V zavetišču za brezdomne v Kopru so danes dopoldne našli mrtvega moškega, policija pa okoliščine smrti še preverja. Po prvih informacijah ne gre za sum kaznivega dejanja, a dogodek je med stanovalci pustil težak in pretresljiv občutek.

Pretres v zavetišču, kjer se življenje pogosto odvija na robu

V Kopru je danes dopoldne odjeknila žalostna novica. V tamkajšnjem zavetišču za brezdomne so našli mrtvega moškega, na kraj pa so prišli policisti, ki opravljajo ogled in zbirajo obvestila. Dogodek je pretresel stanovalce zavetišča, pa tudi občane, ki so bili v bližini in so spremljali dogajanje.

Po neuradnih informacijah naj bi šlo za približno 35 let starega moškega, ki je prebival v zavetišču. Še zjutraj naj bi ga nekateri stanovalci videli pred objektom, kjer naj bi kadil. Kasneje pa se je zgodilo najhujše – našli so ga brez znakov življenja.

Policija na kraju: za zdaj brez suma kaznivega dejanja

Na Policijski upravi Koper so potrdili, da so bili obveščeni o najdbi mrtve osebe. Kot so pojasnili, policisti na kraju opravljajo ogled, po prvih zbranih informacijah pa ne gre za sum kaznivega dejanja.

Takšne prve ugotovitve sicer ne pomenijo, da je primer že zaključen. Policija mora preveriti okoliščine smrti, zbrati izjave in ugotoviti, kaj se je dogajalo v zadnjih trenutkih pred tragedijo. Prav v takšnih primerih je pomembno, da se počaka na uradne ugotovitve, saj so lahko prve informacije nepopolne.

Poskušali so mu pomagati, a je bilo prepozno

Po pripovedovanju enega izmed stanovalcev naj bi prisotni takoj začeli z oživljanjem, vendar moškemu žal niso mogli več pomagati. To je trenutek, ki ostane v prostoru še dolgo po tem, ko sirene utihnejo in se policijski trakovi pospravijo.

Zavetišča za brezdomne so prostori, kjer se vsak dan srečujejo težke življenjske zgodbe. Za marsikoga so zadnja varna točka, kraj, kjer dobi streho nad glavo, topel obrok in vsaj nekaj občutka, da ni povsem sam. Prav zato takšna smrt še toliko bolj zaboli.

Tiha tragedija, ki odpira tudi širša vprašanja

Smrt mladega moškega v zavetišču ni le policijska novica. Je tudi opomnik, da se za zidovi takšnih ustanov pogosto skrivajo zgodbe ljudi, ki jih družba prehitro spregleda. Brezdomstvo ni samo vprašanje strehe nad glavo, ampak tudi vprašanje zdravja, osamljenosti, odvisnosti, stisk in sistema pomoči.

Dokler policija ne zaključi preverjanja, ostajajo številna vprašanja odprta. A eno je jasno: življenje približno 35-letnega moškega se je končalo tiho, v prostoru, kjer ljudje iščejo vsaj nekaj varnosti. In prav ta tišina danes najbolj odmeva.

Pripravil: I.M.

Vir: PU Koper, Facebook/Regional

Sindikati so znova stopili na politično bojišče – tokrat proti interventnemu zakonu, ki ga predlagajo NSi, SLS in Fokus. Kritiki jim očitajo, da se borijo proti nižjim davkom in višjim neto plačam, sindikati pa svarijo pred posegom v socialno državo.

Ko zakon obljublja več v žepu, sindikati vidijo nevarnost

V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije ostro nasprotujejo interventnemu zakonu, ki ga predlaga tako imenovani tretji blok. Po njihovem mnenju gre za paket ukrepov, ki naj bi pod krinko nujnosti koristil predvsem delodajalcem in kapitalu, dolgoročno pa škodil zaposlenim z nižjimi in srednjimi dohodki, upokojencem, starejšim delavcem in mladim. Posebej opozarjajo, da bi nekatere rešitve zmanjšale sredstva za javno dobro, infrastrukturo in socialno državo. A prav tu se odpira vprašanje, ki je razgrelo javnost: zakaj sindikati nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko delavcem pustili več razpoložljivega dohodka?

Stara zgodba, nov politični spopad

Podobne prizore smo že videli ob razpravah o dohodnini v času tretje Janševe vlade, ko so sindikati nasprotovali davčnim spremembam, ki bi pomenile višje neto plače. Takrat je v javnosti močno odmevalo priznanje Lidije Jerkič, da težko razloži, zakaj bi bili proti spremembi, ki ljudem prinaša višji prejemek. Tudi tokrat kritiki sindikatom očitajo, da se bolj kot za delavce borijo za ohranitev lastnega vpliva in političnega položaja. V ozadju ni več le vprašanje davkov, temveč tudi vprašanje zaupanja: komu sindikati v resnici služijo?

🥱 Edini sindikati, ki ne podpirajo višjih neto plač zaposlenih, so slovenski sindikati. In taki sindikati so za delavske pravice škodljivi. https://t.co/ecPHdOVK7L

— Aleksander Rebersek (@AlexRebersek) April 29, 2026

Šumah ostro: to ni boj za delavce, ampak za privilegije

Ekonomist ddr. Štefan Šumah je bil pri oceni neizprosen. Po njegovih besedah je napoved sindikatov, da bodo zaradi zakona rožljali celo s stavko, “čista socialistična folklora z rahlim pridihom absurda”. Meni, da sindikalna vodstva v Sloveniji pogosto ne branijo delavskih pravic v klasičnem pomenu, temveč predvsem svoj status, vpliv in udoben položaj. Po njegovem je sistem zgrajen tako, da potrebuje nezadovoljne delavce, saj prav nezadovoljstvo daje smisel tistim, ki se razglašajo za njihove zaščitnike.

Vprašanje, ki bo še dolgo odmevalo

Sindikati vztrajajo, da branijo socialno državo. Njihovi kritiki pa trdijo, da v resnici branijo višje davke, več države in manj denarja v žepih ljudi. Resnica? Ta se bo pokazala tam, kjer se politika vedno najbolj razgali – na plačilnih listah. In prav zato bo ta razprava še kako vroča.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Aleksander Reberšek je v državnem zboru poskrbel za trenutek, ki se je hitro razširil po družbenih omrežjih. Poslanec NSi je poslance Levice izzval z besedami, naj odprejo s.p. in v praksi občutijo, kaj pomeni podjetništvo.

Ko je razprava postala osebna

V državnem zboru je znova završalo. Tokrat je za enega bolj odmevnih nastopov poskrbel poslanec NSi Aleksander Reberšek, ki je razpravo o gospodarstvu, podjetništvu in odnosu politike do delodajalcev obrnil v zelo neposredno smer. Brez dolgih ovinkov, brez diplomatskega jezika in brez zavijanja v celofan. Njegovo sporočilo je bilo jasno: tisti, ki govorijo o kapitalu, delodajalcih in obremenitvah gospodarstva, naj najprej sami okusijo, kaj pomeni biti podjetnik. Prav zato je njegov stavek “Odprite s.p., če upate!” tako hitro zaokrožil po javnosti. Ker ni bil le politična replika, ampak izziv.

Oster poziv Levici: teorija je eno, praksa drugo

Reberšek je bil posebej kritičen do poslancev Levice. Po njegovem prepričanju se v politiki prevečkrat govori o podjetništvu, ne da bi se razumelo tveganje, ki ga podjetnik nosi vsak mesec. Računi, plače, prispevki, davki, odgovornost do zaposlenih in strah pred prazno blagajno – to niso abstraktni pojmi, ampak realnost številnih slovenskih obrtnikov, samostojnih podjetnikov in manjših podjetij. Zato je njegova izjava zadela občutljivo točko. Podjetništvo v Sloveniji za mnoge ni zgodba o lahkem zaslužku, temveč zgodba o delu, negotovosti in nenehnem dokazovanju. Reberšek je želel povedati prav to: preden politika dviguje bremena gospodarstvu, bi morala razumeti, kaj ta bremena pomenijo na terenu.

Delodajalci in zaposleni niso sovražniki

Ena od močnejših misli njegovega nastopa je bila, da delodajalci in zaposleni niso na nasprotnih bregovih. Po njegovem so “na istem vozu”. Če podjetje raste, imajo lahko od tega korist tudi zaposleni. Če podjetje klecne, posledice občutijo vsi. Tu se odpira širše vprašanje slovenske politike: ali znamo o gospodarstvu govoriti brez stalnega ustvarjanja razrednega spopada? Ali znamo priznati, da zaposleni potrebujejo dostojne plače, podjetniki pa okolje, v katerem lahko sploh ustvarjajo?

Govor, ki je odprl staro slovensko rano

Odzivi na Reberškov nastop so bili pričakovano deljeni. Eni so ga pohvalili, ker je povedal naglas tisto, kar po njihovem mnenju številni podjetniki čutijo že dolgo. Drugi menijo, da je bila izjava preostra in da razprava o gospodarstvu potrebuje manj političnega obračunavanja ter več rešitev. A nekaj je jasno: tema je zadela živce. V Sloveniji se namreč vedno znova vračamo k istemu vprašanju – kako ustvariti državo, kjer delo ne bo kaznovano, podjetništvo ne bo sumljivo, zaposleni pa ne bodo imeli občutka, da jih sistem pušča zadaj. Reberškov nastop morda ne bo rešil teh dilem, jih je pa znova postavil na sredino političnega parketa. In prav tam se bo morala zgoditi resna razprava.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook

Napoved, ki je razburila politično sceno. Zoran Janković je brez ovinkarjenja povedal, kaj po njegovem čaka nekatere stranke. Gre za realno oceno ali politični pritisk?

Ostra napoved, ki odmeva

Zoran Janković je na današnji novinarski konferenci izrekel stavek, ki je v trenutku dvignil prah: po koncu morebitne četrte vlade Janeza Janše poslancev Demokratov in Resnice ne bo več v državnem zboru. Izjava ni bila izrečena mimogrede, temveč kot del širše ocene političnega dogajanja, ki se v zadnjih dneh očitno zaostruje. Janković s tem ni le komentiral trenutnega stanja, ampak je posegel v prihodnost – in to zelo konkretno.

“Zelo težavna vlada” in opozorila

Morebitno Janševo vlado je označil za “zelo težavno”. Njegove besede niso bile zgolj kritika, ampak tudi opozorilo: če bi nova oblast posegala v pravice ljudi, odziv ne bi bil blag. “Če bo vlada skušala odvzeti kakršnekoli pravice, to ne bo dobro sprejeto,” je dejal. V teh besedah je čutiti več kot politično nestrinjanje – gre za napoved konflikta, ki bi lahko presegel parlamentarne razprave.

Kdo bo plačal politično ceno?

Janković je šel še korak dlje. Dejal je, da bodo posledice nosili tudi tisti, ki bi takšno vlado podprli. Pri tem je posebej omenil stranki Demokrati in Resnica, za kateri meni, da po naslednjih volitvah ne bosta več prestopili parlamentarnega praga. Njegova ocena, da si “nihče od njihovih poslancev ne želi na volitve”, deluje kot neposreden politični pritisk – ali pa kot signal, da se razmerja moči že premikajo.

Županska kandidatura? Odgovor prihaja kmalu

Kljub ostrim političnim izjavam pa Janković poudarja, da dogajanje na državni ravni ne vpliva na njegovo odločitev o ponovni kandidaturi za ljubljanskega župana. Ta bo znana 8. maja, na slavnostni seji na Ljubljanskem gradu. Do takrat ostaja odprto vprašanje: bo nadaljeval svojo dolgoletno župansko zgodbo ali presenetil?

Praznik dela in sporočilo o človeku

Za konec je napovedal še udeležbo na praznovanju prvega maja na Rožniku – tja bo, kot pravi, prišel peš. Ob tem je poudaril pomen človeka kot ključnega kapitala, tudi v času umetne inteligence. Izrazil je tudi zadovoljstvo z ukrepi odhajajoče vlade, zlasti na področju dela.

Politični prostor se očitno segreva. In vprašanje ostaja: je Jankovićeva napoved le provokacija – ali napoved realnega razpleta?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Facebook

Na omrežju X je odmeval oster zapis dr. Nine Kojima, ki je ministrico za kulturo Asto Vrečko javno vprašala, zakaj naj bi spregledala enega največjih slovenskih filmskih uspehov zadnjih let. V središču očitkov je film Belo se pere na devetdeset, ki je napolnil kinodvorane, osvojil občinstvo in postal kulturni fenomen.

To ni zapis anonimne uporabnice

Pri vsem skupaj ni nepomembno, kdo je kritiko izrekel. Nina Kojima, rojena Simonič, je britansko-slovenska filmska režiserka, scenaristka in nekdanja novinarka, rojena v Ljubljani. Širši javnosti je znana tudi kot nekdanja londonska dopisnica RTV Slovenija, v medijskem in kulturnem prostoru pa je prisotna že vrsto let. Prav zato njen zapis ni obvisel v zraku kot naključna spletna opazka, temveč kot oster očitek osebe, ki dobro pozna pomen javnega priznanja, simbolnih gest in odnosa države do kulture.

Film, ki ga je občinstvo vzelo za svojega

Film Belo se pere na devetdeset je v Sloveniji dosegel tisto, kar uspe le redkim domačim filmom. Po navedbah iz zapisa dr. Nine Kojima je v kinih prejel že štiri Zlate role, presegel mejo 100.000 gledalcev, postal najbolj gledan film v slovenskih kinematografih leta 2025 in dosegel tudi izjemno televizijsko gledanost na POP TV, kjer naj bi ga spremljalo več kot 250.000 gledalcev.

Gre za film, ki ni ostal le pri številkah. Zgodba o bolezni, dostojanstvu, ženskah, notranji moči in ranljivosti je očitno zadela v srce gledalcev. Prav zato je zapis Kojime še toliko bolj neposreden: po njenem mnenju bi moral tak uspeh prepoznati tudi vrh kulturnega ministrstva.

@AstaVrecko ste nekulturna kulturna ministrica?!

Ministrica za kulturo, ki za kulturo ne najde ne časa, ne mere, pač pa obilje prostora za lastno odsotnost. Prava institucionalna farsa!

Film “Belo se pere na devetdeset” – nedvomno eden najuspešnejših, največjih in tudi…

— Dr Nina Kojima (@NinaKojimaUK) April 24, 2026

Očitek, ki je zarezal naravnost v ministrico

“@AstaVrecko ste nekulturna kulturna ministrica?!” je zapisala dr. Nina Kojima in nadaljevala, da ministrica “za kulturo ne najde ne časa, ne mere, pač pa obilje prostora za lastno odsotnost”. Njene besede niso bile blage. Šlo je za frontalno kritiko, v kateri ministrici očita, da ustvarjalcem filma ni niti javno čestitala.

Po njenih navedbah Aste Vrečko ni bilo ne na premieri na LIFFu ne na kinematografski premieri v Cineplexxu, prav tako naj filma ne bi omenila na družbenih omrežjih. In tu se odpre vprašanje, ki ga Kojima postavi zelo ostro: zakaj?

Kultura ali politična predstava?

V zapisu se kritika nato razširi še na širšo sliko slovenske levice in odnosa do kulture. Kojima poudari osebno ozadje, omeni svojo babico, delavko iz tovarne Saturnus v Mostah, in zapiše, da dobro ve, kaj levica pomeni. Prav zato jo, kot pravi, današnja podoba Levice še toliko bolj boli.

Njene besede so ostre, celo surove, a v njih je tudi jasno sporočilo: kultura po njenem ne sme postati le ozadje za politične geste. Če film, ki ga množično sprejme občinstvo, ostane brez odziva kulturne ministrice, se ne odpre le vprašanje osebne zamere, ampak tudi vprašanje odnosa oblasti do ustvarjalcev.

Vprašanje, ki ostaja v zraku

Zapis dr. Nine Kojima je sprožil razpravo, ki presega en sam film. Gre za vprašanje priznanja, spoštovanja in simbolnih gest, ki v kulturi včasih pomenijo več, kot se zdi. Ustvarjalci namreč ne potrebujejo le dvoran, polnih ljudi, temveč tudi občutek, da jih vidi država, ki naj bi kulturo razumela kot nekaj živega. In prav tu je očitek najbolj boleč: je ministrica spregledala film ali sporočilo, ki ga je prinesel?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Dolgotrajna oskrba bi morala biti odgovor države na eno največjih stisk starajoče se družbe. A vse bolj se zdi, da so obljube prehitele realnost: prispevki se zbirajo, sistem se postavlja, ljudje pa na odločbe in jasno organizirano pomoč še vedno čakajo.

Ocvirk opozoril na veliko luknjo sistema

Srečko Ocvirk je ob razpravi o dolgotrajni oskrbi izpostavil tisto, kar na terenu čutijo številne občine, izvajalci in družine: zakon ima tudi pozitivno stran, saj je začel vzpostavljati dolgotrajno oskrbo na domu, vendar sistem še zdaleč ne deluje tako, kot bi moral. Občine so sprejele izvajalce, oblikovale ekipe, pripravile teren, toda ključnega dela še vedno ni – odločb. In prav tu se pokaže največja težava. Država je napovedala velik sistemski premik, ljudje pa se sprašujejo, kdaj bodo obljube postale storitve, ki jih bodo dejansko občutili doma, pri svojih starših, starih starših ali bolnih svojcih.

Zakaj se sistem še ni sesul? Ker ga rešujejo občine

Ocvirk je bil pri tem zelo jasen: kritične situacije na terenu ni predvsem zato, ker že obstaja drug sistem, ki blaži posledice zamud. To je pomoč družini na domu, ki jo financirajo občine. To pomeni, da lokalne skupnosti v praksi še naprej nosijo velik del bremena. Medtem ko se na državni ravni govori o dolgotrajni oskrbi, jo na terenu pogosto še vedno rešujejo občinski proračuni, socialne oskrbovalke, zdravstveni domovi, domovi za starejše in družine same. Sistem torej še stoji, a ne zato, ker bi nova ureditev že delovala brezhibno, temveč zato, ker ga držijo pokonci tisti, ki so bili ob starejših že prej.

Prispevki se zbirajo, vprašanje pa je, kaj ljudje dobijo nazaj

Najbolj občutljiv del zgodbe je denar. Ljudje prispevke plačujejo z občutkom, da bo država s tem zgradila bolj varen, pravičen in dostopen sistem. Toda če se sredstva zbirajo, storitve pa za številne še niso zares dosegljive, se upravičeno odpira vprašanje zaupanja. Ljudje ne plačujejo zato, da bi poslušali razlage o prehodnih obdobjih, zamudah in postopkih. Plačujejo zato, ker pričakujejo pomoč, ko je doma nekdo nepokreten, dementen, bolan ali preprosto prešibek za vsakdanja opravila. In prav tu dolgotrajna oskrba trenutno izgublja svojo najpomembnejšo bitko – bitko za občutek, da sistem res deluje za človeka.

Teren ve več kot pisarne

Dolgotrajno oskrbo bo treba urediti celoviteje, pregledneje in predvsem bolj življenjsko. Ocvirkova kritika zato zadene bistvo: država mora poslušati tiste, ki danes sistem dejansko držijo pokonci. Ne le ministrstva, ne le zakonodajalcev, ampak izvajalce, občine, oskrbovalke in družine. Ti ljudje vsak dan vidijo, kje se sistem zatika, kje so čakalne vrste, kje zmanjkuje kadra in kje se skrb za starejše spremeni v tiho družinsko stisko. Dolgotrajna oskrba namreč ni obrazec, zakon ali politična obljuba. Je človek, ki čaka na pomoč. In dokler bo sistem bolj prepričljiv na papirju kot pri ljudeh doma, bo nezadovoljstvo samo še raslo.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook

V samo nekaj dneh so številke poskočile – policija na jugu države beleži val nezakonitih prehodov. Kaj se v resnici dogaja na meji in kaj pomeni, da postopki še trajajo?

V zadnjih štirih dneh se je na južni meji Slovenije zgodilo nekaj, kar mnogi opisujejo kot nenaden porast migracij. Policisti Policijske uprave Novo mesto so med 24. in 28. aprilom obravnavali več kot 260 oseb, ki so nedovoljeno prestopile državno mejo, pri čemer največji delež odpade na območje Brežic. Številka ni majhna – in odpira vprašanja, ki segajo precej dlje od same statistike, saj razkriva pritisk, ki ga lokalne skupnosti čutijo iz dneva v dan.

Kje so jih prijeli in kdo so?

Največ migrantov so obravnavali policisti Policijske postaje Brežice, kjer so na območjih, kot so Obrežje, Rigonce in Dobova, prijeli kar 219 oseb, medtem ko so jih v Črnomlju zaznali še 39, v Metliki pa dodatnih osem. Skupna slika razkriva intenziven pritisk na jugovzhod države, kjer se migracijske poti očitno znova krepijo. Med prijetimi prevladujejo državljani Afganistana, Bangladeša, Egipta, Pakistana, Nepala in Sudana, a seznam je precej daljši. Policija poroča, da prihajajo iz kar 23 različnih držav, med njimi tudi iz Gane, Indije, Iraka, Eritreje, Somalije, Šrilanke, Kitajske, Rusije, Alžirije, Palestine, Turčije, Irana in Maroka, kar kaže na kompleksnost poti, ki vodijo proti Evropi.

Kaj pomeni, da postopki še potekajo?

Ko policija sporoči, da postopki še niso zaključeni, to pomeni več kot zgolj birokratski zapis. Najprej sledi identifikacija, ki je pogosto zahtevna, saj večina oseb nima dokumentov, nato pa preverjanje podatkov in zaslišanja. V praksi pa se situacija hitro spremeni, saj velik del migrantov izrazi namero za azil, kar pomeni, da jih Slovenija praviloma ne vrača na Hrvaško, temveč jih vključi v azilni postopek, ki lahko traja dlje časa. V tem obdobju ostajajo v državi, kar dodatno obremenjuje sistem.

Kaj to pomeni za Slovenijo?

Takšen porast prihodov odpira širša vprašanja o zmogljivosti azilnega sistema, varnostnih izzivih in političnih odločitvah, ki določajo ravnanje države. Nekateri opozarjajo na preobremenjenost sistema in pomanjkanje kapacitet, drugi pa poudarjajo humanitarni vidik in dolžnost države, da pomaga ljudem na poti. Dejstvo je, da številke rastejo, poti ostajajo aktivne, pritisk na mejo pa ne popušča, kar pomeni, da bo to vprašanje v prihodnjih mesecih še bolj v ospredju.

Med številkami in zgodbami

Za vsako številko stoji posameznik s svojo zgodbo, razlogi in upanjem na boljše življenje, a hkrati vsaka številka predstavlja tudi konkreten izziv za državo, ki mora najti ravnotežje med varnostjo in odgovornostjo. Prav to ravnotežje bo v prihodnje odločalo, kako se bo Slovenija soočila z novimi valovi prihodov, ki očitno še niso rekli zadnje besede.

Pripravil: I.M.

Vir: PU Novo mesto

Čeprav zatrjuje, da niso del nove desne koalicije, Zoran Stevanović odpira vrata sodelovanju – vsaj pri ključnem zakonu. Kaj to pomeni za razmerja moči v politiki?

Podpora brez vstopa v koalicijo

Zoran Stevanović, predsednik DZ in prvak stranke Resnica, je danes jasno povedal nekaj, kar je na prvi pogled videti kot politični paradoks: v koaliciji niso, a bodo zakon o vladi podprli. Njegove besede so bile neposredne – če se predlogi ujemajo z njihovim programom, jih bodo podprli, ne glede na to, kdo jih predlaga. Gre za zakon, ki ga je vložila SDS in predvideva krčenje števila ministrstev. Po Stevanovićevih besedah je to “dobro za Slovenijo”, zato ne vidi razloga za zavrnitev, a v ozadju se vseeno odpira širše vprašanje: ali gre res zgolj za vsebinsko podporo ali za tiho politično približevanje?

“Še najmanj vemo o tej koaliciji”

Ko je govoril o oblikovanju nove desne koalicije, je bil še bolj neposreden. “Še najmanj vemo o tem, ker res nismo del te koalicije,” je dejal in s tem želel jasno potegniti mejo med svojo stranko in morebitnim formalnim sodelovanjem. A hkrati je priznal, da bodo z zanimanjem prebrali morebitna izhodišča za koalicijsko pogodbo, če jih bodo prejeli, kar pomeni, da vrata vendarle niso povsem zaprta, le da vstopa za zdaj ne načrtujejo.

Mandatar? “Podpisi verjetno ne bodo potrebni”

Na vprašanje o morebitni podpori mandatarju je Stevanović odgovoril precej samozavestno in poudaril, da SDS po njegovem mnenju že ima dovolj glasov, zato njihovi podpisi naj ne bi bili potrebni. Kljub temu si želi, da bi bil mandatar izvoljen čim prej, kar kaže na interes po politični stabilnosti, hkrati pa razkriva tudi določeno zaupanje v razplet političnih pogajanj, ki se odvijajo v ozadju.

Očitki o prelomljenih obljubah zavrnil

Stevanović se je odzval tudi na anketo POP TV, kjer so ga anketiranci označili za politika, ki naj bi prelomil največ obljub, njegov odgovor pa je bil oster in brez zadržkov. “Nismo prelomili niti ene,” je dejal ter poudaril, da so prav oni edini, ki dosledno držijo svojo besedo, predvsem glede odločitve, da ne gredo v koalicijo ne z eno ne z drugo stranjo, s čimer je kritiko preusmeril na politične tekmece.

Bo prihodnost spremenila percepcijo?

Na vprašanje o primernosti za funkcijo predsednika DZ je odgovoril mirno in poudaril, da kritike pripisuje dejstvu, da je funkcijo opravljal šele kratek čas, ob tem pa samozavestno dodal, da bo prihodnost pokazala drugačno sliko. Prav tu se skriva ključ zgodbe, saj Stevanović očitno hodi po tanki črti med opozicijo in sodelovanjem, njegove prihodnje poteze pa bodo pokazale, ali gre za premišljeno strategijo ali zgolj za politično taktiziranje v negotovem času.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Drugi krog izbire mandatarja odpira vrata novim potezam – in tudi presenečenjem. Po odločitvi predsednice republike se časovnica jasni, vprašanj pa je vsak dan več. Kdaj torej lahko poslanci predlagajo Janeza Janšo?

Datum, ki spreminja politično igro

Politična scena se znova zaostruje. Po tem, ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar sporočila, da v prvem krogu ne bo predlagala kandidata za mandatarja, je zdaj jasno: ključni datum je 6. maj. Takrat se začne drugi krog postopka, ki odpira vrata tudi poslanskim skupinam in najmanj desetim poslancem, da predlagajo svojega kandidata za predsednika vlade. To pomeni, da lahko v igro formalno stopi tudi prvak SDS Janez Janša, če bo zbral potrebno podporo.

Čas teče: kdo bo prvi potegnil potezo?

Pot do tja pa ni povsem samoumevna. Državni zbor se bo z obvestilom predsednice seznanil 5. maja, že naslednji dan pa začne teči 14-dnevni rok za vlaganje kandidatur. V tem času bodo politične karte znova premešane. Poslanske skupine bodo morale hitro pokazati, ali imajo dovolj glasov in ali so pripravljene tvegati z lastnim kandidatom. Možnost, da kandidata predlaga vsaj deset poslancev, odpira prostor tudi za nepričakovane poteze in nova imena.

Glasovanje šele po 22. maju

Čeprav se politična napetost stopnjuje že zdaj, bo odločitev padla nekoliko kasneje. Po poslovniku državnega zbora se glasovanje o mandatarju opravi najprej 48 ur in najkasneje sedem dni po izteku roka za vložitev kandidatur. Glede na časovnico to pomeni, da bo glasovanje možno šele po 22. maju. Do takrat pa nas čaka obdobje intenzivnih pogajanj, zakulisnih dogovorov in tudi javnih pritiskov, kjer se lahko razmerja moči hitro spremenijo.

Odločitev predsednice sprožila val odzivov

Odločitev predsednice republike, da v prvem krogu ne predlaga nikogar, je sprožila različne odzive. Nekateri jo vidijo kot premišljeno potezo, saj ni želela predlagati kandidata brez jasne večine, drugi pa kot znak politične negotovosti. Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je ob tem poudaril, da gre za normalen del demokratičnega procesa z jasnimi pravili in časovnico. Dejal je tudi, da v nadaljnjem sestavljanju vlade ne vidi posebnih težav, čeprav politična realnost kaže precej bolj zapleteno sliko.

Bo drugi krog prinesel preobrat?

Zdaj je jasno: 6. maj ni le datum, ampak začetek nove faze političnega obračuna. Imena bodo prihajala v ospredje, pritiski se bodo stopnjevali, odločitve pa bodo vse težje. Bo kdo presenetil in zbral dovolj podpore? Bo Janez Janša dejansko stopil v igro ali pa se bo pojavilo povsem novo ime? Odgovori bodo znani kmalu, a že zdaj je jasno, da Slovenijo čakajo tedni politične negotovosti in odločilnih potez.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Koliko vas bo stal davek na nepremičnine? Če imate stanovanje ali hišo, vas lahko letni strošek hitro preseneti – v nekaterih primerih tudi za več kot 1.000 evrov.

Davek na nepremičnine je ena tistih tem, ki se v Sloveniji vračajo znova in znova, a tokrat je občutek drugačen. Vedno več je konkretnih razprav, številk in predlogov, ki nakazujejo, da bi lahko lastniki nepremičnin kmalu začeli plačevati precej več kot danes. Čeprav enoten davek na nepremičnine še ni dokončno uveden, že obstoječe obremenitve in možni scenariji jasno kažejo, koliko bi vas to lahko stalo v praksi.

Za mnoge Slovence je nepremičnina največje premoženje, pogosto rezultat desetletij dela. Prav zato vsaka sprememba na tem področju sproži močne odzive. A ne glede na politične razprave je smiselno razumeti številke, saj prav te povedo največ.

Kaj sploh pomeni davek na nepremičnine v praksi?

Davek na nepremičnine pomeni, da bi država ali občina vsako leto odmerila določen odstotek vrednosti vaše nepremičnine. Ta vrednost se običajno določa na podlagi evidenc GURS, kjer ima vsako stanovanje ali hiša ocenjeno tržno vrednost.

Če imate na primer stanovanje v Ljubljani, ki ga GURS ocenjuje na 250.000 evrov, bi se davek izračunal kot odstotek te vrednosti. V primeru bi bila stopnja 0,2 %, bi to pomenilo 500 evrov letno. Če bi bila stopnja 0,5 %, bi letni davek znašal že 1.250 evrov.

To pomeni, da razlika v stopnji ni majhna, ampak lahko pomeni več sto evrov razlike vsako leto.

Pomembno je tudi razumeti, da številni lastniki že zdaj plačujejo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki lahko znaša od 100 do 300 evrov letno, v večjih mestih tudi več. Novi davek na nepremičnine bi lahko to obremenitev nadomestil ali pa jo celo presegel.

Kdo bo moral plačati največ?

Največje vprašanje, ki si ga ljudje zastavljajo, je, kdo bo dejansko najbolj obremenjen. Če pogledamo realne scenarije, hitro postane jasno, da bodo najbolj na udaru lastniki dražjih nepremičnin in tisti, ki jih imajo več.

Lastnik stanovanja v Mariboru, vrednega 150.000 evrov, bi pri 0,2 % plačal približno 300 evrov letno. To je znesek, ki ga marsikdo še nekako sprejme. A že pri stanovanju v Ljubljani, vrednem 300.000 evrov, bi isti odstotek pomenil 600 evrov letno.

Če ima nekdo dve takšni stanovanji, bi letni strošek lahko hitro narasel na 1.200 evrov ali več. Pri višji davčni stopnji, denimo 0,5 %, bi to pomenilo že 3.000 evrov letno.

Še bolj izrazit primer je hiša. Če ima družina hišo, vredno 400.000 evrov, bi davek pri 0,3 % znašal 1.200 evrov letno. Pri 0,5 % bi ta znesek narasel na 2.000 evrov.

To niso več simbolični zneski, ampak konkretni stroški, ki jih je treba vključiti v družinski proračun.

Konkretni izračuni: koliko vas lahko stane davek na nepremičnine

Da si lažje predstavljate realno sliko, poglejmo nekaj konkretnih primerov.

Če imate manjše stanovanje v Celju, vredno 120.000 evrov, bi pri 0,1 % plačali 120 evrov letno. Pri 0,3 % bi bil davek 360 evrov, pri 0,5 % pa že 600 evrov.

Če imate večje stanovanje v Ljubljani, vredno 280.000 evrov, bi letni davek pri 0,2 % znašal 560 evrov. Pri 0,4 % bi bil že 1.120 evrov.

Če imate hišo na obrobju Ljubljane, vredno 350.000 evrov, bi pri 0,3 % plačali 1.050 evrov letno. Pri 0,5 % bi to pomenilo 1.750 evrov.

Če imate vikend na obali, vrednega 200.000 evrov, bi davek pri 0,4 % znašal 800 evrov letno. V primeru, da bi država dodatno obdavčila druge nepremičnine, bi lahko ta znesek še narasel.

Če imate tri nepremičnine v skupni vrednosti 600.000 evrov, bi pri povprečni stopnji 0,3 % plačali 1.800 evrov letno. Pri 0,5 % pa bi letni davek dosegel 3.000 evrov.

Takšni zneski jasno pokažejo, zakaj je tema davka na nepremičnine tako občutljiva.

Zakaj se o tem davku sploh toliko govori?

Razlogov je več, a ključni so javne finance in nepremičninski trg. Država išče stabilne vire prihodkov, nepremičnine pa predstavljajo veliko in relativno stabilno osnovo za obdavčitev.

Hkrati pa se želi z davkom vplivati tudi na trg. V Sloveniji je veliko praznih stanovanj, zlasti v večjih mestih. Ideja je, da bi višji davek spodbudil lastnike, da ta stanovanja oddajo ali prodajo, kar bi povečalo ponudbo in potencialno znižalo cene.

V praksi pa to ni tako preprosto. Višji stroški se pogosto prenesejo na najemnike, kar pomeni, da lahko najemnine še dodatno narastejo.

Če lastnik plača dodatnih 800 evrov davka na leto, to pomeni približno 65 evrov na mesec. Ta znesek se lahko hitro prelije v višjo najemnino.

Ali lahko davek na nepremičnine vpliva na cene nepremičnin?

Da, in to precej bolj, kot si mnogi mislijo. Če postane lastništvo nepremičnin dražje, se lahko zmanjša povpraševanje po investicijskih nakupih.

To pomeni, da bi se lahko rast cen nepremičnin upočasnila. A hkrati lahko pride tudi do nasprotnega učinka, saj lastniki višje stroške vključijo v ceno.

Če nekdo prodaja stanovanje in ve, da ga letno stane 1.000 evrov davka, bo to pogosto upošteval pri prodajni ceni.

Kako se pripraviti na morebitni davek?

Najbolj smiselno je, da najprej preverite vrednost svoje nepremičnine. To lahko storite v evidencah GURS, kjer boste dobili okvirno oceno, ki se uporablja kot osnova za izračun.

Če ugotovite, da je vaša nepremičnina ocenjena na 300.000 evrov, si lahko hitro izračunate okviren davek. Pri 0,2 % bi to pomenilo 600 evrov letno, pri 0,4 % pa 1.200 evrov.

To vam omogoča, da se pripravite in prilagodite svoj proračun.

Pomembno je tudi razmisliti o dolgoročnih odločitvah. Če imate prazno stanovanje, se lahko vprašate, ali ga je smiselno oddajati. Če imate več nepremičnin, lahko razmislite o optimizaciji stroškov.

Kaj to pomeni za prihodnost?

Davek na nepremičnine ni več zgolj ideja na papirju. Vedno bolj postaja realna možnost, ki lahko bistveno spremeni finančno sliko številnih gospodinjstev.

Čeprav končna oblika še ni določena, so številke dovolj jasne, da si lahko vsak ustvari okvirno sliko. Za nekoga bo to pomenilo dodatnih 200 evrov letno, za drugega pa tudi 2.000 evrov ali več.

To pa je razlika, ki jo občuti vsak.

Zato je ključno, da razumete, kaj pomeni davek na nepremičnine za vaš konkreten primer. Ne gre več samo za teorijo, ampak za realne številke, ki lahko vplivajo na vaše vsakodnevne odločitve.

Kaj pomeni davek za družine, upokojence in investitorje?

Ko govorimo o davku na nepremičnine, pogosto pozabimo, da isti odstotek za različne ljudi pomeni povsem različno breme. Družina z dvema otrokoma, ki živi v hiši vredni 320.000 evrov, bo pri 0,3 % letno plačala okoli 960 evrov. To pomeni približno 80 evrov na mesec. Za nekoga z višjimi prihodki to morda ni velik strošek, za povprečno družino pa to pomeni konkreten rez v proračun, primerljiv z mesečnim stroškom elektrike ali hrane.

Še bolj občutljiv je položaj upokojencev. Če ima upokojenec hišo, vredno 250.000 evrov, bi pri 0,4 % davčni stopnji letno plačal 1.000 evrov. Če njegova pokojnina znaša 800 evrov, to pomeni več kot eno mesečno pokojnino na leto samo za davek. V takih primerih se hitro pojavi vprašanje, ali bodo morali nekateri prodajati nepremičnine ali iskati druge rešitve.

Na drugi strani so investitorji, ki imajo več nepremičnin. Če ima posameznik tri stanovanja v Ljubljani, vsako vredno okoli 220.000 evrov, to pomeni skupno vrednost 660.000 evrov. Pri 0,3 % bi letno plačal 1.980 evrov, pri 0,5 % pa že 3.300 evrov. Takšni zneski bistveno vplivajo na donosnost oddajanja, kar pomeni, da se bodo mnogi odločili za višje najemnine.

Koliko več bi lahko plačevali kot danes?

Veliko ljudi že danes plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki v Ljubljani za povprečno stanovanje znaša približno 150 do 250 evrov letno. Če bi ta sistem nadomestil davek na nepremičnine, bi večina lastnikov plačevala več.

Če nekdo danes plačuje 200 evrov NUSZ, bi pri nepremičnini vredni 250.000 evrov in stopnji 0,3 % plačal 750 evrov. To pomeni 550 evrov več na leto. Pri 0,5 % bi razlika znašala že 1.050 evrov letno.

Pri hišah je razlika še večja. Lastnik hiše, ki danes plača 300 evrov NUSZ, bi pri vrednosti 400.000 evrov in stopnji 0,4 % plačal 1.600 evrov. To pomeni kar 1.300 evrov več kot danes.

Takšne razlike jasno pokažejo, zakaj se lastniki nepremičnin tako pozorno odzivajo na vsako omembo tega davka.

Kaj se zgodi, če se vrednosti nepremičnin zvišajo?

Poseben problem predstavlja rast cen nepremičnin, ki smo ji priča v zadnjih letih. Če se vrednost stanovanja poveča, se avtomatično poveča tudi osnova za davek.

Stanovanje, ki je bilo pred desetimi leti vredno 150.000 evrov, je danes lahko vredno 250.000 evrov. Pri 0,3 % to pomeni, da se je letni davek povečal iz 450 evrov na 750 evrov. To je 300 evrov več, brez da bi lastnik karkoli spremenil.

Če se trend rasti cen nadaljuje, lahko davek vsako leto tiho raste. To pomeni, da ne gre za enkraten strošek, ampak za dolgoročno obremenitev, ki se lahko sčasoma še povečuje.

Pripravil: I.M.

Vir: Informiran.si, Facebook, Freepik