Po poročanju tujih medijev se za bleščečo podobo skriva zgodba, ki dobiva pravne razsežnosti. Ne gre več le za razhod – temveč za vprašanje, kdo odloča, kje bodo živeli otroci in koliko bo to stalo.

Pravni udarec, ki lahko obrne potek zgodbe

Slovenski košarkarski zvezdnik Luka Dončić je v ZDA vložil zahtevo za zavrnitev postopka o preživnini, ki ga je v Kaliforniji sprožila njegova nekdanja zaročenka Anamaria Goltes. Po poročanju ameriškega medija TMZ Sports naj bi Dončić prek priznane odvetnice Laure Wasser losangeleškemu sodišču predlagal, naj zavrne zahtevo za preživnino in povračilo odvetniških stroškov. Ključni argument? Po navedbah dokumentov niti on niti njuni hčerki niso rezidenti Kalifornije, zato naj bi bilo sodišče nepristojno. Če bi to držalo, bi lahko celoten postopek padel.

Kalifornija ali Slovenija – kdo bo odločal?

V ozadju se skriva veliko več kot le pravna dilema. Kalifornija velja za eno izmed držav z višjimi preživninami, zato se pojavlja vprašanje, ali je bila izbira lokacije naključna. Dončić naj bi bil po poročanju tujih medijev nezadovoljen, da je bila zahteva vložena prav tam, saj naj bi to razumel kot poskus izkoriščanja sistema. Hkrati naj bi že februarja letos sprožil postopek tudi v Sloveniji. To pomeni, da bi se lahko o isti zadevi odločalo v dveh državah – z zelo različnimi posledicami.

Razhod, ki naj bi se kuhal mesece

Za razpadom zaroke naj bi se skrivalo več kot le običajni nesporazumi. Po navedbah medijev naj bi Dončić več mesecev želel, da se Goltesova z otrokoma preseli v ZDA. A naj bi to zavračala že od maja 2025. Razdalja je naredila svoje. Napetosti so rasle, odnosi so se ohladili – in sledil naj bi konec zveze, ki je še nedolgo nazaj delovala trdna.

Dve deklici v središču vsega

V ospredju pa ostajata dve majhni deklici – Gabriela (2 leti) in Olivia (4 mesece). Po poročanju tujih medijev naj bi živeli v Sloveniji, Dončić pa naj bi kril vse stroške. V intervjuju za ESPN je poudaril nekaj, kar daje celotni zgodbi drugačen ton: »Vse, kar počnem, je za srečo svojih hčera in vedno se bom boril, da bi bil z njima.« Prav ta stavek razkriva največ – da se za pravnimi potezami skriva osebna bitka očeta.

Zgodba, ki še zdaleč ni končana

Spor med Dončićem in Goltesovo se šele zares začenja. Odločalo se bo o denarju, državi in prihodnosti otrok. A ob vsem tem ostaja vprašanje, ki presega pravne okvire: ali lahko dva sistema odločata o eni družini – in kdo bo na koncu imel zadnjo besedo?

Pripravil: I.M.

VIr: TMZ Sports, ESPN

Ko volitve ne prinesejo jasne večine, se začne prava politična igra. Slovenija je to že doživela – a današnja situacija je lahko še bolj zapletena. Zakaj? In kaj nas učijo pretekle izkušnje?

Vse se začne pri eni številki, ki je ne moreš obiti

V Sloveniji vlade ni brez 46 glasov. To je absolutna večina, ki jo mora dobiti kandidat za predsednika vlade. Če tega ni, vlade ni, ne glede na to, kdo je zmagal na volitvah. In prav tukaj se začne zaplet, ki ga poznamo iz preteklosti – in ga gledamo tudi danes.

Volitve 2018: zmagovalec brez vlade

Leta 2018 je relativno zmagala SDS Janeza Janše, a vlade ni uspela sestaviti. Zakaj? Ker ni imela dovolj koalicijskega potenciala. Druge stranke niso želele sodelovati z njo, zato se je zgodil preobrat. Vlado je sestavil drugouvrščeni Marjan Šarec, ki je zbral podporo več strank, a brez trdne večine. Nastala je manjšinska vlada, ki je bila ves čas odvisna od zunanje podpore. Takšna vlada je delovala, a nestabilno. Leta 2020 je Šarec odstopil in vlada je razpadla. To je bil jasen dokaz, da brez stabilne večine vlada težko preživi.

Volitve 2022: popolnoma drugačna zgodba

Leta 2022 se je zgodilo nekaj povsem drugega. Gibanje Svoboda Roberta Goloba je zmagalo prepričljivo in osvojilo kar 41 mandatov. To je pomenilo, da je imelo močan koalicijski potencial že od začetka. V zelo kratkem času je oblikovalo vlado skupaj s SD in Levico. Koalicija je imela več kot 50 glasov, vlada pa je bila potrjena hitro in brez večjih zapletov. Ta primer kaže, kako pomembna je jasna zmaga. Ko ima zmagovalec dovolj partnerjev, sistem deluje gladko.

Volitve 2026: primer, kjer matematika odpove

Letos pa gledamo povsem drugačen scenarij. Gibanje Svoboda je osvojilo 29 mandatov, SDS pa 28. Razlika je minimalna, razmerje sil pa zelo izenačeno. Levi blok ima približno 40 glasov, desni okoli 43. Oboji so pod mejo 46. In prav tu nastane problem. Ključni igralci, kot so Demokrati Anžeta Logarja in Resni.ca Zorana Stevanovića, so jasno povedali, da ne gredo v koalicijo ne z Golobom ne z Janšo. To pomeni, da noben blok ne more doseči večine. Slovenija se je tako znašla v klasičnem pat položaju, kjer matematika preprosto ne omogoča enostavne rešitve.

Kaj pravi ustava, ko politika obstane

Ko nihče ne more sestaviti vlade, nastopi ustavni postopek. Najprej predsednik republike predlaga mandatarja, ki mora dobiti 46 glasov. Če pade, sledijo novi kandidati in novi poskusi. Če tudi to ne uspe, pride na vrsto zadnja možnost – izvolitev z relativno večino, kar omogoča manjšinsko vlado. To je rešitev, ki omogoča delovanje države, a pogosto prinaša nestabilnost.

Ko ni več poti nazaj: nove volitve

Če tudi ta zadnji poskus ne uspe, ustava ne dopušča več manevrov. Državni zbor se razpusti in razpišejo se nove volitve. Država se vrne na začetek, odločitev pa znova prevzamejo volivci. To je najradikalnejši, a hkrati povsem legitimen demokratični razplet.

Država medtem ne obstane, a tudi ne napreduje

V času političnega zastoja obstoječa vlada opravlja tekoče posle. Sistem deluje, a brez večjih odločitev. Ni reform, ni dolgoročnih projektov, ni jasne smeri. To stanje lahko traja tedne ali mesece in sčasoma začne vplivati tudi na gospodarstvo in zaupanje ljudi.

Kaj nas učijo preteklost in sedanjost

Volitve 2018 so pokazale, da vlada lahko nastane brez zmagovalca, a ni nujno stabilna. Volitve 2022 so dokazale, da jasna zmaga pomeni hitro in učinkovito oblikovanje vlade. Letošnje volitve pa razkrivajo tretji scenarij – situacijo, kjer niti kompromis ni samoumeven. In prav zato je današnji položaj morda še težji kot leta 2018.

Na koncu vedno pride razplet

Ko politika ne najde skupnega jezika, ustava poskrbi, da se proces zaključi. Ali se oblikuje vlada, ali pa odločitev znova sprejmejo volivci. Vmesne poti ni. In prav to je bistvo sistema – praznega prostora ne dopušča.

Pripravil: I.M.

Vir: Ustava RS, STA

Le še dva dni in dolina pod Poncami bo znova zadihala v posebnem ritmu. Med 26. in 29. marcem 2026 bo Planica gostila veliki finale svetovnega pokala, letos pa ne bo šlo le za sklep sezone, temveč za še en zgodovinski trenutek.

Ko Planica ni več le prizorišče, ampak občutek

Planica ni navadna športna postaja na koledarju. Planica je dogodek, ki ga v Sloveniji ne spremljamo samo z očmi, ampak skoraj s srcem. Tam se ne meri le dolžina poletov, tam se meri tudi pogum, forma, živci in tista posebna energija, ki jo lahko ustvari le domače občinstvo.

Prav zato je vzdušje pred začetkom letošnjega spektakla že zdaj na robu vrelišča. Od 26. do 29. marca bo pod Poncami potekal veliki finale svetovnega pokala, uradni program pa se začne že v četrtek s treningom in kvalifikacijami. V štirih dneh bodo na sporedu dve moški posamični tekmi, moška ekipna tekma in tudi ženska posamična preizkušnja. Prav ta podatek daje Planici 2026 še posebno težo: prvič v zgodovini bodo na Letalnici bratov Gorišek poletele tudi ženske.

Domači tabor cilja visoko

Na današnji novinarski konferenci je bilo čutiti samozavest, a tudi zbranost. Slovenski skakalci in skakalke v Planico prihajajo po izjemni sezoni in jasno je, da si želijo doma narediti še zadnji, najlepši podpis pod zimo 2025/26. To je tisti trenutek, ko se sezona lahko spremeni v zgodbo. En vrhunski polet. Ena stopnička. En popoln dan. In Planica je prav prizorišče, kjer se takšne zgodbe najraje zgodijo.

Letalnica, ki ne odpušča napak

Letalnica bratov Gorišek ostaja srce planiškega mita. Gre za eno najbolj slovitih letalnic na svetu, prostor rekordov, drznosti in trenutkov, ki jih športni navdušenci nosijo s seboj še leta. Tukaj ni veliko prostora za popravljanje napak. Odskočna miza zahteva odločnost, zrak pa nagradi le najbolj pripravljene. Tudi zato so finali v Planici pogosto bolj napeti, bolj dramatični in bolj nepozabni kot kjerkoli drugje.

Vse je pripravljeno na štiri dni evforije

Organizatorji obljubljajo pravi športni praznik, množičen obisk pa je tako rekoč pričakovan. Planica bo spet kraj, kjer bodo zastave vihrale hitreje, glasovi navijačev odmevali močneje in poleti dobili skoraj filmsko razsežnost. Slovenski orli so pripravljeni. Planica tudi. Ostaja le še vprašanje, ki ga bo odgovorilo letalno nebo: bomo ta konec tedna gledali nov slovenski trenutek za zgodovino?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, FIS

Se časovnica njenega doktorskega študija res ne izide? In zakaj se ključni odgovori še vedno izmikajo? Primer Nike Kovač odpira več vprašanj kot odgovorov – prav v trenutku, ko je znova v središču javnosti.

Nenavaden prehod, ki bega tudi poznavalce

Zgodba o doktorskem študiju Nike Kovač se zapleta. Začela ga je leta 2018 na področju sociologije kulture, a kasneje nenadoma pristala na povsem drugem oddelku – etnologiji in kulturni antropologiji. Tak prehod sam po sebi ni nemogoč, a način, kako se je zgodil, dviguje obrvi.

Ključno vprašanje: kako je lahko septembra 2021 še predstavljala dispozicijo na enem oddelku, če naj bi bil prehod formalno potrjen že junija istega leta? Časovnica preprosto ne “drži vode”, opozarjajo sogovorniki iz akademskih krogov.

Manjkajoči dokumenti in tišina

Kovačeva je pojasnila, da je bil prehod potrjen z uradnim sklepom, a na prošnjo, naj ta dokument pokaže, odgovora ni bilo. Prav ta molk dodatno podžiga dvome.

V akademskem svetu velja jasno pravilo: ob menjavi področja mora študent dobiti nov individualni študijski program in opraviti dodatne obveznosti. Ali se je to v tem primeru res zgodilo? In če se je – kdaj?

Ali je bilo vse mogoče opraviti v nekaj tednih?

Dogajanje v jeseni 2021 odpira novo dilemo. Senat fakultete je konec septembra zahteval popravke dispozicije. A le nekaj tednov kasneje naj bi bila ta že potrjena na ravni univerze – in to na drugem področju. Poznavalci pravijo, da takšen tempo v praksi skoraj ni mogoč. Postopki običajno trajajo dlje, vključujejo več stopenj preverjanja in formalnih odločitev. Tu pa naj bi šlo vse “prehitro”.

Ozadje, ki odpira dodatna vprašanja

Poseben element v zgodbi predstavlja tudi mentorstvo. Prva mentorica, dr. Milica Antić Gaber, je družinska prijateljica staršev Nike Kovač. Sama Kovačeva je v preteklosti omenila, da jo je kot otroka celo poznala zelo osebno. To sicer še ne pomeni nepravilnosti, a v kombinaciji z drugimi odprtimi vprašanji daje celotni zgodbi drugačen ton.

Med politiko in akademijo

V zadnjih tednih se je Kovačeva znova močno vključila v politično dogajanje, nato pa napovedala umik in “čas zase”. Morda ravno zdaj prihaja trenutek, ko bo morala razčistiti tudi odprta vprašanja svojega doktorskega študija. Kajti eno ostaja jasno: po osmih letih študija javnost pričakuje odgovore. In ti bodo – prej ali slej – morali priti.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Ste že kdaj pogledali star račun in obstali brez besed? Ena številka – 72,90 tolarja – danes zveni skoraj neverjetno. Razlika do današnjih cen pa je… naravnost šokantna.

Ko je bil bencin še “poceni” vsakdan

Na starem računu iz januarja 1997 je zapis, ki danes deluje skoraj kot iz drugega sveta. Liter neosvinčenega 91-oktanskega bencina je stal 72,90 tolarja. Če to prevedemo v evre, pridemo do približno 0,30 evra za liter. Kupec je takrat natočil nekaj več kot 30 litrov goriva – natančneje 30,178 litra – in zanje odštel 2.199,97 tolarja, kar danes pomeni približno 9 evrov. Da, prav ste prebrali. Za znesek, s katerim danes komaj kupite dve kavi, ste takrat napolnili skoraj tretjino rezervoarja.

Današnja realnost: vsak obisk črpalke zaboli

Danes je zgodba povsem drugačna. Cena 95-oktanskega bencina se giblje okoli 1,58 evra na liter. Če bi danes natočili enako količino kot leta 1997, bi račun hitro skočil na približno 47 do 50 evrov. Razlika ni več samo opazna – je brutalna. In prav tu se začne tisti občutek, ki ga mnogi vozniki dobro poznajo: pogled na števec, ki se vrti hitreje, kot bi si želeli.

Razlika, ki pove več kot tisoč besed

Primerjava je preprosta, a močna. Leta 1997 ste za liter odšteli okoli 0,30 evra, danes skoraj 1,60 evra. To pomeni, da je bencin več kot petkrat dražji kot pred skoraj tremi desetletji. Še bolj nazorno: takrat približno 9 evrov za 30 litrov, danes skoraj 50 evrov za isto količino. To niso le številke. To je zgodba o tem, kako se je spremenil vsakdan – in kako se je spremenila vrednost denarja.

Zakaj je danes vse tako drugače?

Razlogov je več in niso preprosti. Cene goriva danes oblikujejo trošarine, okoljske dajatve, inflacija, pa tudi globalne napetosti in nihanja cen nafte. A za povprečnega voznika vse to pomeni eno: vsak obisk bencinske črpalke je večji finančni udarec kot nekoč. In morda je prav zato takšen star račun več kot le kos papirja. Je opomnik, kako hitro se lahko stvari spremenijo.

Bi si danes sploh še upali pogledati stare račune?

Takšni primeri pogosto zaokrožijo po spletu – ne brez razloga. V nekaj številkah razkrijejo spremembo, ki jo sicer čutimo vsak dan, a jo redko tako jasno vidimo. Morda imate tudi vi doma kak star račun. Ga boste poiskali? In ko ga boste pogledali… boste bolj presenečeni ali nostalgični?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Volitve so končane, a zgodba očitno še zdaleč ne. Janez Janša napoveduje pravno bitko, ki bi lahko odprla vprašanje: ali je bil volilni proces res brezhiben – ali pa nas čaka preobrat?

Tesna razlika, ki spreminja vse

Nedeljske parlamentarne volitve so prinesle enega najbolj napetih razpletov v zadnjih letih. Gibanje Svoboda je osvojilo 29 mandatov, SDS pa 28. Razlika? Manj kot 8000 glasov. In prav ta tesnoba je postala gorivo za nadaljnje dogajanje. V SDS so po volitvah opravili analizo in jasno sporočili: zgodba se ne konča tukaj. Janez Janša je napovedal, da bodo uporabili vsa pravna sredstva in izpodbijali rezultate na 24 spornih voliščih, ki jih označujejo za nezakonita. Posebej izpostavlja Ljubljano, kjer naj bi bila praksa združevanja volišč problematična.

Sedem očitkov, ki dvigujejo prah

Janša je nato predstavil vrsto domnevnih nepravilnosti, ki po njegovem mnenju mečejo senco dvoma na volitve. Med drugim trdi, da so volilne pozive prejemali tudi že pokojni ljudje. Opozarja na pomanjkanje glasovnic na nekaterih voliščih, kjer so volivci čakali tudi do ene ure, nekateri pa naj bi celo odšli domov. Posebej izpostavlja glasovanje iz tujine – številni Slovenci naj glasovnic niso prejeli pravočasno, medtem ko naj bi jih nekateri drugje prejeli celo več. Kritičen je tudi do glasovanja po pošti, kjer naj bi bile glasovnice oddane pravočasno, a niso prispele do štetja, ob tem pa ni bilo niti sledljivosti.

Skrinjice, sistem in “digitalne anomalije”

Med bolj resnimi očitki je tudi odnašanje volilnih skrinjic z volišč med samim glasovanjem. Janša ob tem pravi, da za takšno ravnanje ne vidi logičnega razloga. Največ pozornosti pa je pritegnil njegov opis dogajanja na spletni strani DVK. Sistem naj bi se sesul, ob ponovni vzpostavitvi pa naj bi prihajalo do nenavadnih sprememb – število glasov za posamezne stranke naj bi se spreminjalo, število volivcev pa naj bi ostajalo enako. Pojavljale naj bi se tudi napake pri razvrščanju kandidatov med listami. Ob tem je omenil še posnetek zapečatenih skrinjic, kjer naj bi bile uporabljene nalepke, ki jih je mogoče večkrat odstraniti in znova uporabiti.

Novo mesto kot simbol paradoksa

Dodatno zanimanje vzbuja primer Novega mesta. Tam je SDS prejela več glasov kot Gibanje Svoboda, a kljub temu osvojila manj mandatov. Takšni primeri sicer izhajajo iz volilnega sistema, a v kombinaciji z drugimi očitki dodatno krepijo dvome in vprašanja.

Pravna bitka, ki lahko vse spremeni?

Janša poudarja, da rezultat predčasnega glasovanja po njegovem mnenju ni verodostojen in ga ne bi smeli upoštevati pri končnih rezultatih. Zato napoveduje izpodbijanje na vseh pravnih ravneh. A hkrati priznava, da vse informacije še preverjajo in da ne verjamejo slepo v vse, kar kroži po družbenih omrežjih. In prav tu se zgodba prelomi. Bo šlo le za povolilno retoriko ali pa se bo res odprl pravni proces, ki bi lahko vplival na razdelitev mandatov? V državi, kjer lahko nekaj tisoč glasov odloča o oblasti, tudi najmanjši dvom dobi veliko težo.

Pripravil: I.M.

Vir: Faceook, Omrežje X

Topel trenutek, ki pove več kot tisoč besed. Darja Gajšek je s fotografijo svojega sina ganila številne sledilce. Njene besede pa… zadenejo naravnost v srce.

Na družbenih omrežjih se je te dni pojavil prizor, ki ustavi korak. Preprost, domač, a hkrati izjemno močan. Darja Gajšek je objavila fotografijo, na kateri v naročju drži svojega malega sina – nasmejanega, razigranega, s prav posebnim “orodjem” v roki. In ob tem zapisala le nekaj besed: »Moj pomočnik. Iz majhnega raste veliko.«

Preprost trenutek, ki pove veliko

Na prvi pogled gre za povsem vsakdanji prizor. Mama, otrok, domače okolje, nasmeh. A prav v tej preprostosti se skriva čar. Fotografija ne deluje umetno, ni olepšana – je iskrena. In ravno zato se dotakne. Sin v njenih rokah drži grablje, kot bi že zdaj želel pomagati. Morda je to le igra, morda radovednost. A sporočilo je jasno – tudi iz majhnih korakov rastejo velike zgodbe.

Besede, ki zadenejo bistvo

»Moj pomočnik.« Kolikokrat starši izrečejo te besede – in kolikokrat jih resnično začutijo? Darja je z enim stavkom ujela tisto, kar mnogi težko opišejo. Otroci niso le opazovalci, so del vsakdana. So učenje, rast, prihodnost. In potem še drugi del: »Iz majhnega raste veliko.« To ni le opis otroštva. To je življenjska misel. O potrpežljivosti. O času. O tem, da največje stvari nastanejo počasi, korak za korakom.

Odzivi sledilcev: toplina in prepoznavanje

Pod objavo so se hitro zvrstili komentarji. Ljudje so v fotografiji prepoznali sebe, svoje otroke, svoje trenutke. »To je prava sreča,« je zapisal eden od sledilcev. Drugi dodajajo, da jih takšni prizori spomnijo, kaj v življenju res šteje. Ni šlo za spektakel. Ni bilo senzacije. Le trenutek, ki je postal skupen mnogim.

Ko nas preproste stvari ustavijo

V svetu, kjer se vse vrti hitro, skoraj prehitro, so takšni prizori dragoceni. Spomnijo nas, da ni vse v velikih dosežkih. Da so največji trenutki pogosto tisti najtišji. Morda je prav zato fotografija Darje Gajšek tako močna. Ker ne govori glasno – ampak iskreno. In vprašanje, ki ostane: koliko takšnih trenutkov vsak dan spregledamo?

Pripravil: I.M.7

Vir: Facebook, Threads

Po spletu se širi posnetek, ki buri duhove. Prikazuje vstop v prostor z glasovnicami predčasnih volitev – a podrobnosti, ki jih razkriva, marsikoga puščajo brez besed. Je to le nesporazum ali razlog za resen dvom?

Posnetek, ki je zanetil razpravo

V zadnjih urah se po družbenih omrežjih hitro širi video, ki naj bi prikazoval prostor, kjer so shranjene glasovnice iz predčasnega glasovanja. Na prvi pogled morda nič posebnega – ljudje vstopijo, vrata se odprejo, kamera teče. A potem pogled obstane. Zgornje škatle, v katerih naj bi bile prazne glasovnice, po videnem niso zapečatene. Brez trakov, brez zaščite, brez očitnih varnostnih elementov. In prav tu se začnejo vprašanja.

Kje so kamere, ki so jih obljubljali?

Ena od ključnih obljub v času volitev je bila večja transparentnost. Med drugim tudi nadzor s kamerami. Toda v prostoru, ki ga prikazuje posnetek, teh kamer ni opaziti. To odpira dodatno dilemo: ali gre za izjemo ali za prakso? Je nadzor dejansko potekal, kot je bilo napovedano? Za volivce, ki pričakujejo jasnost in zaupanje, so takšne podrobnosti ključne.

Pa kdo se iz koga norca dela? Varnostna prelepka, ki se ob odstranitvi ne poškoduje, tako da bi morebitno odstranitev lahko takoj ugotovili… 🤦🏻‍♂️🤦🏻‍♂️🤦🏻‍♂️😡😡😡pic.twitter.com/DMajAoMErF

— Zmago J. Plemeniti (@ZmagoPlemeniti) March 24, 2026

Trak, ki ne pomeni veliko

Morda najbolj presenetljiv detajl pa so vhodna vrata. Na njih je bil nameščen trak, ki naj bi zagotavljal, da nihče ne vstopa neopaženo. A po navedbah tistih, ki so si posnetek ogledali, se trak ob odprtju vrat sploh ne pretrga. To pomeni, da ga je mogoče odstraniti in ponovno nalepiti – brez vidnih sledi. Če to drži, potem se postavlja logično vprašanje: kakšna je sploh vrednost takšne zaščite?

Med dvomi in razlagami

Seveda obstaja tudi druga stran. Možno je, da gre za nepopoln vpogled, iztrgan iz konteksta. Da so bili varnostni ukrepi drugje, morda izven kadra. A dejstvo ostaja – posnetek sproža dvome. In dvomi pri volilnem procesu niso majhna stvar. Zaupanje se gradi dolgo. Izgubi pa se lahko v nekaj sekundah.

Vprašanja, ki bodo še odmevala

Bo kdo podal pojasnila? Bo sledila uradna razlaga? Ali pa bo vse skupaj potihnilo, kot že tolikokrat? V času, ko so volitve temelj demokracije, si ljudje želijo predvsem eno – občutek, da je vse potekalo po pravilih. In prav ta občutek je tisti, ki ga takšni posnetki hitro zamajejo.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Sevnica ni osamljen primer. Po volitvah več županov odhaja v parlament, nadomestnih volitev pa morda sploh ne bo. Kaj se pravzaprav dogaja po Sloveniji?

Konec ene dobe v Sevnici

Srečko Ocvirk je Občino Sevnica vodil vse od leta 2008. Skoraj dve desetletji je bil njen zaščitni znak, zdaj pa odhaja – v državni zbor. Na volitvah 22. marca 2026 je bil izvoljen za poslanca, zato mora zaradi nezdružljivosti funkcij zapustiti županski položaj. Mandat mu bo prenehal ob potrditvi poslanskega mandata, predvidoma 11. aprila. Za Sevnico to pomeni precej več kot zgolj formalnost – pomeni prelomnico.

Predlog, ki odpira vprašanja

Ocvirk bo občinskemu svetu predlagal, da nadomestnih volitev ne razpišejo. Razlogi so predvsem praktični: redne lokalne volitve bodo že novembra, nadomestne pa bi potekale le nekaj mesecev prej. Če bi prišlo do drugega kroga, bi se volilni roki celo prekrivali. To pomeni dodatne stroške, zaplete in vprašljivo smiselnost celotnega procesa. Zakon sicer omogoča nadomestne volitve, a odločitev ostaja v rokah občinskih organov. In zdi se, da se tehtnica nagiba v eno smer.

Sevnica ni edina – enaka zgodba še drugje

Podoben scenarij se odvija tudi v drugih občinah. V Rogatcu je bil v državni zbor izvoljen dolgoletni župan Martin Mikolič, ki občino vodi že od leta 1994. Tudi tam se nagibajo k odločitvi, da nadomestnih volitev ne bo. Vodenje občine naj bi prevzela podžupanja Brigita Vodušek. V Slovenskih Konjicah pa je v parlament vstopil župan Darko Ratajc. Tudi on ocenjuje, da nekaj mesecev pred rednimi volitvami nadomestne volitve ne bi bile smiselne. Zato naj bi vodenje začasno prevzel podžupan Primož Poklič. Tri občine, ista dilema – in očitno tudi ista rešitev.

Podžupani stopajo v ospredje

Če bodo občinski sveti sledili predlogom, bodo Sevnico, Rogatec in Slovenske Konjice do jeseni vodili podžupani. V Sevnici bo to Janez Kukec, ki bo prevzel odgovornost za občino v občutljivem prehodnem obdobju. Gre za zakonsko predvideno rešitev, a hkrati tudi za nenavadno situacijo – občine bodo več mesecev brez neposredno izvoljenih županov.

Pragmatična rešitev ali tveganje?

Na prvi pogled gre za racionalno odločitev. Zakaj organizirati volitve za nekaj mesecev mandata? A hkrati se postavlja vprašanje demokratičnosti. Občani ne bodo imeli možnosti izbrati novega vodstva, temveč bodo dobili začasno rešitev. Je to smiselna prilagoditev ali korak stran od volje ljudi? Jesenske volitve bodo dale odgovor. Do takrat pa bodo tri občine delovale v nekoliko drugačnem ritmu – brez županov, ki so jih vodili dolga leta.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Občina Sevnica

V nekaj stavkih je odprla srce in pokazala, kako visoka je lahko cena javnega življenja. Njeno sporočilo Boru Zuljanu ni le ljubezenska izpoved, ampak tudi tih obračun z letom, ki je pustilo sledi.

Ko javnost utihne, ostanejo najbolj osebne resnice

Včasih politika govori na glas, srce pa šepeta. Prav to se zdi v ozadju ganljivega zapisa, ki ga je Urška Klakočar Zupančič namenila Boru Zuljanu. Besede niso bile olepšane, niso bile hladne, niso delovale preračunano. Bile so boleče iskrene. Pisala je o težkem letu, o zlobnih jezikih, lažeh, tesnobi, slabših odločitvah in tudi o solzah. To ni bil zapis nekoga, ki bi želel ustvariti popolno podobo. To je bil zapis nekoga, ki je očitno preprosto imel dovolj pretvarjanja.

Njena izpoved je toliko močnejša prav zato, ker ne skriva ranljivosti. Prizna, da sta hodila naprej, ne da bi sploh vedela, ali bosta zmogla. To je stavek, v katerem se lahko najde marsikdo. Ko se svet okoli tebe maje, ko te pritiskajo govorice, ko trpi delo, trpi ustvarjanje, včasih ostane le vprašanje: bova zdržala?

Ljubezen kot odgovor na leto pritiskov

Najmočnejši del zapisa pride skoraj tiho. “Jaz sem se že pred časom odločila za ljubezen. Ker na koncu je to vse, kar šteje.” To niso besede, ki bi jih človek izrekel mimogrede. To je odločitev. Jasna, čustvena in skoraj uporniška. Kot da je s tem stavkom potegnila črto pod vso težo zadnjih mesecev.

Ob tem je posebej odmeven del, kjer zapiše, da ji je bilo delovanje v politiki v zadnjem letu zelo neprijetno. Omeni intrige, “kaznovanje” za neposlušnost in ceno, ki jo mora človek plačati za načelnost. To je več kot ljubezensko pismo. To je tudi osebna izpoved o razočaranju nad svetom, v katerem, kot sama pravi, nikoli ni zares pripadala.

Besede, ki razkrivajo več, kot se zdi na prvi pogled

Ko na koncu napiše: “Ti si najlepša stvar, ki se mi je zgodila v tem obdobju mojega življenja,” ne govori le o ljubezni. Govori o opori. O človeku, ki ostane, ko vse drugo razpada. In prav zato je njen zapis tako močno odjeknil. Ker ni le romantičen. Je človeški.

V času, ko javni prostor pogosto deluje brezčutno, takšne besede udarijo drugače. Ne zaradi škandala. Zaradi iskrenosti. In morda prav zato ostane v zraku še eno vprašanje: koliko bolečine mora človek nositi, da javno prizna, da ga je rešila prav ljubezen?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook