pokazal, da v takšnih nalogah ne šteje samo mišična masa. Šteje tehnika, mirna roka in izkušnja. Franc je sekal odločno, natančno in z ritmom človeka, ki dobro ve, kaj počne. Dejan pa je kmalu ostal brez pravega odgovora. Čeprav je v areno stopil kot favorit po telesni moči, je moral priznati poraz proti tekmovalcu, ki ga je premagal z žilavostjo in znanjem.

Na koncu je ostalo grenko vprašanje

Dejan se je tako poslovil od Kmetije, Franc pa ostal. A zmaga ni bila povsem običajna. Za seboj je pustila vprašanje, ki bo med tekmovalci verjetno še odmevalo: je Franc ravnal po srcu ali je prelomil besedo, ko je začutil, da ga nekdo na posestvu še vedno potrebuje? V areni je padel hlod, a z njim tudi ena obljuba. In prav zato bo ta dvoboj še dolgo ostal eden tistih trenutkov, ko Kmetija ni bila samo igra, ampak čustvena preizkušnja značajev.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Vabilo naj bi bilo že na mizi, nato pa je sledil preobrat. Organizatorji letošnje konference SKOJ pravijo, da pobude My Voice, My Choice letos ne morejo umestiti v strokovni okvir, v ozadju pa se že pojavljajo ugibanja o političnem vetru.

Povabilo, ki se je spremenilo v zadrego

Slovenska konferenca o odnosih z javnostmi SKOJ bo 21. in 22. maja potekala v Portorožu, letos pod naslovom Pod PRitiskom. Že sam naslov nakazuje, da naj bi govorili o pritiskih, odgovornosti in izzivih komuniciranja v času, ko javni prostor pogosto vre. A prav okoli programa se je zdaj odprla nova zgodba. Po poročanju portala Info360 naj bi organizatorji na konferenco kot govornico najprej povabili Niko Kovač, predstavnico Inštituta 8. marec, nato pa naj bi povabilo preklicali. Tema naj bi bila povezana s pobudo My Voice, My Choice, ki jo organizatorji sicer označujejo kot relevantno in pomembno, vendar so po tehtnem premisleku ocenili, da je letos ne morejo umestiti v strokovni okvir konference.

Organizatorji pravijo: strokovni okvir je bil odločilen

Programski odbor SKOJ poudarja, da vsebino konference oblikuje premišljeno, z mislijo na raznoliko občinstvo iz javnega, zasebnega in nevladnega sektorja. Ob tem so sporočili, da si pridržujejo pravico do sprememb programa. »Tema pobude My Voice, My Choice je relevantna in pomembna. Po tehtnem razmisleku o celovitosti koncepta konference pa se je programski odbor odločil za določene spremembe v programu in soglasno ocenil, da pogovora letos ne more umestiti v strokovni okvir, v katerem so ga želeli odpreti,« so pojasnili organizatorji. Na uradni strani konference SKOJ ob tem poudarjajo, da dogodek združuje kakovostne vsebine, domače in tuje predavatelje ter pereče teme, s katerimi se komunikatorji srečujejo vsak dan.

Na Inštitutu 8. marec za zdaj molčijo

Inštitut 8. marec se na vprašanja ni odzval. Viri blizu organizatorjev pa naj bi trdili, da Nika Kovač odločitve ni najbolje sprejela. Po teh navedbah naj bi bila prepričana, da gre za politično odločitev, povezano z morebitno menjavo oblasti. In prav tu zgodba preseže zgolj vprašanje enega govorniškega nastopa. Če organizatorji govorijo o strokovnem premisleku, drugi v tem vidijo občutljiv politični trenutek. Kovačeva je ena najbolj prepoznavnih civilnodružbenih aktivistk v Sloveniji, njena javna stališča pa pogosto sprožajo burne odzive.

Ko konferenca o pritiskih sama začuti pritisk

Ironija je očitna. Konferenca, ki želi govoriti o pritiskih v komunikacijski stroki, se je še pred začetkom znašla pod pritiskom javnih vprašanj. Je šlo za programsko odločitev, za previdnost ali za signal, da se tudi strokovni dogodki vse bolj zavedajo političnega ozračja? Odgovor bo verjetno ostal odvisen od tega, kdo ga daje. Organizatorji vztrajajo pri strokovnem okviru, kritiki bodo v tem morda videli umik. A zgodba že zdaj kaže, kako hitro lahko eno preklicano povabilo postane veliko več kot le sprememba programa.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, Omrežje X, Freepik

Račun iz lokala pri priljubljenih slapovih Krke je v zadnjih dneh močno razburil splet. Dve pollitrski pivi sta gosta stali kar 16 evrov, zato se mnogi sprašujejo: so cene na turističnih točkah že ušle izpod nadzora?

Račun, ki je zanetil burno razpravo

Na družbenih omrežjih se je razširila objava uporabnika, ki je delil račun iz lokala na območju slapov Krke na Hrvaškem. Na njem je bil znesek, ob katerem so se številni obiskovalci kar ustavili: dve pollitrski pivi, skupaj 16 evrov. Osem evrov za eno pivo. Za nekoga, ki se usede na teraso po sprehodu, vročini in ogledu ene najbolj obiskanih naravnih znamenitosti na Hrvaškem, je to lahko precej hladen tuš. Še posebej zato, ker naj ne bi šlo za posebno znamko, prestižno restavracijo ali razkošen lokal v središču Dubrovnika, temveč za običajno točeno pivo na turistični lokaciji.

Turisti se sprašujejo: je razgled postal del računa?

Komentarji pod objavo so se hitro množili. Nekateri so zapisali, da jih takšne cene ne presenečajo več, saj naj bi se podobni primeri na Jadranu ponavljali vsako sezono. Drugi so bili precej ostrejši in so menili, da ponudniki na najbolj obiskanih točkah računajo predvsem na turiste, ki pogosto ne preverjajo cenika ali pa se zaradi utrujenosti preprosto usedejo in naročijo. V ozadju se seveda skriva širša zgodba. Stroški poslovanja so višji, inflacija je pustila sledi, turistične lokacije imajo pogosto dražje najemnine in logistiko. A pri takšnih zneskih se pri ljudeh hitro pojavi občutek, da ne plačujejo več samo pijače, ampak tudi razgled, lokacijo in dejstvo, da so tam, kjer je turistov dovolj.

Osem evrov za pivo je precej nad povprečjem

Po običajnih primerjavah pol litra piva v hrvaških lokalih pogosto stane med tremi in petimi evri, seveda odvisno od kraja, sezone in tipa lokala. Zato cena osem evrov za eno pivo občutno izstopa. V manjših gostilnah in barih zunaj najbolj obleganih turističnih območij so cene praviloma precej nižje. Prav tu se odpira vprašanje, ki ga vsako poletje znova slišimo: kje je meja med turistično ceno in občutkom, da je gost plačal preveč? Eni bodo rekli, da vsak lokal sam določa cene in da ima gost vedno možnost oditi drugam. Drugi bodo odgovorili, da takšni računi dolgoročno kvarijo vtis destinacije.

Ko račun postane opozorilo za sezono

Primer iz okolice slapov Krke ni le zgodba o dveh pivih. Je tudi opozorilo, kako občutljivi so gostje postali na cene, še posebej v času, ko dopust že sam po sebi ni več poceni. Ljudje danes račune fotografirajo, delijo in komentirajo. Ena objava je dovolj, da se razprava razplamti. In morda je prav to največje sporočilo te zgodbe: turist ne pozabi samo razgleda. Zapomni si tudi račun.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Zoran Stevanović je v razpravi o nižjih davkih zavrnil očitek, da bi imela država zaradi davčnih razbremenitev manj prihodkov. Po njegovem bi nižji davki povečali potrošnjo, denarni obtok in dolgoročno tudi prilive v državno blagajno.

Vprašanje, ki vedno zaboli: kaj bi črtali iz proračuna?

Ko je beseda nanesla na nižje davke in nepremičninski davek, ki ga Slovenija sicer še ni uvedla, je Zoran Stevanović dobil zelo konkretno vprašanje: kaj bi takšna politika pomenila za prihodke države in katere tri proračunske postavke bi črtal, če bi bilo v državni blagajni precej manj denarja? Vprašanje je šlo naravnost v srce politične razprave. Nižji davki so za ljudi privlačni, a država mora obenem plačevati zdravstvo, šolstvo, pokojnine, socialne transferje, infrastrukturo in varnost. Zato se vedno znova pojavi dilema: ali lahko država pobere manj, ne da bi komu vzela?

Stevanovićev odgovor: država ne bi nujno izgubila

Stevanović je bil pri odgovoru neposreden. »Ne bi ga bilo manj,« je odgovoril na vprašanje o denarju v državni blagajni. Po njegovem mora že »malo ekonomsko pismen« človek razumeti, da nižji davki ne pomenijo nujno manjših prihodkov države. Razložil je, da bi z znižanjem davkov in prispevkov na plače ljudem ostalo več denarja, hkrati pa bi se lahko z nižjimi davki znižale tudi cene dobrin in storitev.

Hoče ga zmesti, ampak on se ne da🤣 pic.twitter.com/fQ7mDGdNsy

— Robert🇸🇮 (@Robert_Ravnik) May 4, 2026

Več denarja ljudem, več potrošnje?

Njegova logika temelji na preprostem kroženju denarja. Če imajo ljudje več v žepu, več trošijo. Če več trošijo, se poveča denarni obtok. Če se denar hitreje obrača, država del izpada po tej razlagi dobi nazaj skozi večjo potrošnjo in več gospodarske aktivnosti. »Povečaš potrošnjo. To je ekonomska logika,« je dejal Stevanović in dodal, da se s tem poveča tudi »keš« oziroma denarni tok v gospodarstvu.

Najostrejši očitek je prišel na koncu

A razprava ni ostala le pri ekonomiji. Stevanović je nato izrekel še precej ostrejšo politično oceno. Po njegovem v politiki nihče ne gleda dolgoročno, ampak vsi razmišljajo kratkoročno, ker vedo, da bo vlada trajala od dve do štiri leta. In potem je dodal očitek, ki bo verjetno najbolj odmeval: da v tem času želijo »pokrasti čim več«. S tem je razpravo o davkih premaknil na precej bolj občutljivo področje: zaupanje v politiko. Kajti vprašanje ni več samo, ali bi nižji davki delovali. Vprašanje je tudi, ali ljudje sploh še verjamejo, da država z njihovim denarjem ravna odgovorno.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X