Na Kmetiji je izbruhnil spor, ki je na prvi pogled deloval skoraj smešno, a je zelo hitro pokazal, kako napeti so v resnici odnosi med tekmovalci. Ena sama pica je bila dovolj, da je Franc izgubil živce, hiša pa se je razdelila na dva tabora.

Nagrada, ki je sprožila nevihto

Po napornem dogajanju v areni so se Aleksandra, Juš in Žan vrnili v hišo, kjer jih je čakala mamljiva nagrada – miza, obložena s picami. V trenutku, ko so jo zagledali, je bilo jasno, da bo skušnjava velika. Aleksandra je brez oklevanja izrekla: »Pica. A to smo si zaslužil,« in trojica se je hitro odločila, da si bo eno privoščila kar takoj. Na prvi pogled je šlo le za kos hrane, toda v resnici je ta poteza odprla precej globlje vprašanje – komu nekaj pripada, kdo odloča in koliko sploh pomenijo dogovori med tekmovalci.

Francov izbruh ni bil le zaradi hrane

Ko so se ostali vrnili po dvoboju, v katerem je Igor izločil Gregorja, jih je pričakalo neprijetno presenečenje: ena pica je manjkala. Prav to pa je pri Francu sprožilo burno reakcijo. »Ni to fer. To se ne dela,« je zabrusil, očitno močno prizadet. In prav tu se skriva bistvo celotnega spora. Franc ni bil jezen samo zato, ker je nekdo pojedel del nagrade. Šlo je za občutek, da je bil prekršen nenapisan dogovor skupnosti. Da se ne čaka več drug na drugega. Da vsak vleče po svoje.

Dve strani, dva pogleda na isto stvar

Žan je vztrajal, da niso nikomur nič vzeli, saj hrane na koncu ni zmanjkalo. Aleksandra pa je pozneje celo priznala: »Nas bi lahko v žlici vode utopili.« Ta stavek pove veliko. Tekmovalci so se očitno zavedali, da so s svojo potezo prestopili mejo, čeprav so jo sami morda videli kot malenkost. Tudi Jan je opozoril, da pri vsem skupaj ne gre zgolj za pico, temveč za nekaj bolj osnovnega: »Gre se za to, da se poje skupaj, kot ljudje.« In ravno to je trenutek, ko se resničnostni šov spremeni v pravo psihološko igro odnosov.

Ko zmanjka zaupanja, je vse drugače

Čeprav hrane na koncu ni zmanjkalo, je bilo nekaj vendarle izgubljeno – zaupanje. Franc svoje pice sploh ni želel pojesti, kar pove več kot vsak prepir. Na Kmetiji tako ni več vprašanje le, kdo je močnejši pri nalogah, ampak kdo zna preživeti v hiši, kjer vsaka malenkost lahko postane velika zamera. In prav zato ta spor ni nepomemben. Ena pica je bila dovolj, da je razkrila, kako krhki so odnosi med tekmovalci. Zdaj pa ostaja vprašanje: je bil to le trenutni izbruh ali začetek še večjega razkola?

Pripravil: I.M.

Vir: VOYO

Ko so policisti stopili pred vrata, niso pričakovali bega. A 36-letnik je poskušal pobegniti – in prav to je sprožilo verigo dogodkov, ki je razkrila precej več, kot so sprva slutili.

Beg, ki ni uspel

Ponedeljkovo dopoldne v Novi Gorici se je začelo kot rutinska policijska akcija. Policisti so na podlagi sodne odredbe potrkali na vrata 36-letnega osumljenca, a namesto sodelovanja je sledil beg. Moški je skušal uiti, vendar mu ni uspelo, saj so policisti uporabili prisilna sredstva in ga hitro obvladali. Takšni trenutki pogosto povedo več kot besede, saj beg razkrije strah pred tem, kar se skriva za vrati.

Kaj so našli v notranjosti

Ko so policisti vstopili, se je slika hitro začela sestavljati. Našli so več kot 3,5 kilograma rastlinskih delcev, za katere sumijo, da gre za konopljo, poleg tega pa še skoraj 91 gramov bele snovi, za katero obstaja sum, da gre za kokain. A to še ni bilo vse, saj je prostor razkrival precej bolj organizirano zgodbo. Policisti so zasegli kar 541 elektronskih naprav za uparjanje, t. i. vape cigaret, za katere obstaja sum, da vsebujejo THC, ob tem pa še sedem elektronskih tehtnic, pripomočke za razpečevanje in več tisoč evrov gotovine, kar kaže na sistematično dejavnost.

V ozadju organizirana dejavnost?

Število zaseženih predmetov odpira vprašanje, ali gre za posameznika ali del širše mreže. Elektronske naprave, tehtnice in količina droge kažejo na dobro organizirano dejavnost, ne le na osebno rabo. V akciji je sodeloval tudi vodnik službenega psa, kar dodatno potrjuje resnost primera, vse zasežene snovi pa so že poslali v analizo, ki bo dala dokončne odgovore o njihovi sestavi in izvoru.

Pripor in nadaljnji postopki

Policisti so osumljencu odvzeli prostost in ga pridržali, nato pa so ga v sredo s kazensko ovadbo privedli pred preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Ta je po zaslišanju odredil pripor, saj obstaja utemeljen sum kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, kar pomeni resno obtožbo z možnostjo večletne zaporne kazni.

Ko ena vrata odprejo več zgodb

Zgodba se je začela z enim samim potrkanjem na vrata, a se je hitro razvila v precej širšo sliko, ki odpira številna vprašanja. Koliko takšnih primerov ostaja skritih in koliko jih pride na dan šele v trenutku, ko nekdo poskuša pobegniti? Prav takšni primeri pogosto razkrijejo več, kot bi si kdo želel.

Pripravil: I.M.

Vir: PU Koper

Ko bi moral projekt stopiti v zadnjo fazo, se je ustavilo. Fakulteta noče sodelovati, postopki stojijo, čas pa neusmiljeno teče. Kaj se dogaja s kanalom C0?

Strokovnjaki stopili korak nazaj – naključje ali opozorilo?

Projekt kanala C0, ki poteka tudi nad ključnim virom pitne vode za Ljubljano, je formalno končan. A prav tam, kjer bi moral slediti zadnji korak – tehnični pregled – se zgodba zaplete. Ljubljanska fakulteta za gradbeništvo in geodezijo je namreč zavrnila vlogo izvedenca, ki bi moral sodelovati pri izdaji uporabnega dovoljenja. Razlog? Na fakulteti pravijo, da nimajo pooblaščenega inženirja z aktivno licenco za tak postopek. Obenem pa so želeli preprečiti vsak dvom v nepristranskost, saj z Mestno občino Ljubljana sodelujejo tudi pri drugih projektih. Kombinacija teh dveh razlogov je bila dovolj, da so sprožili pravne postopke za izločitev.

Upravna enota brez odgovora – čas pa beži

Na upravni enoti Ljubljana priznavajo, da postopek traja že skoraj leto dni. A konkretnih odgovorov ni. Na vprašanje, ali iščejo novega izvedenca ali čakajo razplet spora s fakulteto, odgovarjajo zgolj: »Postopek je v teku.« To odpira novo vprašanje – zakaj nadomestni izvedenec še ni imenovan? Po naših informacijah niti Gradbeni inštitut ZRMK niti mariborska fakulteta nista bila vključena. Projekt tako obstaja v nekakšnem vakuumu, kjer vsi čakajo – a nihče ne ukrepa.

Milijoni, povezave in dvomi o nepristranskosti

Podatki razkrivajo še eno plast zgodbe. Mestna občina Ljubljana je fakulteti od leta 2016 nakazala več kot 470 tisoč evrov. Zadnja plačila so bila povezana prav z analizami hidroloških razmer. To sodelovanje je po mnenju fakultete lahko razlog za dvome o nepristranskosti – in prav to so želeli preprečiti. Toda ravno ta previdnost zdaj povzroča zamudo, ki bi lahko imela resne posledice.

Če dovoljenja ne bo – sledi vračilo evropskega denarja

Projekt mora biti zaključen do 15. februarja 2027. Če uporabno dovoljenje ne bo izdano pravočasno, obstaja realna možnost, da bo treba vračati evropska sredstva. To pa pomeni finančni udarec – ne le za projekt, temveč za širši javni interes. Tehnični pregled sicer ni izbira, temveč zakonska obveznost pri zahtevnih objektih. Brez njega kanal ne more v uporabo. In brez uporabe – vse stoji.

Vprašanje, ki ostaja v zraku

Ko se stroka umakne in postopki obstanejo, se poraja preprosto vprašanje: ali gre zgolj za birokratski zaplet – ali pa za tiho opozorilo, da pri tem projektu stvari morda niso tako preproste, kot se zdijo?

Pripravil: I.M.

Vir: Info360, Omrežje X

Ena sama kratka poved – in splet je zagorel. Urška Klakočar Zupančič je z zapisom o »rdečih petkah« znova odprla vprašanje, ali se pripravlja na vrnitev na politični oder. Pod objavo so se v hipu usuli komentarji podpore, navdušenja, pa tudi ostri kritični zapisi.

Kratek zapis, ki je sprožil glasen odmev

Nekdanja predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je na Facebooku objavila pomenljiv stavek: »Čas rdečih petk še pride …« Prav teh nekaj besed je bilo dovolj, da so se v javnosti takoj znova razvnela ugibanja o njenem nadaljnjem političnem koraku. Gre za simboliko, ki jo mnogi že dolgo povezujejo prav z njo. Rdeči salonarji so v njenem političnem nastopu postali več kot le modni detajl – za njene podpornike pomenijo samozavest, upor, neposrednost in prepoznavnost. Zato ni presenetljivo, da so številni zapis razumeli kot tiho napoved vrnitve.

Pod objavo val navdušenja in velikih pričakovanj

Odzivi sledilcev so bili skoraj hipni. Med komentarji prevladujejo sporočila podpore, občudovanja in odkrite želje, da bi jo znova videli na vidnem političnem položaju. Nekateri jo omenjajo celo kot možno predsednico države, drugi kot prihodnjo županjo Ljubljane, tretji pa preprosto poudarjajo, da jo v politiki pogrešajo. »Čakamo vrnitev!«, »Komaj čakam«, »Pogrešamo vas« in »Ženske vas rabimo v politiki« je le nekaj odzivov, ki razkrivajo, da pri delu javnosti še vedno uživa močno simbolno podporo. V komentarjih se pogosto pojavljajo tudi izrazi, kot so »pogumna«, »pametna«, »kraljica« in »edina prava za vodenje DZ«.

A niso vsi navdušeni – kritike niso izostale

Čeprav so podporni komentarji očitno prevladali, objava ni ostala brez ostrejših odzivov. Med množico navdušenja se je našlo tudi precej kritičnih in posmehljivih zapisov. »Hvala za dan, ko ste odšli,« je zapisal eden od komentatorjev, drugi pa je dodal: »To, kar je bilo v parlamentu, ni bilo za nikamor.« Pojavili so se tudi bolj ironični odzivi, ki so njeno simboliko rdečih petk povezovali z »dramo« in predstavo, ne pa z resno politiko.

Prav v tem je verjetno tudi bistvo njenega učinka: redko koga pusti ravnodušnega. Ena objava, en simbol in že se znova govori o njej. To pa v politiki nikoli ni nepomembno.

So rdeče petke le spomin – ali uvod v novo poglavje?

Za zdaj ostaja pri simboliki in ugibanjih. A jasno je nekaj: ime Urške Klakočar Zupančič še zdaleč ni izginilo iz političnega prostora. Nasprotno – videti je, da ena sama fotografija in ena sama poved še vedno zmoreta sprožiti val pričakovanj. In morda je prav to največje sporočilo teh »rdečih petk«: da njen politični korak, vsaj v očeh številnih podpornikov, očitno še ni rekel zadnje besede.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V Topolšici vlada velika skrb. Mladoletna Eldina Dervišević je od včeraj pogrešana, potem ko se ni vrnila domov od pouka. Policija prosi vse, ki bi jo opazili ali o njej karkoli vedeli, naj to takoj sporočijo.

Izginotje, ki je pretreslo okolico

Iz Celja je danes prišlo obvestilo, ki vzbuja veliko zaskrbljenost. Od včeraj je pogrešana mladoletna Eldina Dervišević iz Topolšice, ki se po koncu pouka ni vrnila domov. Trenutki, ko otrok ne pride domov ob pričakovani uri, so za svojce najdaljši in najtežji, zato je vsaka informacija v takšnih primerih lahko izjemno pomembna. Primer je sprožil takojšen odziv policije, ki zdaj javnost prosi za pomoč. Prav občani, mimoidoči, vozniki ali znanci lahko v takšnih trenutkih opazijo podrobnost, ki se sprva zdi nepomembna, a pozneje pomaga pri iskanju.

Kako je Eldina videti

Po do zdaj znanih podatkih je Eldina srednje postave, ima rjave oči in dolge temne lase. Oblečena je bila v siv spodnji del trenirke, belo majico in črno jakno. Obuta je v bele športne copate. To so podatki, na katere je zdaj treba biti posebej pozoren. Pogosto se zgodi, da nekdo pogrešano osebo opazi mimogrede, na avtobusni postaji, ob trgovini, na ulici ali v bližini šole, pa šele pozneje ugotovi, da bi lahko šlo za iskano osebo.

Policija prosi: vsaka informacija lahko pomaga

Policija poziva vse, ki so Eldino opazili ali bi o njenem izginotju vedeli karkoli koristnega, naj to nemudoma sporočijo. Pokličete lahko Policijsko postajo Velenje na številko 03 898 61 00, interventno številko 113 ali anonimno številko policije 080 12 00. Pri takšnih primerih je hitrost ključna. Tudi če nekdo ni povsem prepričan, ali je res opazil pravo osebo, je bolje informacijo preveriti, kot jo zamolčati. Prav droben namig lahko preiskovalce usmeri v pravo smer.

Upanje ostaja najmočnejše

Ko izgine mladoletna oseba, se v okolju hitro razširita skrb in nemoč. A prav takrat največ šteje povezanost ljudi. Deljenje obvestila, pozornost na opis in hiter klic policiji so lahko odločilni. Vsi zdaj upajo na eno samo novico – da bo Eldina čim prej varno najdena in se vrnila domov.

Priprvil: I.M.

Vir: PU Celje

Po nasilnem incidentu v romskem naselju Žabjak se je oglasil domačin, ki opisuje zaskrbljujoče razmere. Njegove besede odpirajo vprašanja o varnosti, zaupanju v institucije in življenju ljudi na robu.

“Vsak večer isti strah”

Po nedavnem krvavem obračunu v naselju Brezje–Žabjak je spregovoril eden od tamkajšnjih prebivalcev, ki želi ostati anonimen. Njegovo pričevanje ni mirno, niti zadržano – iz njegovih besed veje občutek napetosti, ki ga, kot pravi, živijo skoraj vsak dan. “Ponoči pogosto prihaja do streljanja. Ljudje se bojijo, otroci ne spijo,” opisuje. Po njegovih besedah ne gre za osamljen občutek, temveč za realnost, ki v naselju ustvarja vse večji strah.

Hude obtožbe na račun institucij

Anonimni sogovornik opozarja tudi na domnevne nepravilnosti pri delu policije in tožilstva. Po njegovih navedbah naj bi organi pregona v določenih primerih prehitro verjeli posameznikom, ki jih del domačinov povezuje s kaznivimi dejanji, med drugim s prodajo prepovedanih drog in orožja. Gre za resne trditve, ki jih je treba obravnavati previdno, saj uradnih potrditev za zdaj ni. Prav zato njegove besede predvsem odpirajo vprašanje, kako globoko je v naselju prisotno nezaupanje do sistema.

“Na mene letijo neresnične obtožbe”

Sogovornik trdi, da se je tudi sam znašel pod pritiskom obtožb. Po njegovih besedah naj bi ga ena od oseb iz naselja obremenila z zgodbo o prodaji ukradene lovske puške, kar odločno zanika. Pravi, da gre za neresnične navedbe in da takšne obtožbe človeka hitro zaznamujejo. V okolju, kjer že tako vladata napetost in strah, lahko takšni sumi razmere še dodatno zaostrijo.

Orožje, nočni streli in občutek ogroženosti

Dodatno je opozoril še na primer, povezan z njegovim bratom. Po njegovih informacijah naj bi ena od oseb iz naselja bratu prodala pištolo in strelivo, sam pa naj bi ga prepričal, da o tem obvesti policijo. Če bi se takšne navedbe izkazale za resnične, bi to pomenilo zelo resno varnostno težavo. A že samo dejstvo, da prebivalci govorijo o orožju, streljanju in strahu, pove veliko o razmerah, ki jih opisujejo iz dneva v dan.

Ko besede iz naselja postanejo opozorilo

Anonimni prebivalec je omenil tudi pogovore glede morebitne aktivnejše vloge v lokalnem zastopanju skupnosti. Toda bolj kot politika je v njegovem sporočilu v ospredju nekaj drugega: občutek, da ljudje tam ne živijo mirno. Vprašanje zato ni več le, kaj se je zgodilo ob zadnjem obračunu, temveč tudi, koliko opozoril bo moralo še priti iz naselja, da bodo pristojni resno ukrepali.

Pripravil: I.M.

Vir: Anonimni bralec

Bele luske na ramenih, srbeče lasišče in občutek, da nič zares ne pomaga. Prhljaj zna biti nadležen, trmast in zelo neprijeten, a rešitev vendarle obstaja. Ključ ni v enem čudežnem izdelku, ampak v tem, da razumete vzrok in nato lasišču ponudite tisto, kar res potrebuje.

Zakaj se prhljaj sploh pojavi

Prhljaj ni znak slabe higiene, kot še vedno zmotno verjame marsikdo. Gre za moteno ravnovesje lasišča, pri katerem se koža začne prehitro obnavljati in luščiti. V ozadju so lahko mastno ali izsušeno lasišče, razrast glivic, stres, hormonska nihanja, mrzel zrak, pa tudi napačni izdelki, ki kožo dodatno razdražijo.

Težava je v tem, da prhljaj ni vedno enak. Pri nekaterih gre za drobne suhe luske, pri drugih za mastnejše, rumenkaste obloge, ki se oprimejo lasišča. Prav zato ni dovolj, da posežete po prvem šamponu s police. Pomembno je, da lasišče najprej “preberete”.

Rešitev se začne pri pravilnem umivanju

Največ ljudi naredi napako že pri osnovi: šampon nanesejo, hitro sperejo in pričakujejo čudež. Šampon proti prhljaju mora na lasišču ostati vsaj tri do pet minut. Šele takrat začnejo učinkovine, kot so ketokonazol, cink ali salicilna kislina, zares delovati.

Pomemben je tudi način umivanja. Lasišča ne drgnite z nohti, ampak ga nežno masirajte s konicami prstov. Tako odstranite odmrle celice, spodbudite prekrvavitev in ne povzročite dodatnega draženja. Voda naj bo mlačna, ne vroča. Vročina namreč kožo hitro izsuši, kar težavo pogosto še poslabša.

Če imate mastno lasišče, pomagajo redno umivanje, temeljito izpiranje in manj izdelkov za oblikovanje. Če je lasišče suho, pa je ključ v nežnejši negi in občasni uporabi pomirjujočih olj ali aloe vere.

Naravne rešitve lahko pomagajo, a z glavo

Domači triki niso vedno zaman. Jabolčni kis lahko pomaga uravnavati pH lasišča, olje čajevca deluje protiglivično, kokosovo olje pa pomiri suho in napeto kožo. A tudi tukaj velja previdnost. Kar pomaga enemu, lahko drugega razdraži.

Dobro pravilo je preprosto: naravne rešitve uporabljajte zmerno in najprej preizkusite na manjšem delu kože. Limonin sok je denimo pogosto omenjen, a lahko občutljivo lasišče hitro razdraži. Jogurt, aloe vera ali izpiranje z rožmarinom so običajno nežnejša izbira.

Majhne navade, ki naredijo veliko razliko

Prhljaj pogosto vztraja tudi zato, ker pozabimo na drobne stvari. Umazane krtače, redko menjana prevleka za vzglavnik in preveč laka, gela ali suhega šampona lahko lasišče nenehno vračajo v začarani krog. Tudi stres ima večji vpliv, kot si mislimo. Ko je telo pod pritiskom, se to pogosto pokaže prav na koži.

Pomaga tudi prehrana. Več cinka, vitaminov skupine B in omega-3 maščob lahko dolgoročno izboljša stanje kože in lasišča. Ni rešitev čez noč, je pa pomemben del sestavljanke.

Ko lasišče pove, da potrebuje zdravnika

Če prhljaj kljub pravilni negi ne izgine, če se pojavijo rdečina, ranice, močno srbenje ali celo bolečina, potem to morda ni več navaden prhljaj. Lahko gre za seboreični dermatitis, luskavico ali drugo kožno težavo. Takrat domači poskusi niso več dovolj.

Prhljaj je sicer pogost, a ni nekaj, s čimer bi se morali preprosto sprijazniti. Ko enkrat odkrijete, kaj vaše lasišče draži in kaj ga pomirja, se lahko stanje občutno izboljša. In prav v tem je največja razlika: ne iščite hitrega trika, ampak pravo rutino, ki bo delovala tudi čez teden, dva ali mesec.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Okna ropotajo, tla se tresejo, živali so prestrašene. V Postojni se znova dviga val nezadovoljstva zaradi vojaških vaj na Počku. Medtem ko vojska zatrjuje, da gre za nujno usposabljanje, občani govorijo o strahu, negotovosti in celo – zastrupljanju.

“Trese se vse – hiše, živali, ljudje”

“Resno mislite, da je tole normalno?” se sprašujejo prebivalci v bližini vojaškega vadišča Poček. Njihovi zapisi na družbenih omrežjih so vse bolj ostri. Opisujejo dneve, ko se jim tresejo okna in hiše, noči, ko ne morejo spati, in živali, ki zaradi strahu nočejo več jesti. Ena od občank je zapisala: “Ne ločiš več, ali je potres ali vojska.” Druga dodaja, da je njena znanka ob bobnenju letal celo planila v jok. Občutek nemoči? Vedno bolj prisoten.

Strah pred nevidnim: kemikalije v zraku in vodi

A hrup ni edini problem. Še bolj kot poki ljudi skrbi tisto, česar ne vidijo. Kemikalije. Onesnaženje. Voda. “Ko bo iz pip pritekla neznana snov, bo prepozno,” opozarja eden od občanov. Takšni zapisi razkrivajo globlji strah – da vojaške aktivnosti ne prinašajo le hrupa, ampak tudi dolgoročne posledice za zdravje in okolje.

Občina med pritiski in dogovori

Na Občini Postojna priznavajo: protestna pisma so prispela. Pobude za peticije, zahteve po omejitvah, celo ideje o ukinitvi vadišča. Pravijo, da so z ministrstvom za obrambo že dosegli nekatere prilagoditve – manj nočnih aktivnosti, nižje intenzitete vaj, nadzor nad zrakom in vodo. A občani opozarjajo: obljube poslušajo že leta.

Vojska: gre za nujno usposabljanje

Na MORS odgovarjajo jasno – gre za usposabljanje z orožjem večjega kalibra, ki je nujno za pripravo vojakov na mednarodne misije. Poudarjajo, da spoštujejo pravila, odstranjujejo ostanke streliva in skrbijo za okolje. Pritožb, pravijo, uradno niso prejeli, kar pa močno odstopa od glasnega dogajanja na terenu.

Denar ali mir – kaj je pomembnejše?

Občina letno prejme približno 450.000 evrov nadomestila, dodatno še skoraj pol milijona za infrastrukturo. A vprašanje ostaja: ali denar odtehta nemir? Spomnimo, leta 2019 so svetniki celo izglasovali sklep o zaprtju vadišča, razlog pa je bil hrup in potencialno ogrožanje vodnega vira za več kot 20.000 ljudi.

Napetost, ki ne popušča

V Postojni se zgodba ponavlja. Vojska trenira, občani opozarjajo, občina posreduje. In medtem ko poki še naprej odmevajo, ostaja odprto vprašanje: koliko lahko skupnost še prenese? Morda je prav to največji problem – ne le hrup, ampak občutek, da nihče zares ne posluša.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Regional, Facebook/Pstwjna

Zgodba, ki pretresa pravni svet. Ljubljanski odvetnik je ostal brez licence – in razlog ni nedolžen. Je šlo za pohlep ali le napačen dogovor?

Račun, ki je sprožil plaz

Vse se je začelo z enim samim računom. Ljubljanski odvetnik je svoji stranki, priporniku iz Murske Sobote, za pravno zastopanje izstavil račun v višini 3050 evrov, od tega je bilo plačanih skoraj 3000 evrov. Na prvi pogled morda nič nenavadnega – dokler disciplinsko sodišče ni ugotovilo, da bi lahko po veljavni odvetniški tarifi zaračunal največ 1341,02 evra, kar pomeni skoraj 1600 evrov razlike. Ključno pri tem pa je, da za višje plačilo ni obstajal noben pisni dogovor, ki bi takšno prakso upravičil.

Obiski v priporu pod drobnogledom

Primer je dobil dodatno težo, ko so podrobneje pogledali njegovo delo. Pripornika je obiskal kar 12-krat v obdobju nekaj mesecev, kar je vzbudilo dvome o upravičenosti takšnega obsega storitev. Odvetnik Mojmir Šafarič, ki je bil prav tako vključen v primer, je izpostavil, da sam, čeprav je bil iz istega kraja, pripornika ni obiskal niti približno tolikokrat. Po njegovih besedah naj primer ne bi bil posebej zahteven, obiski pa naj bi bili kratki, kar odpira vprašanje, ali je šlo za resnično potrebo ali zgolj za povečanje stroškov.

Odvetnik se brani: “Zaračunal sem celo manj”

Odvetnik očitke zavrača. Prek svoje pooblaščenke je poudaril, da je za stranko opravil bistveno več storitev, kot jih je zaračunal, in da naj bi bil znesek v resnici celo nižji od upravičenega. Trdi, da je obstajal ustni dogovor s stranko in njegovo ženo, ki naj bi potrjeval takšno obračunavanje, ter predlagal njuno zaslišanje. A ker ni bilo pisnih dokazov, disciplinski senat tem argumentom ni sledil.

Ni šlo za prvi prekršek

Zgodba pa ima tudi širše ozadje. Odvetnik je bil že večkrat obravnavan pred disciplinskimi organi – zaradi lažjih kršitev je prejel denarne kazni, zaradi hujših pa opomin in ukor. Tokrat je sledila precej strožja sankcija: 18-mesečna prepoved opravljanja poklica, čeprav odločitev še ni pravnomočna. Disciplinski tožilec je sicer predlagal še strožji ukrep, in sicer dvoletno prepoved opravljanja odvetniškega dela.

Ko zaupanje poči

Ta primer ni le zgodba o številkah in pravilih, temveč o zaupanju, ki ga ima stranka v svojega zagovornika. Ko nekdo plača več tisoč evrov, pričakuje poštenost in jasna pravila igre, ne pa dvomov in sporov o tem, kaj je bilo dejansko opravljeno. Prav zato takšni primeri odmevajo širše – ne le v pravni stroki, temveč tudi med ljudmi, ki se sprašujejo, komu sploh še lahko zaupajo.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović se je ostro odzval na ustavno pritožbo Gibanja Svoboda, ki želi njegovo izvolitev vrniti na začetek. V ozadju ni le pravni spor o označenih glasovnicah, ampak tudi nova politična fronta, ki razkriva, kako globoko je razklan novi sklic parlamenta.

Stevanović: To pravno ne vzdrži

Predsednik DZ Zoran Stevanović je ob napovedi ustavne pritožbe jasno sporočil, da v potezi Svobode ne vidi resne pravne podlage. Po njegovem je bistveno eno: če je bila volja na glasovnici jasno izražena, veljavnosti take glasovnice ni mogoče oporekati. Ob tem je dodal tudi osebno noto in dejal, da ga žalosti, ker naj bi ljudje iz prejšnjega mandata očitno menili, da pravnih nasvetov ne potrebujejo. A ni ostal le pri tem. Stevanović je še pripomnil, da mu celo “iskreno godi”, da je prav njegova izvolitev postala “glavna vsebina tako velike stranke”. Ta stavek ni bil naključen. Bil je politično sporočilo, skoraj posmeh opoziciji, ki je po njegovem mnenju bolj kot z vsebino zaposlena z rušenjem že sprejetih odločitev.

Zakaj Svoboda sploh vlaga pritožbo?

V Gibanju Svoboda vztrajajo, da je bilo sredi tajnega glasovanja storjeno nekaj, kar po njihovem mnenju ruši samo bistvo parlamentarnega postopka. Sporne so označene glasovnice pri glasovanju o predsedniku DZ, saj naj bi prav te oznake razkrivale, kako so glasovali posamezni politični bloki. Zato trdijo, da je bil institut tajnega glasovanja izničen in da je bil s tem prizadet tudi svobodni poslanski mandat. Ustavnemu sodišču bodo zato predlagali razveljavitev sklepa o Stevanovićevi izvolitvi in ponovno glasovanje. Gre za težko politično obtožbo. Ne več le za proceduralno pripombo, ampak za namig, da naj bi bilo tajno glasovanje dejansko nadzorovano. Prav tu se skriva prava teža zgodbe.

Razpoke tudi na levici

Toda Svoboda v tem boju ni ostala povsem podprta niti na svojem političnem polu. SD in Levica se ustavni pritožbi nista pridružili. Obe stranki sta hkrati zavrnili očitke, da sta kršili tajnost glasovanja s tem, ko njuni poslanci glasovnic niso prevzeli. To pomeni, da spor ne razkriva le napetosti med koalicijskimi in desnosredinskimi strankami, ampak tudi razhajanja znotraj širšega levega prostora.

Več kot spor o glasovnicah

V resnici ta zgodba ni več samo zgodba o križcih, pikah ali krogcih na glasovnicah. Postala je simbol začetka novega mandata, v katerem se že pri prvih velikih glasovanjih odpira vprašanje zaupanja, legitimnosti in političnega nadzora. Stevanović ostaja na položaju, Svoboda gre na ustavno sodišče, parlament pa je že v prvih tednih mandata dobil konflikt, ki ga še nekaj časa ne bo izpustil iz rok.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook