Po nasilnem incidentu v romskem naselju Žabjak se je oglasil domačin, ki opisuje zaskrbljujoče razmere. Njegove besede odpirajo vprašanja o varnosti, zaupanju v institucije in življenju ljudi na robu.

“Vsak večer isti strah”

Po nedavnem krvavem obračunu v naselju Brezje–Žabjak je spregovoril eden od tamkajšnjih prebivalcev, ki želi ostati anonimen. Njegovo pričevanje ni mirno, niti zadržano – iz njegovih besed veje občutek napetosti, ki ga, kot pravi, živijo skoraj vsak dan. “Ponoči pogosto prihaja do streljanja. Ljudje se bojijo, otroci ne spijo,” opisuje. Po njegovih besedah ne gre za osamljen občutek, temveč za realnost, ki v naselju ustvarja vse večji strah.

Hude obtožbe na račun institucij

Anonimni sogovornik opozarja tudi na domnevne nepravilnosti pri delu policije in tožilstva. Po njegovih navedbah naj bi organi pregona v določenih primerih prehitro verjeli posameznikom, ki jih del domačinov povezuje s kaznivimi dejanji, med drugim s prodajo prepovedanih drog in orožja. Gre za resne trditve, ki jih je treba obravnavati previdno, saj uradnih potrditev za zdaj ni. Prav zato njegove besede predvsem odpirajo vprašanje, kako globoko je v naselju prisotno nezaupanje do sistema.

“Na mene letijo neresnične obtožbe”

Sogovornik trdi, da se je tudi sam znašel pod pritiskom obtožb. Po njegovih besedah naj bi ga ena od oseb iz naselja obremenila z zgodbo o prodaji ukradene lovske puške, kar odločno zanika. Pravi, da gre za neresnične navedbe in da takšne obtožbe človeka hitro zaznamujejo. V okolju, kjer že tako vladata napetost in strah, lahko takšni sumi razmere še dodatno zaostrijo.

Orožje, nočni streli in občutek ogroženosti

Dodatno je opozoril še na primer, povezan z njegovim bratom. Po njegovih informacijah naj bi ena od oseb iz naselja bratu prodala pištolo in strelivo, sam pa naj bi ga prepričal, da o tem obvesti policijo. Če bi se takšne navedbe izkazale za resnične, bi to pomenilo zelo resno varnostno težavo. A že samo dejstvo, da prebivalci govorijo o orožju, streljanju in strahu, pove veliko o razmerah, ki jih opisujejo iz dneva v dan.

Ko besede iz naselja postanejo opozorilo

Anonimni prebivalec je omenil tudi pogovore glede morebitne aktivnejše vloge v lokalnem zastopanju skupnosti. Toda bolj kot politika je v njegovem sporočilu v ospredju nekaj drugega: občutek, da ljudje tam ne živijo mirno. Vprašanje zato ni več le, kaj se je zgodilo ob zadnjem obračunu, temveč tudi, koliko opozoril bo moralo še priti iz naselja, da bodo pristojni resno ukrepali.

Pripravil: I.M.

Vir: Anonimni bralec

Bele luske na ramenih, srbeče lasišče in občutek, da nič zares ne pomaga. Prhljaj zna biti nadležen, trmast in zelo neprijeten, a rešitev vendarle obstaja. Ključ ni v enem čudežnem izdelku, ampak v tem, da razumete vzrok in nato lasišču ponudite tisto, kar res potrebuje.

Zakaj se prhljaj sploh pojavi

Prhljaj ni znak slabe higiene, kot še vedno zmotno verjame marsikdo. Gre za moteno ravnovesje lasišča, pri katerem se koža začne prehitro obnavljati in luščiti. V ozadju so lahko mastno ali izsušeno lasišče, razrast glivic, stres, hormonska nihanja, mrzel zrak, pa tudi napačni izdelki, ki kožo dodatno razdražijo.

Težava je v tem, da prhljaj ni vedno enak. Pri nekaterih gre za drobne suhe luske, pri drugih za mastnejše, rumenkaste obloge, ki se oprimejo lasišča. Prav zato ni dovolj, da posežete po prvem šamponu s police. Pomembno je, da lasišče najprej “preberete”.

Rešitev se začne pri pravilnem umivanju

Največ ljudi naredi napako že pri osnovi: šampon nanesejo, hitro sperejo in pričakujejo čudež. Šampon proti prhljaju mora na lasišču ostati vsaj tri do pet minut. Šele takrat začnejo učinkovine, kot so ketokonazol, cink ali salicilna kislina, zares delovati.

Pomemben je tudi način umivanja. Lasišča ne drgnite z nohti, ampak ga nežno masirajte s konicami prstov. Tako odstranite odmrle celice, spodbudite prekrvavitev in ne povzročite dodatnega draženja. Voda naj bo mlačna, ne vroča. Vročina namreč kožo hitro izsuši, kar težavo pogosto še poslabša.

Če imate mastno lasišče, pomagajo redno umivanje, temeljito izpiranje in manj izdelkov za oblikovanje. Če je lasišče suho, pa je ključ v nežnejši negi in občasni uporabi pomirjujočih olj ali aloe vere.

Naravne rešitve lahko pomagajo, a z glavo

Domači triki niso vedno zaman. Jabolčni kis lahko pomaga uravnavati pH lasišča, olje čajevca deluje protiglivično, kokosovo olje pa pomiri suho in napeto kožo. A tudi tukaj velja previdnost. Kar pomaga enemu, lahko drugega razdraži.

Dobro pravilo je preprosto: naravne rešitve uporabljajte zmerno in najprej preizkusite na manjšem delu kože. Limonin sok je denimo pogosto omenjen, a lahko občutljivo lasišče hitro razdraži. Jogurt, aloe vera ali izpiranje z rožmarinom so običajno nežnejša izbira.

Majhne navade, ki naredijo veliko razliko

Prhljaj pogosto vztraja tudi zato, ker pozabimo na drobne stvari. Umazane krtače, redko menjana prevleka za vzglavnik in preveč laka, gela ali suhega šampona lahko lasišče nenehno vračajo v začarani krog. Tudi stres ima večji vpliv, kot si mislimo. Ko je telo pod pritiskom, se to pogosto pokaže prav na koži.

Pomaga tudi prehrana. Več cinka, vitaminov skupine B in omega-3 maščob lahko dolgoročno izboljša stanje kože in lasišča. Ni rešitev čez noč, je pa pomemben del sestavljanke.

Ko lasišče pove, da potrebuje zdravnika

Če prhljaj kljub pravilni negi ne izgine, če se pojavijo rdečina, ranice, močno srbenje ali celo bolečina, potem to morda ni več navaden prhljaj. Lahko gre za seboreični dermatitis, luskavico ali drugo kožno težavo. Takrat domači poskusi niso več dovolj.

Prhljaj je sicer pogost, a ni nekaj, s čimer bi se morali preprosto sprijazniti. Ko enkrat odkrijete, kaj vaše lasišče draži in kaj ga pomirja, se lahko stanje občutno izboljša. In prav v tem je največja razlika: ne iščite hitrega trika, ampak pravo rutino, ki bo delovala tudi čez teden, dva ali mesec.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Okna ropotajo, tla se tresejo, živali so prestrašene. V Postojni se znova dviga val nezadovoljstva zaradi vojaških vaj na Počku. Medtem ko vojska zatrjuje, da gre za nujno usposabljanje, občani govorijo o strahu, negotovosti in celo – zastrupljanju.

“Trese se vse – hiše, živali, ljudje”

“Resno mislite, da je tole normalno?” se sprašujejo prebivalci v bližini vojaškega vadišča Poček. Njihovi zapisi na družbenih omrežjih so vse bolj ostri. Opisujejo dneve, ko se jim tresejo okna in hiše, noči, ko ne morejo spati, in živali, ki zaradi strahu nočejo več jesti. Ena od občank je zapisala: “Ne ločiš več, ali je potres ali vojska.” Druga dodaja, da je njena znanka ob bobnenju letal celo planila v jok. Občutek nemoči? Vedno bolj prisoten.

Strah pred nevidnim: kemikalije v zraku in vodi

A hrup ni edini problem. Še bolj kot poki ljudi skrbi tisto, česar ne vidijo. Kemikalije. Onesnaženje. Voda. “Ko bo iz pip pritekla neznana snov, bo prepozno,” opozarja eden od občanov. Takšni zapisi razkrivajo globlji strah – da vojaške aktivnosti ne prinašajo le hrupa, ampak tudi dolgoročne posledice za zdravje in okolje.

Občina med pritiski in dogovori

Na Občini Postojna priznavajo: protestna pisma so prispela. Pobude za peticije, zahteve po omejitvah, celo ideje o ukinitvi vadišča. Pravijo, da so z ministrstvom za obrambo že dosegli nekatere prilagoditve – manj nočnih aktivnosti, nižje intenzitete vaj, nadzor nad zrakom in vodo. A občani opozarjajo: obljube poslušajo že leta.

Vojska: gre za nujno usposabljanje

Na MORS odgovarjajo jasno – gre za usposabljanje z orožjem večjega kalibra, ki je nujno za pripravo vojakov na mednarodne misije. Poudarjajo, da spoštujejo pravila, odstranjujejo ostanke streliva in skrbijo za okolje. Pritožb, pravijo, uradno niso prejeli, kar pa močno odstopa od glasnega dogajanja na terenu.

Denar ali mir – kaj je pomembnejše?

Občina letno prejme približno 450.000 evrov nadomestila, dodatno še skoraj pol milijona za infrastrukturo. A vprašanje ostaja: ali denar odtehta nemir? Spomnimo, leta 2019 so svetniki celo izglasovali sklep o zaprtju vadišča, razlog pa je bil hrup in potencialno ogrožanje vodnega vira za več kot 20.000 ljudi.

Napetost, ki ne popušča

V Postojni se zgodba ponavlja. Vojska trenira, občani opozarjajo, občina posreduje. In medtem ko poki še naprej odmevajo, ostaja odprto vprašanje: koliko lahko skupnost še prenese? Morda je prav to največji problem – ne le hrup, ampak občutek, da nihče zares ne posluša.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Regional, Facebook/Pstwjna

Zgodba, ki pretresa pravni svet. Ljubljanski odvetnik je ostal brez licence – in razlog ni nedolžen. Je šlo za pohlep ali le napačen dogovor?

Račun, ki je sprožil plaz

Vse se je začelo z enim samim računom. Ljubljanski odvetnik je svoji stranki, priporniku iz Murske Sobote, za pravno zastopanje izstavil račun v višini 3050 evrov, od tega je bilo plačanih skoraj 3000 evrov. Na prvi pogled morda nič nenavadnega – dokler disciplinsko sodišče ni ugotovilo, da bi lahko po veljavni odvetniški tarifi zaračunal največ 1341,02 evra, kar pomeni skoraj 1600 evrov razlike. Ključno pri tem pa je, da za višje plačilo ni obstajal noben pisni dogovor, ki bi takšno prakso upravičil.

Obiski v priporu pod drobnogledom

Primer je dobil dodatno težo, ko so podrobneje pogledali njegovo delo. Pripornika je obiskal kar 12-krat v obdobju nekaj mesecev, kar je vzbudilo dvome o upravičenosti takšnega obsega storitev. Odvetnik Mojmir Šafarič, ki je bil prav tako vključen v primer, je izpostavil, da sam, čeprav je bil iz istega kraja, pripornika ni obiskal niti približno tolikokrat. Po njegovih besedah naj primer ne bi bil posebej zahteven, obiski pa naj bi bili kratki, kar odpira vprašanje, ali je šlo za resnično potrebo ali zgolj za povečanje stroškov.

Odvetnik se brani: “Zaračunal sem celo manj”

Odvetnik očitke zavrača. Prek svoje pooblaščenke je poudaril, da je za stranko opravil bistveno več storitev, kot jih je zaračunal, in da naj bi bil znesek v resnici celo nižji od upravičenega. Trdi, da je obstajal ustni dogovor s stranko in njegovo ženo, ki naj bi potrjeval takšno obračunavanje, ter predlagal njuno zaslišanje. A ker ni bilo pisnih dokazov, disciplinski senat tem argumentom ni sledil.

Ni šlo za prvi prekršek

Zgodba pa ima tudi širše ozadje. Odvetnik je bil že večkrat obravnavan pred disciplinskimi organi – zaradi lažjih kršitev je prejel denarne kazni, zaradi hujših pa opomin in ukor. Tokrat je sledila precej strožja sankcija: 18-mesečna prepoved opravljanja poklica, čeprav odločitev še ni pravnomočna. Disciplinski tožilec je sicer predlagal še strožji ukrep, in sicer dvoletno prepoved opravljanja odvetniškega dela.

Ko zaupanje poči

Ta primer ni le zgodba o številkah in pravilih, temveč o zaupanju, ki ga ima stranka v svojega zagovornika. Ko nekdo plača več tisoč evrov, pričakuje poštenost in jasna pravila igre, ne pa dvomov in sporov o tem, kaj je bilo dejansko opravljeno. Prav zato takšni primeri odmevajo širše – ne le v pravni stroki, temveč tudi med ljudmi, ki se sprašujejo, komu sploh še lahko zaupajo.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović se je ostro odzval na ustavno pritožbo Gibanja Svoboda, ki želi njegovo izvolitev vrniti na začetek. V ozadju ni le pravni spor o označenih glasovnicah, ampak tudi nova politična fronta, ki razkriva, kako globoko je razklan novi sklic parlamenta.

Stevanović: To pravno ne vzdrži

Predsednik DZ Zoran Stevanović je ob napovedi ustavne pritožbe jasno sporočil, da v potezi Svobode ne vidi resne pravne podlage. Po njegovem je bistveno eno: če je bila volja na glasovnici jasno izražena, veljavnosti take glasovnice ni mogoče oporekati. Ob tem je dodal tudi osebno noto in dejal, da ga žalosti, ker naj bi ljudje iz prejšnjega mandata očitno menili, da pravnih nasvetov ne potrebujejo. A ni ostal le pri tem. Stevanović je še pripomnil, da mu celo “iskreno godi”, da je prav njegova izvolitev postala “glavna vsebina tako velike stranke”. Ta stavek ni bil naključen. Bil je politično sporočilo, skoraj posmeh opoziciji, ki je po njegovem mnenju bolj kot z vsebino zaposlena z rušenjem že sprejetih odločitev.

Zakaj Svoboda sploh vlaga pritožbo?

V Gibanju Svoboda vztrajajo, da je bilo sredi tajnega glasovanja storjeno nekaj, kar po njihovem mnenju ruši samo bistvo parlamentarnega postopka. Sporne so označene glasovnice pri glasovanju o predsedniku DZ, saj naj bi prav te oznake razkrivale, kako so glasovali posamezni politični bloki. Zato trdijo, da je bil institut tajnega glasovanja izničen in da je bil s tem prizadet tudi svobodni poslanski mandat. Ustavnemu sodišču bodo zato predlagali razveljavitev sklepa o Stevanovićevi izvolitvi in ponovno glasovanje. Gre za težko politično obtožbo. Ne več le za proceduralno pripombo, ampak za namig, da naj bi bilo tajno glasovanje dejansko nadzorovano. Prav tu se skriva prava teža zgodbe.

Razpoke tudi na levici

Toda Svoboda v tem boju ni ostala povsem podprta niti na svojem političnem polu. SD in Levica se ustavni pritožbi nista pridružili. Obe stranki sta hkrati zavrnili očitke, da sta kršili tajnost glasovanja s tem, ko njuni poslanci glasovnic niso prevzeli. To pomeni, da spor ne razkriva le napetosti med koalicijskimi in desnosredinskimi strankami, ampak tudi razhajanja znotraj širšega levega prostora.

Več kot spor o glasovnicah

V resnici ta zgodba ni več samo zgodba o križcih, pikah ali krogcih na glasovnicah. Postala je simbol začetka novega mandata, v katerem se že pri prvih velikih glasovanjih odpira vprašanje zaupanja, legitimnosti in političnega nadzora. Stevanović ostaja na položaju, Svoboda gre na ustavno sodišče, parlament pa je že v prvih tednih mandata dobil konflikt, ki ga še nekaj časa ne bo izpustil iz rok.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

SDS je po umiku predloga Svobode hitro potegnila svojo potezo in v državni zbor vložila spremembe zakona o vladi. Predlog ni majhen: število ministrstev bi z zdajšnjih 19 padlo na 14, politično sporočilo pa je jasno – nova oblast želi drugačno, bolj zgoščeno strukturo vlade.

Hitro po umiku Svobode je prišel odgovor SDS

Dogajanje se je zavrtelo zelo hitro. Potem ko je Gibanje Svoboda umaknilo svoj predlog sprememb zakona o vladi, je SDS v parlament po skrajšanem postopku vložila svojo različico. Pod njo so podpisani le poslanci SDS, a sporočilo je širše: prihodnja koalicija očitno ne želi le prevzeti oblasti, temveč tudi na novo narisati zemljevid ministrstev. Po njihovem predlogu bi Slovenija namesto 19 imela 14 ministrstev. To ni le administrativna sprememba. To je tudi politični signal, da želi desni blok pokazati drugačen slog vladanja – manj resorjev, manj razpršenosti, več centralizacije odločanja.

Katera ministrstva bi združili in katera ukinili

Predlog predvideva več pomembnih združitev. Ministrstvu za okolje bi znova priključili prostor, notranjemu ministrstvu javno upravo, infrastrukturnemu pa energetiko. Pod eno streho bi se znašli tudi lokalna samouprava, kohezija in regionalni razvoj. Tudi šolstvo bi znova združili v eno ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino. Posebej opazna je tudi sprememba na socialno-gospodarskem področju. Sedanja ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter za solidarno prihodnost bi preoblikovali v dve ministrstvi: eno za gospodarstvo, delo in šport ter drugo za demografijo, družino in socialne zadeve. Ukinilo bi se tudi ministrstvo za digitalno preobrazbo, medtem ko bi minister brez resorja za Slovence v zamejstvu in po svetu ostal.

Varčevanje ali politična reorganizacija?

V SDS trdijo, da bi manj ministrstev pomenilo večjo učinkovitost in nižje stroške državne uprave. To se sliši privlačno, zlasti v času, ko politiki pogosto govorijo o racionalizaciji države. A pravo vprašanje je drugje: ali manj ministrstev res pomeni tudi manj birokracije, ali pa gre predvsem za politično preurejanje moči med posameznimi resorji? Pri takih posegih namreč ni pomembno le, koliko ministrstev obstaja, ampak tudi kdo jih vodi, kako široka pooblastila imajo in ali združevanje področij prinese več reda ali več zmede. Ko se pod eno streho stisne več zelo različnih področij, lahko sistem deluje bolj vitko – ali pa se začne dušiti v lastni teži.

Sporočilo iz parlamenta je precej jasno

Umik Svobode in takojšen vložek SDS kažeta, da se razmerja moči v državnem zboru hitro utrjujejo. Svoboda je ob umiku sporočila, da ne želi ovirati oblikovanja nove vlade, kot si jo je zamislila nastajajoča koalicija. SDS pa je to priložnost očitno izkoristila brez odlašanja. Zdaj ni več vprašanje, ali se bo struktura vlade spreminjala. Vprašanje je, kako globoko bo ta rez segel – in ali bo javnost v njem videla nujno racionalizacijo ali zgolj novo politično delitev zemljevida oblasti.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Faacebook, Forbes

Zoran Stevanović je komaj sedel na stol predsednika državnega zbora, pa se je že znašel pod usklajenim pritiskom poslank levega političnega pola. Nataša Sukič, Janja Sluga in Lena Grgurevič so mu že na prvi izredni seji dale vedeti, da mu ne bodo prizanašale – niti za trenutek.

Komaj je začel, že so ga obkolile

Prva izredna seja državnega zbora bi lahko minila kot formalen začetek novega razmerja moči. A ni. Že v prvih trenutkih se je pokazalo, da bo moral novi predsednik DZ Zoran Stevanović svojo avtoriteto braniti takoj, brez obdobja uvajanja in brez milosti. Ko je odgovoril na očitek Andreje Katič iz SD, da na kolegiju ni bilo pojasnjeno, zakaj se tako mudi s postopki, se je sprožil hiter napad z leve.

Stevanović je pojasnil, da je bil razlog jasen: parlament želijo čim prej postaviti, da začne delovati. Toda namesto mirnega nadaljevanja seje so sledili ostri odzivi. Najprej Nataša Sukič, nato Janja Sluga, zatem še Lena Grgurevič. Kot da bi čakale prav ta trenutek.

Leve poslanke brez potrpljenja

Sukičeva mu je očitala, da kot predsedujoči ne sme polemizirati s poslanci. Sluga mu je zabrusila, da bi moral najprej dobro prebrati poslovnik, Grgurevičeva pa je nadaljevala v podobnem tonu. Sporočilo je bilo jasno: Stevanoviću želijo že na začetku pokazati, kdo v tej dvorani obvlada pravila, prostor in pritisk.

Prizor je bil še toliko bolj pomenljiv, ker prihaja prav iz političnega tabora, ki je v prejšnjem mandatu brez večjih zadržkov spremljal precej ostrejše nastope Urške Klakočar Zupančič. Takrat komentiranje, prekinjanje in polemiziranje z opozicijo ni sprožalo takšnega ogorčenja. Zdaj pa je že kratek odgovor predsedujočega postal povod za skoraj usklajen napad.

Ni šlo le za poslovnik, šlo je za moč

V resnici na prvi seji ni šlo le za razpravo o pravilih. Šlo je za demonstracijo moči. Stevanović je novinec v parlamentu, na drugi strani pa so stale izkušene poslanke, vajene proceduralnih bojev, ostrih vložkov in političnega pritiska. Prav zato je bilo mogoče začutiti, da ga želijo čim prej potisniti v obrambni položaj.

To je bil trenutek, ko se je jasno pokazalo, da vodenje državnega zbora ne bo le vprašanje poslovnika, ampak tudi živcev, avtoritete in sposobnosti, da se upreš političnemu obleganju. In Stevanović je že prvi dan občutil, kako hitro ga lahko leve poslanke stisnejo v kot.

To je šele uvod v bolj trd mandat

Če je bila prva seja pokazatelj prihodnjih odnosov, potem novega predsednika DZ čaka izjemno naporno obdobje. Na eni strani proceduralni boji, na drugi politične provokacije, vmes pa nenehen pritisk leve opozicije, ki očitno ne namerava čakati. Stevanović se je že prvi dan znašel v primežu levih žensk. Vprašanje pa je, ali bo znal iz tega primeža tudi pravočasno izstopiti.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, Omrežje X

V Svobodi ne skrivajo več, kako vidijo razplet povolilnega dogajanja. Alenka Bratušek je javno dejala, da je koalicija po njihovi oceni že sestavljena – in da ne gre za desnosredinsko, ampak za »zelo desno« povezavo.

Bratuškova brez ovinkarjenja

Alenka Bratušek je v sredo, 22. aprila, pred javnostjo nastopila precej ostro. Spomnila je, da je bil prav Anže Logar tisti, ki je po njenih besedah prvi sporočil konec pogajanj s Svobodo, zato zdajšnje razlage o tem, kdo se je izločil iz mandatarske igre, po njenem prepričanju ne držijo. Ob tem je jasno rekla stavek, ki je močno odjeknil: po oceni Svobode je koalicija že sestavljena – in to »zelo desna«.

Je vlada res že dogovorjena?

Tu postane zgodba bolj zapletena. Na eni strani v Svobodi govorijo, kot da je politična slika že skoraj dokončna. Na drugi strani pa je predsednica republike Nataša Pirc Musar po prvem krogu pogovorov poudarila, da nihče še nima potrebne podpore za mandatarja. Tudi Janez Janša je še pred dnevi ponavljal, da SDS v tem trenutku ne sestavlja nobene vlade, čeprav iz več poročil hkrati izhaja, da na desnem polu pogovori očitno tečejo in da se obrisi nove večine vendarle rišejo.

Zakaj so besede Bratuškove pomembne

To ni bila le še ena opozicijska izjava za naslovnice. Z njo je Svoboda praktično priznala, da sama na oblast več ne računa in da se pripravlja na vlogo opozicije. Bratuškova je ob tem poudarila, da bodo pri tem »absolutno konstruktivni«, a hkrati tudi »zelo, zelo glasni«, predvsem pri vprašanjih pravne države, človekovih pravic, javnega zdravstva, javnega šolstva in dolgotrajne oskrbe. To pomeni, da nas, če bo nova oblast res nastala, čaka zelo oster politični spopad že od prvega dne.

Zdaj prihaja trenutek resnice

Največje vprašanje tako ostaja isto: ali ima domnevna nova večina tudi dejanskih 46 glasov za mandatarja. Dokler teh številk ni na mizi, vlade formalno še ni. Je pa res, da izjave zadnjih dni, razplet v državnem zboru in vse bolj odkrita sporočila iz obeh taborov kažejo, da Slovenija zelo verjetno drsi proti novi desni oblasti. Bratuškova je to povedala na glas. Zdaj pa bo morala politika pokazati še tisto, kar šteje največ – številke.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Facebook

Povprečna bruto plača je februarja padla še drugič zapored, a ostala nad 2.600 evri. Na papirju ta številka deluje spodbudno, v resnici pa skriva precej manj prijetno sliko, saj velika večina zaposlenih tega zneska sploh ne doseže.

Drugi zaporedni padec ni dober signal

Februarska povprečna bruto plača je v Sloveniji znašala 2.606,09 evra, kar je 0,9 odstotka manj kot januarja. Še bolj poveden je realni podatek, saj je bil padec ob upoštevanju inflacije 1,5-odstoten. Tudi povprečna neto plača se je znižala in je dosegla 1.641,74 evra, kar pomeni, da so zaposleni tudi pri dejanski kupni moči občutili rahel zdrs. Čeprav je primerjava z lanskim februarjem še vedno pozitivna, saj so plače nominalno in realno višje, drugi zaporedni mesečni padec vendarle odpira vprašanje, ali se rast počasi umirja.

Nekateri sektorji ostajajo daleč pred drugimi

Razlike med dejavnostmi ostajajo velike. Najvišje povprečne bruto plače so februarja izplačali v finančnih in zavarovalniških dejavnostih, kjer so dosegle 3.597,06 evra bruto, zelo visoko pa so bile tudi v telekomunikacijah, računalniškem programiranju, svetovanju in drugih informacijskih storitvah, kjer je povprečje znašalo 3.578,52 evra bruto. Na povsem drugem koncu lestvice so znova nastanitvene in gostinske dejavnosti, kjer je povprečna bruto plača znašala le 1.902,22 evra, neto pa 1.235,02 evra. Prav tu se najbolj pokaže, kako zavajajoča je lahko povprečna številka, če jo gledamo brez širšega konteksta.

Povprečje ne pove vsega

Čeprav povprečna bruto plača ostaja nad mejo 2.600 evrov, to nikakor ne pomeni, da toliko zasluži tudi povprečen zaposleni. Statistika razkriva, da bi polovica zaposlenih ob preračunu na polni delovni čas prejela manj kot 2.217 evrov bruto, nekaj več kot petina pa manj kot 1.700 evrov bruto. Skoraj dve tretjini zaposlenih prejmeta plačo, ki je nižja od povprečne bruto plače, kar pomeni, da visoko povprečje navzgor vleče predvsem manjši del bolje plačanih. Na drugi strani nekaj več kot desetina zaposlenih prejme več kot 4.000 evrov bruto, manj kot odstotek najbolje plačanih pa presega 8.000 evrov bruto.

Ko številke zvenijo bolje, kot jih ljudje občutijo

Pomemben del februarske bruto plače še naprej predstavlja osnovna plača, ki je zavzemala 71,2 odstotka celotnega zneska, velik delež pa odpade tudi na dodatke, nadomestila in delovno uspešnost. Prav dodatki so bili najvišji v energetiki in rudarstvu, nadomestila pa v izobraževanju ter zdravstvu in socialnem varstvu. A za večino ljudi ostaja bistveno vprašanje preprosto: koliko denarja dejansko ostane na računu in koliko z njim še lahko kupijo. In prav tu je bistvo februarskih podatkov — povprečna plača je sicer še vedno visoka, a občutek v denarnicah mnogih Slovencev je precej manj optimističen.

Pripravil: I.M.

VIr: OMrežje X, FURS

Večer na mariborski avtobusni postaji se je po pripovedovanju očividca sprevrgel v prizor, ki je zaskrbel številne. Spor, ki se je začel z opozorilom zaradi neprimernega vedenja, se je končal z napadom na varnostnika, posredovanjem policije in vprašanjem, koliko varnosti je na javnih površinah sploh še ostalo.

Najprej opozorilo, nato izbruh nasilja

Po navedbah očividca, katerega podatke hranijo v uredništvu, se je vse skupaj začelo okoli 22. ure, ko je varnostnik na območju glavne avtobusne postaje pristopil do skupine oseb. Opozoril jih je zaradi pitja alkohola in glasnega vpitja, kar naj bi zmotilo red na postaji v času, ko so lokali že zapirali vrata. Eden izmed moških naj bi se na opozorilo odzval burno, začel kričati in izrekati grožnje. Varnostnik ga je zadržal, a je moški kmalu zatem pobegnil na drugo stran ceste in se usedel na klop.

Prvo posredovanje policije ni umirilo razmer

Varnostnik je o dogodku obvestil policijo, ki je na kraj prišla kmalu zatem. Po besedah očividca so policisti moškemu izdali plačilni nalog zaradi kršitve javnega reda in miru ter mu odredili, naj zapusti območje avtobusne postaje. Zdelo se je, da se bo dogajanje tam tudi končalo. A mir je trajal le kratek čas.

Drugi spopad in trenutek, ko je varnostnik obležal

Okoli 23. ure je varnostnik iz pisarne zaslišal glasen krik in odšel preverit, kaj se dogaja. Tam naj bi opazil drugega občana, ki opozorila ni upošteval, zato ga je pospremil proti zunanjemu delu postaje. Prav tam pa se je znova pojavil tudi moški, ki ga je policija pred tem že obravnavala. Ko sta oba dobila ustno odredbo, naj območje zapustita, naj bi eden od njiju odgovoril, da bo odšel takrat, ko se bo sam tako odločil. Nato je sledilo fizično prerivanje.

Po pripovedovanju očividca je nasilnež varnostnika odrinil, zamahnil proti njemu, varnostnik pa je uporabil razpršilec in strokovni prijem. Toda napadalec se je izvil, ga znova odrinil in ga tako močno udaril v predel vratu oziroma grla, da je varnostnik za trenutek izgubil zavest.

Policija potrdila pridržanje in sum nasilništva

Po ponovnem posredovanju policije so na kraj prišli tudi reševalci. Policija je po poizvedovanju medija sporočila, da so bili okoli 23.15 obveščeni o fizičnem obračunu, moškega pa so kmalu zatem izsledili v bližini in mu odredili pridržanje. Policisti zdaj zbirajo obvestila zaradi suma kaznivega dejanja nasilništva, oškodovanec pa naj bi bil po doslej znanih podatkih lažje telesno poškodovan.

Vprašanje, ki po takšni noči ostane v zraku

Dogodek znova odpira neprijetno, a pomembno vprašanje: kako varne so javne površine v mestu, če lahko že navadno opozorilo zaradi kršenja reda preraste v brutalen napad? Mariborska avtobusna postaja je prostor, kjer se vsak dan zvrsti množica ljudi. Prav zato takšni prizori ne odmevajo le zaradi nasilja samega, ampak tudi zaradi občutka, da se meje dopustnega vse hitreje brišejo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, PU Maribor