Nekateri so potovali ure, a cilja niso dosegli. Planica 2026 je za mnoge ostala neizpolnjena izkušnja – zdaj organizator prvič javno odgovarja. Kaj to pomeni za obiskovalce?

Planica. Kraj, kjer se vsako leto pišejo zgodbe. A letos niso bile vse lepe. Za nekatere obiskovalce se je pot končala še preden so sploh videli skakalnico.

Dolga pot, ki se je končala pred vhodom

Organizatorji so priznali, da je bila pot do prizorišča za številne zahtevna. Prometni zastoji, gneča, organizacijski izzivi – vse to je povzročilo, da nekateri obiskovalci niso pravočasno prišli na dogodek. To ni le nevšečnost. To je razočaranje. Predstavljajte si: kupiš karto, načrtuješ dan, nato pa obstaneš na poti. In skoki se medtem že odvijajo.

Reklamacije? Da, a pod določenimi pogoji

Organizator je zdaj stopil korak naprej. Vsi, ki so kupili vstopnice prek Eventima, lahko oddajo reklamacijo. Postopek je jasen: poslati je treba kopijo vstopnice in kratek opis situacije na njihov e-naslov. Rok je 30 dni, odgovor pa obljubljajo najkasneje v sedmih delovnih dneh. A pomemben detajl ostaja – vsako vlogo bodo obravnavali individualno, kar pomeni, da avtomatskega vračila ni.

Zakaj vračilo ni samoumevno

Tu pridemo do ključnega vprašanja. Zakaj organizator ne vrača denarja vsem? Odgovor leži v zakonodaji. Dogodki, vezani na določen datum, praviloma ne omogočajo vračila kupnine, če se dogodka ne udeležiš – tudi če razlog ni povsem na tvoji strani. To marsikoga preseneti, a je realnost, ki jo organizator tudi jasno izpostavlja.

Kljub pravilom – obljuba razumevanja

In vendar je v sporočilu čutiti nekaj več. Organizatorji poudarjajo, da bodo vsako situacijo obravnavali z razumevanjem. Ne gre le za birokracijo, ampak za ljudi. To je pomembno, ker Planica ni le športni dogodek – je tradicija, čustvo, izkušnja, ki jo mnogi čakajo vse leto.

Bo Planica ostala nepozabna – ali grenka?

Za nekatere bo letošnja Planica ostala v spominu po rekordih in navdušenju. Za druge pa po zamujenem trenutku. Zdaj je žogica na strani organizatorjev. Kako bodo ravnali v posameznih primerih, bo pokazalo, ali bodo razočaranje uspeli vsaj delno popraviti. In vprašanje ostaja: ali lahko ena zamujena izkušnja zasenči čar Planice?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Letos se številnim zaposlenim ob pogledu na regres dobesedno smeji. Medtem ko je zakonski minimum 1.482 evrov, nekateri prejemajo skoraj še enkrat več. Kje so letos najbolj radodarni – in kaj to pomeni za preostale?

Banke letos razvajajo zaposlene

Če sodimo po številkah, so letos največji nasmeh pričarale prav banke. Zaposleni v OTP banki Slovenija so prejeli kar 2.830 evrov regresa, v NLB pa zelo podobnih 2.791 evrov. To niso več simbolične nagrade, temveč resni dodatki, ki lahko bistveno vplivajo na finančno sliko posameznika. A zgodba se tu ne konča, saj so podoben znesek izplačali tudi Telekom Slovenije, Sava Re in Generali – vsi okoli 2.790 evrov, kar jasno kaže na trend, da velika podjetja z dobički skušajo zadržati kader tudi z višjimi izplačili.

Industrija in dodatne nagrade: še več kot le regres

Posebno izstopa Goodyear Slovenija, kjer bo regres znašal 2.630 evrov, a prava zgodba se skriva v dodatkih. Napovedali so še 740 evrov zimskega regresa in dodatnih 500 evrov nagrade ob doseženih ciljih, kar pomeni, da lahko zaposleni v enem letu prejmejo več kot 3.800 evrov dodatkov. To pa že ni več le regres, temveč konkreten finančni bonus, ki kaže, kako pomembno postaja nagrajevanje zaposlenih v konkurenčnem okolju.

Trgovci nekoliko zadaj, a še vedno nad povprečjem

Trgovska podjetja letos sicer nekoliko zaostajajo za bankami, a številke ostajajo visoke. Lidl, Spar in Hofer bodo izplačali okroglih 2.000 evrov, tudi Jager napoveduje vsaj tak znesek, medtem ko bo Petrol izplačal 1.950 evrov, kar je manj kot lani. Pivovarna Laško Union ostaja pri 1.700 evrih, kar pomeni, da so razlike med podjetji očitne, a večina še vedno ostaja precej nad zakonskim minimumom.

Kaj pa javni sektor in upokojenci?

Javni uslužbenci bodo letos prejeli 1.630 evrov regresa, kar je nekoliko nad minimalno mejo, izplačilo pa jih čaka maja. Upokojenci bodo konec junija prejeli letni dodatek, pri čemer bodo tisti z najnižjimi pokojninami prejeli 470 evrov, znesek pa se bo za tiste z najvišjimi pokojninami znižal na 160 evrov, kar ponovno kaže na razlike med posameznimi skupinami.

Razlike, ki povedo več kot številke

Regres danes ni več le formalnost, temveč postaja signal, kako podjetje vrednoti svoje zaposlene. Višji zneski pomenijo več kot le denar – pomenijo tudi konkurenčnost, stabilnost in skrb za ljudi, zato se vedno bolj postavlja vprašanje, ali bodo podjetja, ki zaostajajo, lahko še dolgo zadrževala svoje kadre.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Novi mandat prinaša več kot le politično moč – prinaša tudi občutno višje plače in vrsto ugodnosti. Koliko v resnici zasluži poslanec in kaj vse mu pripada? Odgovori vas lahko presenetijo.

Višje plače že na začetku mandata

Ko se oblikuje nova sestava državnega zbora, se ne spreminjajo le politična razmerja – spreminjajo se tudi številke na plačilnih listah. Osnovna bruto plača poslanca, ki danes znaša nekaj več kot 4100 evrov, bo po novem presegla 4600 evrov. In to je šele začetek, saj naj bi se do leta 2028 povzpela nad 6300 evrov bruto mesečno. Tisti z dodatnimi funkcijami, kot so vodje poslanskih skupin ali predsedniki odborov, bodo prejemali še več, kar pomeni, da lahko v nekaj letih presežejo tudi 7800 evrov bruto. Gre za jasen signal, da politika postaja tudi finančno vse bolj privlačna.

Dodatki, ki hitro povečajo končni znesek

A osnovna plača je le del zgodbe. Poslanci prejemajo tudi mesečni pavšal za delo v volilni enoti, ki znaša od 500 do 800 evrov, in pokriva stroške terenskega dela, poti ter stikov z volivci. Poleg tega imajo na voljo sredstva za delovanje poslanske pisarne, izobraževanja in nadomestilo za ločeno življenje, ki znaša dobrih 177 evrov mesečno. Ko se vsi ti dodatki seštejejo, končni mesečni prihodki hitro presežejo zneske, ki jih večina zaposlenih v Sloveniji nikoli ne doseže.

Stanovanja v Ljubljani po “dostopni” ceni

Posebno zanimanje vedno vzbudijo službena stanovanja. Državni zbor jih ima na voljo 49, najemnine pa so presenetljivo nizke – od približno 120 do 400 evrov mesečno. To pomeni, da lahko poslanec za stanovanje v Ljubljani plačuje bistveno manj kot na prostem trgu. Za primer: za stanovanje, veliko okoli 65 kvadratnih metrov, nekateri plačujejo približno 400 evrov, kar je za prestolnico izjemno ugodno. Ni čudno, da so ta stanovanja med najbolj zaželenimi ugodnostmi.

Avtomobili, telefoni in še več

Ugodnosti se tu ne končajo. Poslanci imajo na voljo tudi službena vozila, telefone in računalnike. Stroški mobilne telefonije so kriti do 600 evrov letno, pri vodilnih funkcijah še več, predsednik državnega zbora pa ima celo vozilo z voznikom. Dodajmo še 40 dni dopusta, parkirna mesta v središču Ljubljane in možnost nadomestila po koncu mandata, ki lahko doseže 80 odstotkov plače tudi do enega leta. Tak paket ugodnosti postavlja poslansko funkcijo v povsem drugačno luč.

Politika kot kariera ali privilegij?

Ob vseh teh številkah se poraja vprašanje, ali je poslanska funkcija še vedno predvsem odgovornost ali postaja vse bolj tudi privilegij. Dejstvo je, da kombinacija plače, dodatkov in materialnih pravic ustvarja precej udoben položaj. A hkrati gre za eno najodgovornejših funkcij v državi, kjer odločitve vplivajo na življenja vseh državljanov. In prav tu se razprava vedno znova vrača na isto točko – ali so te ugodnosti upravičene z odgovornostjo, ki jo poslanci nosijo?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Državni zbor

Ko večina še spi, nekdo že piše sporočila. In prav ta navada je razkrila simpatično plat Martina Goloba, ki je v studiu povzročila val smeha. Zakaj vstaja tako zgodaj? Odgovor je presenetil – in navdušil.

Oddaja Dnevna soba na TV Slovenija je tokrat postregla z nečim, kar gledalci obožujejo – pristno iskrenostjo, humorjem in drobnimi življenjskimi trenutki, ki jih vsi prepoznamo. Ko sta se v studiu srečala župnik Martin Golob in radijski voditelj Denis Avdić, je hitro postalo jasno, da bo pogovor vse prej kot običajen.

Sporočila ob 4. uri – kdo sploh to počne?

Denis Avdić je brez zadržkov razkril zanimivo navado svojega prijatelja. “On meni zjutraj piše, jaz komaj vstanem, grem v kopalnico in imam prvo njegovo sporočilo ob štirih,” je povedal in sprožil prvi val smeha. Voditeljica Bernarda Žarn je ob tem hudomušno pripomnila, da je njegova žena verjetno kar vesela, da mu tako zgodaj piše “gospod Martin” in ne kakšna druga “Martina”. Studio se je sprostil – in gledalci z njim.

Jutranji mir, ki ga mnogi pogrešajo

Golob pa ni ostal dolžan odgovora. Pojasnil je, da zgodnje jutro zanj ni naključje, ampak izbira. Takrat je mir. Brez hrupa, brez obveznosti, brez motenj. Čas, ko lahko začne dan po svoje. Prav v teh urah se pogosto začne tudi njihova komunikacija – v pogovor se namreč vključi še tretji prijatelj. In ravno to je voditeljico najbolj zanimalo: kaj si sploh pišejo ob takšni uri?

Odgovor, ki je nasmejal vse

Golobov odgovor je bil preprost, a zadetek v polno. “Po navadi smo hvaležni – še dobro, da si vstal, saj veš, koliko jih ni,” je dejal. Tišina za sekundo. Nato pa smeh. Tisti iskren, sproščen, nalezljiv. Avdić je priznal, da si v teh zgodnjih pogovorih pogosto izmenjujejo tudi šale, kar doda še dodatno plast prijateljstva.

Ni prvič, da je nasmejal Slovenijo

To ni bil edini trenutek, ki je odmeval. Gledalci se še vedno spominjajo njegove pripovedi o srečanju s policisti na Ljubljanskem barju, kjer je poleg kazni dobil še “posebno pokoro”. Golob ima očitno dar – zna iz vsakdanjih situacij ustvariti zgodbe, ki ljudi povežejo. In prav to je tisto, kar danes tako pogosto pogrešamo.

Preproste stvari, ki ostanejo

V času, ko nas preplavljajo velike zgodbe, politične napetosti in vsakodnevni stres, je včasih dovolj nekaj tako preprostega – kot sporočilo ob 4. uri zjutraj. Morda ne zaradi vsebine, ampak zaradi občutka. Ker nas spomni, da smo tu. Da smo budni. In da se še vedno lahko nasmejimo.

Pripravil: I.M.

Vir: YouTube

»To ni mnenje, to je realnost.« Besede odvetnika Klemna Goloba zarežejo naravnost v bistvo razprave o kanalu C0. Projekt, ki naj bi rešil kanalizacijo, je postal vprašanje, ki zadeva nekaj veliko bolj osnovnega – vodo, ki jo pijemo.

Projekt za milijone, ki odpira največje vprašanje

Kanal C0 ni majhna investicija. Gre za del več kot 100 milijonov evrov vrednega sistema, ki naj bi povezal več občin z osrednjo čistilno napravo v Ljubljani in zmanjšal število greznic, ki že danes predstavljajo okoljsko tveganje. Na prvi pogled gre za logičen korak naprej – bolj urejen sistem, manj neposrednih izpustov v okolje. A resnična dilema se začne tam, kjer poteka njegova trasa. Del kanala namreč poteka čez vodovarstveno območje Ljubljanskega polja, kjer leži glavni vodonosnik za več kot 300.000 prebivalcev. In prav to dejstvo je sprožilo eno najostrejših razprav v zadnjih letih.

“Prej ali slej pride do puščanja”

Odvetnik Klemen Golob pri tem ne izbira besed. »Pri projektu kanal C0 govorimo o kanalizaciji, ki poteka čez najstrožje vodovarstveno območje Ljubljane. In dejstvo je: nobena kanalizacija ne more biti absolutno neprepustna. Prej ali slej pride do puščanja,« opozarja. Njegova izjava ne temelji na političnem stališču, temveč na tehnični realnosti. Cevovodi se starajo, spoji popuščajo, materiali se obrabljajo. Vprašanje torej ni, ali lahko pride do napake, temveč kdaj. In če se to zgodi ravno nad vodonosnikom, posledice niso več lokalne – lahko postanejo sistemske.

Stroka opozarja, da tveganje ni zanemarljivo

Golob ni edini, ki opozarja na nevarnosti. Del strokovne javnosti, vključno z zdravniki in hidrogeologi, je že večkrat izpostavil, da takšna infrastruktura nad ključnim virom pitne vode pomeni trajno tveganje za mikrobiološko in kemično onesnaženje. Vodonosnik Ljubljanskega polja ni le pomemben – je praktično nenadomestljiv. Onesnaženje bi lahko imelo dolgotrajne ali celo nepopravljive posledice. Prav zato obstajajo strogi režimi varovanja in postopki presoje vplivov na okolje, ki naj bi takšne scenarije preprečili.

»Dejstvo je, da bo to puščalo. To ni neka izmišljotina. Mislim, da ni strokovnjaka v Sloveniji, ki bi se podpisal pod to, da kanalizacija (drekovod) nad to čisto pitno vodo ne bo imela vpliva na okolje oziroma na to čisto vodo, ki jo zdaj Ljubljana uživa.« Klemen Golob v… pic.twitter.com/pe2klG90Qh

— Domovina (@Domovina_je) April 5, 2026

“Takšna gradnja ne bi smela biti dovoljena”

Golob zato opozarja še ostreje: »Prepričan sem, da ni strokovnjaka v Sloveniji, ki bi podpisal, da kanal C0 nad vodonosnikom nima vpliva na okolje. Takšna gradnja na vodovarstvenem območju preprosto ne bi smela biti dovoljena.« Po njegovem mnenju bi morala biti odločitev jasna že na ravni osnovnega načela previdnosti – če obstaja tveganje za pitno vodo, potem tveganja ne bi smeli sprejeti.

Argumenti na drugi strani: brez kanala bi bilo lahko še slabše

A zgodba nima le ene plati. Zagovorniki projekta poudarjajo, da kanal C0 dolgoročno zmanjšuje onesnaženje, saj nadomešča zastarele in pogosto slabo vzdrževane greznice. Te že danes predstavljajo realno grožnjo podtalnici. Poleg tega naj bi bil sistem dodatno zaščiten z modernimi tehničnimi rešitvami, ki zmanjšujejo možnost izpustov. V njihovih očeh je torej projekt del rešitve, ne problema.

Vprašanje, ki ostaja odprto

In prav tu se razprava zatakne. Na eni strani nujna infrastruktura, ki obljublja izboljšanje. Na drugi strani tveganje, ki ga ni mogoče popolnoma izključiti. Ko govorimo o pitni vodi, pa tudi najmanjša verjetnost dobi drugačno težo. Golobove besede zato ostajajo v zraku kot opozorilo: če enkrat pride do napake, ne bo več pomembno, kdo je imel prav – ampak zakaj smo tveganje sploh sprejeli.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Ko se je zdelo, da smo v kolesarstvu videli že vse, je Tadej Pogačar znova premaknil meje mogočega. Njegova zmaga na Dirki po Flandriji ni bila le še ena v nizu – bila je zgodovina. In to takšna, ki je niso zapisali niti največji.

Ko napade, se dirka razbije

Tadej Pogačar ne dirka – on razkraja konkurenco. Na kratkih, strmih vzponih Flandrije je znova uporabil svoj prepoznavni recept, z brutalnimi pospeševanji, ki jih tekmeci preprosto ne zdržijo. Eden za drugim so odpadali – Pedersen, van Aert, Evenepoel – kot bi gledali počasno razpadanje elite. Ko sta na čelu ostala le še dva, Pogačar in Mathieu van der Poel, je bilo jasno, da gledamo dvoboj titanov, ki sta si v zadnjih letih razdelila skoraj vse največje dirke.

Trenutek, ko se je vse odločilo

Odločitev je padla tam, kjer se pogosto – na znamenitem Oude Kwaremontu. Pogačar je napadel z odločnostjo, ki ne dopušča dvoma. Van der Poel je poskusil, a ni šlo. Razlika se je začela odpirati, najprej komaj opazno, potem neustavljivo. V tistem trenutku dirka ni bila več odprta – bila je odločena. Sledil je le še dolg, napet kronometer do cilja, kjer je Slovenec svojo prednost mirno povečeval. Vse je delovalo znano, skoraj že videno, a hkrati večje kot kadarkoli prej.

Štiri zapored – podvig brez primere

S tretjo zmago na Flandriji se je Pogačar postavil ob bok legendam, a hkrati stopil še korak dlje. Uspelo mu je nekaj, kar v 134 letih ni uspelo še nikomur – štirje zaporedni spomeniki. Tudi Eddy Merckx, ime, ki je sinonim za kolesarsko popolnost, tega ni dosegel. Pogačar pa je. In ob tem še kot drugi v zgodovini dobil Milano–Sanremo in Flandrijo v isti sezoni. To ni več le niz zmag, to je nova definicija dominacije.

Zdaj lovi še nekaj, kar se zdi nemogoče

S skupno 12 spomeniki je zdaj sam na drugem mestu večne lestvice, pred njim je le še Merckx z 19 zmagami. A že naslednja dirka prinaša novo priložnost za zgodovino – Pariz–Roubaix. Če zmaga še tam, bo postal šele četrti kolesar v zgodovini, ki je osvojil vseh pet spomenikov. In vprašanje, ki se je še pred kratkim zdelo skoraj neresno, danes zveni povsem drugače: ali lahko osvoji vseh pet v eni sezoni?

Ko se sezona šele zares začne

Tri dirke, tri zmage – Strade Bianche, Milano–Sanremo, Dirka po Flandriji. Za večino kolesarjev dosežek kariere, za Pogačarja pa šele uvod v sezono. In prav v tem je bistvo njegove veličine – ne le v tem, da zmaguje, temveč kako in kdaj to počne. Svet kolesarstva zato ne čaka več odgovora, ali bo zmagal. Zdaj se sprašuje le še, koliko zgodovine bo še napisal.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, UCI

Ko večina ob prazniku zapre vrata in ulice utihnejo, se v eni vasi prižge luč. Jutri boste lahko tam še vedno kupili kruh, mleko ali preprosto občutek, da niste sami. Market pri Sebastjanu v Dolenji Nemški vasi znova odpira, ko drugi počivajo. In prav zato postaja nekaj posebnega.

Ko prazniki prinesejo tišino – a tudi prazne police

Prazniki imajo svoj čar. Manj hitenja, več časa za bližnje, počasnejši ritem. A hkrati prinesejo tudi tisti znani trenutek: ko zmanjka kruha, ko ugotovimo, da v hladilniku ni več mleka, in ko se vprašamo – kam sploh lahko še gremo? V Sloveniji večina trgovin ob praznikih ostane zaprtih, saj zakon to praviloma omejuje . In prav zato vsaka izjema toliko bolj izstopa.

Jutri odprto – ko drugi zapirajo

V Dolenji Nemški vasi je odgovor jasen. Market pri Sebastjanu bo tudi jutri odprl svoja vrata. Po razpoložljivih podatkih bo trgovina odprta dopoldne, približno od 7.00 do 13.00 . Ni dolgih vrst, ni nakupovalne evforije. Le preprosta možnost, da ljudje opravijo nujne stvari – brez stresa, brez dolgih voženj in brez občutka, da so odrezani od sveta.

Majhna trgovina, ki razume ljudi

Takšne trgovine niso le prostor za nakup. So del kraja. Prostor, kjer se ljudje poznajo, kjer se ustaviš za kratek pogovor in kjer prodajalec ve, kaj običajno vzameš. Market pri Sebastjanu ima prav to prednost – občutek domačnosti. Ni le trgovina, ampak del skupnosti. In ko ostane odprta tudi ob praznikih, to pomeni več kot le poslovno odločitev.

Odločitev, ki ni samoumevna

Odpreti trgovino na praznik ni nekaj, kar bi bilo nujno. Je odločitev. Zavestna poteza, da nekdo stopi korak naprej in reče: »Mi bomo tu.« In prav zato takšne zgodbe odmevajo. Ker niso samoumevne. Ker kažejo, da nekdo razume vsakdan ljudi – tudi takrat, ko večina počiva.

Občutek, da nekdo misli nate

Za nekoga bo to jutri le hiter skok po kruh. Za drugega rešitev za kosilo. Za tretjega pa nekaj več – občutek, da v kraju obstaja prostor, kjer se vrata ne zaprejo takoj, ko nastopi praznik. In včasih je ravno to tisto, kar šteje. Da veš, da nekje luč ostaja prižgana.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Na veliko noč se je poslovil človek, ki je zaznamoval slovensko politiko, znanost in diplomacijo. Anton Bebler ni bil le profesor – bil je graditelj sistema, ki ga poznamo danes.

Od Moskve do Ljubljane: življenje med svetovi

Anton Bebler se je rodil leta 1937 v Moskvi, v času, ko je bila Evropa na pragu velikih prelomov. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje v Sovjetski zvezi, a ga je pot kasneje vodila nazaj v Slovenijo. Študiral je v Ljubljani in Beogradu, znanje pa poglabljal še v ZDA, Franciji in Veliki Britaniji. Njegova akademska pot ni bila običajna – bila je široka, mednarodna in izjemno ambiciozna. Že zgodaj se je posvetil raziskovanju političnih sistemov in vlogi vojske, kar ga je postavilo med vodilne strokovnjake na tem področju.

Utemeljitelj obramboslovja v Sloveniji

Leta 1975 je postal ustanovni predstojnik katedre za obramboslovje na takratni FSPN, današnji FDV. To ni bila le nova študijska smer – bil je začetek celotne znanstvene discipline v Sloveniji. Bebler je s svojim delom postavil temelje, na katerih še danes stojijo generacije študentov. Objavil je številna dela doma in v tujini ter aktivno sodeloval v mednarodnih organizacijah. Njegovo ime je bilo prepoznavno tudi zunaj meja države.

Diplomat v ključnih trenutkih države

Po osamosvojitvi Slovenije je prevzel eno najpomembnejših nalog – postal je prvi stalni predstavnik Slovenije pri Združenih narodih v Ženevi. To ni bila le funkcija, temveč odgovornost v času, ko se je država šele uveljavljala na svetovnem prizorišču. Sodeloval je pri mednarodnih pogajanjih za nekdanjo Jugoslavijo in vodil procese za vključitev Slovenije v Svetovno trgovinsko organizacijo. Njegova vloga pri oblikovanju zunanjepolitične podobe države je bila ključna.

Politika, Evropa in jasna stališča

Bebler ni ostal le v akademskem svetu. Aktivno je sodeloval tudi v politiki in javnih razpravah. Bil je med glasnejšimi zagovorniki vstopa Slovenije v Evropsko unijo in Nato. Leta 2002 je kandidiral tudi za predsednika republike. Vodstvo različnih organizacij, od Atlantskega sveta do Slovenske izseljenske matice, kaže na njegovo širino in vpliv.

Odhod, ki pušča sled

Umrl je v 90. letu starosti, po dolgotrajni bolezni, v krogu svojih najbližjih. Za njim ostaja bogata zapuščina – ne le v knjigah in funkcijah, temveč v idejah, ki so oblikovale državo. Ko se poslavljajo takšni ljudje, se nehote vprašamo: kdo danes nosi to težo znanja, izkušenj in vizije naprej?

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, STA

Na prvi pogled nič posebnega – parkirišče ob avtocesti. A od danes naprej tam čas teče drugače. Štiri ure in niti minute več. Če zamudite? Sledi kazen, ki je ne boste pozabili.

Mariborčani in vsi, ki se pogosto vozijo po štajerski avtocesti, bodo morali odslej precej bolj paziti na uro. Družba za avtoceste Republike Slovenije (DARS) je namreč uvedla novo pravilo, ki neposredno vpliva na vsakdan voznikov. Na počivališčih Maribor vzhod in Maribor zahod od danes velja jasna omejitev: vozilo lahko parkirate največ štiri ure. Ne pet, ne “samo še malo”. Štiri. Signalizacija je že postavljena, pravila pa stopijo v veljavo brez prehodnega obdobja, kar pomeni, da bodo nadzori sledili takoj – in kazni prav tako.

Štiri ure – in konec. Brez izjem

Marsikdo se bo vprašal: zakaj ravno zdaj? Odgovor se skriva v praksi zadnjih let, ko so se parkirišča pogosto spreminjala v dolgotrajna parkirišča za tovornjake, kombije ali celo osebna vozila. Takšna zasedenost je povzročala težave voznikom na poti, ki so potrebovali kratek postanek. Nova omejitev naj bi to spremenila in zagotovila večjo pretočnost ter dostopnost parkirnih mest za vse.

Ne gre samo za Maribor

Če mislite, da gre za izoliran ukrep – ne. Podobna omejitev že velja na počivališčih Dobrenje vzhod in zahod pri Pesnici, kjer so jo uvedli že leta 2023. Zdaj se sistem širi in postaja očitno, da gre za širšo strategijo urejanja prometa na avtocestnih počivališčih. Cilj je jasen: več reda, manj zlorab in boljša izkušnja za voznike, ki se ustavijo le za kratek oddih.

Kaj to pomeni za voznike?

Če pogosto uporabljate ta počivališča za daljše postanke, malico ali celo čakanje, boste morali prilagoditi svoje navade. Štiri ure minejo hitreje, kot si mislimo, še posebej na daljših poteh ali ob nepredvidenih zamudah. Prav tu se skriva past – če čas presežete, vas lahko doleti kazen, ki je ne boste zlahka spregledali. DARS sicer ni v vseh primerih javno razkril točnih zneskov, a opozorilo je jasno: nadzor bo in kršitve bodo sankcionirane.

Med redom in kaznijo

Na papirju gre za logičen ukrep. Več reda, več prostih mest in manj zasedenih parkirišč. A med vozniki se že pojavljajo pomisleki, predvsem pri tistih, ki so od počivališč odvisni – na primer poklicni vozniki. Bo omejitev res prinesla red ali zgolj dodatne težave? Za zdaj ostaja jasno le eno: ko boste naslednjič parkirali, poglejte na uro. Lahko vam prihrani precej denarja in še več slabe volje.

Pripravil: I.M.

Vir: Občina Maribor, DARS

V enem samem odgovoru je Zoran Stevanović razburkal politično sceno in odprl vprašanje, ki visi v zraku: kdo danes sploh še narekuje tempo slovenske politike? In kdo ga izgublja?

Ena izjava, ki je zadela v živo

Ko je Zoran Stevanović v oddaji Odmevi brez ovinkarjenja odvrnil: »Komu mar, kaj skrbi Luko Mesca,« ni šlo zgolj za še eno politično provokacijo. Bil je trenutek, ki je presegel običajno televizijsko izmenjavo besed. Kratek, oster in brezkompromisen odgovor je zarezal v samo jedro razmerij moči na levem političnem polu. Še bolj zanimivo pa je, da se je enako vprašanje pojavilo tudi v oddaji 24UR Zvečer – isti večer, skoraj identično. Naključje? Morda. A mnogim se je zdelo, kot da se v ozadju odvija usklajen poskus ustvarjanja znanega narativa: strah pred Janšo.

Resni.ca kot novi igralec na tehtnici

Na volitvah 22. marca 2026 je Resni.ca presenetila s 5,5 odstotka glasov in petimi mandati. Ni veliko – a ravno dovolj, da lahko vpliva na razmerja v državnem zboru. Stevanović je pred volitvami jasno povedal, da ne bo vstopil ne v vlado Roberta Goloba ne v vlado Janeza Janše. In prav tu nastane napetost. Če ne igra po ustaljenih pravilih, če ne reagira na klasične sprožilce, potem odpove tudi strategija, na katero so mnogi stavili leta. Njegov odgovor Mesecu je bil zato več kot osebna kritika – bil je signal, da se politična igra spreminja.

Levica pod pritiskom lastnih rezultatov

Levica, ki je v zadnjih letih soustvarjala vlado, se danes sooča z očitki o neučinkovitosti. Dolgotrajna oskrba, socialna politika, medijska zakonodaja – teme, kjer so pričakovanja presegla rezultate. Kljub temu ostaja prisotna v medijih in javnem prostoru, kar pri delu javnosti vzbuja vprašanja o realni podpori. V tem kontekstu Stevanovićeva izjava deluje kot ogledalo. Ne le za Mesca, ampak za širši politični prostor. Kdo ima danes dejansko težo? In kdo jo ohranja predvsem s pomočjo medijske pozornosti?

Čista desetka za ta odgovor.
👏👏👏 pic.twitter.com/goOmmaY3jl

— Edvard Kadič (@EdvardKadic) April 3, 2026

Nova dinamika ali le trenutek?

Slovenska politika očitno vstopa v novo fazo. Mlajši volivci se premikajo, nove povezave nastajajo, stare strategije pa izgubljajo ostrino. Stevanović je s svojo neposrednostjo pokazal, da obstaja prostor za drugačen slog – manj taktiziranja, več jasnosti. Vprašanje pa ostaja: je to začetek resničnega premika ali le še en glasen trenutek v dolgi zgodbi slovenske politike?

Pripravil: I.M.

VIr: Omrežje X, TikTok