Povprečna plača v Sloveniji na papirju podira rekorde, a občutek v denarnici govori povsem drugo zgodbo. Večina zaposlenih tega zneska nikoli ne doseže, razlike med sektorji pa so tako velike, da lahko pomenijo tudi več kot 10.000 evrov razlike na leto.

Povprečna plača v Sloveniji 2026 koliko znaša bruto in neto

Povprečna plača v Sloveniji je v letu 2026 že presegla mejo, ki se je še pred nekaj leti zdela nedosegljiva. Po zadnjih podatkih Statističnega urada RS znaša približno 2.629 evrov bruto, kar pomeni okoli 1.650 evrov neto izplačila. V določenih mesecih, zlasti ob izplačilih nagrad, regresa ali božičnic, pa se številke dvignejo še višje in lahko presežejo tudi 2.700 ali celo 2.800 evrov bruto.

Na prvi pogled to deluje kot jasen znak napredka. Slovenija naj bi postajala država z vedno višjimi plačami, standard pa naj bi rasel. A takoj, ko pogledamo razliko med bruto in neto zneskom, postane jasno, da velik del tega denarja nikoli ne pride do zaposlenega.

Pri povprečni bruto plači okoli 2.700 evrov zaposleni prejme približno 1.700 evrov neto. To pomeni, da vsak mesec izgine približno 1.000 evrov. Ta razlika predstavlja prispevke za socialno varnost in dohodnino. Na letni ravni to pomeni več kot 12.000 evrov, ki jih posameznik zasluži, a jih ne more neposredno uporabiti.

Ta razkorak med bruto in neto je eden ključnih razlogov, zakaj ljudje pogosto ne občutijo rasti plač. Na papirju so številke visoke, v praksi pa ostane precej manj.

Zakaj večina Slovencev ne dosega povprečne plače

Eden največjih mitov, ki kroži v javnosti, je prepričanje, da povprečna plača pomeni tipično plačo. V resnici pa gre za statistični podatek, ki ga močno izkrivljajo visoki dohodki manjšega dela prebivalstva.

Če ima majhen delež zaposlenih zelo visoke plače, na primer 4.000 ali 5.000 evrov neto, to močno dvigne povprečje. Večina ljudi pa ostaja precej nižje. Zato povprečna plača ne odraža realnega stanja.

Podatki kažejo, da je bila povprečna neto plača v letu 2025 okoli 1.602 evra, a to še ne pomeni, da večina zasluži toliko. Realna slika je bližje mediani, ki je običajno za 200 do 300 evrov nižja. To pomeni, da se tipična neto plača giblje okoli 1.300 do 1.400 evrov.

Posledica je jasna. Več kot polovica zaposlenih je pod povprečno plačo, čeprav javni diskurz pogosto ustvarja občutek, da bi morali biti blizu tega zneska. Prav zato veliko ljudi meni, da so podplačani, tudi če statistika kaže drugače.

Povprečna plača po sektorjih razlike so ogromne

Ko pogledamo strukturo slovenskega trga dela, postane jasno, zakaj je razkorak tako velik. Razlike med sektorji so namreč ekstremne.

V dejavnostih, kot so informacijska tehnologija, finance ali energetika, plače pogosto presegajo 3.000 evrov bruto, v nekaterih primerih tudi 3.400 evrov ali več. To pomeni več kot 2.000 evrov neto. Gre za sektorje z visoko dodano vrednostjo, kjer so podjetja pripravljena plačati več za specializirano znanje.

Na drugi strani pa so dejavnosti, kot so trgovina, gostinstvo, turizem ali del proizvodnje, kjer plače pogosto ostajajo blizu minimalne. Neto zneski se pogosto gibljejo okoli 1.150 do 1.250 evrov.

Razlika med dvema zaposlenima v Sloveniji lahko tako preseže 900 evrov mesečno. Na letni ravni to pomeni več kot 10.000 evrov razlike. To ni le statistična razlika, temveč konkretna razlika v življenjskem standardu, možnostih varčevanja in kakovosti življenja.

Zaradi tega povprečna plača združuje popolnoma različne realnosti. Na eni strani visoko plačani strokovnjaki, na drugi strani ljudje, ki komaj pokrivajo osnovne stroške.

Koliko vam država dejansko vzame od plače

Davčna obremenitev plač v Sloveniji je ena izmed višjih v Evropi. To se najbolje vidi prav pri razliki med bruto in neto zneskom.

Pri povprečni bruto plači okoli 2.700 evrov zaposleni prejme približno 1.700 evrov neto. To pomeni, da država vsak mesec vzame okoli 1.000 evrov. Pri višjih plačah je razlika še večja.

Če ima posameznik bruto plačo 3.000 evrov, lahko neto znaša okoli 1.900 evrov. To pomeni, da več kot tretjina zaslužka izgine v obliki prispevkov in davkov. Na letni ravni to pomeni več kot 13.000 evrov.

Za mnoge je to ključni razlog, zakaj kljub rasti bruto plač nimajo občutka večje finančne varnosti. Plača na papirju raste, realni razpoložljivi dohodek pa bistveno počasneje.

Kako se je povprečna plača spreminjala zadnja leta

Če pogledamo nazaj, je rast povprečne plače v Sloveniji nedvomna. Leta 2015 je znašala okoli 1.550 evrov bruto. Danes je že presegla 2.500 evrov, v določenih obdobjih pa se približa tudi 2.800 evrom.

To pomeni približno 60-odstotno rast v desetletju. Na prvi pogled impresivno, a treba je upoštevati še en ključni dejavnik – inflacijo.

V zadnjih letih so se cene hrane, energentov in nepremičnin močno zvišale. Najemnine v večjih mestih, zlasti v Ljubljani, so poskočile tudi za več sto evrov. Stroški elektrike, ogrevanja in osnovnih življenjskih potrebščin so prav tako občutno višji.

Čeprav so plače nominalno višje, realna kupna moč ni rasla enako hitro. Nekateri zaposleni imajo danes višjo plačo kot pred desetimi leti, a si z njo ne morejo privoščiti bistveno več.

Ali povprečna plača sploh kaže realno stanje

Povprečna plača je uporaben kazalnik za makroekonomske analize, a za posameznika pogosto nima velike vrednosti. Problem nastane, ker povprečje združuje zelo različne dohodke.

V določenih mesecih, kot je december, se zaradi izplačil nagrad in dodatkov povprečna plača močno poveča. Lahko preseže tudi 2.800 evrov bruto in 1.800 evrov neto. A to ne pomeni, da ljudje vsak mesec prejemajo takšne zneske.

Zato se pogosto zgodi, da ljudje ne prepoznajo svoje situacije v uradnih številkah. Statistika kaže eno sliko, vsakdanje življenje pa drugo.

Veliko bolj realen pokazatelj bi bila mediana plače, ki pa je praviloma nižja. Prav ta razlika med povprečjem in mediano razkriva, da večina zaposlenih živi z nižjimi prihodki, kot bi lahko sklepali iz povprečja.

Kje ste vi glede na povprečno plačo

Ko posameznik primerja svojo plačo s povprečjem, hitro ugotovi, kje približno stoji. Če nekdo zasluži okoli 1.200 evrov neto, je občutno pod povprečjem. Torej, če je pri 1.600 evrih, je blizu povprečja. Če preseže 2.000 evrov neto, pa že sodi med bolje plačane zaposlene.

A tudi ta primerjava ni vedno dovolj. Ključno vlogo igrajo življenjski stroški. Plača 1.600 evrov v manjšem kraju lahko pomeni solidno življenje, v Ljubljani pa lahko hitro izgine že za najemnino in osnovne stroške.

Najemnine v prestolnici pogosto presegajo 700 ali 800 evrov, v nekaterih primerih tudi 900 evrov. Ko temu dodamo stroške hrane, prevoza in položnic, postane jasno, da tudi povprečna plača ne zagotavlja nujno finančne varnosti.

Zato je pomembno razumeti, da povprečna plača ni končni odgovor. Je le izhodišče, ki ga mora vsak posameznik postaviti v svoj življenjski kontekst.

Resnica, ki je večina ne želi slišati

Povprečna plača v Sloveniji ustvarja vtis, da živimo bolje, kot v resnici živimo. Številke rastejo, a občutek finančne varnosti pri mnogih ne.

Razlog ni le v davkih ali inflaciji, temveč tudi v strukturi gospodarstva, kjer majhen delež visoko plačanih delovnih mest dviguje statistiko, večina pa ostaja precej nižje.

Zato povprečna plača ni zgodba o tem, koliko zaslužimo, temveč zgodba o tem, kako neenakomerno je ta denar razporejen.

In prav v tem je največji paradoks. Država beleži rast, številke kažejo napredek, a velik del ljudi tega napredka preprosto ne občuti.

Kako inflacija tiho znižuje realno vrednost plače

Eden najbolj podcenjenih dejavnikov pri razumevanju plač je inflacija. Čeprav se povprečna plača v Sloveniji zvišuje, to še ne pomeni, da imajo ljudje dejansko več denarja na voljo.

V zadnjih letih so se cene hrane v Sloveniji ponekod zvišale tudi za 20 do 30 odstotkov. Osnovne dobrine, kot so kruh, mleko in meso, so občutno dražje kot pred nekaj leti. Prav tako so se podražili energenti, ogrevanje in gorivo.

Če je nekdo leta 2020 prejemal 1.200 evrov neto, je lahko s tem zneskom pokril več stroškov kot danes nekdo z 1.500 evri. To pomeni, da rast plač pogosto le sledi rasti cen, ne pa dejanskemu izboljšanju življenjskega standarda.

To je razlog, zakaj ljudje pogosto pravijo, da kljub višjim plačam živijo enako ali celo slabše kot prej.

Mladi in prve zaposlitve realnost je precej pod povprečjem

Posebno poglavje predstavlja položaj mladih. Tisti, ki šele vstopajo na trg dela, pogosto ne pridejo niti blizu povprečne plače.

Začetne plače za mlade diplomante se pogosto gibljejo med 1.100 in 1.400 evri neto, odvisno od panoge. V nekaterih primerih, zlasti v družboslovnih poklicih ali manj plačanih sektorjih, so začetne plače lahko še nižje.

To pomeni, da mladi že na začetku kariere zaostajajo za statističnim povprečjem. Ob tem pa se soočajo še z visokimi stroški najemnin, ki v Ljubljani pogosto presežejo polovico njihovega dohodka.

Posledica je jasna. Mnogi ostajajo pri starših dlje časa, odlašajo z osamosvojitvijo ali iščejo priložnosti v tujini.

Slovenija v primerjavi z Evropo kje dejansko stojimo

Ko pogledamo širšo sliko, Slovenija po višini povprečne plače ni med najvišje uvrščenimi državami v Evropski uniji, a tudi ne med najslabšimi.

Povprečna neto plača okoli 1.600 do 1.700 evrov nas postavlja nekje v sredino. Države, kot so Avstrija, Nemčija ali Nizozemska, imajo bistveno višje plače, pogosto tudi nad 2.500 evrov neto.

A pomembno je še nekaj. Razlike v cenah niso vedno sorazmerne. V nekaterih primerih so življenjski stroški v Sloveniji zelo podobni ali celo višji kot v določenih delih tujine.

To pomeni, da razlika v kupni moči pogosto ni tako majhna, kot bi si želeli. Slovenski zaposleni lahko z enako ali celo višjo ceno hrane in storitev razpolagajo z nižjim dohodkom.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook,

Ko se sezona konča z zgodovino, ostanejo tudi drobni trenutki – iskreni, človeški, skoraj filmski. Prav tak je bil prizor, ki je razkril, da tudi najboljši kdaj potrebujejo pomoč.

Zgodovina, zapisana v eni družini

Planica je letos ponudila nekaj, česar slovenski šport še ni videl. Dva velika kristalna globusa – oba v slovenskih rokah. In še več: v rokah iste družine. Nika in Domen Prevc sta sezono zaključila na način, ki presega statistiko in rezultate. To je bila zgodba o talentu, delu, vztrajnosti – in tudi o družinski povezanosti. Nika je znova dokazala, da je razred zase. Tretji zaporedni veliki kristalni globus pri komaj 21 letih ni le dosežek, ampak napoved nečesa večjega. Na drugi strani Domen, ki je letos osvojil praktično vse, kar se osvojiti da. Skupaj sta ustvarila sezono, ki jo bomo še dolgo omenjali.

Ko globus ni več lahek

A prav v teh velikih zgodbah se pogosto skrivajo majhni trenutki. Na družbenih omrežjih se je pojavil posnetek, ki je hitro postal vir nasmehov. Nika je med fotografiranjem poskušala držati veliki kristalni globus – z eno roko. A realnost? Globus ni ravno lahek. Tisti trenutek, ko ji nekoliko “zmanjka moči”, je nekaj, s čimer se lahko poistoveti vsak. In prav tu nastopi Domen. Brez pompa, brez besed – preprosto priskoči na pomoč. Kratek prizor, a dovolj, da razkrije dinamiko, ki presega šport.

View this post on Instagram

A post shared by SloSki Nordic team (@sloskinordicteam)

Zakaj je ta trenutek tako poseben

Morda prav zato, ker razbije popolno podobo vrhunskih športnikov. Pokaže, da so kljub rekordom in naslovom še vedno bratje in sestre. Da obstajajo trenutki, ko se nasmehnejo, si pomagajo in preprosto uživajo. In ravno ti trenutki pogosto postanejo največji “hit”. Ne zaradi spektakla, ampak zaradi pristnosti. Nika, ki za trenutek ne zmore sama, in Domen, ki jo brez oklevanja podpre – to je slika, ki ostane.

Ko uspeh dobi človeški obraz

Veliki globusi, rekordi in zmage so tisto, kar piše zgodovino. A tisto, kar ostane v srcih ljudi, so zgodbe. Takšne, kot je ta. Morda prav zato ta posnetek ni le zabaven. Je opomnik, da tudi na vrhu sveta nisi nikoli sam. In da včasih največ pomeni prav to – roka, ki jo nekdo poda ob pravem trenutk

Pripravil: I.M.

Vir: Instagram

Volitve še niso končane – pravzaprav se danes lahko šele zares odločijo. Glasovi iz tujine bodo dopolnili sliko in morda celo preobrnili rezultat. Bo Slovenija dobila drugačen razplet, kot ga kažejo prvi podatki?

Zadnje štetje, ki ni le formalnost

Čeprav se zdi, da so volitve že za nami, danes prihaja pomemben trenutek. Okrajne volilne komisije bodo odprle glasovnice, ki so prispele po pošti iz tujine, Državna volilna komisija pa bo dodala še glasove, oddane na diplomatsko-konzularnih predstavništvih. Gre za zadnji korak v procesu, ki pa letos nosi precej več teže kot običajno, saj so razlike med političnimi tekmeci izjemno majhne in vsaka številka lahko pomeni preobrat.

Več kot 115 tisoč možnosti – a koliko dejanskih glasov?

Volilno gradivo je bilo poslano 113.652 volivcem s stalnim prebivališčem v tujini ter še 1.707 tistim, ki so bili na dan glasovanja začasno izven države. A ključni podatek še ni znan – koliko teh ljudi je dejansko oddalo svoj glas. Prav ta številka bo danes odločala o tem, ali gre le za simboličen dodatek ali pa za resen poseg v končni rezultat, ki ga spremlja celotna država.

Lekcija iz preteklosti, ki letos dobi novo težo

Pred štirimi leti je iz tujine prispelo 14.593 glasovnic. Takrat ti glasovi niso bistveno spremenili razmerja moči, a letošnja situacija je drugačna. Politični prostor je razdeljen, razlike med strankami pa tesne, zato lahko že nekaj tisoč dodatnih glasov pomeni premik mandata ali celo spremembo razmerja med blokoma. V takšnih razmerah diaspora ni več obrobna zgodba, ampak potencialni jeziček na tehtnici.

Glasovi od daleč, a z neposrednim vplivom

Posebnost teh glasov je tudi v tem, da prihajajo od ljudi, ki Slovenijo opazujejo z distance. Njihove odločitve pogosto niso obremenjene z vsakodnevnimi domačimi razpravami, ampak temeljijo na širši sliki države in njene prihodnosti. Prav zato lahko prinesejo nepričakovane vzorce glasovanja, ki jih domače ankete ne zaznajo.

Dan, ko se lahko napiše drugačen epilog

Današnji dan ni le administrativni zaključek volitev, temveč trenutek, ko se lahko zgodba obrne. V politiki pogosto odločajo malenkosti – in danes so te malenkosti v kuvertah, ki so prepotovale tisoče kilometrov. Bo rezultat ostal enak ali pa bo prav diaspora tista, ki bo zadnja zapisala končni razplet?

Pripravil: I.M.

Vir: DVK, Facebook

Medtem ko vozniki ponoči počivajo, organizirane skupine tiho praznijo rezervoarje. Škoda? Tudi več kot 1000 evrov v eni sami noči. In to se dogaja po vsej Sloveniji.

Noč, ko izgine gorivo

Ko se na počivališčih umiri promet in luči v kabinah ugasnejo, se začne druga zgodba. Takšna, ki je vozniki ne vidijo – a jo zjutraj še kako občutijo. Po Sloveniji se namreč širi val drznih tatvin goriva, za katerimi naj bi stale organizirane skupine. Njihov način delovanja je preprost, a učinkovit: ponoči pristopijo do tovornjakov, odprejo rezervoarje in iztočijo gorivo, ne da bi prebudili voznika. V posameznih primerih izgine tudi za več kot tisoč evrov dizla. To ni več drobna kraja, ampak dobro organiziran posel.

Slovenija kot novo lovišče

Največ udarov beležijo na avtocestnih počivališčih, predvsem na zahodu države. A problem ni omejen le na eno regijo. Primeri prihajajo iz vseh koncev – od primorske hitre ceste do prekmurskih ravnic. Industrijske cone, slabo osvetljena parkirišča in manj nadzorovana območja postajajo idealna tarča. To kaže na nekaj bolj zaskrbljujočega: Slovenija ni več naključna postaja, temveč očitno načrtno izbrana destinacija za tovrstne kraje.

Organizirane skupine, organizirana škoda

Gre za dejanja, ki nosijo podpis organiziranih skupin. To potrjujejo tudi razsežnosti in usklajenost tatvin. Storilci ne delujejo naključno – vedo, kje so tovornjaki, kdaj vozniki spijo in kako hitro opraviti delo. Za prevoznike pa to pomeni resen udarec. Ne le finančno, ampak tudi logistično. Brez goriva ni poti, zamude pa pomenijo dodatne stroške in izgubo zaupanja.

Kje je rešitev?

Vprašanje, ki se zdaj postavlja, je preprosto: kdo bo to ustavil? Vozniki sami težko preprečijo krajo, saj se ta zgodi med spanjem. Počivališča pogosto nimajo zadostnega nadzora, varnost pa ostaja pomanjkljiva. Morda je čas za resnejše ukrepe – več nadzora, boljšo osvetlitev, pogostejše patrulje. Do takrat pa ostaja grenak občutek: medtem ko nekateri počivajo, drugi služijo – na njihov račun. In vprašanje, ki visi v zraku: koliko časa še, preden bo to postalo nova “normalnost”?

Pripravil: I.M.

Vir: DARS, Facebook

Bleščeči reflektorji, glasba in napetost v zraku. V Ljubljani smo dobili novo Miss Slovenije – a večer ni bil le o lepoti. Bil je o zgodbah, značaju in trenutkih, ki jih gledalci ne bodo pozabili.

Večer, ko je krona našla svojo nosilko

V Marmorni dvorani Gospodarskega razstavišča se je odvila ena tistih noči, ko se čas za trenutek ustavi. Po tednih izzivov in preizkušenj je krono Miss Slovenije 2025 osvojila Elin Kos. Njen trenutek – tišina, nato aplavz, nato solze – je povedal več kot tisoč besed. Ob njej sta zasijali tudi spremljevalki. Prva je postala Taja Kac, druga pa Dajana Mijatović. Vsaka od njih je na oder prinesla svojo zgodbo, svojo energijo, svoj razlog, zakaj si zasluži mesto med najboljšimi.

Več kot le lepota – večer osebnosti

Letos izbor ni bil zgolj tekmovanje videza. Dobil je globino. Kar dve tekmovalki sta osvojili naziv Miss simpatičnosti – Elin Kos in Nika Amon, kar kaže, da so gledalci prepoznali nekaj več kot le zunanji sijaj. Naziv Miss osebnosti je pripadel Taji Kac, medtem ko je Ana Elez osvojila naziv Miss fotogeničnosti. Posebne nagrade so razdelili tudi partnerji – med njimi Tosama, ki je izbrala svoje ambasadorke. Vsaka nagrada je bila zgodba zase. Vsaka odločitev žirije odraz tega, da današnji izbor lepote pomeni precej več kot nekoč.

Oder, ki je dihal z glasbo

Finalni večer ni bil zgolj razglasitev. Bil je spektakel. Maja Čolić in Klemen Bunderla sta gledalce popeljala skozi večer, poln čustev, presenečenj in glasbe. Na odru so se zvrstili znani obrazi: Tanja Žagar, Tanja Ribič, Romachild in Gačniki. Vsak nastop je dodal svoj ton, svojo energijo, svoj pečat. Publika ni bila le gledalec – bila je del zgodbe.

Krona, ki nosi simboliko Slovenije

Nova Miss Slovenije ne nosi le naziva, ampak tudi pomen. Krona, ki jo bo nosila Elin Kos, je simbolično bogata. V njej se prepletajo Triglav, satje in lipov list – simboli moči, skupnosti in domačnosti. Ni le okras. Je sporočilo.

Kaj sledi novi miss?

Elin Kos bo v prihodnjem letu predstavljala Slovenijo doma in v tujini. A vprašanje ostaja: kaj pomeni biti Miss Slovenije danes? Morda prav to, kar smo videli na odru – kombinacija samozavesti, pristnosti in zgodbe, ki jo nosi vsaka posameznica. In prav zato ta večer ni bil le izbor. Bil je ogledalo časa, v katerem živimo.

Kdo je Elin Kos

Elin Kos prihaja iz Poljan nad Škofjo Loko in pri svojih 21 letih že združuje več, kot bi pričakovali – je študentka ekonomije, a številk ne vidi zgolj kot suhoparne podatke. V njih vidi zgodbe ljudi, njihove odločitve in družbene spremembe. Aktivno sodeluje v študentski organizaciji Management Group, kjer je skozi projekte, kot je Business Hive, spoznala, kako pomembni so timsko delo, vztrajnost in dobra organizacija. Zanima jo prihodnost – od umetne inteligence do trajnostnega razvoja – a hkrati ostaja trdno na tleh.

Njeno osebnost pa je močno zaznamovala tudi družinska zgodba. Največji navdih ji predstavlja njena sestra, ki je po težki bolezni in operaciji možganov s pogumom in vztrajnostjo znova stopila na svojo pot. Prav ta izkušnja ji je dala drugačen pogled na življenje. Elin je sicer več let posvetila plesu – od baleta do modernega plesa – in celo osvojila naslov svetovne prvakinje, danes pa to disciplino prenaša v vsakdan skozi samozavest, gibanje in energijo, ki jo prinaša na oder.

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook, Miss Slovenije

Dogajanje na RTV Slovenija po volitvah buri duhove. Po navedbah novinarjev naj bi urednik Tarče Boštjan Kogovšek odšel, v ospredje pa stopila Erika Žnidaršič. Kaj se je v resnici zgodilo – in zakaj tako tiho?

Nenaden preobrat, ki ga mnogi niso opazili

Le dan po nedeljskih volitvah naj bi na RTV Slovenija prišlo do spremembe, ki ni bila javno izpostavljena. Po informacijah, ki krožijo med novinarji, naj bi urednik oddaje Tarča Boštjan Kogovšek odstopil oziroma bil razrešen. Zanimivo pa je nekaj drugega – širša javnost tega sploh ni izvedela takoj. Novico naj bi prvi na družbenih omrežjih omenil novinar oddaje Žan Dolajš. Brez tega zapisa bi marsikdo spremembo spregledal.

Vloga Erike Žnidaršič pod drobnogledom

Pozornost se zdaj obrača k dolgoletni voditeljici Tarče Eriki Žnidaršič. Po odjavni špici ene od oddaj naj bi prevzela tudi uredniško funkcijo. Vprašanje, ki se poraja, je preprosto: ali gre za začasno rešitev ali za trajnejšo spremembo vodenja ene najbolj izpostavljenih oddaj na nacionalni televiziji? Nekateri to potezo razumejo kot logično nadaljevanje – voditeljica, ki že pozna vsebino in ekipo. Drugi pa opozarjajo na tišino, ki je spremljala celoten proces.

Zakaj brez uradne razlage?

Morda najbolj presenetljiv del zgodbe ni sama menjava, temveč način, kako se je zgodila. Brez uradnega sporočila, brez jasne razlage, brez javne razprave. V času, ko se RTV pogosto znajde v središču političnih in javnih polemik, takšna tišina hitro sproži ugibanja. Gre za notranjo reorganizacijo? Ali pa za širši premik v uredniški politiki? Odgovorov za zdaj ni veliko, vprašanj pa vse več.

Zgodba, ki še ni dobila epiloga

Dogajanje na RTV Slovenija pogosto odseva širše družbeno in politično ozračje. Tudi tokrat ni nič drugače. Če se je uredniška menjava res zgodila čez noč, potem ostaja odprto vprašanje: kdo vleče poteze v ozadju – in kaj to pomeni za prihodnost oddaje Tarča? Bralci bodo odgovor verjetno iskali v naslednjih oddajah. Do takrat pa ostaja občutek, da se je nekaj pomembnega zgodilo – skoraj neopazno.

Pripravil: I.M.

Vir: Bralec

Cene goriva rastejo, opozorila so vse glasnejša, vlada pa – kot že tolikokrat – deluje prepozno. Se res vračamo v čase, ko je bila vožnja privilegij in ne pravica?

Kriza prihaja – vlada pa še vedno lovi ravnotežje

Napad na Iran je sprožil verižno reakcijo, ki jo danes čutimo vsi. Naftni trgi so se stresli, cene goriva so poskočile, prihodnost pa postaja vse bolj negotova. A medtem ko druge države že ukrepajo, Slovenija še vedno tava med političnimi dogovori in nejasnimi potezami. Ekonomist Jože P. Damijan opozarja, da gre za enega največjih naftnih šokov v zgodovini. Toda namesto odločnih ukrepov smo dobili zmedeno komunikacijo in poteze, ki so povzročile celo naval na bencinske črpalke. Je to res najboljše, kar zmore država?

Manjkajo milijoni sodčkov – in nihče nima načrta

Hormuška ožina, ključna za svetovno oskrbo z nafto, je skoraj obstala. Pretok, ki je še nedavno znašal do 20 milijonov sodčkov dnevno, se je skrčil na minimum. To pomeni eno: manj goriva, višje cene, več pritiska na gospodarstvo. Dražje gorivo pomeni dražji prevoz. Dražji prevoz pomeni dražjo hrano, storitve, gradnjo. Spirala se že vrti – in nihče je ne ustavlja. Vlada Roberta Goloba pa je po mnenju številnih ekonomistov na to nepripravljena, saj je v preteklih letih izdatno povečevala porabo, zdaj pa nima več manevrskega prostora.

Se vračamo v čase omejitev in bonov?

To ni več pretiravanje. Govori se o ukrepih, ki smo jih poznali v nekdanji SFRJ – par-nepar sistem, omejitve točenja goriva, prednost za nujne službe. To niso teorije zarote, ampak realni scenariji, če se kriza poglobi. Vprašanje je preprosto: ali smo res pripravljeni na to, da bo vožnja postala luksuz? Da bomo razmišljali, ali si lahko privoščimo izlet na morje?

Vlada zamuja – in to nas lahko drago stane

Hrvaška je že sprejela več protikriznih paketov, Slovenija pa še vedno išče odgovore. Damijan je jasen: šok bi morali reševati pri izvoru, v cenah energije, še preden se prelije v inflacijo. A namesto tega smo dobili napačne ukrepe in slabo komunikacijo. Če država ukrepa prepozno, ceno vedno plačajo ljudje. In tokrat bo račun visok.

Prihaja realnost, ki je ne bomo mogli ignorirati

Če se razmere ne umirijo, bomo morali spremeniti način življenja. Manj vožnje, manj potovanj, več odrekanja. To ni več vprašanje izbire, ampak nuje. In morda je največje vprašanje prav to: ali nas je politika pripeljala v položaj, ko bomo znova živeli slabše – ali pa bi se temu lahko izognili?

Pripravil: I.M.

Vir: YouTube/Info360

Na avtobusu so sedeli otroci, ena izmed deklic je bila poškodovana, zadnje okno razbito. In vendar se vožnja ni ustavila. Kaj se je v resnici zgodilo pri Gračišču?

Trk, ki ga otroci ne bodo pozabili

V petek zjutraj, okoli 8.30, se je v naselju Poletiči pri Gračišču v občini Koper zgodila prometna nesreča, ki odpira številna vprašanja. Voznik avtobusa je med obračanjem z makadamskega parkirišča vzvratno zapeljal na glavno cesto in pri tem z zadnjim delom vozila trčil v objekt na nasprotni strani. Na avtobusu ni bil sam. Tam so sedeli osnovnošolci – otroci na poti v šolo, v rutini, ki bi morala biti varna. A trenutek nepazljivosti je spremenil jutro.

Poškodovana deklica in razbito steklo

Najhuje jo je odnesla deklica, ki je sedela na zadnjih sedežih. Po trku se je lažje poškodovala, a to še zdaleč ni bilo vse. Zadnje okno avtobusa se je razbilo – prizor, ki ga otroci zagotovo ne bodo zlahka pozabili. Predstavljajte si občutek: nenaden udarec, hrup razbitega stekla, zmeda, strah. In potem – vožnja naprej.

Odločitev, ki odpira vprašanja

Kljub poškodbi potnice in očitni poškodbi vozila se voznik ni ustavil. Ni poklical pomoči na kraju dogodka, temveč je nadaljeval vožnjo do Osnovne šole Gračišče. Ta odločitev je zdaj v središču preiskave. Policisti so jasno sporočili, da je šlo za kršitev pravil varnosti pri javnem prevozu potnikov. Voznika sumijo kaznivega dejanja ogrožanja posebnih vrst javnega prometa.

Sledi kazenska ovadba

Policija je napovedala kazensko ovadbo. Po njihovih ugotovitvah je voznik iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo in s tem ogrozil varnost potnikov – otrok. Primer pa odpira širše vprašanje: kako varni so naši otroci na poti v šolo? In kaj se zgodi, ko odgovornost odpove ravno tam, kjer bi morala biti največja?

Ko zaupanje poči kot steklo

Starši vsak dan zaupajo, da bodo njihovi otroci varno prispeli v šolo. Takšne zgodbe pa to zaupanje hitro zamajejo. Morda je bila poškodba deklice lažja. A občutek, ki ostane, je veliko težji. In vprašanje ostaja: bi se lahko vse skupaj končalo drugače, če bi se voznik ustavil že takoj?

Pripravil: I.M.

Vir: PU Koper

Napetosti na političnem parketu se zaostrujejo. Izjave, ki so padle v času pred volitvami, zdaj dobivajo pravno težo – in lahko vodijo celo na sodišče.

Besede, ki so zanetile spor

V slovenski politiki se znova iskri. Janez Janša je javno zahteval, da Robert Golob in Luka Mesec nemudoma prekličeta izjave, ki sta jih izrekla med 16. in 20. marcem 2026. Po njegovih besedah so bile te izjave neresnične, žaljive in usmerjene v diskreditacijo njegovega imena. Gre za očitke, ki niso blagi. Med drugim naj bi ga označila za nekoga, ki je »prodal domovino«, »storil veleizdajo« in »prodal državo tujcem«. Besede, ki v političnem prostoru zvenijo težko – in imajo lahko resne posledice.

Vprašanje časti in ustavnih pravic

Janša poudarja, da takšne izjave pomenijo neposreden poseg v eno temeljnih človekovih pravic – pravico do časti in dobrega imena, ki jo varuje 35. člen Ustave Republike Slovenije. Ob tem izpostavlja tudi svojo vlogo v zgodovini države. Kot eden izmed osamosvojiteljev Slovenije meni, da so takšne obtožbe še posebej boleče in škodljive. Ne gre zgolj za politično retoriko, temveč za, kot pravi, namerno zaničevanje in diskreditacijo.

Rok 24 ur in grožnja s tožbo

Zahteva je jasna – in časovno omejena. Golob in Mesec naj bi imela 24 ur časa, da izjave javno prekličeta in se opravičita. Če tega ne storita, sledi naslednji korak: sodni postopki. Takšna napoved odpira novo poglavje političnega spopada, ki se lahko preseli iz televizijskih soočenj v sodne dvorane. In tam besede dobijo drugačno težo.

Politična retorika ali meja dopustnega?

Primer odpira širše vprašanje: kje je meja med ostro politično kritiko in posegom v osebno dostojanstvo? Predvolilni čas pogosto prinese zaostrene izjave, a prav takšni trenutki pokažejo, kako hitro lahko besede presežejo mejo. V prihodnjih dneh bo jasno, ali se bo spor umiril z opravičilom – ali pa bo dobil pravni epilog, ki lahko še dodatno razburka slovensko politično prizorišče.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, SDS

Negotovost se je končala. Po urah skrbi in iskanja je prišla novica, ki so jo vsi čakali – pogrešana oseba je bila najdena, z njo pa je vse v redu.

Olajšanje po negotovih urah

Ko izgine človek, se čas ustavi. Vsaka minuta se zdi daljša, vsaka misel težja. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Svojci, znanci in vsi, ki so spremljali dogajanje, so čakali na en sam odgovor – ali je oseba na varnem? Policija je zdaj potrdila, da se je zgodba končala srečno. Pogrešana oseba je bila najdena in ni v nevarnosti. Kratko sporočilo, ki pa pomeni ogromno. Predvsem za tiste, ki so bili v skrbeh.

Iskanje, ki se je izteklo dobro

Podrobnosti o okoliščinah iskanja za zdaj niso v ospredju. Pomembno je predvsem to, da se je vse končalo brez najhujšega scenarija. Takšni primeri nas vedno znova opomnijo, kako hitro se lahko vsakdanje življenje obrne na glavo. V trenutkih, ko ni informacij, se porajajo številna vprašanja. Kaj se je zgodilo? Kje je oseba? Je na varnem? In prav zato ima takšna novica še toliko večjo težo – ker prinese odgovore in pomiritev.

Spomnimo se, kako krhka je varnost

Dogodki, kot je ta, razkrivajo, kako krhka je lahko občutek varnosti. Dan se začne povsem običajno, nato pa ga pretrese negotovost, ki zajame več ljudi, kot si morda mislimo. A hkrati takšni razpleti prinašajo tudi nekaj drugega – upanje. Dokaz, da se lahko tudi napete in negotove situacije končajo dobro. Da se lahko človek vrne domov.

Trenutek, ko se vse umiri

Ko pride takšna novica, se vse nekoliko umiri. Skrbi se razblinijo, napetost popusti, vprašanja izginejo. Ostane le občutek olajšanja. In morda tudi tiha hvaležnost, da se je tokrat vse izšlo tako, kot smo si želeli.Kolikokrat se takšnega razpleta ne zavedamo dovolj? In kolikokrat šele ob takšnih zgodbah začutimo, kako pomembno je, da se stvari končajo prav?

Pripravil: I.M.

Vir: Policija