Med številnimi dogodki, ki jih je v zadnjih 24 urah obravnavala policija, je eden posebej izstopal. Kolesar z izjemno visoko stopnjo alkohola je vozil po cesti – in ogrožal vse okoli sebe. A to je le del širše slike, ki razkriva precej nemiren dan.

Primer, ki je izstopil: 1,50 mg alkohola na kolesu

Kočevski policisti so v dopoldanskem času ustavili kolesarja in opravili preizkus alkoholiziranosti. Rezultat je bil šokanten – kar 1,50 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, več kot šestkrat nad dovoljeno mejo. Takšna številka ni le prekršek, temveč resno tveganje. Alkohol vpliva na ravnotežje, presojo in reakcijski čas, pri kolesarju pa to pomeni, da lahko že majhna napaka vodi v padec ali trčenje. Policija mu je prepovedala nadaljnjo vožnjo in izdala globo v višini 1.200 evrov. Tokrat se je končalo brez hujših posledic, a vprašanje ostaja – koliko podobnih primerov ostane neopaženih?

Številke, ki razkrivajo naporen dan

Ljubljanski operativno-komunikacijski center je v istem obdobju prejel kar 714 klicev, od tega 213 takšnih, kjer je bilo potrebno posredovanje. Policisti so obravnavali 65 kaznivih dejanj, 63 primerov kršitev javnega reda in miru ter 70 dogodkov na področju prometne varnosti. Vsaka številka pomeni konkretno situacijo, kjer je nekdo potreboval pomoč, nekdo drug pa je kršil pravila ali ogrožal druge.

Vlomi, tatvine in nasilje za zaprtimi vrati

Na območju Ljubljane in okolice so zabeležili več vlomov. V Mostah je storilec iz stanovanja odnesel denar in nakit ter povzročil več tisoč evrov škode, na Brezovici so vlomili v trgovino in odtujili cigarete ter druge izdelke, v Domžalah pa je lastnik hiše ostal brez različnih predmetov. Policija je posredovala tudi v dveh primerih nasilja v družini, kjer še zbirajo obvestila zaradi suma kaznivega dejanja. To so dogodki, ki pogosto ostanejo skriti očem javnosti, a imajo lahko dolgoročne posledice.

Promet: nesreče in nevarne odločitve

Na cestah so policisti obravnavali 21 prometnih nesreč z materialno škodo in eno z lažjimi poškodbami. Med drugim je na Tivolski cesti padla kolesarka, ki je zaradi neprilagojene hitrosti utrpela lažje poškodbe. Poleg tega so večkratnima kršiteljema zasegli vozili, kar kaže na ponavljajoče se kršitve in nevarno vedenje v prometu.

Mesto, ki nikoli povsem ne spi

Policija je intervenirala 15-krat na javnih krajih in dvakrat v zasebnih prostorih, ena oseba je bila pridržana. Na področju varovanja državne meje tokrat niso zaznali nedovoljenih prehodov, kar pomeni redkejši trenutek miru na tem področju. A kljub temu številke kažejo jasno sliko – za videzom običajnega dne se skriva vrsta dogodkov, ki oblikujejo naš občutek varnosti.

Ko ena zgodba zasenči vse ostale

Pijan kolesar je postal simbol dneva. Ne zato, ker bi bil edini, temveč zato, ker nazorno pokaže, kako hitro lahko neodgovorna odločitev ogrozi življenja. In prav v tem je bistvo – vsaka številka skriva svojo zgodbo, nekatere pa nas še posebej opozorijo, da previdnost nikoli ni odveč.

Pripravil: I.M.

VIr: PU Ljubljana

Močna izjava, ki je razburkala politični prostor. A ob njej se odpira tudi drugo vprašanje: kdo je človek, ki tako odločno poziva predsednico – in kakšna je njegova lastna zgodba?

Ljubljana – Razprava o tem, kdo bo sestavil novo vlado, se stopnjuje iz dneva v dan. V ospredje je stopil tudi redni profesor prava Rok Lampe, ki je predsednico Natašo Pirc Musar javno pozval, naj mandata za sestavo vlade ne podeli Janezu Janši. Njegove besede so ostre. Morda celo preostre, pravijo nekateri.

Oster poziv, ki odpira več vprašanj kot odgovorov

Lampe trdi, da bi bila podelitev mandata Janši lahko v nasprotju z ustavo in načeli suverenosti države. Pri tem se sklicuje na ugotovitve Sove in afero Black Cube.

Toda tukaj se razprava zaplete. Gre za resne obtožbe, ki (vsaj za zdaj) niso bile pravnomočno potrjene na sodišču. In prav to je tisto, kar številni poudarjajo – ali lahko politično odločitev, kot je podelitev mandata, temelji na sumih? Predsednica je jasno povedala, da bo mandat podelila tistemu, ki bo zbral 46 glasov. V parlamentarni demokraciji je to običajno ključno merilo.

fašist Rok Lampe https://t.co/64H1mAChJx

— vojnaslo91(Aleš) (@vojnaslo91) March 27, 2026

Kdo je Rok Lampe? Njegova pot tudi skozi sodne postopke

Rok Lampe je v javnosti znan kot pravnik in profesor, vendar se je v preteklosti pojavljal tudi v sodnih postopkih. Eden bolj odmevnih je bil spor proti časopisni hiši Dnevnik, kjer je zahteval približno 20.000 evrov odškodnine zaradi člankov, za katere je menil, da so posegli v njegov ugled.

Spor se je nanašal na poročanje o njegovi kandidaturi za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice, pri čemer so mediji med drugim navajali tudi, da je bil nepravnomočno obsojen zaradi nasilništva. Lampe je zahteval umik oziroma omejitev dostopnosti teh vsebin in se pri tem skliceval na pravico do pozabe, vendar sodišča njegovim zahtevam niso pritrdila. Na višji stopnji je bil v postopku neuspešen in je moral poravnati pravdne stroške, sodišče pa je poudarilo, da gre za informacije v javnem interesu.

Iz javno dostopnih evidenc izhaja tudi, da je vložil več ustavnih pritožb in pobud, ki niso bile sprejete v obravnavo ali so bile zavrnjene. Ob tem pa velja omeniti, da je v zadevi Leon Rupnik z ustavno pritožbo dosegel preobrat, saj je Ustavno sodišče poseglo v odločitev Vrhovnega sodišča, kar se šteje kot njegov pomemben pravni uspeh.

Ali naj odločajo sumi ali pravila igre?

Lampe predsednici očita, da ne bi smela ignorirati ugotovitev varnostnih služb. A nasprotniki takšnega razmišljanja opozarjajo: pravna država temelji na dokazih, ne na sumih. Če bi začeli mandate podeljevati ali zavračati na podlagi nepreverjenih očitkov, bi to lahko odprlo nevaren precedens. Danes en politik, jutri drugi.

Odločitev, ki presega eno ime

Predsednica republike se tako znajde v zahtevnem položaju. A bistvo vprašanja morda ni več samo, kdo bo mandatar. Gre za nekaj širšega. Gre za to, ali bodo v ospredju politična matematika, pravna načela ali interpretacije posameznikov. In prav tu se skriva ključ: koliko teže sploh ima ena izjava – in kdo jo izreče?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Se vračajo prizori, ki smo jih že doživeli v času pandemije? Strokovnjaki svarijo pred motnjami pri oskrbi z gorivom, ki bi lahko po veliki noči spremenile vsakdan. Kaj se v resnici dogaja – in kako resna je situacija?

Napetosti na trgu, ki jih ni več mogoče prezreti

Energetski trg se znova segreva, in to ne na dober način. Zadnje informacije iz tujine kažejo na vse bolj napete razmere, ki bi lahko že v nekaj tednih prerasle v konkretne težave. Avstrijski mediji poročajo, da bi se lahko po veliki noči pojavile prve motnje pri dobavi goriva, omenja se celo scenarij, v katerem bi nekateri bencinski servisi začasno prenehali s prodajo. Ne zato, ker ne bi želeli prodajati, ampak ker preprosto ne bi imeli česa prodati.

Geopolitika, ki kroji vsak liter goriva

V ozadju niso le številke, ampak konkretni dogodki, ki jih čutimo vsi. Hormuška ožina, ena ključnih točk za svetovno dobavo nafte, naj bi bila blokirana, del rafinerij v Perzijskem zalivu pa ne obratuje. Energetski strokovnjak Johannes Benigni opozarja, da lahko ponovni zagon traja več mesecev, kar pomeni, da zaloge, ki jih imamo danes, niso samoumevne. Trgovci za zdaj še prodajajo iz obstoječih rezerv, a vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto – kako dolgo še.

View this post on Instagram

A post shared by Armando Pantoja (@tallguytycoon)

Prodaja goriva se lahko ustavi – ne zaradi pomanjkanja, ampak zaradi izgub

Na prvi pogled nelogično, a zelo realno. Zaradi regulacije cen bi lahko prodaja goriva postala nerentabilna, kar pomeni, da bi trgovci poslovali z izgubo. Marže, ki trenutno znašajo okoli deset centov na liter, se lahko še dodatno znižajo, kar bi nekatere ponudnike prisililo, da začasno zaprejo črpalke. Podobni scenariji se že dogajajo v Aziji, kjer so nekateri bencinski servisi zaradi takšnih razmer že ustavili prodajo, kar kaže, da nevarnost ni več zgolj teoretična.

Evropa na tankem ledu – odvisnost, ki boli

Evropa ostaja močno odvisna od uvoza energentov, kar pomeni, da vsaka motnja na globalnem trgu hitro udari tudi pri nas. Uvozimo približno 20 odstotkov dizla in kar 30 odstotkov kerozina, kar nas postavlja v ranljiv položaj. Če se dobavne verige še dodatno zamajejo, lahko posledice občutimo hitreje, kot si mislimo, in to ne le na bencinskih servisih, ampak tudi v širšem gospodarstvu.

Cene proti trem evrom? In vprašanje, ki visi v zraku

Napovedi niso spodbudne, saj bi lahko v primeru dodatnih motenj cena dizla poskočila tudi do treh evrov na liter. Ob tem se pojavljajo še informacije, da naj bi OPEC pripravljal načrt za omejevanje dobave, kar bi dodatno zaostrilo razmere. In prav zato se vse pogosteje pojavlja vprašanje, ki ga ljudje izrekajo na glas – smo tik pred novim “lockdownom”, tokrat zaradi goriva? Odgovor še ni dokončen, a občutek negotovosti je vse bolj resničen.

Pripravil: I.M.

Vir: TikTok

Dogodek, ki bi moral biti odprt, je postal nadzorovan. Fotoreporterji so ostali pred vrati, v objektiv pa je smel le en – uradni. Je to nov signal, kam se obrača odnos politike do medijev?

Fotografija, ki jo je dovolila le ena oseba

Na prvi pogled običajen politični dan. Srečanje predsednice republike Nataše Pirc Musar z voditelji parlamentarnih strank, besede o sodelovanju, prihodnosti, skupnem delu. A v ozadju se je zgodilo nekaj, kar je med novinarji sprožilo precej več kot le dvignjene obrvi. Fotoreporterji niso smeli opravljati svojega dela. V kabinetu predsednice so odločili, da lahko dogodek fotografira izključno njen uradni fotograf, ostali pa so ostali brez dostopa in brez možnosti, da bi javnosti prikazali svojo perspektivo.

Od Svobode do predsednice – naključje ali vzorec?

Le nekaj dni prej so v Gibanju Svoboda nekaterim medijem preprečili vstop v volilni štab. Planet TV, Nova24TV in Reporter so ostali pred vrati, kar je že takrat sprožilo vprašanja o odnosu do medijev. Zdaj pa se podobna zgodba ponavlja še na najvišji ravni države. Je šlo za naključje ali pa za širši vzorec ravnanja, ki počasi, a vztrajno spreminja pravila igre? Ko se takšne odločitve začnejo ponavljati, dobijo drugačno težo in pomen.

Novinarji opozarjajo: to ni več osamljen primer

Društvo novinarjev Slovenije in aktiv fotoreporterjev sta se odzvala hitro in jasno. Opozorila so ostra: dostop do dogodkov državnih institucij se vse pogosteje omejuje, kar neposredno vpliva na kakovost in pluralnost poročanja. Kot poudarjajo, ustvarjanje “uradnih” vizualnih virov pomeni, da javnost vidi le en pogled – tistega, ki ga odobri organizator. To pa ni več neodvisno novinarstvo, temveč nadzorovana predstavitev realnosti.

Rdeče vrvice, zaprta vrata in ena slika

Težave, na katere opozarjajo fotoreporterji, niso nove. Že dlje časa se soočajo z omejitvami v državnem zboru, kjer je njihovo gibanje omejeno, fotografiranje na hodnikih prepovedano, dostop do dvorane pa časovno strogo omejen. Zdaj pa se dogaja še korak dlje – popolna izključitev. Ko ostane le ena fotografija, ena perspektiva in ena zgodba, se postavi vprašanje, ali javnost sploh še vidi celotno sliko.

Kam to vodi?

Vprašanje danes ni več, ali gre za posamezne incidente, temveč kam vodi takšen način delovanja. Demokracija temelji na odprtosti, na dostopu do informacij in na različnih pogledih. Če pa lahko javnost vidi le tisto, kar je vnaprej izbrano in odobreno, se prostor razprave začne počasi zapirati. In prav tam se začne resnična dilema – ne za novinarje, ampak za vse nas.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Namesto pričakovanih 28 milijonov evrov mesečno sistem dolgotrajne oskrbe požira kar 40 milijonov. Razlika ni majhna – in vprašanje ni več ali, ampak kdo bo to plačal.

Ko številke ne držijo več

Na papirju je vse delovalo stabilno. Ministrstvo je predvidevalo okoli 28 milijonov evrov mesečnih stroškov. A realnost je hitro pokazala drugačno sliko. Računi, ki jih prejema ZZZS, so kar 30 odstotkov višji – približno 40 milijonov evrov na mesec. V samo dveh mesecih, januarju in februarju, so stroški narasli na 79,2 milijona evrov, čeprav so načrti predvidevali precej manj. To ni več majhno odstopanje. To je alarm.

Zakaj so stroški tako eksplodirali?

Glavni razlog tiči v višjih cenah storitev. Pavšali, ki jih ZZZS plačuje domovom za starejše, so se povečali precej bolj, kot so sprva načrtovali. V državnih domovih tudi do 48 odstotkov, v povprečju pa za več kot 20 odstotkov. Tudi pri koncesionarjih ni bilo bistveno drugače.

A tu se zgodba šele začne. Ključen vpliv je imela tudi avtomatična prevedba uporabnikov v novi sistem. Medtem ko je bilo prej v najvišje kategorije uvrščenih okoli 38 odstotkov oskrbovancev, jih je po novem kar 63 odstotkov. Preprosto povedano: več kot polovica uporabnikov zdaj prejema najdražjo obliko oskrbe. Sistem tega očitno ni pričakoval.

Milijoni, ki jih nihče ni predvidel

Predsednik upravnega odbora ZZZS Miroslav Smrekar je jasno povedal: »Pavšali so verjetno napačno ocenjeni, kategorizacije pa previsoke.« Posledica? Na letni ravni bi lahko iz blagajne odteklo kar 120 milijonov evrov več, kot je bilo načrtovano. To pa ni več samo strokovno vprašanje. To je politično, finančno in tudi socialno vprašanje.

Bo država zdaj pritisnila na zavoro?

Od ministrstva za solidarno prihodnost že zahtevajo ukrepanje. Ena prvih potez naj bi bila znižanje pavšalnih cen že s 1. aprilom. Ob tem bodo preverili tudi, ali je bilo pravilno, da je toliko ljudi pristalo v najvišjih kategorijah. Na ministrstvu sicer mirijo, da gre za prehodno obdobje in da so cene začasne. A vprašanje ostaja: koliko bo ta “začasnost” stala?

Tiha dilema v ozadju

V ozadju vsega pa ostaja neprijetno vprašanje – ali smo sistem zastavili preveč optimistično? In še bolj: ali bomo morali na koncu vsi plačati ceno napačnih ocen? Dolgotrajna oskrba ni luksuz. Je potreba. A če sistem že na začetku pokaže razpoke, je jasno, da bo prihodnost še zahtevnejša, kot smo si predstavljali.

Pripravil: I.M.

Vir: ZZZS

Rekordni prihodki, visoki dobički … a tudi opozorila, ki jih ni mogoče prezreti. Petrol je razkril poslovanje za leto 2025 – in številke govorijo same zase. Toda zgodba ima tudi drugo plat.

Rekordne številke, ki pritegnejo pozornost

Petrol je v letu 2025 ustvaril kar 6,1 milijarde evrov prihodkov, kar že na prvi pogled deluje impresivno. Še bolj zgovoren je čisti dobiček, ki je dosegel 174,2 milijona evrov, medtem ko je EBITDA znašal 326,6 milijona evrov, kar pomeni približno 4-odstotno rast glede na leto prej. A kljub rasti se skriva zanimiv podatek – rezultati so še vedno za približno 4 odstotke pod načrtovanimi cilji, kar kaže, da ambicije podjetja segajo še precej višje. Predsednik uprave Sašo Berger je to priznal brez olepševanja: »Presegli smo rezultate iz leta 2024, načrtovanih ciljev pa nismo v celoti dosegli.«

Rast poganja tujina – doma druga zgodba

Skupina Petrol je prodala 4,1 milijona ton goriv in derivatov, kar pomeni 6-odstotno rast, vendar ključ do tega uspeha ni v Sloveniji. Večina rasti prihaja s tujih trgov, kjer so pogoji poslovanja bolj sproščeni in manj regulirani. Prihodki od trgovskega blaga in storitev so zrasli na 662 milijonov evrov, kar dodatno potrjuje širitev poslovanja izven osnovne dejavnosti. Doma pa slika ni tako enostavna – regulacija cen energentov in širitev omejitev tudi na avtocestna prodajna mesta močno vplivata na poslovanje, kar pomeni, da podjetje doma težje ustvarja enako dinamiko rasti kot v tujini.

Kaj se je v resnici dogajalo marca 2026

Petrol je razkril tudi ozadje nedavnih motenj pri oskrbi z gorivom, ki so dvignile precej prahu. Razlogi so kompleksni in med seboj povezani: od zaostrenih geopolitičnih razmer do neustreznega sistema oblikovanja cen, pa tudi izrazito povečano čezmejno povpraševanje. Svoje so dodali še kmetijski odjem kurilnega olja, špekulativno kopičenje zalog pri kupcih in pričakovanja nadaljnjih podražitev. V praksi to pomeni, da ni šlo za en sam vzrok, temveč za popolno nevihto dejavnikov, ki so se zgodili hkrati in povzročili motnje na trgu.

Regulacija, ki odpira vprašanja

Slovenija ostaja ena redkih držav v Evropski uniji z reguliranimi cenami goriv, kar po mnenju vodstva Petrola ustvarja dodatne pritiske. Vesna Južna opozarja, da trenutni sistem ne sledi realnim tržnim razmeram, kar se je pokazalo že ob prvem večjem neravnovesju v povpraševanju. Ob tem zavračajo očitke, da je šlo za politično motivirane odločitve, in poudarjajo, da bi do podobne situacije prišlo tudi brez predvolilnega obdobja, saj so bile cene goriv v Sloveniji nižje kot v sosednjih državah, kar je spodbudilo dodatno povpraševanje.

Velik dobiček, a odprta vprašanja ostajajo

Čeprav številke kažejo na uspešno leto, zgodba še zdaleč ni enoplastna. Petrol je dokazal, da zna poslovati učinkovito tudi v zahtevnih razmerah, a hkrati opozarja na sistemske težave, ki bi lahko v prihodnje vplivale na stabilnost trga. Ko podjetje dosega rekordne dobičke, a hkrati opozarja na omejitve sistema, se poraja vprašanje – koliko časa bo takšno ravnotežje sploh še mogoče ohranjati.

Pripravil: I.M.

Vir: Petrol

Zjutraj opozorila, popoldne pa popoln prometni kaos. Kar se je začelo kot zamuda, se je spremenilo v prizor, ki ga vozniki ne bodo hitro pozabili. Kolona, dolga kar 35 kilometrov, je ustavila promet – in živce.

Od opozorila do popolnega zastoja

Še v jutranjih urah so prometne informacije opozarjale na zastoje pri Slovenski Bistrici. Razlog? Popravilo ločilne ograje po prometni nesreči, zaradi česar promet poteka le po enem pasu v vsako smer. A to, kar je sledilo kasneje, je preseglo vse napovedi. Po informacijah bralca se je zastoj raztegnil od razcepa Dramlj vse do razcepa Slivnica pri Mariboru. To pomeni neverjetnih 35 kilometrov stoječe ali komaj premikajoče se kolone. Slika, ki jo običajno povezujemo z največjimi evropskimi metropolami, se je danes odvijala na slovenskih cestah.

Ure čakanja in naraščajoča napetost

Že dopoldne so vozniki poročali o zamudah do ene ure proti Ljubljani in več kot pol ure proti Mariboru. A s podaljševanjem dneva se je situacija očitno še poslabšala. Vozniki so obtičali – nekateri brez možnosti izhoda, drugi preusmerjeni na regionalne ceste, kjer se je promet dodatno zgoščal. Na cesti Slovenske Konjice–Fram so nastajali novi zastoji. “Stojimo že več kot eno uro in se komaj premikamo,” je zapisal eden izmed voznikov. Frustracija, negotovost in občutek nemoči – vse to se je danes nabiralo med pločevino.

Zakaj je prišlo do takšnega kaosa?

Čeprav je bil vzrok znan – sanacija poškodovane ograje – se je izkazalo, da je že manjši poseg na tako prometni osi lahko sprožil verižno reakcijo. Štajerska avtocesta je ena ključnih prometnih žil v državi, zato vsakršna omejitev hitro povzroči domino efekt. Promet, ki teče po enem pasu, preprosto ne zmore absorbirati takšnega števila vozil. Dodajmo še popoldansko prometno konico – in rezultat je bil neizogiben.

Kaj to pomeni za voznike?

Danes je marsikdo spoznal, kako hitro se lahko običajna vožnja spremeni v večurno čakanje. In kako malo je v resnici potrebno, da se promet ustavi. Vprašanje pa ostaja: smo na takšne scenarije sploh pripravljeni? In ali lahko v prihodnje pričakujemo še več podobnih kolapsov? Morda je današnji dan le opozorilo, da so naše ceste bolj krhke, kot si mislimo.

Pripravil: I.M.

Vir: Bralec

Najprej nevera. Nato šok. In na koncu tišina. Iz Belorusije je prišla vest, ki je zarezala globoko – Edvard Kokšarov, človek, ki je Celje popeljal na vrh Evrope, je umrl pri komaj 50 letih.

Novica, ki je ustavila Celje

Vse se je začelo z govorico. Tisto, ki je ne želiš niti slišati, kaj šele verjeti. V Celju so si govorili, da ne more biti res. Da gre za napako. A potem je prišla potrditev. Iz Meškova Bresta, kjer je Kokšarov vodil ekipo kot glavni trener, so zapisali: »Z globoko žalostjo sporočamo nenadno smrt … To je nenadomestljiva izguba za celotno rokometno družino.« Besede, ki zvenijo uradno, a za njimi se skriva nekaj veliko težjega – resnica, da je odšel človek, ki ga mnogi niso videli le kot športnika.

Kapetan, ki ni nikoli odnehal

Ko danes pomislimo na leto 2004, se pred očmi prikaže ena slika – Celje na vrhu Evrope. In v tej zgodbi je stal on. Edi. Kapetan. Vodja. Ni bil najglasnejši, ni iskal pozornosti, a ko je stopil na igrišče, je bilo jasno – tukaj je nekdo, ki ne pozna poraza. Borben, neizprosen, srčen. Ni igral le za zmago, igral je za ekipo, za mesto, za ljudi. Prav zato je postal »Železni Edi«. Ime, ki ni bilo dano, ampak zasluženo.

Dvanajst let, ki so postali večnost

Dvanajst sezon v Celju ni le številka, ampak zgodba. V teh letih je postal simbol kluba, nekdo, ki so ga navijači nosili v srcu, soigralci pa so mu sledili brez dvoma. Mladi rokometaši so ga opazovali in si želeli postati takšni, kot je bil on. Ob tem ne gre pozabiti njegove izjemne reprezentančne poti – z Rusijo je osvojil olimpijsko zlato, postal svetovni prvak in bil kar šestkrat del idealne postave največjih turnirjev. A kljub vsemu – v Celju je bil doma.

Več kot igralec, več kot trener

Ko je kasneje stopil na trenersko pot, je s sabo nosil isto energijo, isto strast in isto predanost. A ljudje si ga ne bodo zapomnili le po medaljah. Zapomnili si ga bodo po tem, kako je stisnil zobe, ko je bilo najtežje, kako je dvignil ekipo, ko je padla, in kako je ostal človek – preprost, iskren, svoj. »Bil je več kot igralec – bil je simbol nepopustljivosti,« so zapisali v Celju. In težko bi to povedali bolj natančno.

Tišina, ki ostane

Danes je Celje drugačno. Dvorana ni več ista, spomini pa so glasnejši kot kdaj koli prej. »Železni Edi, naj ti bo lepo za mavrico,« so zapisali ob slovesu, in prav v teh besedah je vse – bolečina, spoštovanje, hvaležnost. Takšni ljudje ne izginejo. Ostanejo v zgodbah, v očeh navijačev in v trenutkih, ko se spomniš, kaj pomeni boriti se do konca. In morda se danes vsi sprašujejo isto vprašanje – kako zapolniti praznino, ki je nastala? Odgovor je preprost. Ne zapolniš je. Naučiš se živeti z njo. Edi Kokšarov pa ostaja. Kot legenda. Kot spomin. Kot del Celja – za vedno.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/RK CELJE PIVOVARNA LAŠKO

Politični prostor se je znova razdelil na dva pola. Robert Golob govori o začetku skupnega dela, Anže Logar pa brez zadržkov odgovarja – to so dezinformacije. Kaj se v resnici dogaja v ozadju?

Golob: sodelovanje se je že začelo

Robert Golob je v svojih izjavah poudaril, da so stranke, ki so bile v petek na pogovorih, že začele konkretno sodelovati. Po njegovih besedah naj bi šlo za prvi resen korak k pripravi sistemskih sprememb na področju boja proti korupciji. Takšna napoved daje vtis odločnosti in občutek, da se politične razlike umikajo v ozadje, saj naj bi prišel čas za skupno delo. A ravno tu se zgodba zaplete.

Logar: “To so dezinformacije”

Predsednik Demokratov Anže Logar je Golobove navedbe označil za dezinformacije. Njegov odziv je bil jasen, neposreden in brez olepševanja. Poudaril je, da včeraj ni bilo nobenega sestanka, povezanega s pripravo sistemske zakonodaje za boj proti korupciji, s čimer je postavil pod vprašaj celotno sliko, ki jo je predstavil Golob. Ni šlo več le za drugačen pogled, ampak za direkten konflikt interpretacij.

View this post on Instagram

A post shared by Anže Logar (@anze.logar)

Kaj se je dejansko zgodilo v petek

Petkov sestanek je bil prvi povolilni pogovor o oblikovanju nove vlade pod vodstvom Roberta Goloba. Udeležili so se ga predstavniki več strank, ki so prišle v državni zbor, med drugim Svoboda, SD, Levica oziroma Vesna, Demokrati in Resni.ca. Nekaterih pa ni bilo – SDS ni bila povabljena, NSi, SLS in Fokus pa so vabilo zavrnili. Po javno dostopnih informacijah na srečanju ni šlo za konkretno oblikovanje zakonodaje ali dogovarjanje o koaliciji, temveč predvsem za iskanje skupnih točk, okvirne pogovore o sodelovanju ter poudarek na temah, kot je boj proti korupciji. Udeleženci so tudi sami priznali, da ni bilo konkretnih dogovorov, temveč bolj tipanje terena.

Dve resnici ali politična taktika?

Ko dva ključna politična akterja o isti stvari govorita tako različno, se postavi vprašanje: ali gre za nesporazum ali zavestno oblikovanje političnega narativa? Možno je, da Golob govori o širšem procesu, ki se je začel že s petkovimi pogovori, Logar pa zanika konkretno nadaljevanje ali formalne sestanke. A Logarjeva uporaba besede “dezinformacije” nakazuje, da gre po njegovem mnenju za nekaj več kot le različno razumevanje, kar celotni zgodbi daje dodatno težo.

Ko zaupanje postane vprašanje

Takšni trenutki so za javnost ključni. Ne gre več le za to, ali je bil sestanek ali ne, ampak za vprašanje zaupanja v politične izjave. Ko pride do tako očitnih razhajanj, se ljudje začnejo spraševati, komu verjeti in kdo ima dejansko pobudo v ozadju. Odgovor morda ne bo prišel takoj, a razpoke v zgodbi so že vidne – in prav te pogosto povedo največ.

Pripravil: I.M.

Vir: Instagram/Anže Logar

Jubilejna nagrada lahko pomeni več kot 1.900 evrov za en sam jubilej in tudi več kot 5.000 evrov skozi celotno delovno dobo. A realnost je drugačna: ogromno zaposlenih tega denarja nikoli ne prejme. Preverite, ali ste med njimi.

Jubilejna nagrada je ena izmed pravic, ki jo večina zaposlenih v Sloveniji pozna zgolj površno. Vedo, da obstaja, vedo, da se izplača ob določenih letih dela, ne vedo pa, koliko denarja v resnici pomeni. In prav tu nastane največja težava. Ko ljudje ne poznajo konkretnih zneskov, pravica zelo hitro postane nevidna.

Če pogledamo aktualne podatke za leto 2026, znaša povprečna bruto plača v Sloveniji približno 2.629 evrov. Ta številka ni pomembna le za statistiko, ampak neposredno vpliva na višino jubilejne nagrade v številnih dejavnostih. Prav od tega zneska se namreč pogosto izračunava, koliko vam pripada.

In ko enkrat to prevedemo v konkretne številke, postane jasno, da ne govorimo o drobižu.

Kako se jubilejna nagrada dejansko izračuna

V številnih kolektivnih pogodbah v Sloveniji je jubilejna nagrada določena kot odstotek povprečne mesečne bruto plače v državi. To pomeni, da se višina nagrade avtomatično prilagaja gospodarskim razmeram in rasti plač.

Za 10 let delovne dobe znaša jubilejna nagrada 30 odstotkov povprečne plače. Če upoštevamo 2.629 evrov, to pomeni približno 788 evrov bruto.

Za 20 let delovne dobe znaša jubilejna nagrada 45 odstotkov povprečne plače, kar pomeni približno 1.183 evrov bruto.

Če imate 30 let delovne dobe, znaša 60 odstotkov povprečne plače, kar pomeni približno 1.577 evrov bruto.

Za 40 let delovne dobe pa doseže 75 odstotkov povprečne plače, kar pomeni približno 1.972 evrov bruto.

Če vse te zneske seštejemo, dobimo skupno približno 5.520 evrov bruto, ki jih lahko posameznik prejme skozi celotno kariero. To je znesek, ki ga večina ljudi ne bi nikoli zanemarila, če bi vedela, da obstaja.

Kaj jubilejna nagrada v resnici pomeni za zaposlenega

Jubilejna nagrada ni nagrada v klasičnem smislu besede, kot jo razumejo nekateri delodajalci. Ne gre za darilo ali gesto dobre volje. V številnih primerih gre za pravico, ki izhaja iz kolektivnih pogodb in je del delovnega razmerja.

Gre za priznanje za dolgoletno delo, izkušnje in zvestobo. A v praksi se pogosto spremeni v nekaj, kar zaposleni prejmejo le, če sami preverijo in zahtevajo. Če nekdo dela 30 let in mu pripada okoli 1.577 evrov jubilejne nagrade, to ni majhen dodatek. To je znesek, ki lahko pomeni dodatno plačo, pokrije večji strošek ali pomembno razbremeni družinski proračun.

Razlike med sektorji so ogromne

Čeprav zgornji izračuni veljajo za številne kolektivne pogodbe, realnost ni enotna. V Sloveniji obstajajo ogromne razlike med sektorji. V javnem sektorju so zneski bistveno nižji in natančno določeni. Za 10 let delovne dobe znaša jubilejna nagrada približno 288 evrov bruto, za 20 let okoli 433 evrov, za 30 let približno 577 evrov in za 40 let okoli 721 evrov.

Če to primerjamo s sistemom, kjer se nagrada izračuna kot odstotek povprečne plače, razlika postane očitna. Za 30 let delovne dobe lahko nekdo prejme 1.577 evrov ali pa le 577 evrov. Razlika znaša približno 1.000 evrov za isti jubilej. Če pogledamo celotno kariero, lahko zaposleni v enem sistemu prejme okoli 5.520 evrov, v drugem pa približno 2.019 evrov. Razlika preseže 3.500 evrov.

Kdaj vam jubilejna nagrada pripada

Jubilejna nagrada vam pripada ob dopolnitvi določene delovne dobe. To pomeni, da ko dosežete 10, 20, 30 ali 40 let dela, imate pravico do izplačila. A tukaj obstaja pomembna podrobnost, ki jo veliko ljudi spregleda. V nekaterih podjetjih se upošteva celotna delovna doba zaposlenega, v drugih pa le doba pri trenutnem delodajalcu.

To pomeni, da lahko nekdo z 19 leti delovne dobe zamenja službo in nato v novem podjetju ne prejme jubilejne nagrade za 20 let, ker tam nima dovolj interne dobe. To je ena izmed najpogostejših situacij, kjer zaposleni izgubijo denar, ne da bi se tega sploh zavedali.

Kdaj mora biti jubilejna nagrada izplačana

Jubilejna nagrada se praviloma izplača ob dopolnitvi jubileja ali najkasneje ob naslednji plači. V praksi pa se pogosto zgodi, da se izplačilo zamakne ali pa se sploh ne zgodi.

Če zaposleni ne opozori na svoj jubilej, lahko delodajalec izplačilo preprosto spregleda. In če tega ne preverite, lahko minejo meseci ali celo leta. V Sloveniji velja, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v petih letih. To pomeni, da imate omejen čas, da zahtevate svoj denar.

Koliko lahko dejansko izgubite

Če pogledamo konkretno situacijo, postane slika zelo jasna. V primeru, da bi vam za 10 let pripadalo 788 evrov, za 20 let 1.183 evrov in za 30 let 1.577 evrov, skupaj govorimo o 3.548 evrih. Če dodamo še jubilejno nagrado za 40 let v višini 1.972 evrov, skupni znesek preseže 5.500 evrov. To ni več simboličen dodatek. To je znesek, ki lahko pomeni več mesečnih plač.

Na drugi strani pa lahko nekdo v slabše urejenem sistemu za celotno kariero prejme le okoli 1.500 do 2.000 evrov ali celo nič. Razlika med zaposlenimi z enako delovno dobo lahko tako preseže 3.000 evrov.

Zakaj veliko zaposlenih tega denarja ne vidi

Največji problem je nepoznavanje. Ljudje ne vedo, da se jubilejna nagrada lahko izračuna kot odstotek povprečne plače in da lahko preseže 1.000 evrov. Drugi problem je pasivnost. Če zaposleni ne preveri, delodajalec pogosto ne reagira. Tretji problem pa je razdrobljen sistem. Ker ni enotnega pravila za vse, imajo podjetja veliko manevrskega prostora. To pomeni, da lahko ista pravica v enem podjetju pomeni 1.500 evrov, v drugem pa 300 evrov.

Kaj lahko storite takoj

Če želite vedeti, ali vam jubilejna nagrada pripada, morate najprej preveriti svojo kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Tam so zapisani pogoji in zneski. Če ugotovite, da imate pravico, a denarja niste prejeli, lahko podate pisno zahtevo delodajalcu. V veliko primerih se zadeva reši hitro.

Če ne, imate možnost prijave na Inšpektorat za delo. V Sloveniji vsako leto obravnavajo primere, kjer delodajalci niso izplačali dodatkov, ki zaposlenim pripadajo. Pomembno pa je, da ne čakate predolgo. Po petih letih lahko pravica zastara.

Ključno vprašanje, ki si ga morate zastaviti

Jubilejna nagrada ni nepomemben dodatek. Govorimo o zneskih od približno 700 evrov pa vse do skoraj 2.000 evrov za posamezen jubilej. Če vse skupaj seštejemo, lahko govorimo o več kot 5.000 evrih skozi kariero.

Zato je vprašanje zelo preprosto. Ste prepričani, da ste dobili vse, kar vam pripada? Če niste preverili, obstaja velika verjetnost, da odgovor ni tak, kot si mislite. Jubilejna nagrada je pravica, ki jo imate zaradi let dela. A če je ne poznate in ne zahtevate, lahko ostane neizkoriščena.

Kako jubilejna nagrada vpliva na vaš dejanski zaslužek

Veliko ljudi jubilejno nagrado podcenjuje, ker jo vidi kot enkraten dodatek. A če pogledamo širšo sliko, ima lahko zelo konkreten vpliv na vaš dejanski zaslužek skozi leta.

Če nekdo prejme 788 evrov bruto za 10 let delovne dobe, 1.183 evrov za 20 let, 1.577 evrov za 30 let in 1.972 evrov za 40 let, to pomeni, da v povprečju na vsakih deset let prejme dodatno “pol plače” ali celo več. Če ta znesek razdelimo na mesece, to pomeni približno dodatnih 40 do 50 evrov na mesec skozi celotno obdobje.

To pa je razlika, ki jo večina ljudi občuti. Gre za denar, ki ga lahko namenite za dopust, za šolanje otrok ali za pokrivanje vsakodnevnih stroškov. V praksi pa veliko zaposlenih tega dodatka sploh ne upošteva v svojem finančnem načrtovanju, ker ne vedo, ali ga bodo prejeli.

Obdavčitev jubilejne nagrade

Pomembno vprašanje, ki si ga zastavlja veliko ljudi, je, koliko od tega denarja dejansko ostane na računu.

Jubilejna nagrada je lahko do določene višine neobdavčena, če je izplačana v skladu z uredbo o davčni obravnavi dohodkov iz delovnega razmerja. Ta meja je vezana na povprečno plačo v Sloveniji. Če je jubilejna nagrada izplačana do višine približno 100 odstotkov povprečne mesečne plače, se v določenih primerih ne všteva v davčno osnovo. To pomeni, da zaposleni prejme skoraj celoten znesek.

Če pa znesek presega to mejo, se razlika obdavči, kar lahko pomeni, da dejanski neto znesek pade tudi za nekaj sto evrov. Na primer, če prejmete 1.577 evrov bruto za 30 let delovne dobe, lahko v praksi dobite okoli 1.100 do 1.200 evrov neto, odvisno od načina izplačila.

Pogoste napake, zaradi katerih zaposleni izgubijo denar

Ena najpogostejših napak je, da zaposleni sploh ne preverijo, ali so do jubilejne nagrade upravičeni. Druga napaka je, da ne spremljajo svoje delovne dobe in ne vedo, kdaj dosežejo jubilej. Zelo pogosto se zgodi, da nekdo dopolni 10 ali 20 let delovne dobe, a tega ne opazi pravočasno. Delodajalec pa tega prav tako ne izpostavi. Rezultat je, da izplačilo preprosto izostane.

Druga velika napaka je, da zaposleni ne zahtevajo izplačila pisno. Ustni dogovori pogosto ne pustijo sledi, zato se lahko zadeva hitro “izgubi”. Tretja napaka pa je čakanje. Če nekdo čaka več let, lahko pravica zastara. In ko enkrat poteče petletni rok, denarja ni več mogoče zahtevati.

Zakaj je zdaj pravi čas, da preverite svoje stanje

Če še nikoli niste preverili svoje jubilejne nagrade, je zdaj pravi trenutek. Povprečna plača v Sloveniji raste, kar pomeni, da rastejo tudi zneski jubilejnih nagrad. Če je bila povprečna plača pred leti okoli 1.800 evrov, danes presega 2.600 evrov. To pomeni, da so jubilejne nagrade danes tudi za več sto evrov višje kot pred desetletjem. Če se bližate 10, 20 ali 30 letom delovne dobe, lahko govorimo o zneskih, ki jih ni smiselno prezreti.

Veliko ljudi šele ob upokojitvi ugotovi, da bi lahko skozi kariero prejeli več tisoč evrov več. A takrat je pogosto že prepozno. Zato je smiselno, da preverite svojo pogodbo, kolektivno pogodbo in evidenco delovne dobe. Vprašanje je preprosto, odgovor pa lahko pomeni veliko razliko. Koliko vam v resnici pripada in ali ste ta denar že dobili?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, informiran.si, gov.si