Medtem ko Bruselj od Ukrajine zahteva pravno državo, neodvisne institucije in odločen boj proti korupciji, se je v središču resnih očitkov znašel prav Drago Kos, brat evropske komisarke Marte Kos. Zgodba, ki je najprej tlela na obrobju, je v zadnjih tednih eksplodirala v ukrajinskih, moldavskih in romunskih medijih ter odprla neprijetna vprašanja o dvojnih merilih in molku doma.

Očitek, ki je prerasel ukrajinske meje

V središču afere je nekdanji tožilec ukrajinskega Specializiranega protikorupcijskega tožilstva Stanislav Bronevickij, ki Draga Kosa neposredno obtožuje, da je kot član mednarodne izbirne komisije leta 2023 sodeloval pri zakulisnih dogovorih za imenovanje Semena Krivonosa na čelo ukrajinskega Nacionalnega protikorupcijskega biroja, NABU. To ni zanemarljiv detajl. Kos je bil v komisiji kot mednarodni “strokovnjak” za boj proti korupciji, človek z ugledom, ki ga je gradil leta. Prav zato so očitki tako eksplozivni.

Kaj naj bi se dogajalo v ozadju

Po trditvah Bronevickega naj bi Kos med tremi finalisti aktivno lobiral za Krivonosa. V zameno naj bi prek namestnice direktorja NABU Poline Lisenko posredoval pri poslovnih interesih evropskega podjetja, ki v Ukrajini proizvaja oklepno folijo. Omenjena je bila celo domnevna fraza iz zakulisnih pogovorov: “Vi nam date posel in dobiček, mi vam damo kandidata, ki ga vsi sprejmemo.” Javnost za zdaj ni videla neizpodbitnih dokazov, kot bi bili posnetki ali uradni dokumenti, a že sama teža teh obtožb močno bremeni verodostojnost vseh vpletenih.

Pod pritiskom ni le Kos, temveč tudi Krivonos

Afera se ne ustavi pri Dragu Kosu. Bronevickij k odstopu poziva tudi Semena Krivonosa, ki mu očita prikrivanje vrste spornih epizod iz preteklosti. Omenjajo se domnevno fiktivno očetovstvo iz leta 2009, neuspehi na poligrafu leta 2016, zemljiška afera iz leta 2014 in zatrjevanje, da nima madežev na ugledu, čeprav naj bi bile te stvari že znane. Če se takšne obtožbe lepijo na človeka, ki vodi eno osrednjih protikorupcijskih institucij v Ukrajini, to seveda ni več le osebna zgodba, ampak udarec za celoten sistem.

Ko Bruselj pridiga, doma pa se molči

Najbolj neprijetna plast zgodbe je politična simbolika. Marta Kos kot evropska komisarka od Ukrajine zahteva reforme, integriteto in neodvisnost institucij. Njen brat pa se je znašel v zgodbi, ki močno diši po konfliktu interesov, zakulisnih vplivih in starem vzorcu: za druge stroga merila, za svoje tišina. Prav to je verjetno razlog, da zadeva v tujini odmeva precej glasneje kot v Sloveniji. In morda prav ta tišina pove več kot marsikatera uradna izjava.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, STA, Forbes

Na prvi pogled gre za tehnično odločitev, v resnici pa prerazporeditev razkriva, kam država tik pred nadaljevanjem proračunskega leta usmerja denar. Volitve še niso povsem poplačane, zapori opozarjajo na redne stroške, probacija pa potrebuje nadgradnjo sistema.

Volitve še vedno izstavljajo račun

Vlada je na dopisni seji odločila o novih prerazporeditvah pravic porabe v letošnjem državnem proračunu. Po uradni objavi bo Ministrstvo za finance Državni volilni komisiji namenilo 353 tisoč evrov za dokončno poplačilo stroškov parlamentarnih volitev, ki so potekale 22. marca 2026. To pomeni, da tudi več tednov po volilnem dnevu vsi stroški še niso bili dokončno zaprti, država pa jih zdaj poravnava z dodatnim premikom sredstev.

Največ denarja odhaja tja, kjer sistem ne sme obstati

Precej višji znesek, 810 tisoč evrov, se seli z Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport na Ministrstvo za pravosodje, natančneje na Upravo RS za izvrševanje kazenskih sankcij. Namen? Povsem osnovno delovanje zavodov. Govorimo o elektriki, vodi, komunalnih storitvah in celo prehrani za zaprte osebe. Uradna razlaga je suha, skoraj birokratska, a sporočilo je jasno: sistem zaporov potrebuje dodatna sredstva že za najbolj elementarne stroške delovanja.

To pa odpira tudi širše vprašanje. Če je treba sredi leta prerazporejati denar za tako osnovne postavke, ali to pomeni, da so bili načrti prenizko zastavljeni že na začetku? Ali pa stroški države preprosto rastejo hitreje, kot jih uspe proračun dohitevati?

Tudi probacija brez digitalne podpore ne gre več

Tretji del prerazporeditve je manjši, a nikakor nepomemben. Uprava RS za probacijo bo v okviru svojega finančnega načrta prerazporedila 70 tisoč evrov za tekoče vzdrževanje, podporo in nadgradnjo informacijskega sistema ProbIS 2025–2027. Gre za digitalno hrbtenico sistema, ki spremlja delo probacije, zato takšna nadgradnja ni luksuz, ampak nuja.

Majhne številke, velik pomen

Skupaj gre za 1,233 milijona evrov. Ne za nov denar, ampak za prerazporejen denar. In prav v tem je bistvo. Ko vlada premika sredstva med resorji, vedno pokaže tudi, kje se pojavljajo luknje, zamiki ali podcenjeni stroški. Tokrat so odgovor dali trije zelo različni sistemi: volitve, zapori in probacija. Vsak po svoje pa kaže isto sliko države, ki mora sproti gasiti finančne potrebe tam, kjer si zastojev preprosto ne more privoščiti.

Pripravil: I.M.

Vir: Vlada RS

Majhen, skoraj neopazen, a dovolj nevaren, da lahko na koži pusti pekoče rdeče sledi, mehurje in dolgotrajne madeže. Hrošček iz rodu Paederus ne piči in ne grize, težava nastane v trenutku, ko ga človek nehote zmečka na koži.

Nevaren ni ugriz, ampak to, kar ostane na koži

Na prvi pogled deluje povsem nenevaren. Paederus je majhen, vitek hrošč, dolg približno od pol do enega centimetra, pogosto s prepoznavno črno-oranžno obarvanostjo. Toda prava težava se začne šele takrat, ko ga človek med spanjem, na roki ali vratu instinktivno stisne ali podrgne. Takrat se sprosti toksin pederin, ki povzroči dražeče vnetje kože, znano kot paederus dermatitis. Ne gre torej za pik ali ugriz, temveč za kemično draženje kože po stiku z njegovo telesno tekočino. Znaki se običajno pojavijo z zamikom, pogosto šele po 24 do 48 urah.

Rdečina, pekočina in črte, ki hitro prestrašijo

Prav ta časovni zamik je razlog, da marsikdo sprva sploh ne poveže težav s hroščem. Na koži se pojavijo rdečina, pekoč občutek, mehurji in podolgovate spremembe, ki so videti kot ožgane črte. Značilne so tudi tako imenovane “zrcalne” lezije, ko se prizadeti del kože dotakne druge površine telesa in tja prenese dražečo snov. Posebej neprijetno je, če pride toksin v stik z območjem okoli oči, saj lahko povzroči tudi vnetje vek in očesne veznice. V večini primerov težave sicer minejo, a celjenje lahko traja več tednov, pigmentne spremembe pa še dlje.

Privlačita ga toplota in svetloba

Takšne hroščke najpogosteje najdemo v toplejšem in bolj vlažnem okolju. Privlači jih tudi svetloba, zlasti ultravijolični viri, zato se ponoči pogosto približajo oknom, lučem in notranjim prostorom. Prav zato strokovnjaki svetujejo previdnost predvsem v večernih urah: če hrošča opazite na koži, ga ne stiskajte. Previdno ga odpihnite ali odstranite brez drgnjenja.

Najpomembnejše je hitro ukrepanje

Če pride do stika, je najbolje kožo takoj umiti z milom in vodo. Nato pomaga hladen obkladek, pri izrazitejšem draženju pa tudi pomirjujoča nega oziroma zdravljenje po nasvetu zdravnika. Če se pojavijo znaki okužbe, močna oteklina ali težave v predelu oči, obisk zdravnika ni več stvar previdnosti, ampak nuje. Včasih je dovolj res le trenutek nepazljivosti, da na koži ostane sled, ki peče še dolgo zatem.

Pripravil: I.M.

Vir: www, Wikipedija

Ob obali, kjer bi morali gledati morje, turisti vse pogosteje opazujejo vrsto ogromnih tovornih ladij. Je Koprski zaliv postal logistično parkirišče? In kaj to pomeni za okolje in ljudi?

Ko razgled zamenjajo silhuete ladij

Če se danes sprehodite do izolskega Svetilnika, vas lahko preseneti prizor. Namesto odprtega morja – ladje. Ena za drugo, zasidrane, skoraj v ravni liniji. Za nekatere zanimiv pogled, za druge neprijeten opomnik, da se nekaj spreminja. Med domačini in obiskovalci se vse glasneje pojavlja vprašanje: ali slovensko morje postaja parkirišče za ladje, ki čakajo na vstop v Luko Koper?

Majhen zaliv, velik pritisk

Koprski zaliv je majhen, plitek in občutljiv prostor. Kljub temu prostorski načrti omogočajo do 22 sidrnih točk za ladje. V praksi jih je povprečno okoli pet, a v izjemnih razmerah – denimo ob megli – jih je bilo v enem dnevu tudi 17. To pomeni, da se ladje ne sidrajo le pred Koprom, ampak tudi pred Izolo in celo dlje, kar pri mnogih krepi občutek, da meje pristanišča niso več jasne.

Uradno vse poteka po pravilih

Na Upravi RS za pomorstvo poudarjajo, da je vse pod nadzorom. Vsaka ladja dobi točno določeno sidrno točko, ki jo določi nadzorni center glede na velikost, tovor in vremenske razmere. »Ladje čakajo bodisi na prost privez bodisi na tovor,« pojasnjujejo, pri čemer dodajajo, da težava ni nujno v kapaciteti Luke Koper, temveč v razpoložljivosti posameznih privezov in logistiki pretovora. A za ljudi ob obali je razlika majhna – ladje so tam.

Nevidni problem: emisije

Morda še bolj zaskrbljujoče pa je nekaj drugega. Emisije ladij na sidrišču se sploh ne merijo. Čeprav ladje stojijo, njihovi motorji delujejo – proizvajajo elektriko, poganjajo sisteme, oddajajo izpuste. Gre predvsem za dušikove okside in fine delce, ki vplivajo na kakovost zraka, a ti podatki niso vključeni v slovenske evidence emisij. Z drugimi besedami: vpliv obstaja, a ga uradno skoraj ni.

Turizem ali industrija – kje je meja?

Slovenska obala živi od turizma, morja in občutka odprtosti. A ko se na obzorju vrstijo ogromne ladje, se ta občutek hitro spremeni. Vprašanje, ki ostaja, je preprosto, a pomembno: ali znamo najti ravnotežje med gospodarskim razvojem in kakovostjo prostora? Ker morje ni le logistični koridor, temveč za mnoge tudi prostor miru.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Regional

Mirna noč se je v Ključarovcih pri Ljutomeru v nekaj minutah spremenila v prizor, ki je zbudil nelagodje po vsej okolici. Napad na bankomat ni pomenil le kriminalnega dejanja, ampak tudi resno varnostno tveganje, saj naj bi bilo na kraju nastavljeno eksplozivno sredstvo.

Noč, ko je vse obstalo

Danes ob 2.15 so bili policisti obveščeni o napadu na bankomat na bencinskem servisu v Ključarovcih pri Ljutomeru. Po doslej znanih informacijah se je dogajanje hitro zaostrilo, saj so morali na teren tudi bombni tehniki, ki skušajo nevarno sredstvo odstraniti na varen način. Prav ta podatek daje dogodku še težjo težo: ne gre le za vlom ali poškodovanje bankomata, ampak za položaj, v katerem bi lahko šlo tudi za hudo eksplozijo.

Policija prosi: ste kaj videli?

Policija je javnost že pozvala k sodelovanju. Vse, ki bi imeli kakršnekoli informacije o dogodku, prosijo, naj jih sporočijo na številko 113, na najbližjo policijsko postajo ali na anonimni telefon 080 1200. Posebej pomembni so morebitni očividci in vozniki, ki so se v času dogodka zadrževali na območju Ključarovcev pri Ljutomeru. V takšnih primerih je prav droben detajl pogosto tisti, ki preiskavo premakne naprej.

Zaprta cesta in pripravljenost reševalcev

Razmere na terenu so dovolj resne, da je cesta med naseljem Boreci in krožiščem v Ključarovcih pri Ljutomeru popolnoma zaprta. V pripravljenosti so tudi reševalci, kar dodatno kaže, kako resno so pristojni vzeli možnost nevarnega razpleta. Za domačine in voznike je to jutro zato zaznamovala negotovost: zaprta cesta, policijski trakovi in vprašanje, kaj natanko se je ponoči zgodilo.

Ko napad na bankomat postane veliko več kot tatvina

Takšni napadi niso več le zgodbe o denarju. Ko se pojavi sum eksploziva, se teža dogodka v hipu spremeni. V ospredje stopi varnost ljudi, bližnjih objektov in vseh, ki bi se lahko po naključju znašli v bližini. Prav zato je odziv policije toliko bolj odločen in javni poziv toliko pomembnejši. V Ključarovcih danes ne odmeva le vprašanje, kdo je napadel bankomat, ampak predvsem: kako blizu je bila lahko večja tragedija?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Sobotainfo

Kar se je začelo kot razprava o tajnem glasovanju, se je v nekaj urah spremenilo v enega bolj surovih političnih obračunov teh dni. Zoran Stevanović je opozoril na pritiske, Levica pa mu je odgovorila, da gre za “mešanje megle” in zavajanje lastnih volivcev.

Tajno glasovanje, ki je odprlo preveč vprašanj

Petkovo glasovanje za predsednika Državnega zbora naj bi bilo izraz svobodne presoje poslancev. A zgodilo se je nasprotno: namesto vtisa neodvisnosti je v javnosti ostal občutek, da je bilo v ozadju veliko nezaupanja, preverjanja in političnega računanja. Na glasovanju je bilo oddanih 79 glasovnic, Stevanović jih je dobil 48, proti jih je bilo 29, dve pa sta bili neveljavni. Enajst poslancev glasovnic sploh ni prevzelo, med njimi poslanci SD ter poslanci Levice in Vesne. Hkrati je del glasovnic v podporo Stevanoviću nosil različne oznake, kar je odprlo nov val vprašanj o smislu tajnega glasovanja.

Stevanović: tako se uničuje bistvo tajnosti

Prav na to je nato udaril Zoran Stevanović. Dejal je, da poslanci o nekaterih najpomembnejših zadevah glasujejo tajno prav zato, da ostanejo neodvisni in zaščiteni pred pritiski. Po njegovem je tajnost izničena ne le takrat, ko se glasovnice označuje, ampak tudi takrat, ko poslanci glasovnic sploh ne prevzamejo, saj se s tem lažje ugotavlja, kdo je kako ravnal. Napovedal je, da bo že na naslednji seji zahteval, da se glasovnic ne označuje več, omenil pa je tudi možnost sprememb poslovnika. Ob tem je poudaril, da mora poslanec ostati neodvisen, če želi res zastopati ljudi.

Levica je vrnila z bistveno ostrejšim tonom

A potem je prišel odgovor, ki je spor še dodatno razgrel. Levica je Stevanoviću očitala, da govori, kot da so morali svoje poslance “prisiliti”, da ne prevzamejo glasovnic, s tem pa da svoje volivce jemlje za bedake. Po njihovi razlagi bistvo sploh ni v pritisku, ampak v tem, da naj bi se Stevanović dogovarjal s SDS, čeprav je prej zagotavljal drugače. Dodali so, da poslanci Levice in Vesne glasovnic niso prevzeli zato, ker niso želeli sodelovati v, kot so zapisali, “kramarski trgovini s funkcijami in divjih špekulacijah”, ter da so to storili soglasno in iz načelnih razlogov.

V resnici ne gre več samo za glasovnice

Tu je jedro celotne zgodbe. Stevanović javnosti prodaja zgodbo o obrambi neodvisnosti poslancev. Levica pa vrača z zgodbo o političnem kupčkanju in prelomljenih obljubah. Vzporedno je dodatno odmevala tudi informacija, da je Stevanović po navedbah iz Svobode lobiral za podporo svoji kandidaturi, sam pa je očitke zavrnil in dejal, da nima nobenih dolgov do SDS ter da Resnica ne bo šla niti v Golobovo niti v Janševo vlado.

To bo še odmevalo

Zato ta zgodba ni več le proceduralna epizoda iz parlamenta. Postala je simbol širšega vprašanja: ali poslanci odločajo svobodno ali pa se tudi pri tajnem glasovanju pokaže, kdo komu v resnici dolguje politično uslugo. In prav zato je ta spor tako glasen. Ker ne razkriva le tega, kako se glasuje, ampak tudi, kako globoko sega nezaupanje v slovenski politiki.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V razpravi o dolgotrajni oskrbi so besede letele ostro, skoraj brez zavor. Janez Cigler Kralj je Asto Vrečko obtožil, da vlada podcenjuje razmere na terenu, ljudi pa pušča v sistemu, kjer lahko za primerljivo oskrbo nekdo plačuje tudi stotine evrov več kot drugi.

Besede, ki niso zadele v prazno

»Storitev en plačuje 700 evrov več kot pa drugi. To je problem. Problem je to, da na terenu po celi Sloveniji ljudje nimajo dolgotrajne oskrbe,« je bil oster Janez Cigler Kralj, ko je z očitki udaril po vladni strani in odgovornost politično pripel prav ministrici Asti Vrečko. Njegovo sporočilo je bilo jasno: država je ljudem najprej obljubila sistem, nato pa jih pustila v zmedi, neenakosti in čakanju.

To ni bil le še en parlamentarni stavek za dnevno rabo. V ozadju je veliko širše vprašanje: ali je država res postavila temelje pravičnega sistema dolgotrajne oskrbe ali pa je ustvarila model, v katerem so nekateri že zdaj v boljšem položaju od drugih.

Kje se lomijo očitki

Cigler Kralj vladi očita troje: da je podplanirala sredstva, da ljudje po Sloveniji do storitev še vedno ne pridejo dovolj hitro in da se krivda nato prelaga na domove za starejše. Prav v tem je jedro političnega spora. Vlada uradno poudarja, da je prispevek za dolgotrajno oskrbo namenjen trajnemu in stabilnemu financiranju sistema, storitve pa naj bi bile dostopne tako doma kot v institucijah. Na uradnih straneh so kot ključni mehanizmi navedeni prispevek, vstopne točke na centrih za socialno delo in različne oblike storitev dolgotrajne oskrbe.

Toda politični problem nastane tam, kjer uradna shema trči ob vsakdan. Tudi v parlamentarnih razpravah je vladna stran zatrjevala, da dolgotrajna oskrba »že živi« in da se dve od štirih storitev že izvajata. Prav tam pa opozicija vztraja, da to na terenu ne pomeni dovolj, če ljudje sistema še ne občutijo kot pravo pomoč.

Noro dober, nov nivo komunikacije Cigler Kralja! K njej se je obrnil in ji v faco povedal, da imajo afero! Nedelujočo dolgotrajno oskrbo!

pic.twitter.com/BvJwB0nRuq

— Johanca (@Johanca_4me) April 16, 2026

Ko številke postanejo zgodba ljudi

Najmočnejši del Cigler Kraljevega nastopa je bil prav očitek o 700 evrih razlike. Ker ko politika začne govoriti v takšnih zneskih, razprava ni več abstraktna. To ni več debata o zakonih in podzakonskih aktih. To je vprašanje, kdo si oskrbo sploh še lahko privošči in kdo bo spet ostal odvisen od družine, sreče ali izčrpavajočega čakanja.

Če vlada res gradi nov sistem, bo morala prej ali slej odgovoriti na najbolj neprijetno vprašanje: zakaj ljudje ob vseh velikih obljubah še vedno dobivajo občutek, da je dolgotrajna oskrba predvsem velika beseda, ne pa velika rešitev?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Ko so v avli srednje šole v Pauls Valleyju zadoneli streli, bi se lahko zgodila nova ameriška tragedija. A v tistem odločilnem trenutku je ravnatelj Kirk Moore storil nekaj, kar je verjetno rešilo številna življenja.

Sekunde, ki so odločale o vsem

Na srednji šoli Pauls Valley v Oklahomi se je 7. aprila odvila drama, ob kateri zaledeni kri. Nekdanji dijak Victor Lee Hawkins je vstopil v šolsko avlo oborožen in začel meriti proti dijakom. Po podatkih ameriških medijev in oblasti je bil napad veliko hujši, kot se je sprva zdelo – šlo naj bi za načrtovan množični pokol po vzoru Columbina.

Toda zgodba se ni končala tako, kot se prepogosto končajo podobni napadi v ZDA. Ravnatelj Kirk Moore je v trenutku, ko je napadalec sprožil strel, stekel proti njemu, ga podrl na tla, mu odvzel orožje in ga zadržal do prihoda policije. Pri tem je bil ustreljen v nogo, a kljub rani ni popustil. V napadu ni bil poškodovan noben dijak.

Posnetek, ki pokaže surovo resnico

Videoposnetek nadzornih kamer, ki ga je objavilo šolsko okrožje, razkriva, kako blizu je bila šola tragediji. Na njem je videti, kako napadalec meri proti dvema dijakoma, nato pa ravnatelj brez oklevanja plane nadenj. Kasneje pomaga še drug zaposleni, ki dodatno zavaruje orožje in ga odstrani s prizorišča. Prav ta hitra reakcija odraslih je bila odločilna.

Moore je po dogodku sporočil, da se želi čim prej vrniti na delo. Njegove besede imajo posebno težo: človek, ki je bil nekaj trenutkov oddaljen od smrti, že razmišlja o vrnitvi med dijake. To ni le pogum. To je občutek dolžnosti, ki ga danes redko vidimo v tako surovi obliki.

Mesto v šoku, a tudi v hvaležnosti

Pauls Valley, majhno mesto okoli 100 kilometrov južno od Oklahoma Cityja, je po napadu pretreseno. A hkrati se tam danes ponavlja isto sporočilo: brez ravnatelja Kirka Moora bi se ta zgodba skoraj zagotovo zapisala med najtemnejše šolske tragedije. Hawkins, 20-letni nekdanji dijak, ostaja v priporu ob varščini milijon dolarjev in se sooča z več hudimi obtožbami.

Včasih ena sama odločitev spremeni vse. Tokrat jo je sprejel ravnatelj, ki je v najhujšem trenutku stopil naprej, ko so drugi bežali. In prav zato se je ta zgodba, kljub strelom, končala drugače.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Medtem ko poslanci odhajajo brez mandata, nekateri prihodki ostajajo. V ospredju znova Milan Kučan – koliko prejema in zakaj mu zakon to omogoča še danes?

Zadnja plača, a ne nujno zadnji evro

Včeraj so neizvoljeni poslanci prejeli še zadnje plače iz državnega proračuna, a to še ne pomeni, da so ostali brez prihodkov. Po Zakonu o poslancih imajo namreč pravico do nadomestila, če se ne morejo vrniti na prejšnje delo ali najti druge ustrezne zaposlitve. Takšno nadomestilo znaša praviloma okoli 80 odstotkov njihove plače in lahko traja največ eno leto, v določenih primerih pa tudi dlje. Tako lahko nekdanji poslanci še mesece prejemajo več tisoč evrov mesečno, kar redno sproža razprave o upravičenosti takšne ureditve.

Zneski, ki burijo javnost

Po navedbah medijev je bila med zadnjimi izplačili tudi plača nekaterih najvišjih funkcionarjev. Predsednica republike Nataša Pirc Musar naj bi prejela okoli 7.478 evrov bruto oziroma približno 4.296 evrov neto. Pri poslancih so številke nižje, a še vedno visoke – nadomestila lahko dosegajo več tisoč evrov mesečno, odvisno od prejšnje plače in položaja. Gre za denar iz javnih sredstev, zato vsakič znova postane predmet javnega nadzora in vprašanj, ali je sistem še primeren.

Kučanov dodatek: konkretne številke in razlog

Največ pozornosti pa pritegne prav Milan Kučan. Po informacijah iz medijev naj bi včeraj prejel približno 1.529 evrov bruto oziroma okoli 1.147 evrov neto dodatka. Ta znesek predstavlja razliko med njegovo pokojnino in 80 odstotki plače predsednika republike, kar pomeni, da njegova skupna mesečna pokojnina presega štiri tisoč evrov neto.

Zakaj ta dodatek še obstaja? Odgovor je v zakonodaji. Stari zakon je nekdanjim predsednikom omogočal mesečni prejemek do višine 80 odstotkov predsedniške plače oziroma razliko do tega zneska. Leta 2012 so pravila zaostrili, a hkrati zapisali ključno izjemo – tistim, ki so to pravico že imeli, se ne odvzame. Kučan je tako ostal v tej skupini, kar pomeni, da dodatek prejema na podlagi prehodne določbe, ne pa zaradi novega privilegija.

Sistem, ki odpira vprašanja

Prav ta primer razkriva širši problem. Zakoni se spreminjajo, a stare pravice pogosto ostanejo. In ko se združijo visoki zneski ter občutek neenakosti, se hitro pojavi vprašanje: ali je takšna ureditev še pravična?

Politični porazi in zmage se izmenjujejo, sistem pa ostaja – z vsemi pravicami, ki jih prinaša.

Ko številke povedo več kot besede

Morda prav številke povedo največ. Več kot tisoč evrov dodatka mesečno, več tisoč evrov pokojnine in zakon, ki to omogoča še desetletja po koncu mandata. To ni le pravno vprašanje, temveč tudi vprašanje zaupanja javnosti.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Uradni list

Smrt prof. dr. Ivana Rebernika je pretresla številne, ki so ga poznali kot izjemnega intelektualca, domoljuba in človeka vere. Med tistimi, ki so se od njega poslovili z iskrenimi in toplimi besedami, je tudi Zmago Jelinčič Plemeniti.

Besede, ki razkrivajo globoko spoštovanje

Zmago Jelinčič Plemeniti je na družbenih omrežjih objavil čustveno slovo od prof. dr. Ivana Rebernika, ki je umrl v 87. letu starosti. Njegove besede niso bile zgolj formalno sožalje, temveč osebna izpoved človeka, ki je v pokojnem videl prijatelja, svetovalca in zgled. “Z globoko žalostjo sem izvedel, da se je v 87. letu starosti poslovil moj dragi prijatelj, spoštovani prof. dr. Ivan Rebernik,” je zapisal.

Iz zapisa veje nekaj, kar v javnem prostoru pogosto manjka – iskreno spoštovanje. Jelinčič ni izpostavil le Rebernikove izjemne življenjske poti, temveč tudi njegovo notranjo držo, predanost in duhovno širino, s katero je zaznamoval ljudi okoli sebe.

Življenje, posvečeno znanju, veri in domovini

Prof. dr. Ivan Rebernik je bil osebnost z izjemnim življenjepisom. Dolga leta je deloval kot knjižničar Vatikanske apostolske knjižnice, bil profesor, nekdanji veleposlanik Republike Slovenije pri Svetem sedežu in zaveden kristjan. Obenem je bil tudi visoki član Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu.

To niso le funkcije, zapisane v življenjepisu. To so sledi človeka, ki je svoje znanje, izkušnje in prepričanja živel z resnostjo in dostojanstvom. Takšni ljudje pogosto ne iščejo pozornosti, a prav zato za seboj pustijo še močnejši pečat.

Ko odide človek, ki je bil več kot le javna osebnost

V zaključku zapisa je Jelinčič strnil tisto, kar ob takih slovesih najbolj zaboli: “Hvala ti, dragi Ivan, za vse pogovore, nasvete in zgled, ki si nam ga bil. Tvoj duh in delo bosta živela naprej. Počivaj v večnem miru, prijatelj.”

To je slovo, ki ne govori le o smrti, ampak tudi o vezi. O spominih. O človeku, ki ni ostal le v uradnih nazivih, ampak v pogovorih, odnosih in vrednotah, ki jih je predajal naprej. In prav v tem je morda največja teža tega zapisa – da nas opomni, kako redki in dragoceni so ljudje, ki združijo učenost, vero, skromnost in ljubezen do domovine.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook