Po prodaji stolpnice v Ljubljani prihaja nov val razprodaje. Mercator na trg pošilja 25 nepremičnin – večinoma zaprtih trgovin. Je to začetek večjih sprememb, ki jih bomo kmalu občutili vsi?

Velika razprodaja, ki ni naključje

Po tem, ko je odjeknila novica o prodaji Mercatorjeve poslovne stavbe na Dunajski cesti za 13,5 milijona evrov, se zgodba očitno nadaljuje. Tokrat še bolj konkretno – na prodaj je kar 25 nepremičnin po vsej Sloveniji.Večina teh prostorov ni več aktivnih. Gre za nekdanje trgovine, ki so v zadnjih dveh letih zaprle vrata. Skupna izhodiščna vrednost? Kar 35 milijonov evrov. Številka, ki jasno kaže, da ne gre za drobne prilagoditve, ampak za resno prestrukturiranje.

Ljubljana ni izjema – tudi tu se zapira

Med dražjimi nepremičninami izstopa prostor v ljubljanskem WTC, kjer je izhodiščna cena postavljena pri 2,25 milijona evrov. Gre za velik kompleks s skladišči, hladilnicami in prodajnimi površinami.Nič manj zgovorna ni prodaja na Pribinovi ulici, kjer Mercator prodaja prostore za 1,2 milijona evrov. To niso majhni lokali – to so nekdaj pomembne točke lokalne trgovine.

Najdražji objekti razkrivajo širšo sliko

Največ pozornosti pritegne nepremičnina v Novem mestu, vredna kar 4,2 milijona evrov. Gre za obsežen kompleks s parkirišči, garažami in velikimi prodajnimi površinami.Tudi Rogaška Slatina (3,19 milijona evrov), Rogatec (2,5 milijona evrov), Medvode in Maribor (po 2,04 milijona evrov) kažejo isti vzorec: velike, nekoč aktivne trgovine, danes pa prazni prostori, ki iščejo nove lastnike.

Kaj to pomeni za kupce in zaposlene?

Na prvi pogled gre za poslovno odločitev. A v ozadju se skriva več vprašanj. Kaj se dogaja z lokalnimi trgovinami? Se mreža zmanjšuje? In predvsem – kdo bo zapolnil te prazne prostore?Mercator razpis izvaja v dveh fazah, rok za prve ponudbe pa je 30. april. To pomeni, da bodo prvi premiki vidni zelo kmalu.

Tiha sprememba, ki jo bomo šele občutili

Če pogledamo širšo sliko, ne gre le za prodajo nepremičnin. Gre za spremembo navad, trgovske mreže in morda tudi za konec določenega obdobja.Vprašanje, ki ostaja v zraku, pa je preprosto: ali bomo čez nekaj let še sploh poznali Mercator, kot smo ga nekoč?

Pripravil: I.M.

Vir: STA, Facebook

Volitve so mimo, a olajšanja ni na vidiku. Slovence že jutri lahko pričakajo višje cene goriva, občutek pa je jasen – vse gre navzgor. In vprašanje je preprosto: kdo bo to še zmogel?

Koliko boste odšteli za liter goriva?

Od polnoči naprej bo treba za liter 95-oktanskega bencina odšteti 1,616 evra. Še do zdaj je stal 1,581 evra, kar pomeni podražitev za 3,5 centa na liter. Še večji udarec prihaja pri dizlu. Cena se dviguje na 1,807 evra za liter, kar je kar 11,1 centa več kot prej. To je skok, ki ga bo težko prezreti – še posebej za vse, ki so vsak dan na cesti. Podražilo se je tudi kurilno olje. Nova cena znaša 1,456 evra za liter, kar pomeni 11,4 centa več. Če naročite tisoč litrov, boste samo za gorivo odšteli 1.456 evrov – brez prevoza.

Zakaj takšen skok cen?

Na prvi pogled se zdi, da država drži vajeti v rokah, saj so marže trgovcev omejene. Te lahko znašajo največ okoli 10 centov na liter, odvisno od goriva. A resnična slika je širša. Na ceno vplivajo svetovni trgi, cene nafte in – ne nazadnje – davki. Prav ti še vedno predstavljajo velik del končne cene, ki jo plačamo na črpalki. Vprašanje, ki ostaja odprto: ali bi država lahko ublažila ta skok?

Velja le en teden – a trend je jasen

Nove cene bodo veljale en teden, do naslednjega torka. A to ne pomeni, da bo potem bolje. Prav nasprotno – zadnji trendi kažejo, da se podražitve vrstijo ena za drugo. Vozniki tako ne spremljajo več le cen, ampak tudi občutek, da se lahko vsak teden znajdejo pred novim presenečenjem.

Kaj to pomeni za vsakdan?

Dražje gorivo ne pomeni le dražjega tankanja. Pomeni dražje prevoze, dražje storitve in na koncu – dražje življenje. In prav tu se skriva bistvo. Ko cena dizla preseže 1,80 evra, to ni več le številka. To je signal, da se pritisk na denarnice še povečuje. Vprašanje pa ostaja: koliko časa bomo to še lahko prenašali?

Slovenci že pričakujejo najhujše

Podatki statističnega urada razkrivajo zanimiv, a hkrati zaskrbljujoč trend. Kar 46 odstotkov potrošnikov pričakuje, da se bodo cene v prihodnjih mesecih še pospešeno dvigovale. To je občuten skok v primerjavi s februarjem. Ljudje torej ne čakajo več optimistično – pripravljajo se na slabše. In prav ta občutek negotovosti dodatno pritiska na vsakdan.

Bo kdo ustavil val podražitev?

Vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto: ali bo država ukrepala ali pa bomo znova prepuščeni trgu? Znižanje davkov je ena od možnosti, a politične volje za zdaj ni videti. Medtem pa realnost ostaja – vsaka nova podražitev pomeni manj denarja za druge stvari. In ko gorivo draži, se prej ali slej podraži vse. Na koncu dneva ne gre več samo za številke. Gre za občutek, da se življenje draži hitreje, kot ga lahko dohajamo. In to je tisto, kar ljudi najbolj skrbi.

Pripravil: I.M.

Vir: Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo

Cene goriv so že zdaj boleče, a to naj bi bil šele uvod. Analiza razmer v Perzijskem zalivu, ki jo je opravil Jan Macarol, odpira precej bolj neprijetno sliko – kriza, ki prihaja, naj bi trajala mesece, ne tedne.

Napetosti na Bližnjem vzhodu se znova zaostrujejo, a tokrat ne gre le za geopolitično zgodbo, ki jo spremljamo od daleč. Gre za nekaj, kar lahko zelo konkretno udari tudi po naših denarnicah. Jan Macarol je razmere v Perzijskem zalivu analiziral na preprost, a zelo neposreden način – in njegovo sporočilo je jasno: to ne bo kratek šok, ampak dolgotrajen proces.

Analiza, ki ne pušča veliko prostora za optimizem

Macarol opozarja, da mnogi podcenjujejo kompleksnost situacije. Iran ni država, ki bi hitro popustila pod pritiskom. Gre za več kot 80 milijonov ljudi in sistem, ki deluje že desetletja brez večjih premikov. Zato ideja, da bi se razmere umirile v nekaj tednih, po njegovem mnenju preprosto ne zdrži resne presoje. “To ni zgodba enega meseca,” poudarja. “To je lahko zgodba enega leta.”

Veriga posledic, ki se šele začenja

Ključni problem ni le trenutna napetost, ampak posledice, ki prihajajo z zamikom. Zapiranje ali omejevanje ključnih transportnih poti za nafto ne povzroči takojšnjega kolapsa – povzroči pa verižno reakcijo. Najprej bo po njegovih ocenah udarila Azija. Tam naj bi že kmalu začeli občutiti pomanjkanje, ki se lahko hitro poveča v milijonske primanjkljaje sodčkov dnevno. Afrika naj bi sledila skoraj takoj z resnimi težavami pri oskrbi.

Evropa: ne bo zmanjkalo goriva, bo pa šok

Kaj pa Evropa? Macarol tu vidi drugačen scenarij. Nafta verjetno ne bo kar izginila čez noč, a cene bodo naredile svoje. In to zelo hitro. Že sredi aprila bi lahko prišlo do cenovnega šoka, saj bomo Evropejci prisiljeni tekmovati z Azijo za omejene količine na svetovnem trgu. To pomeni eno: višje cene, ki jih ne bomo mogli ignorirati.

Inflacija se vrača skozi zadnja vrata

Dražje gorivo ni samo problem voznikov. To je problem celotnega gospodarstva. Dražji prevozi pomenijo dražjo hrano, dražje storitve, dražje življenje. Inflacija, ki se je komaj začela umirjati, bi lahko dobila nov zagon. In prav tu Macarol doda še ostro noto: politiki bodo po njegovem mnenju situacijo verjetno predstavljali bolj optimistično, kot bo v resnici.

Svet, ki se počasi spreminja

ZDA bodo zaradi lastne proizvodnje lažje prebrodile krizo, a tudi tam ne bo brez posledic. Cene bodo rasle, pritisk bo čutiti. Drugod po svetu pa še bolj. Avstralija naj bi udarec občutila kasneje, ko bodo večji igralci že pobrali večino dobav. Svetovni trg se bo tako postopoma zaostroval – in s tem tudi vsakdanje življenje.

Bo gorivo kmalu luksuz?

Macarol zaključi z mislijo, ki zveni skoraj kot šala – pa morda sploh ni: “Na morje bomo šli s kolesom.” Pretiravanje? Morda. A vprašanje ostaja: kaj če ima vsaj delno prav? Če se bo scenarij razvijal tako, kot napoveduje, bomo kmalu živeli v svetu, kjer gorivo ni več samoumevno, ampak dobrina, o kateri bomo dvakrat premislili. In prav to je tisti občutek, ki ostane: to ni panika. To je opozorilo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Jan Macarol

Dan, ki bi moral prinesti končni odgovor, odpira nova vprašanja. Med štetjem glasov iz tujine je Janez Janša opozoril na resne nepravilnosti, ki lahko dodatno zamajejo zaupanje v volilni proces.

Ključen trenutek, ki lahko spremeni razplet

Danes po Sloveniji poteka štetje glasovnic, ki so prispele iz tujine. Gre za pomemben del volilnega procesa, saj so prav ti glasovi v preteklosti že večkrat vplivali na končno razdelitev mandatov. Če so razlike med strankami majhne, lahko prav glasovi iz tujine odločajo o tem, kdo bo oblikoval vlado in kdo bo ostal v opoziciji. Zato bi moral biti postopek ne le zakonit, ampak tudi popolnoma transparenten in brez najmanjšega dvoma.

Janša z novimi očitki

Janez Janša je ob tem znova ostro nastopil. Poleg že znanih kritik na račun delovanja Državne volilne komisije je izpostavil še en očitek, ki je dvignil precej prahu. »Poleg tega zastopnik naše liste danes ni bil vabljen na štetje glasovnic, kljub temu, da ima to pravico po zakonu!« je zapisal. Takšna trditev odpira resno vprašanje – ali so bila pri štetju spoštovana osnovna pravila nadzora? Prisotnost zastopnikov list namreč ni formalnost, ampak ključni element nadzora, ki zagotavlja zaupanje v poštenost procesa.

‼️Nekaj takšnega, kot zdaj počne dr. Robert Golob, je pred 14 leti počela že njegova “kraljica”, zato to ni nič novega.

Lahko pa se bo končalo tako kot leta 1996, ko so kupovali poslance. Tudi to naj bi se zdaj dogajalo. pic.twitter.com/317Y14K8aY

— Janez Janša (@JJansaSDS) March 30, 2026

Glasovi iz tujine vedno pod drobnogledom

Glasovi iz tujine so v Sloveniji že dolgo občutljiva tema. Gre za glasove državljanov, ki živijo ali delajo v tujini, a še vedno sodelujejo v političnem odločanju doma. Postopek zbiranja in štetja teh glasov je logistično zahtevnejši, časovno zamaknjen in zato pogosto pod večjim drobnogledom. Prav zato zakon predvideva dodatne varovalke, med njimi tudi prisotnost predstavnikov kandidatnih list. Če ta element odpove, se dvomi hitro povečajo.

DVK pod pritiskom, vprašanja ostajajo

Državna volilna komisija se je že večkrat znašla v središču kritik, vendar tokratni očitki prihajajo v posebej občutljivem trenutku. Po volitvah, kjer so razlike majhne, je vsak dvom še toliko bolj problematičen. Čeprav DVK praviloma poudarja, da postopki potekajo zakonito in pod nadzorom, takšne izjave političnih akterjev ustvarjajo pritisk in zahtevajo jasne odgovore. Javnost namreč pričakuje pojasnila – hitro, pregledno in brez dvoumnosti.

V 21. stoletju ima Državna volilna komisija računalniški program, ki ne obvlada niti osnovnih računskih operacij‼️

⚠️ Poleg tega zastopnik naše liste danes ni bil vabljen na štetje glasovnic, kljub temu, da ima to pravico po zakonu! pic.twitter.com/WUPFJdfA51

— Janez Janša (@JJansaSDS) March 30, 2026

Ne gre le za številke, ampak za zaupanje

Morda danes ne štejejo le glasov. Morda se hkrati meri tudi nekaj, kar je še pomembnejše – zaupanje ljudi v sistem. Če se pokaže, da so bili postopki kršeni, lahko sledijo pravni postopki, zahteve po ponovnem štetju ali celo širša politična kriza. Če pa se izkaže, da nepravilnosti ni bilo, bo treba to jasno dokazati in pomiriti javnost. V vsakem primeru pa ostaja dejstvo: volitve niso le matematika, ampak temelj demokracije. In ta temelj mora stati trdno.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

V gozdu pri Mežici se je dopoldne zgodila huda delovna nesreča, ki bi se lahko končala tragično. Poškodovanega moškega so izjemno zahtevno reševali gasilci in gorski reševalci, na koncu pa ga je v bolnišnico odpeljal helikopter.

Trenutek, ki spremeni vse

Nekaj po 11. uri se je v naselju Lom v občini Mežica zgodilo, kar se v gozdu lahko zgodi v hipu – a pusti hude posledice. Med podiranjem drevja je eno izmed dreves padlo na delavca in ga hudo poškodovalo po nogah. Po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje je bil moški ukleščen, brez možnosti, da bi si pomagal sam. V takšnih trenutkih šteje vsaka minuta. In prav to je sprožilo hitro in usklajeno akcijo reševalcev.

Reševanje na izjemno zahtevnem terenu

Na kraj so nemudoma prihiteli gasilci KGZ Ravne na Koroškem, PGD Mežica in PGD Prevalje ter reševalci GRS Koroške. Njihova naloga ni bila enostavna – poškodovanega so morali najprej tehnično rešiti iz primeža lesa, nato pa ga oskrbeti. A to še ni bilo vse. Teren je bil strm, težko dostopen, skoraj neprehoden. Poškodovanega so morali prenesti do mesta, kjer je lahko pristal helikopter Slovenske vojske z ekipo nujne medicinske pomoči. Ko je helikopter končno vzletel proti UKC Maribor, je bilo jasno – za njim je bila bitka, ki so jo reševalci dobili.

Policija: tuje krivde ni bilo

Policisti Policijske uprave Celje so potrdili, da je šlo za nesrečo pri delu v zasebnem gozdu. Moški je delal sam in uporabljal vsa potrebna zaščitna sredstva. »Tujo krivdo smo izključili,« so pojasnili. O dogodku bodo obvestili pristojno državno tožilstvo.

Gozd ni nikoli povsem varen

Takšne nesreče znova opozarjajo, kako nevarno je delo v gozdu, tudi za izkušene posameznike. Dovolj je en napačen padec drevesa, ena sekunda nepozornosti. In potem se vse spremeni. Tokrat se je zgodba končala z reševanjem in upanjem. A vprašanje ostaja – kolikokrat se lahko zanašamo na srečo?

Pripravil: I.M.

Vir: PGD Mežica

Nenadna odločitev, ki je presenetila številne zaposlene. Zakaj so v eni največjih slovenskih ustanov zaprli dostop do priljubljenih spletnih orodij – in kaj to pomeni za vsakdan v službi?

Strožja pravila v enem največjih sistemov v državi

V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, kjer dela več kot 8000 ljudi, so se odločili za precej drastičen korak. Na službenih računalnikih postopoma ukinjajo dostop do zasebnih elektronskih pošt, kot je Gmail, pa tudi do spletnih shramb, družbenih omrežij in celo orodij umetne inteligence, kot je ChatGPT. Za mnoge zaposlene to pomeni konkretno spremembo vsakdanjih navad. Kar je bilo še včeraj samoumevno – hitro preveriti Gmail ali si pomagati z umetno inteligenco – bo zdaj preprosto nedosegljivo.

Razlog? Varnost, ne nadzor

V UKC Ljubljana poudarjajo, da odločitev ni namenjena nadzoru zaposlenih, ampak zaščiti sistema. Gre za ustanovo, kjer so podatki izjemno občutljivi, tveganja pa visoka. Vsak vdor, napaka ali zloraba bi lahko imela resne posledice. Zato sledijo strožjim pravilom, ki veljajo za kritične institucije. Na nekaterih napravah dostopa do interneta sploh ne bo več – razen tam, kjer je to nujno za delo.

Namesto Gmaila Outlook, namesto ChatGPT Copilot

Zaposleni ne bodo ostali brez orodij, a bodo ta strogo nadzorovana. Uporabljali bodo interno upravljane rešitve iz okolja Microsoft 365: Outlook, Teams, SharePoint in OneDrive. Namesto odprtih AI-orodij, kot je ChatGPT, pa bo na voljo Copilot – sistem, ki deluje znotraj varnega okolja. Sporočilo vodstva je jasno: za službene potrebe zunanja orodja niso potrebna.

Kaj pa zasebno življenje zaposlenih?

Pomembna podrobnost: omejitve veljajo le za službene naprave. Če zaposleni uporabljajo lastne telefone ali računalnike prek javnega omrežja UKC, dostop ostaja nespremenjen. To pomeni, da popolne “digitalne blokade” ni – a meja med službenim in zasebnim prostorom bo zdaj veliko bolj jasno začrtana.

Tiha sprememba, ki odpira večja vprašanja

Na prvi pogled gre za tehnični ukrep. A v resnici odpira širšo razpravo: kam gre prihodnost dela? Ali bomo v imenu varnosti postopoma zapirali dostop do odprtega interneta? In ali bo umetna inteligenca v službenem okolju vedno bolj omejena na “uradne” rešitve? Za zaposlene v UKC je odgovor že tukaj. Za ostale pa morda prihaja hitreje, kot si mislimo.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Forbes, Facebook

Planica je znana po rekordih, evforiji in nepozabnih trenutkih. A letos se je zgodilo nekaj, česar ni pričakoval skoraj nihče. Med navijače je stopil robot – in jih preprosto očaral.

Planica – Planica je vsako leto zgodba zase. Letalnica, navijači, zastave, glasba, smeh. In potem – trenutek, ki ga ni bilo v nobenem programu. Robot, ki zapleše.

Ko tehnologija stopi med ljudi

Ob zaključku sezone smučarskih skokov sta v Planico prispela robota slovenskega podjetja Plan-net Robot. Gre za predstavnika sodobne humanoidne robotike, ki jo razvijajo vodilni kitajski proizvajalci. A tokrat ni šlo za tehnično predstavitev ali suhoparno demonstracijo, temveč za nekaj povsem drugega. Eden izmed robotov je stopil med množico in začel plesati, najprej nekoliko zadržano, nato pa vse bolj samozavestno. Presenečenje se je hitro spremenilo v smeh, telefoni so šli v zrak, ljudje pa so želeli ujeti trenutek, ki ga še dolgo ne bodo pozabili.

Trenutek, ki je obkrožil splet

Video robota, ki pleše med navijači, je v nekaj urah zaokrožil po družbenih omrežjih. Delili so ga uporabniki z vseh koncev, komentarji pa so se vrstili eden za drugim. Planica je sicer vajena viralnih trenutkov, od rekordnih poletov do čustvenih slovesov, a tokrat je šlo za nekaj drugačnega. Robot, ki zapleše sredi množice, je postal simbol nenavadnega, a hkrati zelo sodobnega prepleta športa in tehnologije, ki očitno vedno bolj stopata z roko v roki.

Humor, ki je zaokrožil med gledalci

Kot vedno v Planici tudi tokrat ni manjkalo humorja. Eden izmed komentarjev, ki je hitro postal uspešnica, je zapisal, da je bil robot verjetno edini trezen med navijači. Prav ta kontrast med evforijo množice in natančno programiranimi gibi robota je ljudi še dodatno zabaval. Prizor je deloval skoraj filmsko, kot bi se prihodnost za trenutek sprehodila skozi enega najbolj tradicionalnih športnih dogodkov v Sloveniji.

Več kot le zabava?

A za tem nenavadnim trenutkom se skriva tudi širše sporočilo. Robotika ni več nekaj oddaljenega, rezerviranega za laboratorije ali industrijo, temveč počasi postaja del vsakdanjega življenja. Planica je letos pokazala, da prihodnost ni več nekaj, kar šele prihaja, ampak nekaj, kar je že tukaj – in včasih zna tudi zaplesati. Morda pa prav takšni trenutki najbolje pokažejo, kako se svet spreminja, skoraj neopazno, a hkrati zelo očitno, ko nas preseneti tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Pozno zvečer je mir na Celovški cesti prekinil ogenj. Začelo se je pri zabojniku, končalo pa z evakuacijo hotela in napetimi trenutki za več kot 200 ljudi. Kako hitro se lahko majhen požar spremeni v resno grožnjo?

Ogenj, ki se je začel skoraj neopazno

Včeraj ob 23.09 je na Celovški cesti zagorelo v komunalnem zabojniku. Sprva se je zdelo kot še ena manjša intervencija, a ogenj ni miroval. Ob zabojniku so zagoreli še kosovni odpadki, plameni pa so se v nekaj trenutkih razplamteli. Tisto, kar je sledilo, je pokazalo, kako hitro lahko situacija uide izpod nadzora. Požar se je razširil na bližnji objekt – hotel Lipa – in zajel prostore konferenčne dvorane.

Evakuacija v noči: ljudje zapuščali hotel

Ko so plameni dosegli notranjost objekta, je postalo jasno, da ne gre več za običajen požar. Iz hotela so morali evakuirati približno 200 ljudi. Predstavljajte si trenutek – noč, dim, sirene in nenadna navodila, da morate zapustiti prostor. Na srečo je evakuacija potekala hitro in organizirano. Prav to je verjetno preprečilo hujše posledice.

Gasilci na terenu: odločilne prve minute

Na kraj so prihiteli gasilci Gasilske brigade Ljubljana ter prostovoljci iz Dravelj in Šentvida. Njihovo hitro posredovanje je bilo ključno. Požar so uspeli omejiti, pogasiti in nato še temeljito prezračiti prostore. Na terenu so bili tudi reševalci, ki so pregledali eno osebo. Po doslej znanih informacijah hujših poškodb ni bilo, kar je glede na razsežnost dogodka skoraj neverjetno olajšanje.

Kaj je povzročilo požar?

To vprašanje za zdaj ostaja odprto. Na kraju so bili tudi policisti ter predstavniki Elektro Ljubljana, Plinarne in pristojne inšpekcije. Preiskava bo morala pokazati, ali je šlo za naključje, malomarnost ali kaj drugega. Takšni dogodki pa vedno znova odpirajo širše vprašanje – kako varni so prostori, kjer se vsakodnevno gibamo? In kako hitro se lahko povsem običajen večer spremeni v situacijo, kjer šteje vsaka sekunda?

Noč, ki je spomnila na krhkost varnosti

Čeprav se je vse končalo brez večjih poškodb, ostaja občutek nelagodja. Požar, ki se začne v zabojniku, lahko v nekaj minutah ogrozi stotine ljudi. Tokrat se je končalo dobro. Naslednjič morda ne bo tako preprosto. In prav zato takšne zgodbe niso le poročilo – so opomin.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, PU Ljubljana

Povprečna plača v Sloveniji na papirju podira rekorde, a občutek v denarnici govori povsem drugo zgodbo. Večina zaposlenih tega zneska nikoli ne doseže, razlike med sektorji pa so tako velike, da lahko pomenijo tudi več kot 10.000 evrov razlike na leto.

Povprečna plača v Sloveniji 2026 koliko znaša bruto in neto

Povprečna plača v Sloveniji je v letu 2026 že presegla mejo, ki se je še pred nekaj leti zdela nedosegljiva. Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS znaša približno 2.629 evrov bruto, kar pomeni okoli 1.650 evrov neto izplačila. V določenih mesecih, zlasti ob izplačilih nagrad, regresa ali božičnic, pa se številke dvignejo še višje in lahko presežejo tudi 2.700 ali celo 2.800 evrov bruto.

Na prvi pogled to deluje kot jasen znak napredka. Slovenija naj bi postajala država z vedno višjimi plačami, standard pa naj bi rasel. A takoj, ko pogledamo razliko med bruto in neto zneskom, postane jasno, da velik del tega denarja nikoli ne pride do zaposlenega.

Pri povprečni bruto plači okoli 2.700 evrov zaposleni prejme približno 1.700 evrov neto. To pomeni, da vsak mesec izgine približno 1.000 evrov. Ta razlika predstavlja prispevke za socialno varnost in dohodnino. Na letni ravni to pomeni več kot 12.000 evrov, ki jih posameznik zasluži, a jih ne more neposredno uporabiti.

Ta razkorak med bruto in neto je eden ključnih razlogov, zakaj ljudje pogosto ne občutijo rasti plač. Na papirju so številke visoke, v praksi pa ostane precej manj.

Zakaj večina Slovencev ne dosega povprečne plače

Eden največjih mitov, ki kroži v javnosti, je prepričanje, da povprečna plača pomeni tipično plačo. V resnici pa gre za statistični podatek, ki ga močno izkrivljajo visoki dohodki manjšega dela prebivalstva.

Če ima majhen delež zaposlenih zelo visoke plače, na primer 4.000 ali 5.000 evrov neto, to močno dvigne povprečje. Večina ljudi pa ostaja precej nižje. Zato povprečna plača ne odraža realnega stanja.

Podatki kažejo, da je bila povprečna neto plača v letu 2025 okoli 1.602 evra, a to še ne pomeni, da večina zasluži toliko. Realna slika je bližje mediani, ki je običajno za 200 do 300 evrov nižja. To pomeni, da se tipična neto plača giblje okoli 1.300 do 1.400 evrov.

Posledica je jasna. Več kot polovica zaposlenih je pod povprečno plačo, čeprav javni diskurz pogosto ustvarja občutek, da bi morali biti blizu tega zneska. Prav zato veliko ljudi meni, da so podplačani, tudi če statistika kaže drugače.

Povprečna plača po sektorjih razlike so ogromne

Ko pogledamo strukturo slovenskega trga dela, postane jasno, zakaj je razkorak tako velik. Razlike med sektorji so namreč ekstremne.

V dejavnostih, kot so informacijska tehnologija, finance ali energetika, plače pogosto presegajo 3.000 evrov bruto, v nekaterih primerih tudi 3.400 evrov ali več. To pomeni več kot 2.000 evrov neto. Gre za sektorje z visoko dodano vrednostjo, kjer so podjetja pripravljena plačati več za specializirano znanje.

Na drugi strani pa so dejavnosti, kot so trgovina, gostinstvo, turizem ali del proizvodnje, kjer plače pogosto ostajajo blizu minimalne. Neto zneski se pogosto gibljejo okoli 1.150 do 1.250 evrov.

Razlika med dvema zaposlenima v Sloveniji lahko tako preseže 900 evrov mesečno. Na letni ravni to pomeni več kot 10.000 evrov razlike. To ni le statistična razlika, temveč konkretna razlika v življenjskem standardu, možnostih varčevanja in kakovosti življenja.

Zaradi tega povprečna plača združuje popolnoma različne realnosti. Na eni strani visoko plačani strokovnjaki, na drugi strani ljudje, ki komaj pokrivajo osnovne stroške.

Koliko vam država dejansko vzame od plače

Davčna obremenitev plač v Sloveniji je ena izmed višjih v Evropi. To se najbolje vidi prav pri razliki med bruto in neto zneskom.

Pri povprečni bruto plači okoli 2.700 evrov zaposleni prejme približno 1.700 evrov neto. To pomeni, da država vsak mesec vzame okoli 1.000 evrov. Pri višjih plačah je razlika še večja.

Če ima posameznik bruto plačo 3.000 evrov, lahko neto znaša okoli 1.900 evrov. To pomeni, da več kot tretjina zaslužka izgine v obliki prispevkov in davkov. Na letni ravni to pomeni več kot 13.000 evrov.

Za mnoge je to ključni razlog, zakaj kljub rasti bruto plač nimajo občutka večje finančne varnosti. Plača na papirju raste, realni razpoložljivi dohodek pa bistveno počasneje.

Kako se je povprečna plača spreminjala zadnja leta

Če pogledamo nazaj, je rast povprečne plače v Sloveniji nedvomna. Leta 2015 je znašala okoli 1.550 evrov bruto. Danes je že presegla 2.500 evrov, v določenih obdobjih pa se približa tudi 2.800 evrom.

To pomeni približno 60-odstotno rast v desetletju. Na prvi pogled impresivno, a treba je upoštevati še en ključni dejavnik – inflacijo.

V zadnjih letih so se cene hrane, energentov in nepremičnin močno zvišale. Najemnine v večjih mestih, zlasti v Ljubljani, so poskočile tudi za več sto evrov. Stroški elektrike, ogrevanja in osnovnih življenjskih potrebščin so prav tako občutno višji.

Čeprav so plače nominalno višje, realna kupna moč ni rasla enako hitro. Nekateri zaposleni imajo danes višjo plačo kot pred desetimi leti, a si z njo ne morejo privoščiti bistveno več.

Ali povprečna plača sploh kaže realno stanje

Povprečna plača je uporaben kazalnik za makroekonomske analize, a za posameznika pogosto nima velike vrednosti. Problem nastane, ker povprečje združuje zelo različne dohodke.

V določenih mesecih, kot je december, se zaradi izplačil nagrad in dodatkov povprečna plača močno poveča. Lahko preseže tudi 2.800 evrov bruto in 1.800 evrov neto. A to ne pomeni, da ljudje vsak mesec prejemajo takšne zneske.

Zato se pogosto zgodi, da ljudje ne prepoznajo svoje situacije v uradnih številkah. Statistika kaže eno sliko, vsakdanje življenje pa drugo.

Veliko bolj realen pokazatelj bi bila mediana plače, ki pa je praviloma nižja. Prav ta razlika med povprečjem in mediano razkriva, da večina zaposlenih živi z nižjimi prihodki, kot bi lahko sklepali iz povprečja.

Kje ste vi glede na povprečno plačo

Ko posameznik primerja svojo plačo s povprečjem, hitro ugotovi, kje približno stoji. Če nekdo zasluži okoli 1.200 evrov neto, je občutno pod povprečjem. Torej, če je pri 1.600 evrih, je blizu povprečja. Če preseže 2.000 evrov neto, pa že sodi med bolje plačane zaposlene.

A tudi ta primerjava ni vedno dovolj. Ključno vlogo igrajo življenjski stroški. Plača 1.600 evrov v manjšem kraju lahko pomeni solidno življenje, v Ljubljani pa lahko hitro izgine že za najemnino in osnovne stroške.

Najemnine v prestolnici pogosto presegajo 700 ali 800 evrov, v nekaterih primerih tudi 900 evrov. Ko temu dodamo stroške hrane, prevoza in položnic, postane jasno, da tudi povprečna plača ne zagotavlja nujno finančne varnosti.

Zato je pomembno razumeti, da povprečna plača ni končni odgovor. Je le izhodišče, ki ga mora vsak posameznik postaviti v svoj življenjski kontekst.

Resnica, ki je večina ne želi slišati

Povprečna plača v Sloveniji ustvarja vtis, da živimo bolje, kot v resnici živimo. Številke rastejo, a občutek finančne varnosti pri mnogih ne.

Razlog ni le v davkih ali inflaciji, temveč tudi v strukturi gospodarstva, kjer majhen delež visoko plačanih delovnih mest dviguje statistiko, večina pa ostaja precej nižje.

Zato povprečna plača ni zgodba o tem, koliko zaslužimo, temveč zgodba o tem, kako neenakomerno je ta denar razporejen.

In prav v tem je največji paradoks. Država beleži rast, številke kažejo napredek, a velik del ljudi tega napredka preprosto ne občuti.

Kako inflacija tiho znižuje realno vrednost plače

Eden najbolj podcenjenih dejavnikov pri razumevanju plač je inflacija. Čeprav se povprečna plača v Sloveniji zvišuje, to še ne pomeni, da imajo ljudje dejansko več denarja na voljo.

V zadnjih letih so se cene hrane v Sloveniji ponekod zvišale tudi za 20 do 30 odstotkov. Osnovne dobrine, kot so kruh, mleko in meso, so občutno dražje kot pred nekaj leti. Prav tako so se podražili energenti, ogrevanje in gorivo.

Če je nekdo leta 2020 prejemal 1.200 evrov neto, je lahko s tem zneskom pokril več stroškov kot danes nekdo z 1.500 evri. To pomeni, da rast plač pogosto le sledi rasti cen, ne pa dejanskemu izboljšanju življenjskega standarda.

To je razlog, zakaj ljudje pogosto pravijo, da kljub višjim plačam živijo enako ali celo slabše kot prej.

Mladi in prve zaposlitve realnost je precej pod povprečjem

Posebno poglavje predstavlja položaj mladih. Tisti, ki šele vstopajo na trg dela, pogosto ne pridejo niti blizu povprečne plače.

Začetne plače za mlade diplomante se pogosto gibljejo med 1.100 in 1.400 evri neto, odvisno od panoge. V nekaterih primerih, zlasti v družboslovnih poklicih ali manj plačanih sektorjih, so začetne plače lahko še nižje.

To pomeni, da mladi že na začetku kariere zaostajajo za statističnim povprečjem. Ob tem pa se soočajo še z visokimi stroški najemnin, ki v Ljubljani pogosto presežejo polovico njihovega dohodka.

Posledica je jasna. Mnogi ostajajo pri starših dlje časa, odlašajo z osamosvojitvijo ali iščejo priložnosti v tujini.

Slovenija v primerjavi z Evropo kje dejansko stojimo

Ko pogledamo širšo sliko, Slovenija po višini povprečne plače ni med najvišje uvrščenimi državami v Evropski uniji, a tudi ne med najslabšimi.

Povprečna neto plača okoli 1.600 do 1.700 evrov nas postavlja nekje v sredino. Države, kot so Avstrija, Nemčija ali Nizozemska, imajo bistveno višje plače, pogosto tudi nad 2.500 evrov neto.

A pomembno je še nekaj. Razlike v cenah niso vedno sorazmerne. V nekaterih primerih so življenjski stroški v Sloveniji zelo podobni ali celo višji kot v določenih delih tujine.

To pomeni, da razlika v kupni moči pogosto ni tako majhna, kot bi si želeli. Slovenski zaposleni lahko z enako ali celo višjo ceno hrane in storitev razpolagajo z nižjim dohodkom.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook,

Ko se sezona konča z zgodovino, ostanejo tudi drobni trenutki – iskreni, človeški, skoraj filmski. Prav tak je bil prizor, ki je razkril, da tudi najboljši kdaj potrebujejo pomoč.

Zgodovina, zapisana v eni družini

Planica je letos ponudila nekaj, česar slovenski šport še ni videl. Dva velika kristalna globusa – oba v slovenskih rokah. In še več: v rokah iste družine. Nika in Domen Prevc sta sezono zaključila na način, ki presega statistiko in rezultate. To je bila zgodba o talentu, delu, vztrajnosti – in tudi o družinski povezanosti. Nika je znova dokazala, da je razred zase. Tretji zaporedni veliki kristalni globus pri komaj 21 letih ni le dosežek, ampak napoved nečesa večjega. Na drugi strani Domen, ki je letos osvojil praktično vse, kar se osvojiti da. Skupaj sta ustvarila sezono, ki jo bomo še dolgo omenjali.

Ko globus ni več lahek

A prav v teh velikih zgodbah se pogosto skrivajo majhni trenutki. Na družbenih omrežjih se je pojavil posnetek, ki je hitro postal vir nasmehov. Nika je med fotografiranjem poskušala držati veliki kristalni globus – z eno roko. A realnost? Globus ni ravno lahek. Tisti trenutek, ko ji nekoliko “zmanjka moči”, je nekaj, s čimer se lahko poistoveti vsak. In prav tu nastopi Domen. Brez pompa, brez besed – preprosto priskoči na pomoč. Kratek prizor, a dovolj, da razkrije dinamiko, ki presega šport.

View this post on Instagram

A post shared by SloSki Nordic team (@sloskinordicteam)

Zakaj je ta trenutek tako poseben

Morda prav zato, ker razbije popolno podobo vrhunskih športnikov. Pokaže, da so kljub rekordom in naslovom še vedno bratje in sestre. Da obstajajo trenutki, ko se nasmehnejo, si pomagajo in preprosto uživajo. In ravno ti trenutki pogosto postanejo največji “hit”. Ne zaradi spektakla, ampak zaradi pristnosti. Nika, ki za trenutek ne zmore sama, in Domen, ki jo brez oklevanja podpre – to je slika, ki ostane.

Ko uspeh dobi človeški obraz

Veliki globusi, rekordi in zmage so tisto, kar piše zgodovino. A tisto, kar ostane v srcih ljudi, so zgodbe. Takšne, kot je ta. Morda prav zato ta posnetek ni le zabaven. Je opomnik, da tudi na vrhu sveta nisi nikoli sam. In da včasih največ pomeni prav to – roka, ki jo nekdo poda ob pravem trenutk

Pripravil: I.M.

Vir: Instagram