»To ni mnenje, to je realnost.« Besede odvetnika Klemna Goloba zarežejo naravnost v bistvo razprave o kanalu C0. Projekt, ki naj bi rešil kanalizacijo, je postal vprašanje, ki zadeva nekaj veliko bolj osnovnega – vodo, ki jo pijemo.

Projekt za milijone, ki odpira največje vprašanje

Kanal C0 ni majhna investicija. Gre za del več kot 100 milijonov evrov vrednega sistema, ki naj bi povezal več občin z osrednjo čistilno napravo v Ljubljani in zmanjšal število greznic, ki že danes predstavljajo okoljsko tveganje. Na prvi pogled gre za logičen korak naprej – bolj urejen sistem, manj neposrednih izpustov v okolje. A resnična dilema se začne tam, kjer poteka njegova trasa. Del kanala namreč poteka čez vodovarstveno območje Ljubljanskega polja, kjer leži glavni vodonosnik za več kot 300.000 prebivalcev. In prav to dejstvo je sprožilo eno najostrejših razprav v zadnjih letih.

“Prej ali slej pride do puščanja”

Odvetnik Klemen Golob pri tem ne izbira besed. »Pri projektu kanal C0 govorimo o kanalizaciji, ki poteka čez najstrožje vodovarstveno območje Ljubljane. In dejstvo je: nobena kanalizacija ne more biti absolutno neprepustna. Prej ali slej pride do puščanja,« opozarja. Njegova izjava ne temelji na političnem stališču, temveč na tehnični realnosti. Cevovodi se starajo, spoji popuščajo, materiali se obrabljajo. Vprašanje torej ni, ali lahko pride do napake, temveč kdaj. In če se to zgodi ravno nad vodonosnikom, posledice niso več lokalne – lahko postanejo sistemske.

Stroka opozarja, da tveganje ni zanemarljivo

Golob ni edini, ki opozarja na nevarnosti. Del strokovne javnosti, vključno z zdravniki in hidrogeologi, je že večkrat izpostavil, da takšna infrastruktura nad ključnim virom pitne vode pomeni trajno tveganje za mikrobiološko in kemično onesnaženje. Vodonosnik Ljubljanskega polja ni le pomemben – je praktično nenadomestljiv. Onesnaženje bi lahko imelo dolgotrajne ali celo nepopravljive posledice. Prav zato obstajajo strogi režimi varovanja in postopki presoje vplivov na okolje, ki naj bi takšne scenarije preprečili.

»Dejstvo je, da bo to puščalo. To ni neka izmišljotina. Mislim, da ni strokovnjaka v Sloveniji, ki bi se podpisal pod to, da kanalizacija (drekovod) nad to čisto pitno vodo ne bo imela vpliva na okolje oziroma na to čisto vodo, ki jo zdaj Ljubljana uživa.« Klemen Golob v… pic.twitter.com/pe2klG90Qh

— Domovina (@Domovina_je) April 5, 2026

“Takšna gradnja ne bi smela biti dovoljena”

Golob zato opozarja še ostreje: »Prepričan sem, da ni strokovnjaka v Sloveniji, ki bi podpisal, da kanal C0 nad vodonosnikom nima vpliva na okolje. Takšna gradnja na vodovarstvenem območju preprosto ne bi smela biti dovoljena.« Po njegovem mnenju bi morala biti odločitev jasna že na ravni osnovnega načela previdnosti – če obstaja tveganje za pitno vodo, potem tveganja ne bi smeli sprejeti.

Argumenti na drugi strani: brez kanala bi bilo lahko še slabše

A zgodba nima le ene plati. Zagovorniki projekta poudarjajo, da kanal C0 dolgoročno zmanjšuje onesnaženje, saj nadomešča zastarele in pogosto slabo vzdrževane greznice. Te že danes predstavljajo realno grožnjo podtalnici. Poleg tega naj bi bil sistem dodatno zaščiten z modernimi tehničnimi rešitvami, ki zmanjšujejo možnost izpustov. V njihovih očeh je torej projekt del rešitve, ne problema.

Vprašanje, ki ostaja odprto

In prav tu se razprava zatakne. Na eni strani nujna infrastruktura, ki obljublja izboljšanje. Na drugi strani tveganje, ki ga ni mogoče popolnoma izključiti. Ko govorimo o pitni vodi, pa tudi najmanjša verjetnost dobi drugačno težo. Golobove besede zato ostajajo v zraku kot opozorilo: če enkrat pride do napake, ne bo več pomembno, kdo je imel prav – ampak zakaj smo tveganje sploh sprejeli.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Ko se je zdelo, da smo v kolesarstvu videli že vse, je Tadej Pogačar znova premaknil meje mogočega. Njegova zmaga na Dirki po Flandriji ni bila le še ena v nizu – bila je zgodovina. In to takšna, ki je niso zapisali niti največji.

Ko napade, se dirka razbije

Tadej Pogačar ne dirka – on razkraja konkurenco. Na kratkih, strmih vzponih Flandrije je znova uporabil svoj prepoznavni recept, z brutalnimi pospeševanji, ki jih tekmeci preprosto ne zdržijo. Eden za drugim so odpadali – Pedersen, van Aert, Evenepoel – kot bi gledali počasno razpadanje elite. Ko sta na čelu ostala le še dva, Pogačar in Mathieu van der Poel, je bilo jasno, da gledamo dvoboj titanov, ki sta si v zadnjih letih razdelila skoraj vse največje dirke.

Trenutek, ko se je vse odločilo

Odločitev je padla tam, kjer se pogosto – na znamenitem Oude Kwaremontu. Pogačar je napadel z odločnostjo, ki ne dopušča dvoma. Van der Poel je poskusil, a ni šlo. Razlika se je začela odpirati, najprej komaj opazno, potem neustavljivo. V tistem trenutku dirka ni bila več odprta – bila je odločena. Sledil je le še dolg, napet kronometer do cilja, kjer je Slovenec svojo prednost mirno povečeval. Vse je delovalo znano, skoraj že videno, a hkrati večje kot kadarkoli prej.

Štiri zapored – podvig brez primere

S tretjo zmago na Flandriji se je Pogačar postavil ob bok legendam, a hkrati stopil še korak dlje. Uspelo mu je nekaj, kar v 134 letih ni uspelo še nikomur – štirje zaporedni spomeniki. Tudi Eddy Merckx, ime, ki je sinonim za kolesarsko popolnost, tega ni dosegel. Pogačar pa je. In ob tem še kot drugi v zgodovini dobil Milano–Sanremo in Flandrijo v isti sezoni. To ni več le niz zmag, to je nova definicija dominacije.

Zdaj lovi še nekaj, kar se zdi nemogoče

S skupno 12 spomeniki je zdaj sam na drugem mestu večne lestvice, pred njim je le še Merckx z 19 zmagami. A že naslednja dirka prinaša novo priložnost za zgodovino – Pariz–Roubaix. Če zmaga še tam, bo postal šele četrti kolesar v zgodovini, ki je osvojil vseh pet spomenikov. In vprašanje, ki se je še pred kratkim zdelo skoraj neresno, danes zveni povsem drugače: ali lahko osvoji vseh pet v eni sezoni?

Ko se sezona šele zares začne

Tri dirke, tri zmage – Strade Bianche, Milano–Sanremo, Dirka po Flandriji. Za večino kolesarjev dosežek kariere, za Pogačarja pa šele uvod v sezono. In prav v tem je bistvo njegove veličine – ne le v tem, da zmaguje, temveč kako in kdaj to počne. Svet kolesarstva zato ne čaka več odgovora, ali bo zmagal. Zdaj se sprašuje le še, koliko zgodovine bo še napisal.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, UCI

Ko večina ob prazniku zapre vrata in ulice utihnejo, se v eni vasi prižge luč. Jutri boste lahko tam še vedno kupili kruh, mleko ali preprosto občutek, da niste sami. Market pri Sebastjanu v Dolenji Nemški vasi znova odpira, ko drugi počivajo. In prav zato postaja nekaj posebnega.

Ko prazniki prinesejo tišino – a tudi prazne police

Prazniki imajo svoj čar. Manj hitenja, več časa za bližnje, počasnejši ritem. A hkrati prinesejo tudi tisti znani trenutek: ko zmanjka kruha, ko ugotovimo, da v hladilniku ni več mleka, in ko se vprašamo – kam sploh lahko še gremo? V Sloveniji večina trgovin ob praznikih ostane zaprtih, saj zakon to praviloma omejuje . In prav zato vsaka izjema toliko bolj izstopa.

Jutri odprto – ko drugi zapirajo

V Dolenji Nemški vasi je odgovor jasen. Market pri Sebastjanu bo tudi jutri odprl svoja vrata. Po razpoložljivih podatkih bo trgovina odprta dopoldne, približno od 7.00 do 13.00 . Ni dolgih vrst, ni nakupovalne evforije. Le preprosta možnost, da ljudje opravijo nujne stvari – brez stresa, brez dolgih voženj in brez občutka, da so odrezani od sveta.

Majhna trgovina, ki razume ljudi

Takšne trgovine niso le prostor za nakup. So del kraja. Prostor, kjer se ljudje poznajo, kjer se ustaviš za kratek pogovor in kjer prodajalec ve, kaj običajno vzameš. Market pri Sebastjanu ima prav to prednost – občutek domačnosti. Ni le trgovina, ampak del skupnosti. In ko ostane odprta tudi ob praznikih, to pomeni več kot le poslovno odločitev.

Odločitev, ki ni samoumevna

Odpreti trgovino na praznik ni nekaj, kar bi bilo nujno. Je odločitev. Zavestna poteza, da nekdo stopi korak naprej in reče: »Mi bomo tu.« In prav zato takšne zgodbe odmevajo. Ker niso samoumevne. Ker kažejo, da nekdo razume vsakdan ljudi – tudi takrat, ko večina počiva.

Občutek, da nekdo misli nate

Za nekoga bo to jutri le hiter skok po kruh. Za drugega rešitev za kosilo. Za tretjega pa nekaj več – občutek, da v kraju obstaja prostor, kjer se vrata ne zaprejo takoj, ko nastopi praznik. In včasih je ravno to tisto, kar šteje. Da veš, da nekje luč ostaja prižgana.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Na veliko noč se je poslovil človek, ki je zaznamoval slovensko politiko, znanost in diplomacijo. Anton Bebler ni bil le profesor – bil je graditelj sistema, ki ga poznamo danes.

Od Moskve do Ljubljane: življenje med svetovi

Anton Bebler se je rodil leta 1937 v Moskvi, v času, ko je bila Evropa na pragu velikih prelomov. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje v Sovjetski zvezi, a ga je pot kasneje vodila nazaj v Slovenijo. Študiral je v Ljubljani in Beogradu, znanje pa poglabljal še v ZDA, Franciji in Veliki Britaniji. Njegova akademska pot ni bila običajna – bila je široka, mednarodna in izjemno ambiciozna. Že zgodaj se je posvetil raziskovanju političnih sistemov in vlogi vojske, kar ga je postavilo med vodilne strokovnjake na tem področju.

Utemeljitelj obramboslovja v Sloveniji

Leta 1975 je postal ustanovni predstojnik katedre za obramboslovje na takratni FSPN, današnji FDV. To ni bila le nova študijska smer – bil je začetek celotne znanstvene discipline v Sloveniji. Bebler je s svojim delom postavil temelje, na katerih še danes stojijo generacije študentov. Objavil je številna dela doma in v tujini ter aktivno sodeloval v mednarodnih organizacijah. Njegovo ime je bilo prepoznavno tudi zunaj meja države.

Diplomat v ključnih trenutkih države

Po osamosvojitvi Slovenije je prevzel eno najpomembnejših nalog – postal je prvi stalni predstavnik Slovenije pri Združenih narodih v Ženevi. To ni bila le funkcija, temveč odgovornost v času, ko se je država šele uveljavljala na svetovnem prizorišču. Sodeloval je pri mednarodnih pogajanjih za nekdanjo Jugoslavijo in vodil procese za vključitev Slovenije v Svetovno trgovinsko organizacijo. Njegova vloga pri oblikovanju zunanjepolitične podobe države je bila ključna.

Politika, Evropa in jasna stališča

Bebler ni ostal le v akademskem svetu. Aktivno je sodeloval tudi v politiki in javnih razpravah. Bil je med glasnejšimi zagovorniki vstopa Slovenije v Evropsko unijo in Nato. Leta 2002 je kandidiral tudi za predsednika republike. Vodstvo različnih organizacij, od Atlantskega sveta do Slovenske izseljenske matice, kaže na njegovo širino in vpliv.

Odhod, ki pušča sled

Umrl je v 90. letu starosti, po dolgotrajni bolezni, v krogu svojih najbližjih. Za njim ostaja bogata zapuščina – ne le v knjigah in funkcijah, temveč v idejah, ki so oblikovale državo. Ko se poslavljajo takšni ljudje, se nehote vprašamo: kdo danes nosi to težo znanja, izkušenj in vizije naprej?

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, STA

Na prvi pogled nič posebnega – parkirišče ob avtocesti. A od danes naprej tam čas teče drugače. Štiri ure in niti minute več. Če zamudite? Sledi kazen, ki je ne boste pozabili.

Mariborčani in vsi, ki se pogosto vozijo po štajerski avtocesti, bodo morali odslej precej bolj paziti na uro. Družba za avtoceste Republike Slovenije (DARS) je namreč uvedla novo pravilo, ki neposredno vpliva na vsakdan voznikov. Na počivališčih Maribor vzhod in Maribor zahod od danes velja jasna omejitev: vozilo lahko parkirate največ štiri ure. Ne pet, ne “samo še malo”. Štiri. Signalizacija je že postavljena, pravila pa stopijo v veljavo brez prehodnega obdobja, kar pomeni, da bodo nadzori sledili takoj – in kazni prav tako.

Štiri ure – in konec. Brez izjem

Marsikdo se bo vprašal: zakaj ravno zdaj? Odgovor se skriva v praksi zadnjih let, ko so se parkirišča pogosto spreminjala v dolgotrajna parkirišča za tovornjake, kombije ali celo osebna vozila. Takšna zasedenost je povzročala težave voznikom na poti, ki so potrebovali kratek postanek. Nova omejitev naj bi to spremenila in zagotovila večjo pretočnost ter dostopnost parkirnih mest za vse.

Ne gre samo za Maribor

Če mislite, da gre za izoliran ukrep – ne. Podobna omejitev že velja na počivališčih Dobrenje vzhod in zahod pri Pesnici, kjer so jo uvedli že leta 2023. Zdaj se sistem širi in postaja očitno, da gre za širšo strategijo urejanja prometa na avtocestnih počivališčih. Cilj je jasen: več reda, manj zlorab in boljša izkušnja za voznike, ki se ustavijo le za kratek oddih.

Kaj to pomeni za voznike?

Če pogosto uporabljate ta počivališča za daljše postanke, malico ali celo čakanje, boste morali prilagoditi svoje navade. Štiri ure minejo hitreje, kot si mislimo, še posebej na daljših poteh ali ob nepredvidenih zamudah. Prav tu se skriva past – če čas presežete, vas lahko doleti kazen, ki je ne boste zlahka spregledali. DARS sicer ni v vseh primerih javno razkril točnih zneskov, a opozorilo je jasno: nadzor bo in kršitve bodo sankcionirane.

Med redom in kaznijo

Na papirju gre za logičen ukrep. Več reda, več prostih mest in manj zasedenih parkirišč. A med vozniki se že pojavljajo pomisleki, predvsem pri tistih, ki so od počivališč odvisni – na primer poklicni vozniki. Bo omejitev res prinesla red ali zgolj dodatne težave? Za zdaj ostaja jasno le eno: ko boste naslednjič parkirali, poglejte na uro. Lahko vam prihrani precej denarja in še več slabe volje.

Pripravil: I.M.

Vir: Občina Maribor, DARS

V enem samem odgovoru je Zoran Stevanović razburkal politično sceno in odprl vprašanje, ki visi v zraku: kdo danes sploh še narekuje tempo slovenske politike? In kdo ga izgublja?

Ena izjava, ki je zadela v živo

Ko je Zoran Stevanović v oddaji Odmevi brez ovinkarjenja odvrnil: »Komu mar, kaj skrbi Luko Mesca,« ni šlo zgolj za še eno politično provokacijo. Bil je trenutek, ki je presegel običajno televizijsko izmenjavo besed. Kratek, oster in brezkompromisen odgovor je zarezal v samo jedro razmerij moči na levem političnem polu. Še bolj zanimivo pa je, da se je enako vprašanje pojavilo tudi v oddaji 24UR Zvečer – isti večer, skoraj identično. Naključje? Morda. A mnogim se je zdelo, kot da se v ozadju odvija usklajen poskus ustvarjanja znanega narativa: strah pred Janšo.

Resni.ca kot novi igralec na tehtnici

Na volitvah 22. marca 2026 je Resni.ca presenetila s 5,5 odstotka glasov in petimi mandati. Ni veliko – a ravno dovolj, da lahko vpliva na razmerja v državnem zboru. Stevanović je pred volitvami jasno povedal, da ne bo vstopil ne v vlado Roberta Goloba ne v vlado Janeza Janše. In prav tu nastane napetost. Če ne igra po ustaljenih pravilih, če ne reagira na klasične sprožilce, potem odpove tudi strategija, na katero so mnogi stavili leta. Njegov odgovor Mesecu je bil zato več kot osebna kritika – bil je signal, da se politična igra spreminja.

Levica pod pritiskom lastnih rezultatov

Levica, ki je v zadnjih letih soustvarjala vlado, se danes sooča z očitki o neučinkovitosti. Dolgotrajna oskrba, socialna politika, medijska zakonodaja – teme, kjer so pričakovanja presegla rezultate. Kljub temu ostaja prisotna v medijih in javnem prostoru, kar pri delu javnosti vzbuja vprašanja o realni podpori. V tem kontekstu Stevanovićeva izjava deluje kot ogledalo. Ne le za Mesca, ampak za širši politični prostor. Kdo ima danes dejansko težo? In kdo jo ohranja predvsem s pomočjo medijske pozornosti?

Čista desetka za ta odgovor.
👏👏👏 pic.twitter.com/goOmmaY3jl

— Edvard Kadič (@EdvardKadic) April 3, 2026

Nova dinamika ali le trenutek?

Slovenska politika očitno vstopa v novo fazo. Mlajši volivci se premikajo, nove povezave nastajajo, stare strategije pa izgubljajo ostrino. Stevanović je s svojo neposrednostjo pokazal, da obstaja prostor za drugačen slog – manj taktiziranja, več jasnosti. Vprašanje pa ostaja: je to začetek resničnega premika ali le še en glasen trenutek v dolgi zgodbi slovenske politike?

Pripravil: I.M.

VIr: Omrežje X, TikTok

Video iz Pomurja je sprožil val odzivov – a razprava se je hitro preusmerila drugam. Tokrat v vprašanje dvojnih meril: zakaj so bili ob ognjemetih vsi glasni, danes pa tišina?

Ko tradicija zadoni – in odpre staro rano

Na družbenih omrežjih se te dni širi posnetek velikonočnega pokanja iz Šalincih pri Ljutomeru. Zvok, ki odmeva čez polja, je marsikoga spomnil na praznik. A še več ljudi je spomnil na nekaj drugega – na razprave ob novem letu. Komentarji so se hitro obrnili v eno smer. »Kje ste zdaj vsi, ki ste bili proti ognjemetom?« sprašujejo uporabniki. »Takrat so psi trpeli, danes pa ne?« se glasi eden najbolj deljenih zapisov. In prav ta občutek dvojnih meril je postal osrednja točka razprave.

»Za novo leto ste bili glasni – danes pa tišina«

Veliko komentarjev ni usmerjenih proti tradiciji sami, temveč proti odzivu javnosti. Ljudje opozarjajo, da so bili ob ognjemetih vsako leto številni pozivi k prepovedim, omejitvam in zaščiti živali. »Vsako leto poslušamo, kako ognjemet škoduje psom, pticam, vsem. Danes pa, ko poka še bolj odmevno, pa kar naenkrat ni problema?« piše eden od uporabnikov. Drugi dodaja: »Ne gre za tradicijo ali ne – gre za doslednost.« Ta kontrast je mnoge zmotil bolj kot sam zvok pokanja.

Živali še vedno v središču – a razprava drugačna

Kljub temu pa lastniki živali opozarjajo, da se za njih ni nič spremenilo. Poki – ne glede na to, ali prihajajo iz ognjemeta ali karbida – imajo podoben učinek. Psi se skrivajo, trepetajo, nekateri celo pobegnejo. »Za psa ni razlike, ali je novo leto ali velika noč. Zanj je to enak strah,« je zapisal eden od komentatorjev. Veterinarji opozarjajo, da nenadni glasni zvoki sprožijo stresni odziv, ki lahko pri nekaterih živalih pusti posledice.mA tokrat razprava ni toliko usmerjena v same živali, temveč v vprašanje: zakaj so nekateri glasni le ob določenih dogodkih?

Med tradicijo in doslednostjo

Velikonočno pokanje ima stoletno tradicijo, ki jo domačini vidijo kot del identitete. Ognjemeti pa so za mnoge simbol moderne zabave. Morda prav tu leži razlika – v tem, kako ljudje dojemajo pomen posameznega dejanja. A splet ne odpušča nedoslednosti. In prav to je tisto, kar je razburilo največ ljudi.

Vprašanje, ki ostaja v zraku

Na koncu se razprava ne vrti več samo okoli pokanja. Vrti se okoli nas samih. Kdaj smo pripravljeni nekaj kritizirati – in kdaj pogledamo stran? Ker vprašanje, ki se ponavlja pod skoraj vsakim komentarjem, ostaja isto: če so živali trpele takrat – ali danes res ne?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Silovit veter ni pustil le podrtih dreves, ampak tudi vrtoglave račune. Zavarovalnice zdaj razkrivajo prve številke – in te so višje, kot si mnogi predstavljajo. Kaj to pomeni za prizadete?

Ko se veter poleže, pride račun

Konec marca je Slovenijo zajel eden najmočnejših vetrolomov v zadnjih letih. Sunki vetra so trgali strehe, podirali drevesa in poškodovali avtomobile, ljudje pa so nemočno opazovali, kako narava jemlje svoj davek. Danes, nekaj dni kasneje, prihaja realnost – in ta je finančno boleča. Zavarovalnice poročajo o več sto prijavah škode, številke pa še niso dokončne, a že zdaj je jasno: govorimo o milijonskih zneskih.

Najhuje na severovzhodu – številke še rastejo

Največ prijav prihaja s severovzhoda države, predvsem iz Štajerske, pa tudi iz delov Gorenjske in Koroške. Prav tam je veter dosegal najvišje hitrosti in povzročil največ škode. Najpogosteje so poškodovane strehe, fasade in kritine, a to še ni vse – podrta drevesa so uničevala vozila, poškodovani so bili tudi gospodarski objekti, ograje in celo stroji. Pri nekaterih primerih gre za popolno uničenje, kar pomeni dolgotrajno sanacijo in visoke stroške.

Prve prijave že v nekaj urah – sledi naval

Zavarovalnice so prve prijave prejele že nekaj ur po neurju, naslednje jutro pa je sledil pravi val. Ljudje so šele ob dnevni svetlobi videli, kaj je ostalo od njihovega premoženja, in takrat so telefoni začeli zvoniti. Zaradi obsega dela so morali prerazporediti ekipe in začeti uporabljati tudi drone za ogled škode, kar omogoča hitrejšo obravnavo. Kljub temu opozarjajo, da bodo kompleksnejši primeri trajali dlje, saj zahtevajo podrobnejše cenitve in postopke.

Ko narava pokaže zobe, se pokaže tudi ranljivost

Za najhuje prizadete obstaja tudi vsaj delna olajšava – zavarovalnice že izplačujejo akontacije za nujna popravila, da lahko ljudje čim prej sanirajo škodo. V posameznih primerih pa lahko končna izplačila dosežejo tudi milijon evrov, kar jasno kaže razsežnost dogodka. Ta vetrolom ni bil le vremenski pojav, ampak opomin, kako hitro se lahko življenje obrne na glavo. Ena noč, nekaj sunkov vetra – in dom ni več tak, kot je bil. Ostaja vprašanje, ali smo na takšne dogodke sploh pripravljeni ali pa nas bo narava vedno znova ujela nepripravljene.

Pripravil: I.M.

Vir: www, Facebook

Dve različni politični osebnosti, en sam praznik – in dve sporočili, ki na svoj način govorita o upanju, veri in prihodnosti. Kaj razkrivata njuni velikonočni voščili?

Praznik, ki presega politiko

Velika noč je čas, ko se tudi politika za trenutek umakne in v ospredje stopijo bolj univerzalne vrednote. Mir, upanje, vera. Letos sta se z velikonočnimi sporočili oglasila tako predsednik vlade Robert Golob kot predsednik SDS Janez Janša – vsak s svojim tonom, a s podobnim jedrom. Oba sta nagovorila državljane v času, ki ga zaznamujejo negotovosti. In prav zato njune besede dobijo dodatno težo.

Golob: svetloba se vrača – tudi po težkih časih

Robert Golob je v svojem sporočilu poudaril, da velika noč prinaša opomin, da po težkih preizkušnjah vedno pride čas novih začetkov. Govoril je o svetlobi, ki se vrača – počasi, korak za korakom, a vztrajno. “Upanje ni prepričanje, da bo vse lahko, ampak zaupanje, da ima tudi težko smisel,” je zapisal. Njegov nagovor se je močno oprl na idejo povezanosti. Po njegovem mnenju lahko izzive premagamo le skupaj – s spoštovanjem, dialogom in pripravljenostjo poslušati. V ospredje je postavil tudi Slovenijo kot skupni dom. Državo, ki ima dovolj moči, znanja in srčnosti, da tudi v zahtevnih časih najde pravo pot.

Janša: zmaga življenja nad smrtjo

Na drugi strani je Janez Janša svoje sporočilo oblikoval bolj jedrnato, a simbolno zelo močno. Veliko noč je opisal kot praznik zmage svetlobe nad temo in trenutek, ko življenje dokončno premaga smrt. Njegove besede so neposredne: naj praznik prinese mir, utrdi vero in prebudi upanje v zmago dobrega nad zlim. Brez dolgih razlag, brez dodatnih poudarkov – le bistvo. Prav v tej preprostosti je njegova moč. Sporočilo, ki ga lahko vsak razume in občuti na svoj način.

Dve poti, skupno sporočilo

Čeprav sta si nagovora različna v tonu in dolžini, se v jedru srečata. Oba govorita o upanju. O tem, da tudi v negotovih časih obstaja možnost novega začetka. In da je prav povezanost – bodisi v veri, skupnosti ali družbi – tista, ki daje moč. Velika noč tako ponovno pokaže, da obstajajo trenutki, ko razlike stopijo v ozadje. Ko ostane le vprašanje: kako naprej? In morda je odgovor prav v tem, kar sta – vsak po svoje – povedala oba. Da svetloba prihaja. In da je od nas odvisno, ali jo bomo znali prepoznati.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V ozadju številk se skriva zgodba, ki deli javnost. Nekateri govorijo o nagradi za zasluge, drugi o sistemu privilegijev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Kje je meja med priznanim delom in dedovano ugodnostjo?

Ko zasluge postanejo dediščina

Podatki o dodatkih k pokojninam za zasluge v Sloveniji znova odpirajo vprašanja pravičnosti. Na samem vrhu lestvice prejemnikov se je znašel Arnož Polič, ki je v letu 2024 prejel skoraj 31 tisoč evrov dodatka – približno 2.580 evrov mesečno. Posebnost? Ta pravica mu ni bila podeljena na podlagi lastnih dosežkov, temveč jo je podedoval po očetu, igralcu Radku Poliču. In prav tukaj se začne razprava. Je to še nagrada za zasluge ali že sistem, ki omogoča prenos privilegijev?

Kdo še prejema visoke dodatke?

Med najvišjimi prejemniki ostajajo tudi imena, ki so že dolgo del kulturnega prostora. Pesnik Milan Dekleva je prejel skoraj 28 tisoč evrov, Svetlana Makarovič pa več kot 21 tisoč evrov dodatka. Pomembno je poudariti: to niso edini prihodki – poleg dodatka prejemajo tudi redno pokojnino. Seznam razkriva še eno zanimivost – dodatke lahko pod določenimi pogoji podedujejo tudi otroci prejemnikov. Tako je na primer oče nekdanjega premierja Mira Cerarja med prejemniki, pravica pa bi se lahko prenesla tudi naprej.

Zakon, ki deli politiko in javnost

Zakon, ki omogoča te dodatke, sega v leto 1974. Čeprav so volivci na referendumu zavrnili širitev takšnih privilegijev, že pridobljene pravice ostajajo nedotaknjene. Poskusi njihove ukinitve so naleteli na odpor, predvsem z argumentom enakosti – zakaj bi kulturniki izgubili pravice, če jih športniki še vedno imajo? Vzporedno obstaja tudi t. i. Vilfanov zakon za športnike, ki pa dedovanja novih pravic več ne omogoča. Ta razlika dodatno poglablja občutek neenakosti.

Manj prejemnikov, a več vprašanj

Število prejemnikov dodatkov se sicer zmanjšuje – iz 66 na 58 v enem letu. Razlog je preprost: večina upravičencev iz prejšnjih desetletij odhaja. A vprašanja ostajajo. Ali naj država še naprej nagrajuje pretekle zasluge na tak način? In predvsem – ali naj te nagrade postanejo družinska dediščina? Na koncu ne gre več le za številke. Gre za občutek pravičnosti. In prav ta občutek je tisti, ki danes najbolj razdvaja.

Pripravil: I.M.

Vir: ZPIZ, Omrežje X