Po dolgih mesecih negotovosti se eden najbolj pretresljivih primerov na Dolenjskem premika naprej. Obtožnica je pravnomočna, sojenje pa tik pred vrati. Kaj to pomeni za resnico – in za vse, ki še vedno čakajo odgovore?

Primer, ki ni pustil ravnodušnih

Smrt Aleša Šutarja je oktobra lani močno odmevala v Novem mestu in širši regiji. Šlo ni le za še en incident – bil je dogodek, ki je pretresel ljudi, sprožil vprašanja in pustil občutek, da nekaj še vedno visi v zraku. Zdaj, po mesecih čakanja, se zadeva končno premika. Obtožnica zoper Samireja Šiljića je postala pravnomočna. To pomeni eno: sodni proces se lahko začne. Po zadnjih informacijah naj bi se to zgodilo že v začetku maja.

V priporu že mesece – pritisk narašča

Šiljić je v priporu od sredine decembra. Sodišče mu je pripor že večkrat podaljšalo, pri čemer mora redno preverjati, ali za to še obstajajo razlogi. A dejstvo, da gre zadeva na sodišče, kaže, da je primer dovolj trden, da se presoja pred sodnikom. Tožilstvo mu očita povzročitev posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom. Gre za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen od treh do 15 let zapora.

Usoden večer pred LokalPatriotom

Dogodek, ki je sprožil vse, se je zgodil 25. oktobra pred novomeškim klubom LokalPatriot. Po ugotovitvah preiskave naj bi prišlo do udarca, po katerem je Šutar padel in utrpel hude poškodbe glave. Tisti večer naj bi prišel po sina. Nato pa trenutek, ki je spremenil vse. Ena poteza. En padec. In posledice, ki jih ni bilo več mogoče popraviti.

Od dveh osumljencev do enega odgovora

Na začetku sta bila v preiskavi dva osumljenca. A sčasoma se je teža dokazov preusmerila. Več prič je kot napadalca izpostavilo prav Šiljića, medtem ko je bil njegov sorodnik iz postopka izločen. Takšni obrati pogosto pustijo dodatna vprašanja. So bile vse okoliščine res razjasnjene? Bo sodišče prineslo končno sliko?

Sojenje, ki bo iskalo resnico

Zdaj je jasno: primer vstopa v najpomembnejšo fazo. Sojenje ne bo zgolj formalnost, temveč trenutek, ko se bodo morali razjasniti vsi detajli – od tistega večera do odgovornosti. In morda najpomembnejše vprašanje, ki ostaja: ali bo sodni proces prinesel mir tistim, ki ga najbolj potrebujejo?

Pripravil: I.M.

Vir: Sodišče Novo mesto, Omrežje X

Novica, ki je zadela naravnost v srce slovenske medicine. Umrl je človek, ki ni le zdravil – temveč je postavil temelje, na katerih danes stoji celotna hematologija pri nas.

Slovenija žaluje: odšel je eden največjih

V 78. letu starosti je umrl prof. dr. Peter Černelč, dolgoletni predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo UKC Ljubljana in eden ključnih stebrov razvoja te stroke v Sloveniji. Njegovo ime je desetletja pomenilo več kot le funkcijo – pomenilo je zaupanje, znanje in upanje za bolnike. Bil je zdravnik, znanstvenik, pedagog, a predvsem človek, ki je znal videti bolnika kot človeka, ne kot diagnozo.

Vizionar, ki ni čakal – ampak ustvarjal

Pod njegovim vodstvom se je slovenska hematologija razvila v sodobno, varno in mednarodno primerljivo stroko. To ni prišlo samo od sebe. Černelč je uvajal nove metode, gradil sisteme in povezoval ljudi, ki so skupaj premikali meje mogočega. V času, ko so drugod še iskali poti naprej, so slovenski bolniki že dobivali zdravljenje na ravni najrazvitejših evropskih držav. To je bila njegova vizija – in njegova zapuščina.

Preboji, ki jih danes jemljemo kot samoumevne

Bil je med ključnimi snovalci razvoja presaditev krvotvornih matičnih celic ter uvajanja naprednih diagnostičnih in terapevtskih pristopov. Danes so to standardi, takrat pa pogumne odločitve. A še pomembneje – verjel je v celostno obravnavo. V to, da zdravljenje ni le medicina, ampak tudi psihološka podpora, rehabilitacija in dostojanstvo bolnika.

Strog strokovnjak, a vedno človek

Njegovo vodilo je bilo jasno: bolnik mora biti vedno v središču. In to ni bila le beseda, ampak način dela. Sodelavci so ga opisovali kot vodjo, ki je znal povezovati, navdihovati in zahtevati najboljše – najprej od sebe, nato od drugih. Prav zaradi tega je ustvaril generacije zdravnikov, ki danes nadaljujejo njegovo delo.

Kar ostane, ko človek odide

Ko odide tak človek, ne izgine le ime. Ostanejo metode, znanje in sistem. In prav to je dediščina Petra Černelča. Njegovega dela morda ne vidimo vsak dan, a ga čutijo bolniki, ki danes dobijo boljšo diagnozo, boljše zdravljenje in več možnosti za življenje. In prav v tem je njegova največja zmaga.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, limfom-levkemija.org

Vse se je začelo kot lep dan na cesti. Končalo pa kot zgodba, ki te ustavi. V Podlehniku se je zgodila huda nesreča, a prav zaradi dveh motoristov danes ne govorimo o tragediji.

Dan, ki je dišal po vožnji – ne po nesreči

Blagoslov motorjev in motoristov v Rogaški Slatini pri MK Pegaz je privabil številne ljubitelje vožnje. Bil je dan za druženje, smeh in skupno strast do motorjev. »Ne zaradi podobice, ampak zaradi tistega pravega – druženja, prijateljstva in skupne strasti do vožnje,« je zapisal eden izmed udeležencev. Vožnja proti domu je bila sproščena, skoraj brezskrbna. V družbi prijateljev – Andreja, Romane in Jožeja – je vse teklo mirno. Dokler se ni v enem samem trenutku vse spremenilo.

Pogled, ki ni dal miru

Ko so se peljali skozi Kozmince, mimo Donačke gore, je motorist za hip zagledal nekaj, kar ga je ustavilo. Na dvorišču je ležal hudo poškodovan moški. »Nisem bil prepričan, ali sem videl prav,« je zapisal. A tisti notranji občutek ga ni pustil naprej. Ustavili so, vprašali in odgovor je bil dovolj. Obrnili so se. Takoj. Brez razmišljanja. Tiste sekunde odločanja so bile ključne.

Ko sekunde pomenijo življenje ali smrt

Domačin iz Podlehnika se je med čiščenjem traktorskega priključka hudo poškodoval. Gre za delo, ki ga mnogi opravljajo vsak dan, a v trenutku lahko postane smrtno nevarno. Poškodovani ni bil sam doma, a kljub temu nihče ni slišal nesreče ali njegovih klicev na pomoč. Če bi motorista nadaljevala pot, bi bila zgodba verjetno drugačna. Namesto tega sta pristopila, nudila prvo pomoč in – kar je ključno – preprečila izkrvavitev.

Na pomoč tudi gasilci in helikopter

Na kraj so hitro prispeli gasilci PGD Podlehnik in reševalci. Poškodbe so bile tako hude, da je bilo jasno, da gre za življenjsko ogrožajoče stanje. Domačina so zato s helikopterjem prepeljali v bolnišnico. Vsak tak prevoz pomeni eno – da so minute odločale. In v tem primeru so bile odločilne prav tiste prve, ki sta jih zagotovila motorista.

Več kot naključje – ali pa le prava odločitev?

»Težko si ne misliti … da je morda prav tista mala podobica iz Rogaške dala gospodu še eno možnost,« je zapisal motorist. Je šlo za naključje ali za nekaj več? Morda tega nikoli ne bomo vedeli. A eno je jasno – dva človeka sta se ustavila, ko bi lahko šla mimo. In prav zato danes govorimo o reševanju, ne o tragediji.

Opomnik, ki ga ne smemo prezreti

Ta zgodba ni le poročilo o nesreči. Je opomnik, kako hitro se lahko vse spremeni – in kako pomembno je, da ostanemo pozorni. »Dan nas je spomnil, zakaj vozimo … in kako pomembno je, da smo pozorni drug na drugega.« Včasih je dovolj le trenutek, da se odločiš – in nekomu spremeniš življenje. Bi se tudi mi ustavili?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Motoristi

7. april ni le še en zgodovinski datum. Je trenutek, ko je ena zastava povedala več kot tisoč besed – in prvič jasno pokazala, da Slovenci obstajamo kot narod.

Ko zastava ni bila le simbol, ampak pogumno dejanje

Dan slovenske zastave praznujemo od leta 1998, vendar njegova prava teža izvira iz dogodka, starega več kot 170 let. Leta 1848, v času t. i. pomladi narodov, je študent Lovro Toman na Wolfovi ulici v Ljubljani izobesil slovensko trobojnico. To ni bila spontana gesta. Bila je premišljena, zavestna in – za tisti čas – izjemno drzna.

Slovenci takrat niso imeli svoje države. Bili so del Avstrijskega cesarstva, kjer je prevladoval nemški jezik in vpliv. Narodna zavest se je šele prebujala. In prav zato je bilo vsako javno izražanje slovenstva več kot le simbolika – bilo je politično stališče.

Odgovor na oblast, ki ga ni bilo mogoče spregledati

Na Ljubljanskem gradu je v tistem času visela nemška oziroma avstrijska zastava. Toman je z izobešanjem slovenske zastave v mestu dejansko odgovoril na to simboliko oblasti. Njegovo dejanje ni bilo tiho ali neopazno. Bilo je namenjeno ljudem, ulici, javnosti.

To je bil trenutek, ko se je narod prvič pokazal tudi vizualno. Zastava je postala sporočilo: “Tukaj smo.” In prav zato mnogi zgodovinarji poudarjajo, da ni šlo le za simbol, ampak za jasno politično provokacijo.

Ne v smislu napada, ampak v smislu izziva. Izziva obstoječemu redu, ki Slovencev ni priznaval kot samostojnega naroda.

Lovro Toman: več kot le študent z zastavo

Lovro Toman ni bil naključni mladenič. Bil je pravnik, politik in eden ključnih narodnjakov svojega časa. Aktivno je sodeloval v revolucionarnem letu 1848 in kasneje postal pomemben člen slovenskega političnega in kulturnega življenja.

Zanimivo je, da prihaja iz Kamne Gorice, kar daje tej zgodbi tudi močno lokalno noto. Njegovo dejanje v Ljubljani pa je odmevalo po celotnem slovenskem prostoru.

Ni šlo le za trenutek poguma. Šlo je za začetek gibanja, ki je kasneje vodilo v zahteve po Zedinjeni Sloveniji.

Barve, ki nosijo pomen in zgodovino

Slovenska zastava – bela, modra in rdeča – ima svoje korenine v grbu dežele Kranjske in hkrati sodi med pan-slovanske barve. Vsaka od njih nosi simboliko: bela pogosto predstavlja gore in čistost, modra vodo in širino, rdeča pa pogum in zgodovinski boj.

Po osamosvojitvi leta 1991 je zastava dobila današnjo podobo z grbom – Triglavom, valovi in tremi zvezdami Celjskih grofov. A njeno bistvo ostaja enako: pripadnost narodu.

Kako danes obeležujemo ta dan

Dan slovenske zastave ni dela prost dan, a ga vsako leto obeležujemo s simbolnimi dejanji. Na Wolfovi ulici v Ljubljani, kjer je bila zastava prvič izobešena, stoji spominska plošča. Tam pogosto potekajo manjše slovesnosti in simbolne menjave zastave.

Dogodki se odvijajo tudi na GEOSS-u – geometričnem središču Slovenije – kjer se poudarja pomen državnih simbolov in narodne enotnosti.

Več kot zgodovina – vprašanje za danes

Dan slovenske zastave nas ne spominja le na preteklost. Postavlja tudi vprašanje sedanjosti. Kaj danes pomeni zastava? Je le simbol na drogu ali še vedno nosi tisto moč, ki jo je imela leta 1848?

Takrat je pomenila pogum. Danes morda pomeni odgovornost.

Ko naslednjič pogledate slovensko zastavo, se vprašajte: bi si danes še upali narediti to, kar je takrat naredil Toman?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Wikipedija, Vlada RS

Se zbujate utrujeni, čeprav spite dovolj? Utrujenost je lahko več kot le slab dan – lahko je opozorilo telesa, da nekaj ni v redu.

Utrujenost je danes postala skoraj normalen del življenja, a to še ne pomeni, da je normalna. Veliko ljudi dan začne brez prave energije, jo čez dan lovi s kavo in jo zvečer popolnoma izgubi. Težava je, da takšen ritem sčasoma postane stalnica, telo pa se začne oglašati na vedno glasnejši način.

Ko govorimo o utrujenosti, ne mislimo le na občutek zaspanosti. Gre za stanje, ko telo in um preprosto nimata več dovolj energije za normalno delovanje. Lahko se kaže kot težka jutra, slaba koncentracija, pomanjkanje volje ali občutek, da vas že najmanjša opravila izčrpajo. In čeprav večina to pripiše slabemu spancu ali stresu, so vzroki pogosto širši in globlji.

Zakaj se utrujenost sploh pojavi?

Najpogosteje gre za preprosto neravnovesje – telo porablja več energije, kot jo lahko obnovi. Dolgi delovniki, stalna dosegljivost, premalo gibanja in slabe spalne navade ustvarijo okolje, v katerem utrujenost ni več izjema, ampak pravilo.

Poleg tega veliko ljudi dela še eno ključno napako: utrujenost ignorira. Namesto da bi poslušali telo, posežejo po hitrih rešitvah, kot so kava, sladkor ali energijske pijače. Te sicer za kratek čas pomagajo, vendar na dolgi rok stanje samo še poslabšajo.

Kako se znebiti utrujenosti – koraki, ki dejansko delujejo

Če želite več energije, morate začeti pri osnovah. In prva med njimi je spanec. Ni pomembno samo, koliko spite, ampak kako spite. Če hodite spat vsak dan ob drugi uri, če zvečer gledate v telefon ali če spite v prostoru, ki ni primeren za počitek, telo nikoli ne pride do prave regeneracije. Ko enkrat uredite spanec, se pogosto že tukaj zgodi največja sprememba.

Pomemben korak je tudi jutro. Način, kako začnete dan, ima velik vpliv na raven energije. Če se zbudite in takoj pogledate telefon, telo ostane v nekakšnem “polspanju”. Če pa se izpostavite naravni svetlobi, popijete kozarec vode in se vsaj malo razgibate, telesu pošljete jasen signal, da se dan zares začne.

Veliko vlogo igra tudi prehrana, čeprav jo pogosto podcenjujemo. Če dan začnete samo s kavo in sladkorjem, bo energija hitro narasla in še hitreje padla. To vodi v začaran krog utrujenosti. Stabilna energija pride iz uravnoteženih obrokov, ki vsebujejo beljakovine, zdrave maščobe in kompleksne ogljikove hidrate.

Zelo podcenjen dejavnik je voda. Dehidracija je eden najpogostejših razlogov za utrujenost, pa se tega sploh ne zavedamo. Že rahlo pomanjkanje tekočine lahko povzroči padec energije, slabšo koncentracijo in občutek izčrpanosti.

Zakaj vam gibanje dejansko da več energije?

Mnogi mislijo, da bodo z več počitka zmanjšali utrujenost, vendar pogosto velja ravno obratno. Telo je narejeno za gibanje, ne za celodnevno sedenje. Ko se gibate, izboljšate prekrvavitev, pospešite delovanje telesa in dvignete raven energije.

Ni treba, da gre za naporne treninge. Že kratek sprehod ali nekaj minut raztezanja lahko naredi veliko razliko. Ključno je, da gibanje postane del vsakdana, ne izjema.

Stres – tihi razlog, zakaj ste ves čas utrujeni

Stres je eden največjih krivcev za utrujenost, ker telo ves čas drži v pripravljenosti. To pomeni, da porablja energijo, tudi ko mirujete. Če temu ne sledi počitek, se energijske zaloge hitro izpraznijo.

Zato je pomembno, da si čez dan vzamete kratke odmore in se naučite vsaj delno “odklopiti”. Včasih zadostuje že nekaj minut tišine, sprehod ali pogovor, ki vam pomaga sprostiti napetost.

Kava – pomoč ali past?

Kava je pogosto prva rešitev, po kateri posežemo, ko smo utrujeni. In res pomaga – vendar le začasno. Težava nastane, ko postane edini način za preživetje dneva.

Preveč kave lahko zmoti spanec, povzroči nihanja energije in dolgoročno še poveča utrujenost. Če opazite, da brez nje ne gre več, je to pogosto znak, da telo potrebuje spremembo, ne dodatnega stimulansa.

Majhne spremembe, ki prinesejo največ

Največja napaka je, da iščemo hitro rešitev. Utrujenost se običajno ne pojavi čez noč in tudi ne izgine čez noč.

Resnična sprememba pride z majhnimi koraki. Boljši spanec, več gibanja, boljša prehrana, manj stresa in več pozornosti na telo lahko v nekaj tednih popolnoma spremenijo počutje. Ključ je v doslednosti, ne v popolnosti.

Kdaj utrujenost ni več nedolžna?

Če utrujenost traja dlje časa, če se ne izboljša ali če jo spremljajo drugi simptomi, je to znak, da nekaj ni v redu. V takih primerih je smiselno poiskati strokovno pomoč, saj je utrujenost lahko povezana tudi z zdravstvenimi težavami.

Utrujenost je signal – ne ignorirajte ga

Utrujenost ni vaš sovražnik. Je opozorilo. Telo vam sporoča, da nekaj ne deluje, kot bi moralo.

Če ta signal ignorirate, se težave lahko stopnjujejo. Če pa ga vzamete resno, lahko z nekaj spremembami hitro pridete nazaj do energije, ki ste jo nekoč že imeli.

Večerni rituali, ki odločajo o vaši energiji naslednji dan

Veliko ljudi podcenjuje večer, a prav tukaj se začne naslednji dan. Če večer preživite pred ekranom, pod stresom ali z neurejenim urnikom, telo nima možnosti, da se pripravi na kakovosten počitek.

Poskusite uvesti preprosto rutino. Zadnjo uro pred spanjem umirite tempo. Zmanjšajte svetlobo, odložite telefon in se izognite informacijam, ki vas vznemirjajo. Telo potrebuje jasen signal, da se dan zaključuje.

Pomaga tudi, če si vsak večer vzamete nekaj minut za umiritev – naj bo to branje, tišina ali preprosto ležanje brez motenj. To ni izguba časa, ampak investicija v energijo naslednjega dne.

Jutranje napake, ki vas naredijo še bolj utrujene

Način, kako začnete dan, lahko utrujenost še poglobi ali pa jo zmanjša. Ena največjih napak je, da takoj posežete po telefonu. S tem možgane preobremenite že v prvih minutah dneva.

Druga pogosta napaka je preskakovanje zajtrka ali zgolj pitje kave. Telo po noči potrebuje hranila, ne samo stimulansa. Če mu tega ne daste, boste energijo iskali kasneje – pogosto neuspešno.

Veliko ljudi naredi tudi napako, da zjutraj ostane predolgo neaktiven. Že nekaj minut gibanja lahko spremeni počutje. Ni treba veliko, pomembna je doslednost.

Kako si organizirati dan, da vas ne izčrpa

Utrujenost pogosto ni posledica enega samega vzroka, ampak načina življenja. Če je vaš dan natrpan brez premorov, bo telo slej ko prej “ugasnilo”.

Pomaga, če si dan razdelite na smiselne sklope. Najtežje naloge opravite, ko imate največ energije – običajno dopoldne. Kasneje si pustite lažja opravila.

Vmes si vzemite kratke odmore. Ni treba veliko – že nekaj minut brez zaslona lahko pomaga, da se možgani “resetirajo”.

Popoldanska utrujenost: zakaj pride do nje?

Veliko ljudi se sooča z izrazitim padcem energije v popoldanskem času. To je pogosto posledica prehrane, stresa ali slabega spanca.

V primeru, da pojeste težak obrok, bo telo več energije porabilo za prebavo, kar pomeni manj energije za vas. Če ste pod stresom, telo že prej porablja zaloge. Če ste slabo spali, pa je padec energije skoraj neizogiben.

Rešitev ni nova kava, ampak prilagoditev navad. Lažji obroki, kratek sprehod in nekaj minut odmora lahko naredijo več kot katerikoli stimulans.

Elektronske naprave: skriti krivec za utrujenost

Telefoni, računalniki in televizija imajo večji vpliv, kot si mislimo. Ne gre le za čas, ki ga preživimo pred ekranom, ampak tudi za vpliv na možgane.

Stalna stimulacija, obvestila in informacije preprečujejo, da bi se možgani zares spočili. To vodi v mentalno utrujenost, ki je pogosto še bolj izčrpavajoča kot fizična.

Če želite več energije, morate omejiti čas pred ekranom – predvsem zvečer. Tudi čez dan si privoščite trenutke brez tehnologije.

Dihanje in utrujenost: podcenjena povezava

Način, kako dihate, vpliva na raven energije. Površinsko in hitro dihanje, ki je pogosto posledica stresa, zmanjšuje dovod kisika v telo.

Ko dihate globlje in bolj umirjeno, telo dobi več kisika, kar neposredno vpliva na počutje. Že nekaj minut zavestnega dihanja lahko zmanjša utrujenost in izboljša koncentracijo.

Socialni vpliv: ljudje, ki vas izčrpajo

Morda se sliši nenavadno, a tudi odnosi vplivajo na utrujenost. Nekateri ljudje vas napolnijo z energijo, drugi pa vas izčrpajo.

Če ste pogosto v družbi, ki vas obremenjuje ali spravlja pod stres, to vpliva tudi na vaše telo. Energija ni le fizična – je tudi čustvena.

Zato je pomembno, da prepoznate, kaj vas izčrpava, in po potrebi postavite meje.

Vikendi niso dovolj za “popravilo” utrujenosti

Veliko ljudi poskuša utrujenost nadoknaditi ob vikendih. Spijo dlje, počivajo več in upajo, da bo to dovolj.

Težava je, da telo potrebuje rednost, ne “popravljanja”. Če med tednom spite premalo, vikend ne bo odpravil posledic.

Bolj kot dolžina spanja je pomembna njegova rednost. Telo se najbolje počuti, ko ima stabilen ritem.

Zakaj ignoriranje utrujenosti vodi v še večje težave

Največja napaka je, da utrujenost ignorirate. Sprva je le blag signal, potem postane opozorilo, na koncu pa lahko vodi v resne težave.

Dolgotrajna utrujenost lahko privede do izgorelosti, slabšega imunskega sistema in celo kroničnih bolezni.

Zato je pomembno, da ukrepate pravočasno. Ne čakajte, da telo “odpove”.

Kako hitro lahko občutite spremembo?

Dobra novica je, da telo reagira hitreje, kot si mislite. Če začnete z majhnimi spremembami – boljši spanec, več gibanja, manj stresa – lahko prve rezultate občutite že v nekaj dneh.

V nekaj tednih pa se lahko energija bistveno izboljša. Ključ je v tem, da vztrajate in ne obupate po prvih dneh.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Lekarnar.com, ABCzdravja.si

Višja nadomestila, več prejemnikov in hitro rastoči stroški. Sistem se je v letu 2026 močno spremenil – in številke že kažejo posledice. Kaj se v resnici dogaja?

Kaj se je spremenilo – in zakaj je prišlo do “eksplozije” izplačil

Za razumevanje današnje situacije je ključno leto 2026. Takrat je začela veljati novela zakona o urejanju trga dela, ki je naredila eno bistveno spremembo: nadomestila so vezali na minimalno plačo. Minimalna plača zdaj znaša 1.481,88 € bruto, kar pomeni, da se z njo avtomatsko zvišujejo tudi nadomestila. Najnižji znesek je danes približno 1.037 € bruto, najvišji pa kar 1.926 € bruto. To je ogromen skok v primerjavi s preteklostjo, ko je zgornja meja znašala okoli 650 € neto. In tukaj se začne zgodba: več ljudi doseže višje razrede, povprečna izplačila rastejo – posledično pa tudi skupni stroški.

Koliko lahko danes dejansko dobiš

Višina nadomestila ni enotna, ampak je odvisna od tvoje prejšnje plače. Prve tri mesece lahko prejmeš približno 80 % svoje plače, vendar največ do 130 % minimalne plače. To v praksi pomeni, da lahko nekdo z višjo plačo v prvih mesecih prejme tudi okoli 1.200–1.300 € neto. Kasneje nadomestilo postopno pada – najprej na 60 %, nato na 50 % osnove. A ključno je, da je tudi najnižji znesek danes bistveno višji kot prej, kar močno vpliva na celoten sistem.

Kdo je sploh upravičen – in kdo ostane brez

Pravica do nadomestila ni samoumevna. Dobijo ga tisti, ki so bili zaposleni vsaj 10 mesecev v zadnjih 24 mesecih, izgubijo službo brez svoje krivde, se pravočasno prijavijo na Zavod za zaposlovanje in imajo plačane prispevke. Pomembna podrobnost pa pogosto preseneti: če sam podaš odpoved brez utemeljenega razloga, do nadomestila nisi upravičen. To pomeni, da sistem jasno ločuje med prisilno izgubo dela in prostovoljnim odhodom.

Kako poteka postopek – in kje se največkrat zaplete

Postopek je razmeroma jasen, a časovno občutljiv. Prijava na Zavod mora biti oddana v 30 dneh po izgubi zaposlitve, sicer se pravica lahko skrajša. Nato oddaš vlogo, država pa podatke o tvoji plači pridobi sama prek FURS. Izplačila sledijo mesečno, običajno okoli sredine meseca. Največ ljudi se zatakne prav pri roku za prijavo – in to jih lahko hitro stane konkretnega denarja.

Koliko to stane državo – in zakaj bo številka še rasla

Tu postane zgodba še bolj resna. Višja nadomestila pomenijo neposredno večje breme za javne finance. Če poenostavimo: če ima država 20.000 prejemnikov in vsak dobi v povprečju 150 € več, to pomeni dodatne 3 milijone € na mesec oziroma okoli 36 milijonov € na leto. In to je le osnovna ocena. Ker število brezposelnih ni stalno, lahko stroški hitro poskočijo – še posebej v času gospodarskih nihanj.

Tiha dilema: socialna varnost ali finančni pritisk?

Na eni strani imamo višjo varnost za posameznika, ki ob izgubi službe ne ostane brez dohodka. Na drugi strani pa sistem, ki postaja vse dražji in dolgoročno odpira vprašanja vzdržnosti. Je to nujen korak v sodobni socialni državi ali začetek nove finančne obremenitve, ki jo bomo na koncu vsi plačali? Odgovor še ni dokončen, a številke že dajejo slutiti, da bo razprava o tem šele postala zares vroča.

Pripravil: I.M.

Vir: Zavod za zaposlovanje, Omrežje X, Facebook

Fotografije iz središča Ljubljane so pretresle javnost. Igle, ki naj bi bile nevarni odpadek, naj bi se pojavile celo na drevesih ob otroških igralih. Je to res stanje v prestolnici – ali opozorilo, ki bi ga morali vzeti skrajno resno?

Ko fotografije sprožijo nelagodje

Na družbenih omrežjih se je v zadnjih urah razširila objava zaskrbljenega občana, ki opozarja na nevarne prizore v okolici Metelkove in Športne dvorane Tabor. Po njegovih besedah naj bi bile uporabljene igle prisotne neposredno ob otroških igralih – nekatere celo zataknjene v drevesa. Gre za območje, kjer se dnevno gibljejo družine, otroci in turisti, zato so odzivi burni. Mnogi se sprašujejo: kako je mogoče, da takšni prizori obstajajo v samem središču mesta?

Problem, ki ni nov – le bolj viden

Čeprav so fotografije šokantne, problem ni nov. Prebivalci Ljubljane že dlje časa opozarjajo na prisotnost odvrženih igel v parkih, na dvoriščih in celo ob igriščih. Na območju Tabora, Metelkove in okoliških ulic se zadržuje večje število uporabnikov drog, kar pomeni tudi več nevarnih odpadkov v javnem prostoru. V nekaterih primerih so šle stvari še dlje – otroci so že našli igle na igriščih, kar je med starši povzročilo dodatno zaskrbljenost.

🚨 Najlepše in najbolj varno mesto na svetu ali minsko polje za naše otroke?🚨
Kot občan in starš ne morem več molčati ob ignoranci pristojnih. To, kar se dogaja v samem kulturnem in muzejskem srcu Ljubljane, ni le nedopustno, temveč smrtno nevarno.
Notranje dvorišče med… pic.twitter.com/z6B1NVk0Ff

— BitSafe (@BitSafe21) April 5, 2026

Med strahom in realnostjo

Ob takšnih prizorih se hitro pojavi strah. A strokovnjaki opozarjajo, da je tveganje za okužbo ob naključnem vbodu sicer nizko, čeprav nevarnosti ni mogoče povsem izključiti. Velik problem pa ostaja občutek nevarnosti. Starši se sprašujejo, ali so otroška igrišča še varna. In prav ta občutek – da se lahko nekaj zgodi kjerkoli, kadarkoli – najbolj vpliva na vsakdan ljudi.

Kdo je odgovoren – in kaj sledi?

Objava občana ni le opozorilo, temveč tudi neposreden poziv institucijam: policiji, mestnemu redarstvu, občini in komunalnim službam. Ključno vprašanje ostaja – ali gre za posamezne incidente ali za širši, sistemski problem? Za zdaj jasnih odgovorov ni, a dejstvo je, da se Ljubljana že dlje časa sooča z odprto sceno drog na določenih območjih, kjer se problem prepleta z vprašanji sociale, zdravja in varnosti.

Mesto, ki mora odgovoriti

Ko igle pristanejo ob otroških igralih – ali celo na drevesih nad njimi – to ni več le komunalni problem. To je trenutek, ko se mesto mora vprašati, kje so meje sprejemljivega. In morda še pomembneje: ali bomo čakali na naslednji incident – ali ukrepali prej?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

V mirnem dopoldnevu je v Postojni završalo. Dva moška, pretep, kri – in nato sum enega najhujših kaznivih dejanj. Kaj se je v resnici zgodilo?
Policija je potrdila: enega osumljenca so že prijeli, preiskava pa se šele zares začenja.

Nenaden izbruh nasilja sredi dneva

Vse se je začelo ob 10.53, ko so policisti prejeli obvestilo, da se v Postojni pretepata moška. Sprva morda še en spor, še en konflikt, kakršne včasih prinese vsakdan, a že prvi podatki so nakazovali, da to ne bo običajen incident. Policisti so hitro prispeli na kraj in začeli zbirati obvestila, pri čemer se je kmalu pokazalo, da je zgodba precej resnejša, kot bi si kdo mislil ob prvem klicu na pomoč.

Osumljenec končal v pridržanju

Na kraju so policisti odvzeli prostost enemu od udeleženih, domačinu, kar že samo po sebi kaže na resnost situacije. Kaj natančno se je zgodilo med obema moškima, za zdaj ostaja nejasno, a jasno je, da so bile okoliščine dovolj resne za takojšnje ukrepanje. Kriminalisti so prevzeli preiskavo in zdaj podrobno preverjajo vse okoliščine dogodka, od prvih trenutkov spora do njegovega vrhunca, pri čemer je vsak detajl lahko ključen.

Sum poskusa uboja: zadeva postaja resna

Najbolj zaskrbljujoč del celotnega dogodka je dejstvo, da policija preiskuje sum poskusa uboja, kar pomeni, da ne gre zgolj za običajen pretep, temveč za dejanje, ki bi se lahko končalo tragično. Poleg tega preiskujejo tudi povzročitev lahke telesne poškodbe, kar dodatno potrjuje, da je bil konflikt intenziven in nevaren. V ozadju se zato porajajo številna vprašanja – kaj je pripeljalo do takšnega izbruha nasilja, ali je šlo za osebni spor ali nekaj, kar se je stopnjevalo že dlje časa?

Preiskava še poteka – odgovori šele prihajajo

Policija poudarja, da vsi postopki še potekajo, kar pomeni, da bo resnična slika dogodka znana šele v prihodnjih dneh. Z vsakim novim dokazom se lahko zgodba dodatno razjasni ali celo obrne v nepričakovano smer. Takšni primeri vedno pustijo sled – ne le pri udeleženih, temveč tudi v širši skupnosti, kjer se ljudje upravičeno sprašujejo, kako daleč lahko gredo spori med posamezniki. Postojna, ki sicer velja za mirno mesto, se je tako znašla v središču resnega kazenskega primera, ki odpira več vprašanj kot odgovorov.

Pripravil: I.M.

Vir: PU Koper, Facebook

V Dolenji vasi se je zgodil trenutek, ki ga domačini ne bodo pozabili. Dva šampiona, dva obraza slovenske pravljice – in sprejem, poln čustev. Kaj se zgodi, ko se junaki vrnejo domov?

Ko se junaki vrnejo tja, kjer se je vse začelo

V Dolenji vasi je bilo čutiti nekaj posebnega – ne le ponosa, ampak tudi tisto tiho, domačo toplino, ki jo razumejo le tisti, ki vedo, kaj pomeni “priti domov”. Domen in Nika Prevc sta se po sanjski sezoni vrnila med svoje, domačini pa so ju pričakali, kot se spodobi za najboljša na svetu. Prispela sta v slogu, s kočijo in vprego lipicancev ter celo spremstvom konjeniške policije, a kljub veličastnemu prihodu je bilo jasno: največ šteje tisto, kar ju čaka doma – mir, preprostost in običajno življenje.

Himna, aplavz in trenutki, ki ostanejo

Na prizorišču se je zbrala množica ljudi, ki je z glasnim aplavzom pozdravila svoja junaka, slovenska himna pa je dogodku dala še dodatno težo in simboliko. Ni šlo le za športni uspeh, šlo je za skupnost, ki stoji za njima in ju spremlja od začetkov. Tudi ljudje, ki so ju poznali že kot otroke, niso skrivali čustev – župnik Damjan Prošt je priznal, da tekem ni mogel vedno spremljati, a ju je, kot je dejal, “blagoslovil”, kar pove več kot katerakoli statistika.

Številke, ki jemljejo dih

Dosežki obeh skakalcev so skoraj neverjetni. Nika Prevc je osvojila že tretji zaporedni veliki kristalni globus, v sezoni pa zbrala kar 18 zmag in 28 uvrstitev na oder za zmagovalke, ob tem pa na olimpijskih igrah osvojila še komplet medalj – zlato, srebro in bron. Domen Prevc je v zadnjih 13 mesecih dosegel praktično vse, kar se je dalo: svetovni rekord v Planici, zmago na turneji štirih skakalnic, naslov olimpijskega prvaka, svetovnega prvaka v poletih ter veliki kristalni globus, s čimer je svojo sezono zapisal med najbolj popolne v zgodovini.

Več kot le šport: zgodba, ki presega rezultate

A tisto, kar najbolj izstopa, ni le zbirka medalj in rekordov, temveč zgodba, ki stoji za njima. Družina, ki diha s skoki, oče, ki še vedno poje v cerkvenem zboru, in otroci, ki so začeli na domačem dvorišču, danes pa pišejo zgodovino slovenskega športa. Ko sta Domen in Nika stala pred domačini, ni šlo več za rezultate, ampak za občutek, da lahko tudi iz majhnega kraja zraste nekaj izjemnega – in prav zato njuna vrnitev ni bila le slavje, temveč opomnik, da največje zgodbe vedno začnejo doma.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Kar je še včeraj veljalo za simbol poletnih noči na Jadranu, je danes le kup lesenih ostankov nad morjem. Noa Beach Club, eden najbolj znanih klubov v Evropi, je dobesedno izginil. Kaj se je zgodilo in kaj to pomeni za prihodnost Zrć?

Konec ene ere na Jadranu

Na plaži Zrće na otoku Pagu je zavladala tišina, kakršne tam že dolgo niso vajeni. Prostor, kjer so še pred kratkim odmevali ritmi svetovno znanih DJ-jev, je danes skoraj prazen, kot da bi nekdo ugasnil glasbo sredi vrhunca noči. Noa Beach Club – ime, ki je pomenilo zabavo, energijo in poletje – je porušen, za sabo pa pustil le še konstrukcijo in občutek, da se je nekaj velikega končalo.

Od svetovne slave do rušenja

Noa ni bil le še en klub, temveč ena ključnih točk evropske party scene. Od odprtja leta 2011 je zrasel v globalno prepoznavno destinacijo, ki je vsako poletje privabljala več sto tisoč obiskovalcev z vsega sveta. Uvrstil se je celo med deset najboljših klubov na svetu po izboru DJ Mag, kar je Zrće utrdilo kot “hrvaško Ibizo”. Zgrajen na lesenih platformah nad morjem je ponujal edinstveno izkušnjo, ki je mnogim ostala v spominu še dolgo po koncu poletja.

@dexterjonesibiza The demolition of @Noa Beach Club part 2 #nightclub #zrcebeach #fyp #noabeachclub #dancemusic ♬ original sound – dexterjonesibiza

Zakaj so ga porušili?

Razlog za rušenje ni povezan s padcem priljubljenosti, saj je bil klub na vrhuncu svoje moči. Po dostopnih informacijah gre za del širše akcije hrvaških oblasti, ki so se odločile odstraniti nelegalno zgrajene objekte na območju Zrć. Inšpekcija naj bi odredila rušenje več kot sto objektov brez ustreznih dovoljenj, med njimi pa se je znašel tudi Noa. Čeprav je bil simbol zabave, očitno ni imel urejenega pravnega statusa, kar je na koncu tehtnico prevesilo v smer rušenja.

Turizem v negotovosti

Dogajanje je že sprožilo val negotovosti v turistični in festivalski industriji. Organizatorji dogodkov, ki so leta gradili svojo ponudbo okoli tega prizorišča, se zdaj sprašujejo, kako naprej. Podobna usoda je doletela tudi Noa Glamping Resort, kar kaže, da gre za širšo in sistematično preobrazbo območja. V ozadju se sicer omenjajo novi, bolj regulirani projekti, vendar mnogi dvomijo, da bodo uspeli nadomestiti energijo in prepoznavnost, ki jo je imel Noa.

View this post on Instagram

A post shared by Hype TV HR (@hypetv.hr)

Zrće brez Noe – druga zgodba

Ko izgine simbol, se spremeni tudi občutek prostora. Zrće bodo verjetno ostale ena najbolj znanih zabaviščnih destinacij na Jadranu, a brez Noe ne bodo več enake. Morda prihaja bolj urejena prihodnost, a hkrati tudi bolj sterilna. Ostaja vprašanje: ali lahko nova vizija res nadomesti nekaj, kar je zaznamovalo celo generacijo obiskovalcev?

Pripravil: I.M.

Vir: Instagram, TikTok