V nekaj stavkih je odprla srce in pokazala, kako visoka je lahko cena javnega življenja. Njeno sporočilo Boru Zuljanu ni le ljubezenska izpoved, ampak tudi tih obračun z letom, ki je pustilo sledi.

Ko javnost utihne, ostanejo najbolj osebne resnice

Včasih politika govori na glas, srce pa šepeta. Prav to se zdi v ozadju ganljivega zapisa, ki ga je Urška Klakočar Zupančič namenila Boru Zuljanu. Besede niso bile olepšane, niso bile hladne, niso delovale preračunano. Bile so boleče iskrene. Pisala je o težkem letu, o zlobnih jezikih, lažeh, tesnobi, slabših odločitvah in tudi o solzah. To ni bil zapis nekoga, ki bi želel ustvariti popolno podobo. To je bil zapis nekoga, ki je očitno preprosto imel dovolj pretvarjanja.

Njena izpoved je toliko močnejša prav zato, ker ne skriva ranljivosti. Prizna, da sta hodila naprej, ne da bi sploh vedela, ali bosta zmogla. To je stavek, v katerem se lahko najde marsikdo. Ko se svet okoli tebe maje, ko te pritiskajo govorice, ko trpi delo, trpi ustvarjanje, včasih ostane le vprašanje: bova zdržala?

Ljubezen kot odgovor na leto pritiskov

Najmočnejši del zapisa pride skoraj tiho. “Jaz sem se že pred časom odločila za ljubezen. Ker na koncu je to vse, kar šteje.” To niso besede, ki bi jih človek izrekel mimogrede. To je odločitev. Jasna, čustvena in skoraj uporniška. Kot da je s tem stavkom potegnila črto pod vso težo zadnjih mesecev.

Ob tem je posebej odmeven del, kjer zapiše, da ji je bilo delovanje v politiki v zadnjem letu zelo neprijetno. Omeni intrige, “kaznovanje” za neposlušnost in ceno, ki jo mora človek plačati za načelnost. To je več kot ljubezensko pismo. To je tudi osebna izpoved o razočaranju nad svetom, v katerem, kot sama pravi, nikoli ni zares pripadala.

Besede, ki razkrivajo več, kot se zdi na prvi pogled

Ko na koncu napiše: “Ti si najlepša stvar, ki se mi je zgodila v tem obdobju mojega življenja,” ne govori le o ljubezni. Govori o opori. O človeku, ki ostane, ko vse drugo razpada. In prav zato je njen zapis tako močno odjeknil. Ker ni le romantičen. Je človeški.

V času, ko javni prostor pogosto deluje brezčutno, takšne besede udarijo drugače. Ne zaradi škandala. Zaradi iskrenosti. In morda prav zato ostane v zraku še eno vprašanje: koliko bolečine mora človek nositi, da javno prizna, da ga je rešila prav ljubezen?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Pogoji za upokojitev v letu 2026 razkrivajo, da lahko nekateri odidejo v pokoj precej prej, kot mislijo – v nekaterih primerih tudi več let prej, kar pomeni več deset tisoč evrov razlike.

Pogoji za upokojitev v Sloveniji so v letu 2026 jasni, a hkrati pogosto napačno razumljeni. Veliko ljudi namreč misli, da morajo delati do 65. leta, čeprav to v resnici ne velja za vse. V praksi obstajajo zelo konkretne kombinacije starosti in delovne dobe, ki omogočajo precej zgodnejši odhod v pokoj. Če teh pravil ne poznate, lahko izgubite več let pokojnine, kar pomeni tudi 20.000 € ali več izpada prihodkov.

Pogoji za upokojitev v Sloveniji leta 2026

Pogoji za upokojitev temeljijo na dveh ključnih številkah: starosti in pokojninski dobi. V letu 2026 veljata dve osnovni možnosti. Prva je starost 60 let in 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Druga možnost pa je starost 65 let in najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Če vzamemo konkreten primer: oseba, ki je začela delati pri 20 letih, lahko pri 60 letih doseže 40 let pokojninske dobe in se upokoji brez odbitkov. To pomeni, da lahko odide v pokoj kar 5 let prej kot nekdo, ki nima dovolj delovne dobe.

Na drugi strani pa nekdo, ki ima pri 65 letih samo 20 let delovne dobe, prav tako izpolnjuje pogoje za upokojitev, vendar bo njegova pokojnina bistveno nižja, pogosto tudi pod 500 € mesečno.

Pogoji za upokojitev pri starostni pokojnini

Starostna upokojitev je najbolj ugodna, ker ne vključuje nobenih odbitkov. V letu 2026 veljajo naslednje konkretne kombinacije.

Če imate 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se lahko upokojite brez zmanjšanja pokojnine. To je najpogostejši scenarij za tiste, ki so začeli delati zgodaj.

Če pa teh 40 let ne dosežete, morate počakati do 65. leta starosti. Takrat zadostuje že 15 let zavarovalne dobe.

Primer iz prakse jasno pokaže razliko. Oseba A ima 40 let delovne dobe in povprečno plačo 1.500 €. Njena pokojnina lahko znaša približno 900 € do 1.000 € mesečno. Oseba B pa ima le 20 let delovne dobe in podobno plačo, vendar bo njena pokojnina pogosto le okoli 400 € do 500 €.

Na letni ravni to pomeni razliko tudi 6.000 € ali več.

Pogoji za upokojitev pri predčasni pokojnini

Predčasna upokojitev je možnost za tiste, ki želijo oditi prej, vendar ima jasno ceno. V letu 2026 velja, da se lahko predčasno upokojite pri 60 letih starosti in 40 letih pokojninske dobe, vendar se vam pokojnina trajno zniža.

Znižanje znaša približno 0,3 odstotka za vsak mesec. V primeru, da se upokojite 12 mesecev prej, to pomeni 3,6 odstotka manjšo pokojnino. Če se upokojite 24 mesecev prej, je znižanje že 7,2 odstotka.

Če ima nekdo pričakovano pokojnino 1.000 €, to pomeni:
pri enem letu predčasne upokojitve približno 36 € manj na mesec, kar je 432 € na leto in več kot 8.600 € v 20 letih.
pri dveh letih predčasne upokojitve približno 72 € manj na mesec, kar pomeni 864 € na leto in več kot 17.000 € v 20 letih.

Zato je odločitev zelo pomembna, saj gre za dolgoročno izgubo.

Pogoji za upokojitev glede delovne dobe

Veliko ljudi misli, da šteje vsako leto, vendar pogoji za upokojitev jasno razlikujejo med pokojninsko dobo brez dokupa in drugimi obdobji.

Ključna meja je 40 let dejanske delovne dobe. Če imate na primer 39 let in 6 mesecev, vam še vedno manjka pol leta, da izpolnite pogoj.

Primer: oseba ima 59 let in 38 let delovne dobe. Do upokojitve ji manjkajo še 2 leti delovne dobe in 1 leto starosti. V praksi to pomeni, da se lahko upokoji šele pri 61 letih, če ne izpolnjuje dodatnih pogojev za znižanje starosti.

Znižanje starostne meje – konkretni primeri

Pogoji za upokojitev omogočajo tudi znižanje starostne meje. Za vsakega otroka se lahko starost zniža za približno 6 mesecev, največ do 3 let.

To pomeni, da lahko mati s tremi otroki zniža starostno mejo za približno 18 mesecev. Če bi se sicer upokojila pri 60 letih, se lahko v tem primeru že pri približno 58 letih in 6 mesecih.

Podobno velja za služenje vojaškega roka, ki lahko zniža starost za nekaj mesecev, odvisno od trajanja.

Če združimo več dejavnikov, lahko posameznik pridobi tudi do 2 ali 3 leta prednosti, kar pomeni zelo konkretno razliko v življenju.

Realni scenariji iz prakse

Poglejmo nekaj konkretnih scenarijev, ki jasno pokažejo, kako različni so lahko pogoji za upokojitev.

Prvi primer: moški, star 60 let, ima 40 let delovne dobe. Lahko se upokoji takoj in prejema približno 950 € pokojnine.

Drugi primer: ženska, stara 58 let, ima 40 let delovne dobe in dva otroka. Zaradi znižanja starosti se lahko upokoji že pred 60. letom, približno pri 59 letih.

Tretji primer: oseba, stara 62 let, ima 37 let delovne dobe. Če želi v pokoj, mora počakati še 3 leta ali pa sprejeti predčasno upokojitev z odbitki.

Četrti primer: oseba, stara 65 let, ima 18 let delovne dobe. Lahko se upokoji, vendar bo pokojnina nizka, pogosto okoli 450 €.

Najpogostejše napake, ki stanejo denar

Pogoji za upokojitev so jasni, vendar ljudje pogosto delajo napake. Ena največjih je, da ne preverijo svojih podatkov in delajo predolgo. Če nekdo ostane v službi eno leto dlje, kot bi bilo potrebno, lahko izgubi približno 12.000 € pokojnine, če bi sicer prejemal 1.000 € mesečno.

Druga napaka je, da ljudje prehitro odidejo v pokoj brez izračuna. Če nekdo izgubi 70 € mesečno zaradi predčasne upokojitve, to pomeni več kot 16.000 € v 20 letih.

Tretja napaka pa je, da ljudje ne izkoristijo znižanj zaradi otrok ali drugih dejavnikov.

Kako preveriti svoje stanje – konkretni koraki

Najbolj natančen način je informativni izračun pri ZPIZ. Ta vam pokaže:
koliko let delovne dobe imate,
kdaj izpolnite pogoje za upokojitev,
kolikšna bo vaša pokojnina.

Veliko ljudi je presenečenih, ko ugotovijo, da jim do upokojitve manjka le nekaj mesecev. V nekaterih primerih tudi manj kot 6 mesecev.

Pogoji za upokojitev v prihodnje – kaj se lahko spremeni

Demografski podatki kažejo, da se prebivalstvo stara. Leta 2026 je razmerje med zaposlenimi in upokojenci približno 1,4 : 1, kar pomeni, da na enega upokojenca pride le še 1,4 zaposlenega.

Zaradi tega se pogosto pojavljajo ideje, da bi se starostna meja dvignila na 67 let ali da bi se podaljšala zahtevana delovna doba.

Če bi se to zgodilo, bi lahko nekdo, ki danes izpolnjuje pogoje, moral v prihodnje delati še dodatni 2 leti.

Razlika je lahko več deset tisoč evrov

Pogoji za upokojitev niso le birokratski podatek, ampak odločitev, ki lahko pomeni ogromno finančno razliko. Če se upokojite eno leto prej, lahko pridobite 12.000 € ali več. Če se odločite napačno, pa lahko izgubite tudi 20.000 € ali več.

Zato je ključno, da svoje pogoje preverite čim prej. Morda ste že bližje upokojitvi, kot si mislite.

Kako višina plače vpliva na pogoje za upokojitev

Pogoji za upokojitev niso povezani samo s starostjo in delovno dobo, ampak tudi s tem, koliko ste zaslužili v svoji karieri. Višina pokojnine se namreč izračuna na podlagi povprečja plač v najboljših zaporednih letih, kar pomeni, da lahko razlike postanejo zelo velike.

Če je nekdo v zadnjih 24 letih prejemal povprečno plačo 1.200 €, bo njegova pokojnina pogosto okoli 700 € do 800 €. Če pa je imel povprečno plačo 2.000 €, lahko njegova pokojnina preseže 1.200 €.

To pomeni, da dva posameznika z enakimi pogoji za upokojitev lahko dobita popolnoma različni pokojnini. Razlika na mesečni ravni je lahko tudi 400 €, kar pomeni skoraj 100.000 € razlike v 20 letih.

Ali se splača delati dlje

Veliko ljudi se sprašuje, ali se splača ostati v službi še eno leto ali dve po tem, ko že izpolnjujejo pogoje za upokojitev. Odgovor ni enoznačen, vendar številke povedo veliko.

Če nekdo z odhodom v pokoj pridobi 1.000 € mesečne pokojnine, to pomeni 12.000 € na leto. Če se odloči, da bo delal še eno leto, se mora vprašati, ali bo s tem zaslužil več kot izgubi.

V primeru, da ima neto plačo 1.300 €, bo v enem letu zaslužil približno 15.600 €. Na prvi pogled se zdi, da se to splača, vendar mora upoštevati tudi to, da izgubi eno leto pokojnine.

V praksi veliko ljudi ugotovi, da razlika ni tako velika, kot so pričakovali, še posebej če so že utrujeni ali imajo zdravstvene težave.

Kombinacija dela in upokojitve

Ena od možnosti, ki jo mnogi spregledajo, je delna upokojitev ali kombinacija dela in pokojnine. V določenih primerih lahko posameznik prejema del pokojnine in hkrati še vedno dela.

Če nekdo prejema 50 % pokojnine, ki znaša 900 €, to pomeni 450 € mesečno. Če hkrati dela in zasluži še 800 €, ima skupaj 1.250 € prihodkov.

To je pogosto boljša rešitev kot popolna upokojitev ali nadaljevanje dela brez pokojnine, saj omogoča postopni prehod.

Koliko Slovenci dejansko prejemajo

Po zadnjih podatkih se povprečna pokojnina v Sloveniji giblje okoli 800 € do 900 € neto. Minimalne pokojnine pa so pogosto okoli 600 €, medtem ko nekateri prejemajo tudi manj kot 500 €.

Na drugi strani pa lahko posamezniki z dolgo delovno dobo in višjimi plačami prejemajo 1.200 € ali celo 1.500 € pokojnine.

To pomeni, da pogoji za upokojitev niso edini dejavnik – ključna je tudi višina prihodkov skozi celotno kariero.

Zakaj je pomembno pravočasno ukrepanje

Veliko ljudi začne razmišljati o upokojitvi prepozno, pogosto šele nekaj mesecev pred odhodom. Takrat pa je lahko že prepozno za optimizacijo.

Če bi nekdo začel načrtovati 5 let prej, bi lahko:
povečal svojo osnovo za pokojnino,
izkoristil vse možnosti znižanja starosti,
sprejel bolj premišljeno odločitev glede predčasne upokojitve.

Razlika je lahko ogromna. V nekaterih primerih tudi več kot 200 € mesečno, kar pomeni skoraj 50.000 € v 20 letih.

Pripravil: I.M.

Vir: ZPIZ, Facebook,Instagram, Omrežje X

Cene goriv so čez noč poskočile in marsikdo je zjutraj na črpalki obstal brez besed. Kljub nižjim dajatvam so zneski na zaslonih višji kot že dolgo ne. Kaj se pravzaprav dogaja – in ali je to šele začetek?

Nenaden skok, ki ga je občutil vsak voznik

Opolnoči so se cene goriv znova občutno zvišale. Liter 95-oktanskega bencina je dražji za 11,5 centa in zdaj znaša 1,581 evra, medtem ko je dizel poskočil še bolj – za kar 16,8 centa na 1,696 evra. Kurilno olje je dražje za skoraj 18 centov. To niso več drobni popravki, temveč skok, ki ga vsak občuti, ko natoči poln rezervoar. In prav tam se začne vprašanje: koliko še lahko prenesemo?

Vlada znižala dajatve – a cene vseeno zrasle

Zanimivo je, da je vlada pravzaprav poskušala ublažiti udarec. Trošarine na dizel in kurilno olje so znižali na najnižjo možno raven, okoljsko dajatev pa začasno ukinili. A kljub temu so cene zrasle. Po ocenah bi bile brez teh ukrepov še precej višje – bencin bi lahko stal skoraj 1,75 evra, dizel celo blizu 1,92 evra. To jasno kaže, da imajo globalni trgi in gibanje dolarja trenutno večji vpliv kot domači ukrepi.

Vrnitev cen iz časa energetske krize

Nove številke niso le višje, temveč tudi simbolične. Bencin je najdražji po jeseni 2023, dizel pa dosega ravni iz leta 2022, ko je Evropo pretresala energetska kriza. Takrat so bile cene posledica vojne in negotovosti, danes pa kombinacija globalnih cen nafte, valutnih razmerij in napetih dobavnih verig. Zato ni presenetljivo, da se vse več ljudi sprašuje, ali se vračamo v obdobje draginje.

Tedensko spreminjanje cen – nova realnost

Pomembna novost je tudi način določanja cen. Te se bodo po novem spreminjale vsak teden glede na dogajanje na svetovnem trgu in tečaj dolarja. To pomeni več negotovosti za voznike, ki ne bodo več vedeli, ali naj tankajo danes ali počakajo na jutri. Vsak teden lahko prinese novo presenečenje – navzgor ali navzdol.

Napetosti in pomanjkanje – zgodba še ni končana

Dogajanje dodatno zapleta še pomanjkanje goriv na nekaterih servisih. Napetosti med vlado in Petrolom so se znova zaostrile, država pa zahteva ukrepanje in preverjanje odgovornosti. Petrol medtem zatrjuje, da si prizadeva za stabilno oskrbo, a občutek negotovosti ostaja. In ko se višje cene združijo še z vprašanjem dobave, postane jasno, da to ni le številka na zaslonu, temveč realnost, ki jo vozniki živijo vsak dan. Se torej šele začenja novo obdobje dražjega goriva?

Pripravil: I.M.

VIr: STA, Facebook

Iz parlamenta je ostal zunaj, iz državnega financiranja pa očitno ne. Prav tu se po volitvah odpira vprašanje, ki marsikaterega volivca zaboli: kako je mogoče, da stranka brez poslanca še vedno računa na tako zajeten priliv javnega denarja?

Poraz, ki ni nujno tudi finančni poraz

Zmago Jelinčič Plemeniti po teh volitvah ni prišel do poslanskega mandata, a to še ne pomeni, da je Slovenska nacionalna stranka ostala praznih rok. Po zakonu imajo do financiranja iz državnega proračuna pravico tudi stranke, ki na volitvah za državni zbor presežejo prag enega odstotka glasov, ne glede na to, ali pridejo v parlament ali ne. Poleg tega se denar deli tako, da 10 odstotkov sredstev pripada vsem upravičenim strankam v enakih deležih, 90 odstotkov pa glede na število dobljenih glasov.

Številke, ki so sprožile burne odzive

Po objavljenih izidih je SNS prejela 26.153 glasov oziroma 2,25 odstotka podpore, kar pomeni, da je prag za proračunsko financiranje presegla. Na tej podlagi so se na družbenih omrežjih hitro pojavili izračuni, po katerih bi lahko SNS letno prejela približno 170.486 evrov oziroma okoli 14.207 evrov na mesec. Ta ocena temelji na predpostavki o skupni masi sredstev in razmerju glasov med vsemi strankami, ki izpolnjujejo pogoje za sofinanciranje. Sam princip delitve denarja torej drži, natančen končni znesek pa je odvisen od uradno upoštevane mase sredstev in dokončnega kroga upravičenih strank.

Zakaj to ljudi tako jezi

Prav tu se začne politični in čustveni del zgodbe. Volivec vidi stranko, ki ni osvojila niti enega mandata, a bo po vsej verjetnosti še vedno prejemala denar iz proračuna. Zagovorniki takšne ureditve pravijo, da gre za zaščito pluralnosti in za možnost, da v javnem prostoru preživijo tudi manjše stranke. Kritiki pa odgovarjajo drugače: če te ni v parlamentu, zakaj bi te še naprej financirali davkoplačevalci?

Stari politični maček dobro pozna pravila igre

Jelinčič je že dolgo eden tistih politikov, ki znajo tudi poraz obrniti v prisotnost. In prav v tem je bistvo zgodbe. Ne gre le za en volilni večer, ampak za sistem, v katerem je že nekaj odstotkov glasov lahko dovolj za zelo solidno finančno zaledje. Zato se danes mnogi ne sprašujejo več, ali je SNS izgubila volitve. Sprašujejo se nekaj drugega: je bil to za Jelinčiča pravzaprav še en zelo dober posel?

Pripravil: I.M.

Vir: Forbes, PIRS, SNS

Koalicijska matematika se spreminja v politični pritisk. Zoran Stevanović zahteva vrh oblasti, predsednica republike pa prvič javno opozarja – ali so šli pogoji predaleč?

Zmagovalec brez večine, pogajalci z močjo

Robert Golob je zmagal, a brez jasne poti do oblasti. Z okoli 29 poslanci potrebuje partnerje, ki bodo zapolnili manjkajoče glasove do 46. In prav tu se razmerje moči obrne. Namesto zmagovalca tempo narekujejo manjši akterji – predvsem Zoran Stevanović. Njegova stranka Resni.ca s petimi poslanci ni številčno velika, a v tej sestavi parlamenta pomeni jeziček na tehtnici. In Stevanović to očitno dobro izkorišča.

Zahteve, ki dvigujejo obrvi

Stevanović ni varčeval z ambicijami. Omenil je interes za notranje, zunanje in finančno ministrstvo – torej tri najpomembnejše resorje v državi. Gre za področja, ki določajo varnost, mednarodni položaj in upravljanje javnega denarja. Takšne zahteve niso ostale neopažene. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je opozorila, da je ena od strank postavila celo pretirano visoke pogoje, zlasti z zahtevo po dveh državotvornih resorjih. Njene besede so bile jasen signal, da pogajanja ne bodo le tehnično vprašanje številk, temveč tudi vprašanje politične odgovornosti.

Golob med pritiskom in tveganjem

Golob se tako znajde v zahtevnem položaju. Če pristane na takšne pogoje, lahko tvega očitke, da je oblast prepustil partnerju z izrazito drugačno politično linijo. Če jih zavrne, pa lahko ostane brez večine. Resni.ca ni klasična koalicijska partnerica. Njena retorika in usmeritev lahko pomenita dodatne napetosti, tako znotraj vlade kot navzven. Zato odločitev ni le politična, ampak tudi strateška.

Logar v senci, a z odprtimi možnostmi

Medtem Anže Logar ostaja previden. Javno sicer zavrača sodelovanje z Golobom, a njegova tišina pušča odprta vrata. Medtem ko Stevanović glasno postavlja pogoje, Logar deluje bolj zadržano – kar lahko pomeni tudi drugačen način pogajanja. Prav ta kontrast dodatno zapleta razmerje sil. Ena stran pritiska, druga čaka.

Koalicija na robu kompromisov

Nova vlada, če bo nastala, bo rezultat trdih pogajanj. Zahteve so visoke, opozorila prihajajo tudi z vrha države, politične razlike pa ostajajo velike. Vprašanje ni več le, kdo bo v vladi, temveč kakšna vlada bo to. Bo šlo za stabilno ekipo ali za krhko zavezništvo, ki bo že od prvega dne pod pritiskom? In prav tukaj se skriva bistvo trenutka: ali lahko vlada, ki nastane pod takšnimi pogoji, sploh dolgoročno zdrži?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, STA, Facebook/N1

Razhod, ki se je zgodil stran od žarometov, je zdaj potrjen. Špela Grošelj odkrito spregovori o koncu zveze – brez drame, a z veliko spoštovanja. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Tiho slovo brez velikih besed

Špela Grošelj je potrdila, kar so mnogi le slutili – njena ljubezenska zgodba z Markom Ličnom se je zaključila. A ne z dramatičnimi preobrati, ne z javnimi očitki. Tiho. Skoraj neopazno. Kot je povedala za Žurnal24, se je razhod zgodil že pred časom. Oba sta si vzela prostor, da stvari predelata vsak zase. In prav to pove največ – da je šlo za premišljeno odločitev, ne impulz.

Leto, ki ga ne bo pozabila

Njuna zveza ni trajala dolgo, približno leto dni. A očitno je pustila globoko sled. Špela je priznala, da je bilo to obdobje zanjo eno najlepših v življenju. Takšne besede po razhodu niso samoumevne. Spoznala sta se že prej, v istem fitnesu, kjer je preskočila iskrica v začetku leta 2025. Njuna zgodba se ni odvijala pred očmi javnosti, temveč bolj v ozadju – diskretno, skoraj skrivnostno.

Razhod brez zamer – redkost ali zrelost?

Kar pri tej zgodbi izstopa, ni konec, ampak način, kako se je zgodil. Brez zamer, brez javnega obračunavanja. Špela poudarja, da med njima ostajata lep odnos in spoštovanje. “To pomeni, da ostajava del življenja drug drugega,” je dejala. V času, ko so razhodi pogosto glasni in boleči, je tak pristop skoraj osvežujoč. Je to znak zrelosti? Ali pa preprosto dokaz, da se lahko tudi ljubezen konča mirno?

Nova faza – in morda nova priložnost

Po razhodu je Špela znova samska. A iz njenih besed ne veje razočaranje. Prej neka umirjena sprejetost. Kot da ve, da se zgodbe končujejo – da bi se lahko začele nove. Njena zadnja resnejša zveza pred tem se je končala že leta 2020. Od takrat naprej je bila glede zasebnosti precej bolj zadržana. In morda prav zato ta razhod deluje tako… drugače.

Ko konec ni nujno slab začetek

Ljubezenske zgodbe nimajo vedno srečnega konca. A včasih tudi konec ni poraz. Je le prelomnica. Špela Grošelj je svojo zgodbo zaključila tiho, dostojanstveno – in z občutkom, da je bilo vredno. In morda je prav to največ, kar lahko odnosi pustijo za sabo. Kaj pa sledi zdaj? To pa je vprašanje, ki ostaja odprto.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Instagram

Le dan po volitvah se je politična napetost znova razplamtela. Asta Vrečko govori o nevarnih deepfake posnetkih, Aleksandar Repić pa odgovarja brez zadržkov. Se kampanja sploh kdaj konča – ali se šele zares začne?

Napetost, ki ni izginila z volilno nočjo

Ko so se volišča zaprla, bi mnogi pričakovali vsaj kratek mir. A že naslednji dan je pokazal drugačno sliko. Asta Vrečko je javno opozorila, da se napadi na Levico nadaljujejo – le da tokrat v digitalni, bolj prikriti obliki. Opisala je dogajanje iz novinarskega središča, kjer je opazila osebo, ki je snemala. Sprva se ji to ni zdelo nič posebnega. Kasneje pa naj bi izvedela, da gre za vplivneža, ki bi lahko posnetke uporabil za diskreditacijo. “Zdelo se mi je neverjetno,” je zapisala.

Posnetki, ki jih ni bilo – a so vseeno krožili

Kmalu zatem so družbena omrežja preplavili posnetki, na katerih naj bi Vrečkova in Luka Mesec kazala sredinec. Po njenem prepričanju gre za deepfake – umetno ustvarjeno vsebino. “To ni težko preveriti,” poudarja. Dvorana je bila polna, takšno vedenje bi bilo hitro opaženo. A kljub temu so se posnetki širili. In prav to je po njenem mnenju največji problem – ne resnica, temveč vtis, ki ostane.

Repić ne molči: “Zabavno mi je brati tvojo zaskrbljenost”

Na očitke je hitro odgovoril Aleksandar Repič. Njegov odziv je bil oster, neposreden in brez olepševanja. “Zabavno mi je brati tvojo zaskrbljenost in ogorčenost nad mojimi AI objavami,” je zapisal. Dodal je, da naj bi imela politika “dovolj materiala za preverjanje korupcije”, a se po njegovem raje ukvarja z njegovimi objavami. S tem je razpravo obrnil – iz vprašanja lažnih posnetkov v očitek politični eliti.

Ostre obtožbe in provokacija brez filtra

Repić je šel še dlje. V svojem zapisu je namignil, da naj bi bili “pravi kriminalci” znotraj oblasti, in s tem dodatno zaostril ton razprave. Njegove besede niso bile le obrambne – bile so napadalne. Najbolj odmeven pa je bil zaključek: “Srčno upam, da me tožiš, da vam lahko potem zabijem še en gol v podaljških.” Besede, ki so v trenutku obkrožile javnost in sprožile nov val odzivov.

Draga Asta. Zabavno mi je brati tvojo zaskrbljenost in ogorčenost nad mojimi Ai objavami, med tem ko imate v koaliciji dovolj materiala za preverjanje korupcije. Če bi se vsi vi ukvarjali s prisluhi in posnetki iz špagetov toliko kolikor se ukvarjate z mojimi objavami, potem vaši… https://t.co/zNniLIgaGO

— Nepridiprav (@nisemfejk) March 23, 2026

Ko se politika spremeni v digitalni boj

Celoten primer odpira širše vprašanje. Če se politični spori selijo v sfero deepfake posnetkov in osebnih obračunov, kje sploh še ostane prostor za razpravo? Na eni strani opozorila o nevarnosti manipulacije, na drugi strani očitki o korupciji in napadi na integriteto. Meja med resnico in interpretacijo se vse bolj briše.

Kdo na koncu izgublja?

Vrečkova razmišlja o kazenskem pregonu. Repić pa očitno računa prav na to. Dve popolnoma različni strategiji – in ena skupna posledica: še večja polarizacija. Morda pa je ključno vprašanje drugje. Če se politični prostor spreminja v areno, kjer šteje predvsem udarec – kdo na koncu sploh še posluša?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X

Luka Dončić je znova v središču pozornosti – ne le zaradi izjemnih predstav, ampak tudi zaradi odločitve lige, ki mu je odprla vrata. Medtem pa Nikola Jokić tiho, a zanesljivo podira mejnike. NBA ponuja zgodbo, ki jo pišeta dva genija.

Razveljavljena napaka, ki lahko spremeni ritem

Ko se je zdelo, da bo Luka Dončić zaradi 16. tehnične napake prisiljen počivati, je prišla nepričakovana odločitev. Liga NBA je po pregledu dogodka v Orlandu razveljavila tehnično napako tako Dončiću kot Gogi Bitadzeju. To pomeni eno: slovenski as bo lahko zaigral proti Detroitu, in to v trenutku, ko je v življenjski formi. Lakersi niso skrivali olajšanja, saj njihov motor ostaja na parketu ravno v času, ko niz zmag raste, samozavest pa z njim.

Serija, ki jo pomnimo le iz zgodovine

Devet zaporednih zmag, povprečno 40 točk na tekmo in prav na vsaki tekmi vsaj 30 točk. To ni več le dobra forma, to je zgodovinski niz, ki ga je v preteklosti uspel držati le Wilt Chamberlain, Dončić pa je dodal še svojo dimenzijo – izjemno konstantnost. Ko je v Miamiju dosegel 60 točk, so se debate o MVP-ju razplamtele, zdaj pa ima s pomočjo razveljavljene kazni priložnost, da ta niz še podaljša in dvigne pričakovanja na novo raven.

Jokić – tiho, a neusmiljeno proti vrhu

Na drugi strani Nikola Jokić nadaljuje svojo zgodbo brez velikih besed, a z velikimi številkami. Proti Portlandu je dosegel svoj 192. trojni dvojček, ob tem pa zbral 22 točk, 14 skokov in 14 asistenc. Denver je zanesljivo slavil, Jokić pa še enkrat dokazal, zakaj velja za enega najbolj vsestranskih igralcev vseh časov. Ob njem je blestel tudi Jamal Murray, vendar ostaja jasno, da ritem igre še vedno narekuje prav srbski center.

Lakersi letijo, liga pa gori

Lakersi so z razmerjem 46-25 trdno zasidrani na tretjem mestu zahodne konference, pred njimi sta le Oklahoma City in San Antonio, za njimi pa nevarno čakajo Houston, Denver in Minnesota. Vsaka tekma v tem delu sezone nosi posebno težo, saj lahko že ena zmaga ali poraz premeša razmerja moči. Prav zato Dončićeva prisotnost pomeni več kot le enega igralca na parketu, pomeni razliko med zmago in porazom.

Ko se zgodovina piše pred našimi očmi

Redko se zgodi, da liga hkrati gosti dva igralca, ki na tako različna načina dominirata. Dončić s svojo eksplozivnostjo in energijo, Jokić s svojo mirnostjo in izjemno inteligenco igre. Dva popolnoma različna pristopa, a enak učinek – navdušenje navijačev in občutek, da spremljamo nekaj posebnega. In prav tu ostaja vprašanje, ki ga vsi čutijo, a si ga le redki upajo izreči na glas: kdo bo na koncu stal na vrhu?

Pripravil: I.M.

Vir: NBA

Najprej dramatično opozorilo pred “ključnimi 48 urami”, nato nič od napovedanega – in na koncu še šokantna izjava o “načrtovalcih genocida”. Zaporedje dogodkov okoli Nike Kovač odpira neprijetno, a nujno vprašanje: ali je bila javnost zavestno prestrašena?

Petek: alarm, ki je dvignil pričakovanja

V petek pred volitvami je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač objavila poziv, ki ni puščal prostora za dvom: “Nujno delite. To vse se bo dogajalo do nedelje.” Govorila je o moralni paniki, novih posnetkih in vplivanju na volitve v zadnjih 48 urah. To ni bilo previdno opozorilo, temveč jasen alarm, ki je pri ljudeh ustvaril občutek, da se bliža nekaj resnega. Prav tu se začne problem – ko nekdo z velikim dosegom sproži takšno pričakovanje, prevzame tudi odgovornost za posledice, ki jih takšno sporočilo pusti v javnosti.

Nedelja: realnost brez dramatičnega razpleta

Ko je prišla nedelja, se ni zgodilo skoraj nič od napovedanega. Ni bilo vala novih razkritij, ni bilo pretresa, ki bi upravičil petkove besede. Volitve so minile brez scenarija, ki bi ga lahko povezali z napovedmi o stopnjevanju dogajanja. To pomeni dvoje – ali so bile informacije napačne ali pa so bile napovedi pretirano napihnjene. V obeh primerih pa ostaja dejstvo, da je bila javnost pripravljena na nekaj, kar se ni zgodilo. In v času volitev takšne napovedi niso nedolžne.

Ozadje kot izgovor ali realna skrb?

Res je, politično ozadje je bilo napeto, govorilo se je o prisluhih, o morebitnih vplivih iz ozadja, o aferi Black Cube. A prav zato bi bilo pričakovati več zadržanosti, ne pa dodatnega stopnjevanja. Sklicevanje na napet kontekst ne more upravičiti ustvarjanja občutka izrednega stanja, če se to potem ne potrdi. Razlika med opozarjanjem in dramatizacijo je tukaj ključna – in zdi se, da je bila ta meja prestopljena.

Nedeljski večer: stopnjevanje brez pojasnil

Če bi se zgodba končala pri pretiranem opozorilu, bi šlo za še eno epizodo v politično napetem času. A sledil je nov obrat. V nedeljo zvečer je Kovačeva objavila osebno sporočilo, v katerem je zapisala, da so se “uprli načrtovalcem genocida”. To ni več običajna politična retorika, temveč izjemno resna obtožba, ki bi morala temeljiti na zelo konkretnih dejstvih. A teh ni bilo. Ni bilo razlage, ni bilo imen, ni bilo dokazov – ostale so le besede, ki same po sebi ustvarjajo občutek skrajnosti.

Besede, ki terjajo odgovornost

Izraz “genocid” pomeni načrtno uničenje skupine ljudi in ga ni mogoče uporabljati kot metaforo brez posledic. Ko se takšne besede pojavijo v političnem prostoru brez jasnega konteksta, ne delujejo kot opozorilo, temveč kot sredstvo za ustvarjanje strahu. In prav to je tisto, kar danes najbolj bode v oči – razkorak med težo izrečenega in odsotnostjo pojasnil.

Umik, ki odpira dodatna vprašanja

Ob tem je Kovačeva napovedala še umik. Ekipa odhaja na dopust, sama si bo vzela čas zase. Po napornem obdobju je to razumljivo, a hkrati problematično. Ko nekdo najprej dvigne alarm, nato uporabi najtežje besede – in se potem umakne brez dodatnih pojasnil – to ne deluje kot odgovorno ravnanje, temveč kot odmik v trenutku, ko bi javnost pričakovala odgovore. In prav ta praznina je tista, v kateri se začnejo kopičiti dvomi.

Ko aktivizem izgubi ravnotežje

Ta zgodba presega eno osebo. Gre za vprašanje, kje je meja med legitimnim opozarjanjem in pretiravanjem. Aktivizem ima pomembno vlogo, a z njo prihaja tudi odgovornost. Ko opozorila postanejo preglasna, besede pretežke, dejstva pa nejasna, se začne krhati zaupanje. In brez zaupanja tudi najmočnejša sporočila izgubijo svojo težo.

Vprašanje, ki ostaja po vsem tem

Po volitvah ostane predvsem občutek, da je bilo veliko rečenega, a premalo pojasnjenega. In zato se postavlja vprašanje, ki ga ni več mogoče prezreti – je šlo za odgovorno opozorilo ali za ustvarjanje strahu?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Včerajšnje volitve niso pretresle le politike – nekoga so dobesedno “zrušile” tudi finančno. Ena sama napačna napoved je v nekaj urah izbrisala več deset tisoč dolarjev. Kaj se je zgodilo?

Ko prepričanje postane tveganje

Na napovedni platformi Polymarket je uporabnik z vzdevkom UsdTT1 očitno močno verjel v drugačen razplet slovenskih parlamentarnih volitev. Tako zelo, da je svojo napoved podkrepil z velikim denarjem. In prav tu se je zgodba obrnila. Stavil je proti zmagi Gibanja Svoboda in hkrati na zmago SDS. Na papirju? Drzna strategija. V realnosti? Dvojni udarec.

Dve stavi, ena katastrofa

Prva pozicija – stava, da Gibanje Svoboda ne bo zmagalo – se je izkazala za skoraj popolnoma zgrešeno. Cena pogodbe je padla z 42,5 centa na komaj 2,2 centa. Izguba? Več kot 26.000 dolarjev. Druga stava je bila še bolj boleča. Napoved, da bo največ sedežev osvojila SDS, je zdrsnila skoraj na nič. Iz 43,2 centa na 1,1 centa. Izguba skoraj 35.000 dolarjev. Skupaj? Več kot 61.000 dolarjev, ki so v enem dnevu praktično izpuhteli.

Zakaj se je to zgodilo tako hitro?

Napovedni trgi, kot je Polymarket, delujejo brutalno preprosto – cena odraža pričakovano verjetnost. In ko se razpoloženje obrne, se obrne hitro. V tem primeru je trg po prvih rezultatih očitno skoraj soglasno verjel v zmago Roberta Goloba. Vse ostalo je postalo… nepomembno. Čeprav glasovi iz tujine še niso prešteti, bi bil preobrat tako velik, da ga številni označujejo za “praktično nemogočega”.

Lekcija, ki jo je težko spregledati

Ta primer ni le zgodba o eni napačni stavi. Je opomnik, kako hitro lahko prepričanje postane drago – še posebej, ko se opre na politične napovedi. Na takih trgih ne gre za to, kaj si želiš. Gre za to, kaj verjame večina – in kako hitro se to lahko spremeni. In včasih… je dovolj en sam večer. Morda se zdaj kdo vpraša: bi vi stavili enako?

Pripravil: I.M.

Vir: Polymarket