Luka Dončić je znova v središču pozornosti – ne le zaradi izjemnih predstav, ampak tudi zaradi odločitve lige, ki mu je odprla vrata. Medtem pa Nikola Jokić tiho, a zanesljivo podira mejnike. NBA ponuja zgodbo, ki jo pišeta dva genija.

Razveljavljena napaka, ki lahko spremeni ritem

Ko se je zdelo, da bo Luka Dončić zaradi 16. tehnične napake prisiljen počivati, je prišla nepričakovana odločitev. Liga NBA je po pregledu dogodka v Orlandu razveljavila tehnično napako tako Dončiću kot Gogi Bitadzeju. To pomeni eno: slovenski as bo lahko zaigral proti Detroitu, in to v trenutku, ko je v življenjski formi. Lakersi niso skrivali olajšanja, saj njihov motor ostaja na parketu ravno v času, ko niz zmag raste, samozavest pa z njim.

Serija, ki jo pomnimo le iz zgodovine

Devet zaporednih zmag, povprečno 40 točk na tekmo in prav na vsaki tekmi vsaj 30 točk. To ni več le dobra forma, to je zgodovinski niz, ki ga je v preteklosti uspel držati le Wilt Chamberlain, Dončić pa je dodal še svojo dimenzijo – izjemno konstantnost. Ko je v Miamiju dosegel 60 točk, so se debate o MVP-ju razplamtele, zdaj pa ima s pomočjo razveljavljene kazni priložnost, da ta niz še podaljša in dvigne pričakovanja na novo raven.

Jokić – tiho, a neusmiljeno proti vrhu

Na drugi strani Nikola Jokić nadaljuje svojo zgodbo brez velikih besed, a z velikimi številkami. Proti Portlandu je dosegel svoj 192. trojni dvojček, ob tem pa zbral 22 točk, 14 skokov in 14 asistenc. Denver je zanesljivo slavil, Jokić pa še enkrat dokazal, zakaj velja za enega najbolj vsestranskih igralcev vseh časov. Ob njem je blestel tudi Jamal Murray, vendar ostaja jasno, da ritem igre še vedno narekuje prav srbski center.

Lakersi letijo, liga pa gori

Lakersi so z razmerjem 46-25 trdno zasidrani na tretjem mestu zahodne konference, pred njimi sta le Oklahoma City in San Antonio, za njimi pa nevarno čakajo Houston, Denver in Minnesota. Vsaka tekma v tem delu sezone nosi posebno težo, saj lahko že ena zmaga ali poraz premeša razmerja moči. Prav zato Dončićeva prisotnost pomeni več kot le enega igralca na parketu, pomeni razliko med zmago in porazom.

Ko se zgodovina piše pred našimi očmi

Redko se zgodi, da liga hkrati gosti dva igralca, ki na tako različna načina dominirata. Dončić s svojo eksplozivnostjo in energijo, Jokić s svojo mirnostjo in izjemno inteligenco igre. Dva popolnoma različna pristopa, a enak učinek – navdušenje navijačev in občutek, da spremljamo nekaj posebnega. In prav tu ostaja vprašanje, ki ga vsi čutijo, a si ga le redki upajo izreči na glas: kdo bo na koncu stal na vrhu?

Pripravil: I.M.

Vir: NBA

Najprej dramatično opozorilo pred “ključnimi 48 urami”, nato nič od napovedanega – in na koncu še šokantna izjava o “načrtovalcih genocida”. Zaporedje dogodkov okoli Nike Kovač odpira neprijetno, a nujno vprašanje: ali je bila javnost zavestno prestrašena?

Petek: alarm, ki je dvignil pričakovanja

V petek pred volitvami je direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač objavila poziv, ki ni puščal prostora za dvom: “Nujno delite. To vse se bo dogajalo do nedelje.” Govorila je o moralni paniki, novih posnetkih in vplivanju na volitve v zadnjih 48 urah. To ni bilo previdno opozorilo, temveč jasen alarm, ki je pri ljudeh ustvaril občutek, da se bliža nekaj resnega. Prav tu se začne problem – ko nekdo z velikim dosegom sproži takšno pričakovanje, prevzame tudi odgovornost za posledice, ki jih takšno sporočilo pusti v javnosti.

Nedelja: realnost brez dramatičnega razpleta

Ko je prišla nedelja, se ni zgodilo skoraj nič od napovedanega. Ni bilo vala novih razkritij, ni bilo pretresa, ki bi upravičil petkove besede. Volitve so minile brez scenarija, ki bi ga lahko povezali z napovedmi o stopnjevanju dogajanja. To pomeni dvoje – ali so bile informacije napačne ali pa so bile napovedi pretirano napihnjene. V obeh primerih pa ostaja dejstvo, da je bila javnost pripravljena na nekaj, kar se ni zgodilo. In v času volitev takšne napovedi niso nedolžne.

Ozadje kot izgovor ali realna skrb?

Res je, politično ozadje je bilo napeto, govorilo se je o prisluhih, o morebitnih vplivih iz ozadja, o aferi Black Cube. A prav zato bi bilo pričakovati več zadržanosti, ne pa dodatnega stopnjevanja. Sklicevanje na napet kontekst ne more upravičiti ustvarjanja občutka izrednega stanja, če se to potem ne potrdi. Razlika med opozarjanjem in dramatizacijo je tukaj ključna – in zdi se, da je bila ta meja prestopljena.

Nedeljski večer: stopnjevanje brez pojasnil

Če bi se zgodba končala pri pretiranem opozorilu, bi šlo za še eno epizodo v politično napetem času. A sledil je nov obrat. V nedeljo zvečer je Kovačeva objavila osebno sporočilo, v katerem je zapisala, da so se “uprli načrtovalcem genocida”. To ni več običajna politična retorika, temveč izjemno resna obtožba, ki bi morala temeljiti na zelo konkretnih dejstvih. A teh ni bilo. Ni bilo razlage, ni bilo imen, ni bilo dokazov – ostale so le besede, ki same po sebi ustvarjajo občutek skrajnosti.

Besede, ki terjajo odgovornost

Izraz “genocid” pomeni načrtno uničenje skupine ljudi in ga ni mogoče uporabljati kot metaforo brez posledic. Ko se takšne besede pojavijo v političnem prostoru brez jasnega konteksta, ne delujejo kot opozorilo, temveč kot sredstvo za ustvarjanje strahu. In prav to je tisto, kar danes najbolj bode v oči – razkorak med težo izrečenega in odsotnostjo pojasnil.

Umik, ki odpira dodatna vprašanja

Ob tem je Kovačeva napovedala še umik. Ekipa odhaja na dopust, sama si bo vzela čas zase. Po napornem obdobju je to razumljivo, a hkrati problematično. Ko nekdo najprej dvigne alarm, nato uporabi najtežje besede – in se potem umakne brez dodatnih pojasnil – to ne deluje kot odgovorno ravnanje, temveč kot odmik v trenutku, ko bi javnost pričakovala odgovore. In prav ta praznina je tista, v kateri se začnejo kopičiti dvomi.

Ko aktivizem izgubi ravnotežje

Ta zgodba presega eno osebo. Gre za vprašanje, kje je meja med legitimnim opozarjanjem in pretiravanjem. Aktivizem ima pomembno vlogo, a z njo prihaja tudi odgovornost. Ko opozorila postanejo preglasna, besede pretežke, dejstva pa nejasna, se začne krhati zaupanje. In brez zaupanja tudi najmočnejša sporočila izgubijo svojo težo.

Vprašanje, ki ostaja po vsem tem

Po volitvah ostane predvsem občutek, da je bilo veliko rečenega, a premalo pojasnjenega. In zato se postavlja vprašanje, ki ga ni več mogoče prezreti – je šlo za odgovorno opozorilo ali za ustvarjanje strahu?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Včerajšnje volitve niso pretresle le politike – nekoga so dobesedno “zrušile” tudi finančno. Ena sama napačna napoved je v nekaj urah izbrisala več deset tisoč dolarjev. Kaj se je zgodilo?

Ko prepričanje postane tveganje

Na napovedni platformi Polymarket je uporabnik z vzdevkom UsdTT1 očitno močno verjel v drugačen razplet slovenskih parlamentarnih volitev. Tako zelo, da je svojo napoved podkrepil z velikim denarjem. In prav tu se je zgodba obrnila. Stavil je proti zmagi Gibanja Svoboda in hkrati na zmago SDS. Na papirju? Drzna strategija. V realnosti? Dvojni udarec.

Dve stavi, ena katastrofa

Prva pozicija – stava, da Gibanje Svoboda ne bo zmagalo – se je izkazala za skoraj popolnoma zgrešeno. Cena pogodbe je padla z 42,5 centa na komaj 2,2 centa. Izguba? Več kot 26.000 dolarjev. Druga stava je bila še bolj boleča. Napoved, da bo največ sedežev osvojila SDS, je zdrsnila skoraj na nič. Iz 43,2 centa na 1,1 centa. Izguba skoraj 35.000 dolarjev. Skupaj? Več kot 61.000 dolarjev, ki so v enem dnevu praktično izpuhteli.

Zakaj se je to zgodilo tako hitro?

Napovedni trgi, kot je Polymarket, delujejo brutalno preprosto – cena odraža pričakovano verjetnost. In ko se razpoloženje obrne, se obrne hitro. V tem primeru je trg po prvih rezultatih očitno skoraj soglasno verjel v zmago Roberta Goloba. Vse ostalo je postalo… nepomembno. Čeprav glasovi iz tujine še niso prešteti, bi bil preobrat tako velik, da ga številni označujejo za “praktično nemogočega”.

Lekcija, ki jo je težko spregledati

Ta primer ni le zgodba o eni napačni stavi. Je opomnik, kako hitro lahko prepričanje postane drago – še posebej, ko se opre na politične napovedi. Na takih trgih ne gre za to, kaj si želiš. Gre za to, kaj verjame večina – in kako hitro se to lahko spremeni. In včasih… je dovolj en sam večer. Morda se zdaj kdo vpraša: bi vi stavili enako?

Pripravil: I.M.

Vir: Polymarket

Po volitvah je prišel trenutek, ki ga mnogi niso pričakovali. Pavel Rupar je zapisal poslovilne besede, polne razočaranja, utrujenosti in grenkobe. Je to res konec njegovega javnega boja – ali le premor pred novim poglavjem?

Besede, ki so odjeknile kot udarec

Dan po volilni odločitvi, ko se je Slovenija še prebujala iz političnega šoka, je Pavel Rupar objavil zapis, ki je marsikoga pustil brez besed. “Od danes naprej ne obstajam več,” je zapisal in s tem simbolično zaključil svoje delovanje kot predsednik stranke Glas upokojencev. Njegove besede niso bile hladne ali politično zadržane, bile so osebne, ostre in polne razočaranja nad ljudmi, ki po njegovem mnenju niso prepoznali truda, vloženega v boj za upokojence, invalide in socialno šibke.

Dolga pot, ki se je končala z grenkobo

Rupar je spomnil na leta aktivizma – proteste, kilometre, finančna sredstva in neskončne pogovore. Omenil je tudi konkretne projekte, kot sta načrtovana hospica, ki ju zdaj ne bo gradil v Sloveniji, temveč v Bosni, v Međugorju. “To ni bilo nič vredno,” je zapisal in v eni misli strnil občutek, da njegov boj ni dobil potrditve na volitvah. Njegova odločitev zato ne deluje le politično, temveč globoko osebno – kot odmik od ljudi, za katere je verjel, da jih zastopa.

Ostre besede za volivce

Posebej odmeven del zapisa je njegov odnos do volivcev. Rupar je zapisal, da ga “vaši problemi in težave ne zanimajo več” ter da bodo zdaj ljudje imeli tiste, “ki ste jih nagradili za nič dela”. Tak ton razkriva globoko razočaranje, morda celo občutek izdaje, hkrati pa odpira širše vprašanje, ali lahko politika temelji na pričakovanju hvaležnosti ali pa je to prostor, kjer na koncu odločajo predvsem rezultati.

Umik ali nova prelomnica?

Kljub ostrim besedam njegov zapis razkrije tudi drugo plat zgodbe. Govori o družini, vnukih in o tem, da bo končno “skrbel zase”, kar daje njegovemu odhodu bolj človeško dimenzijo. V tem delu ni več političnega nastopa, temveč človek, ki si želi miru po dolgem obdobju javnega izpostavljanja. A slovenska politika je že večkrat pokazala, da so takšni odhodi pogosto začasni, saj se akterji po določenem času vrnejo – drugačni, a še vedno prisotni.

Kaj ostane po teh besedah

“Nekoč je obstajal Rupar,” je zapisal na koncu, kar zveni kot dokončen epilog, a hkrati kot vprašanje, ki ostaja odprto. Je to res konec ene zgodbe ali pa le trenutek, ko se zgodba obrne v nepričakovano smer? V politiki so odgovori redko dokončni, zato tudi tokrat ostaja prostor za dvom – in morebiten povratek.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Regres 2026 letos razkriva ogromne razlike. Medtem ko so nekateri zaposleni že prejeli skoraj 2.830 €, bodo drugi dobili komaj zakonski minimum – razlike so večje kot kadarkoli doslej.

Regres 2026 prinaša spremembe – zakaj o njem govori cela Slovenija

Regres 2026 je postal ena najbolj vročih tem med zaposlenimi v Sloveniji, saj razkriva realno stanje na trgu dela. Po letih inflacije, podražitev hrane, energentov in stanovanjskih stroškov so pričakovanja zaposlenih visoka, vendar realnost kaže precej neenakomerno sliko.

Zakon o delovnih razmerjih jasno določa, da mora vsak delodajalec izplačati regres za letni dopust, vendar pa zakon določa le minimalni prag. Vse nad tem je odvisno od poslovanja podjetja, kolektivnih pogodb in včasih tudi dobre volje vodstva. Prav zato regres 2026 ni le finančni dodatek, ampak tudi jasen signal, kako podjetje obravnava svoje zaposlene.

Letos je razlika med najvišjimi in najnižjimi izplačili več kot 1.500 €, kar pomeni, da regres ni več enoten dodatek, ampak postaja vse bolj neenak privilegij.

Minimalni znesek – številka, ki velja za vse

Minimalni regres 2026 je neposredno vezan na minimalno plačo. V letu 2026 ta znaša približno 1.253 € bruto, kar pomeni, da mora vsak zaposleni prejeti najmanj ta znesek.

To velja za vse zaposlene, ne glede na panogo ali velikost podjetja. Če delodajalec izplača manj, gre za kršitev zakonodaje.

Vendar pa ta številka predstavlja zgolj osnovo. Veliko zaposlenih pričakuje več, še posebej v podjetjih, ki ustvarjajo visoke dobičke. Prav tu pa se začnejo največje razlike.

Konkretni zneski, ki že krožijo med zaposlenimi

Podatki iz slovenskih podjetij že kažejo, kako zelo različen je regres 2026 v praksi. Nekatera velika podjetja so regres že izplačala, in številke so precej zgovorne.

V OTP banki so zaposleni prejeli kar 2.829,68 € bruto, kar je trenutno eden najvišjih znanih regresov v Sloveniji. Zelo blizu so tudi Telekom Slovenije, NLB ter Javni holding Ljubljana, kjer regres znaša 2.791,04 €.

Podobne zneske so izplačale tudi zavarovalnice. Zavarovalnica Sava je zaposlenim izplačala 2.791 €, Zavarovalnica Generali in podjetje Alpacem pa po 2.790 €.

Tudi v energetiki so zneski visoki. Eles je izplačal 2.786 €, Elektro Maribor in Elektro Ljubljana pa približno 2.700 €.

Na drugi strani pa so podjetja, kjer so zneski bistveno nižji. Petrol je izplačal približno 1.950 €, Pivovarna Laško Union pa okoli 1.700 €.

Če te številke primerjamo z minimalnim regresom 1.253 €, hitro postane jasno, da so razlike ogromne. V nekaterih primerih zaposleni prejmejo več kot dvakratnik minimalnega zneska.

Razlike večje kot kadarkoli

Regres 2026 letos zelo jasno pokaže razslojenost med zaposlenimi. Medtem ko zaposleni v finančnem sektorju, energetiki in velikih sistemih prejemajo skoraj 2.800 €, drugi ostajajo precej bližje minimumu.

Razlika med 2.829 € in 1.253 € pomeni več kot 1.500 € razlike, kar za mnoge predstavlja več kot celotno mesečno plačo.

To odpira pomembno vprašanje: ali regres še vedno služi svojemu namenu ali pa postaja le še pokazatelj neenakosti.

Rok izplačila – ključni datum 1. julij 2026

Zakon določa, da mora biti regres 2026 izplačan najkasneje do 1. julija 2026. To je rok, ki velja za večino podjetij.

V določenih primerih, ko podjetje dokaže likvidnostne težave, se lahko rok podaljša do 1. novembra 2026, vendar so takšni primeri redki in strogo nadzorovani.

Veliko podjetij regres izplača že prej, pogosto v maju ali juniju, kar je tudi letos primer pri številnih velikih sistemih.

Zaposleni morajo biti pozorni, saj zamuda pri izplačilu pomeni kršitev zakonodaje, ki jo lahko prijavijo inšpektoratu.

Kaj storiti, če regres ni izplačan

Če regres 2026 ni izplačan do zakonskega roka, ima zaposleni več možnosti ukrepanja. Najprej je smiselno preveriti pri delodajalcu, ali gre za administrativno napako ali zamudo.

Če regres ni izplačan brez utemeljenega razloga, lahko zaposleni poda prijavo na Inšpektorat za delo. V skrajnih primerih je možna tudi tožba.

Pomembno je poudariti, da regres ni nagrada, ampak pravica, ki jo določa zakon.

Regres 2026 obdavčitev – koliko dejansko dobite na račun

Regres 2026 je neobdavčen do višine povprečne plače v Sloveniji, ki znaša približno 2.400 € bruto. To pomeni, da večina zaposlenih prejme regres skoraj v celoti.

Če regres preseže to mejo, se razlika obdavči, kar pomeni, da lahko zaposleni prejme nekoliko manj, kot znaša bruto znesek.

Pri regresu 2.829 € se tako del zneska že obdavči, vendar kljub temu ostaja izplačilo zelo visoko.

Regres 2026 razkriva realnost – kdo je na boljšem

Na koncu regres 2026 pokaže jasno sliko slovenskega gospodarstva. Najvišje zneske prejemajo zaposleni v finančnih institucijah, energetiki in velikih državnih ali mednarodnih podjetjih.

Na drugi strani so zaposleni v gostinstvu, trgovini in manjših podjetjih, kjer regres pogosto ostaja bližje minimumu.

To pomeni, da regres ni več le enoten dodatek za dopust, ampak vse bolj postaja pokazatelj, kje delate in kako uspešno je vaše podjetje.

Regres 2026 po dejavnostih – razlike med panogami so ogromne

Če pogledamo regres 2026 po posameznih dejavnostih, postanejo razlike še bolj očitne. Najvišje zneske tradicionalno izplačujejo finančne institucije, zavarovalnice in energetska podjetja. To potrjujejo tudi letošnji podatki, kjer se regresi gibljejo med 2.700 € in skoraj 2.830 €.

V bančnem sektorju je letos povprečen regres nad 2.700 €, kar pomeni, da zaposleni prejemajo več kot dvakratnik minimalnega zneska. Podobno velja za zavarovalnice, kjer se regres 2026 giblje okoli 2.790 €, kar kaže na stabilno poslovanje in visoko dodano vrednost.

Energetski sektor prav tako izstopa. Podjetja, kot so Eles in distribucijska podjetja, izplačujejo regres v višini okoli 2.700 € ali več. To pomeni, da zaposleni v teh panogah dobijo tudi do 1.500 € več kot tisti v slabše plačanih sektorjih.

Na drugi strani pa so dejavnosti, kjer regres ostaja precej nižji. V gostinstvu, turizmu in delu trgovine se regres pogosto giblje med 1.300 € in 1.800 €, kar pomeni bistveno manj kot v finančnih ali energetskih podjetjih.

Regres 2026 in inflacija – ali zneski dejansko pokrijejo stroške

Čeprav so številke na prvi pogled visoke, se postavlja vprašanje, ali regres 2026 dejansko pokrije realne stroške dopusta in življenjske stroške.

Če vzamemo primer štiričlanske družine, lahko enotedenski dopust na morju v Sloveniji ali na Hrvaškem hitro preseže 1.500 €. Če temu dodamo še gorivo, prehrano in druge stroške, skupni strošek pogosto preseže 2.000 €.

To pomeni, da tudi regres v višini 2.000 € danes pogosto ne zadošča za brezskrben dopust. Pri minimalnem regresu okoli 1.253 € pa je situacija še bolj zahtevna.

Prav zato mnogi zaposleni regres ne uporabljajo več izključno za dopust, ampak ga porabijo za pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov, kot so položnice, krediti in hrana.

Regres 2026 in razlike med zaposlenimi – isti trg, različna realnost

Ena največjih posebnosti, ki jih razkriva regres 2026, je dejstvo, da lahko dva zaposlena v isti državi živita popolnoma različno realnost.

Zaposleni v banki lahko prejme skoraj 2.800 €, medtem ko nekdo v manjšem podjetju prejme 1.300 €. Razlika skoraj 1.500 € pomeni, da ima prvi praktično celoten dopust financiran, drugi pa mora dopust financirati iz lastnih sredstev.

Takšne razlike niso zanemarljive. Če pogledamo širše, to pomeni tudi razliko v kakovosti življenja, možnostih dopustovanja in finančni varnosti.

Regres tako postaja vse bolj indikator neenakosti, ne pa enoten socialni korektiv, kot je bil morda zamišljen.

Regres 2026 v javnem sektorju – stabilnost, a manj presenečenj

V javnem sektorju je regres 2026 praviloma bolj predvidljiv. Zneski so določeni s kolektivnimi pogodbami, kar pomeni, da večjih odstopanj ni.

Običajno se regres giblje okoli 1.300 € do 1.500 €, kar je nekoliko nad minimalnim zneskom, vendar precej pod zneski, ki jih vidimo v najboljših podjetjih.

To pomeni, da zaposleni v javnem sektorju sicer uživajo večjo stabilnost, vendar redko dosežejo najvišje regresne zneske.

Po drugi strani pa imajo večjo varnost zaposlitve, kar za mnoge predstavlja pomembno protiutež višjim izplačilom v zasebnem sektorju.

Regres 2026 in kolektivne pogodbe – ključni dejavnik višine

Kolektivne pogodbe imajo pri regresu 2026 izjemno pomembno vlogo. V nekaterih panogah določajo višji minimalni regres, kar zaposlenim zagotavlja boljše pogoje.

Na primer v bančništvu ali energetiki kolektivne pogodbe pogosto določajo regres, ki presega zakonski minimum za več sto evrov.

To pomeni, da zaposleni v teh panogah niso odvisni zgolj od odločitve delodajalca, ampak imajo dodatno zaščito.

V panogah brez močnih kolektivnih pogodb pa so zaposleni pogosto prepuščeni politiki podjetja, kar lahko pomeni nižje zneske.

Regres 2026 in izplačila skozi leto – nekateri dobijo denar že spomladi

Čeprav je zakonski rok 1. julij 2026, veliko podjetij regres izplača bistveno prej. Nekatera podjetja so regres 2026 izplačala že aprila ali maja, kar zaposlenim omogoča boljše načrtovanje dopusta.

To velja predvsem za večja in finančno stabilna podjetja, kjer je denarni tok manj problematičen.

Zgodnje izplačilo regresa je pogosto tudi znak dobre poslovne kulture, saj podjetje s tem pokaže, da razume potrebe zaposlenih.

Na drugi strani pa podjetja z likvidnostnimi težavami pogosto odlašajo z izplačilom, v skrajnih primerih celo do jeseni.

Regres 2026 in psihološki učinek – več kot le denar

Regres 2026 nima le finančnega pomena, ampak tudi močan psihološki učinek. Višina regresa pogosto vpliva na zadovoljstvo zaposlenih, njihovo motivacijo in odnos do podjetja.

Zaposleni, ki prejmejo višji regres, se pogosto počutijo bolj cenjene. Nasprotno pa lahko minimalni regres povzroči občutek podcenjenosti, še posebej če zaposleni vedo, da drugje izplačujejo bistveno več.

Zato regres ni le strošek za podjetje, ampak tudi investicija v zadovoljstvo in zvestobo zaposlenih.

Regres 2026 in prihodnost – ali bodo razlike še večje

Če pogledamo trende, je jasno, da se razlike pri regresu povečujejo. Najuspešnejša podjetja izplačujejo vedno višje zneske, medtem ko manj uspešna ostajajo pri minimumu.

To pomeni, da bo regres 2026 verjetno le začetek še večjih razlik v prihodnjih letih.

Če se gospodarske razmere ne izenačijo, lahko pričakujemo, da bodo zaposleni vse bolj pozorni na to, kje delajo, in da bo regres postal eden ključnih dejavnikov pri izbiri zaposlitve.

Regres 2026 zaključek – preverite, ali dobite pravi znesek

Na koncu je ključno, da vsak zaposleni preveri, koliko znaša njegov regres 2026 in ali je izplačan pravilno.

Minimalni znesek okoli 1.253 € je zakonsko določen, vendar realnost kaže, da so možni precej višji zneski. Če vaše podjetje izplačuje bistveno manj kot primerljiva podjetja, je to lahko znak, da obstajajo rezerve.

Regres 2026 tako ni le enkraten prejemek, ampak tudi pomemben pokazatelj vašega položaja na trgu dela.

Pripravil: I.M.

Vir: Poslovni.si, Facebook, STA

Ko svetovni voditelji pišejo v slovenščini, to ni naključje. A še bolj odmevno je, ko odgovor pride v angleščini – in to z opozorilom. Kaj se pravzaprav skriva za tem kratkim digitalnim dialogom?

Macronov zapis: več kot le čestitka

Francoski predsednik Emmanuel Macron je ob volilnem uspehu Roberta Goloba presenetil – ne le z vsebino, temveč z jezikom. Čestitko je zapisal kar v slovenščini. “Iskrene čestitke …” je začel in s tem poslal jasno sporočilo: Slovenija ostaja pomemben sogovornik v evropskem prostoru. Takšna poteza ni vsakdanja. Voditelji običajno komunicirajo v angleščini ali francoščini, zato izbira slovenščine ni le vljudnost, temveč simbol bližine. Macron je ob tem poudaril tudi zaupanje Slovencev v “evropsko, demokratično in napredno usmeritev”, kar kaže, da rezultat razume kot potrditev določene politične smeri.

Ozadje odnosa: zavezništvo, ki traja

Macron in Golob v zadnjih mesecih nista skrivala medsebojnega zaupanja. Skupna srečanja, fotografije in javne izjave so ustvarjale vtis tesnega sodelovanja. Še posebej odmevna je bila Macronova podpora Golobu ob domnevnih zunanjih vplivih na volitve, kjer je francoski predsednik govoril o “vmešavanju tretjih držav”. V tem kontekstu njegova čestitka dobi dodatno težo. Ne gre le za protokolarno gesto, temveč za nadaljevanje političnega dialoga – in morda tudi signal drugim evropskim akterjem.

Not so fast, @EmmanuelMacron https://t.co/SG7u76SaL0

— Janez Janša (@JJansaSDS) March 23, 2026

Janšev odziv: kratek, a pomenljiv

A zgodba se tu ne konča. Na Macronovo objavo se je hitro odzval Janez Janša – in to v angleščini. Njegov zapis “Ne tako hitro” je bil kratek, skoraj zadržan, a ravno zato močan. Zakaj angleščina? Verjetno zato, ker je sporočilo namenjeno širši mednarodni javnosti. Janša je s tem opozoril, da volilni proces še ni povsem zaključen oziroma da politična slika še ni dokončno izoblikovana. Gre za subtilno, a jasno sporočilo: bitka za interpretacijo rezultatov se šele začenja.

Digitalna diplomacija ali politični signal?

Ta izmenjava na družbenem omrežju X razkriva več, kot se zdi na prvi pogled. Jezik, ton in čas objav – vse nosi pomen. Macronova slovenščina govori o bližini, Janševa angleščina pa o širšem političnem prostoru, kjer se odločitve ne sprejemajo le doma. Vprašanje, ki ostaja, pa je preprosto: gledamo začetek novega političnega poglavja ali šele uvod v še bolj napeto nadaljevanje?nMorda je odgovor prav v teh nekaj besedah, ki so jih prebrali po vsej Evropi.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X

Prišla je po zlato, domov pa odhaja s srebrom. A zgodba Tine Šutej z dvoranskega svetovnega prvenstva ni zgodba poraza, temveč zgodba trme, bolečine in izjemne notranje moči.

Tekma, ki je dišala po zlatu

Tina Šutej je v Torunu Sloveniji priborila edino kolajno na 21. svetovnem dvoranskem prvenstvu. S preskočenimi 4,80 metra je osvojila srebro, pred njo je končala le Britanka Molly Caudery, ki je zmogla 4,85 metra. Na papirju je to drugo mesto. V resnici pa je bil to še en velik dokaz, da Tina tudi pri 37 letih ostaja med najboljšimi skakalkami s palico na svetu.

Tekmo je odprla sijajno. Višine je preskakovala z zanesljivostjo, mirnostjo in odločnostjo, ki jo premorejo le največje tekmovalke. Prav zato je bilo hitro jasno, da ne razmišlja o kolajni na splošno, ampak o zlatu. Tudi sama je to povedala brez olepševanja: na prvenstvo je prišla z mislijo na naslov.

Bolečina, ki je ni hotela pokazati

A v ozadju odličnega nastopa se je skrivala precej težja zgodba. Tina je razkrila, da je zadnja dva tedna nastopala s težavami s tetivo, s katero ima že dlje časa kronične težave. Na prvenstvu jo je močno bolelo, vendar o tem pred tekmo ni želela govoriti. Ni hotela, da bi drugi gledali njeno poškodbo. In še manj, da bi o njej razmišljala sama.

To veliko pove o njeni glavi. Marsikdo bi v takšnem stanju popustil. Tina ni. Šla je čez bolečino, še enkrat več. Prav zato je to srebro več kot le še ena kolajna v zbirki. Je kolajna značaja.

Solze zaradi brata, ne zaradi srebra

Najbolj ganljiv trenutek pa ni prišel med skoki, temveč po tekmi. Tina je razkrila, da bi jo morali v živo spremljati starši in brat, a so morali ostati doma, ker je brat zbolel za pljučnico. Prav z mislijo nanj je želela skakati dobro, da doma ne bi bili še bolj v skrbeh.

Ko športnica v takem trenutku govori s solzo v očeh, postane jasno, da kolajne nikoli niso samo športne. So tudi družinske. So za ljudi, ki dihajo s tabo, trepetajo s tabo in trpijo s tabo.

Notranja jeza, ki pove vse

Po tekmi ni skrivala, da je v njej ostala jeza. Ne razočaranje, ampak tista tiha, športna jeza, ko veš, da si bil res blizu nečemu velikemu. In prav ta občutek razkriva veličino Tine Šutej. Srebro ji ni bilo dovolj zato, ker je verjela, da zmore zlato. To pa lahko rečejo le resnične šampionke.

Tina Šutej iz Toruna ni odšla kot poraženka. Odšla je kot junakinja. In kot ženska, ki je še enkrat dokazala, da največje kolajne pogosto nastanejo tam, kjer jih gledalci sploh ne vidijo – v bolečini, tišini in ljubezni do svojih.

Pripravil: I.M.

Vir: Atletska zveza Slovenije, Facebook

Zdravstvena reforma ne bo ostala le na papirju, ampak bo konkretno posegla v vsak obisk zdravnika, vsako čakanje in tudi v denarnice ljudi. Ključno vprašanje pa ostaja, ali bomo zaradi nje res prišli hitreje do zdravljenja ali bomo za to morali plačati več.

Zdravstvena reforma v Sloveniji ni več oddaljena politična obljuba, temveč proces, ki že dobiva konkretne obrise. Vlada napoveduje bolj dostopen sistem, krajše čakalne dobe in večjo učinkovitost, a hkrati se vse bolj jasno kaže, da bodo spremembe zelo oprijemljive za vsakega posameznika. V praksi to pomeni, da bo način, kako pridemo do zdravnika, drugačen kot danes.

Kako zdravstvena reforma spreminja obisk pri specialistu

Če danes pacient potrebuje pregled pri ortopedu, pogosto čaka od pol leta do enega leta. Reforma želi to spremeniti z vključevanjem več izvajalcev v sistem. To pomeni, da pacient ne bo več vezan zgolj na eno bolnišnico, ampak ga lahko sistem preusmeri drugam, tudi k zasebniku, ki ima pogodbo z državo. V konkretnem primeru bi nekdo, ki danes čaka osem mesecev, lahko prišel na vrsto že v enem ali dveh mesecih. To zveni kot velika izboljšava, vendar se takoj pojavi vprašanje, ali bo takšna storitev res v celoti krita ali pa bo treba za hitrejši dostop doplačati.

Kaj prinaša zdravstvena reforma za osebne zdravnike

Podoben premik se napoveduje pri osebnih zdravnikih, kjer je stanje že danes kritično. V Sloveniji več deset tisoč ljudi nima izbranega zdravnika, zato so prisiljeni obiskovati ambulante za neopredeljene, kjer čakajo ure. Reforma obljublja boljšo organizacijo in večjo dostopnost, kar bi pomenilo, da bi imel pacient stabilno točko obravnave. V praksi naj bi to izgledalo tako, da bi sistem prerazporedil paciente in razbremenil najbolj obremenjene ambulante. Težava pa ostaja, da zdravnikov preprosto ni dovolj, zato tudi najboljši sistem ne more delovati brez ljudi.

Koliko nas bo zdravstvena reforma dejansko stala

Velik del reforme se dotika tudi denarja, kar je za večino ljudi ena najpomembnejših tem. Slovenija za zdravstvo že zdaj namenja več kot pet milijard evrov letno, a rezultati pogosto ne sledijo vloženim sredstvom. Zato se vse glasneje omenja možnost sprememb pri financiranju.

Če bi se prispevki za zdravstvo povečali za en odstotek, bi to za povprečnega zaposlenega pomenilo približno deset do dvajset evrov več na mesec. To ni zanemarljivo, še posebej v času, ko se življenjski stroški višajo. Poleg tega se odpira možnost, da bi določene storitve, predvsem hitrejši dostop ali izbira točno določenega zdravnika, zahtevale doplačilo. To pomeni, da bi lahko nekdo prišel na pregled v dveh tednih, medtem ko bi drugi brez dodatnega plačila čakal več mesecev.

Kako zdravstvena reforma skrajšuje čakalne dobe

Čakalne dobe ostajajo osrednja težava sistema in prav tukaj naj bi reforma prinesla največ sprememb. Če danes pacient na MRI pregled čaka tudi pol leta ali več, naj bi po novem sistemu dobil termin tam, kjer je najkrajša čakalna doba. To pomeni, da bi lahko nekdo iz Ljubljane dobil termin v Mariboru ali drugje, kjer je manj obremenitev. Takšna rešitev lahko bistveno skrajša čakanje, vendar hkrati pomeni več logistike in dodatne poti za paciente. Za nekatere to ne bo težava, za starejše ali socialno šibkejše pa lahko predstavlja resen izziv.

Največja težava ostaja pomanjkanje kadra

Največja omejitev zdravstvene reforme ostaja pomanjkanje kadra. Sistem lahko izboljša organizacijo, ne more pa čez noč ustvariti novih zdravnikov in medicinskih sester. Če ima bolnišnica deset specialistov, ne more delovati, kot da jih ima dvajset. Poleg tega številni zdravstveni delavci odhajajo v tujino ali zasebni sektor, kjer so pogoji boljši. Reforma sicer vključuje izboljšanje delovnih pogojev, vendar bodo učinki vidni šele čez več let. To pomeni, da pacienti kljub reformi ne bodo takoj občutili velikih sprememb.

Digitalizacija kot rešitev ali nova težava

Pomemben del sprememb je tudi digitalizacija, ki naj bi pospešila postopke in zmanjšala birokracijo. V praksi to pomeni, da bo naročanje na pregled potekalo hitreje, napotnice bodo digitalne, pacient pa bo imel boljši pregled nad svojim zdravljenjem. Manj bo čakanja na okencih in več storitev bo mogoče urediti na daljavo. Vendar pa izkušnje kažejo, da digitalni sistemi pogosto povzročijo tudi začetne težave. Če sistemi ne bodo delovali zanesljivo, lahko pride do dodatnih zapletov, kar bi pomenilo še več frustracij za paciente.

Grozi nastanek dvotirnega zdravstva

Ena največjih skrbi, ki jih odpira zdravstvena reforma, je možnost nastanka dvotirnega sistema. Če bo del storitev povezan z doplačili ali dodatnimi zavarovanji, se lahko zgodi, da bodo tisti z več denarja prišli do storitev hitreje. Na drugi strani pa bodo ostali čakali dlje. V praksi bi to pomenilo, da bi en pacient prišel na pregled v dveh tednih, drugi pa bi na isto storitev čakal več mesecev. Takšna razlika lahko dolgoročno spremeni temeljno idejo javnega zdravstva, ki temelji na enakem dostopu za vse.

Kaj lahko reforma dejansko izboljša

Kljub vsem tveganjem pa ima reforma tudi velik potencial. Če bo izvedena učinkovito, lahko dejansko skrajša čakalne dobe, izboljša organizacijo in razbremeni zdravstvene delavce. V najboljšem primeru bi pacienti hitreje prišli do specialistov, zdravniki bi imeli manj administrativnega dela, sistem pa bi postal bolj pregleden. To so spremembe, ki jih Slovenija potrebuje že dolgo časa.

Kaj nas čaka v prihodnjih letih

Najbolj realno je pričakovati, da se bodo spremembe uvajale postopoma. Prvo leto bo verjetno prineslo več zmede kot rezultatov, saj se bo sistem prilagajal novim pravilom. V naslednjih dveh do treh letih bi lahko že videli prve konkretne izboljšave, predvsem pri čakalnih dobah. Šele čez pet let pa bo jasno, ali je reforma dejansko uspela ali pa so težave ostale.

Zdravstvena reforma kot prelomna točka

Zdravstvena reforma tako predstavlja prelomno točko za Slovenijo. Lahko pomeni začetek boljšega in bolj dostopnega sistema ali pa le novo plast težav, ki jih že poznamo. Od tega, kako bo izvedena, je odvisno, ali bodo ljudje končno dobili zdravstveni sistem, ki jim bo služil, ali pa bodo razočarani še enkrat več.

Na koncu pa ostaja najbolj preprosto vprašanje, ki si ga postavlja vsak posameznik. Ali bomo zaradi zdravstvene reforme hitreje prišli do zdravnika ali pa bomo za to morali plačati več. Odgovor na to vprašanje bo pokazal, ali je reforma res uspela.

Kako bo reforma vplivala na starejše in kronične bolnike

Ena izmed skupin, ki bo zdravstveno reformo najbolj občutila, so starejši in kronični bolniki. To so ljudje, ki zdravstveni sistem uporabljajo redno in pogosto. Danes se mnogi med njimi soočajo z dolgotrajnim čakanjem, pogostimi obiski različnih specialistov in zapletenim naročanjem.

Po novem naj bi sistem omogočal bolj usklajeno obravnavo. To pomeni, da bi imel pacient več pregledov organiziranih v krajšem času, namesto da mora na vsak pregled čakati posebej. V praksi bi lahko nekdo, ki danes na tri različne preglede čaka skupaj tudi eno leto, vse opravil v nekaj mesecih. To bi bistveno izboljšalo kakovost življenja, saj bi zdravljenje potekalo hitreje in bolj usklajeno.

Hkrati pa obstaja tudi tveganje, da bodo starejši težje sledili digitalizaciji sistema. Če bo naročanje potekalo predvsem preko spleta, bodo tisti brez digitalnih znanj v slabšem položaju. To pomeni, da bo treba zagotoviti tudi klasične poti dostopa, sicer lahko reforma nekatere skupine še dodatno izključi.

Kaj se lahko zgodi na urgencah

Urgentni centri so že danes preobremenjeni. Veliko ljudi jih uporablja tudi za težave, ki ne sodijo v nujno medicinsko pomoč, predvsem zato, ker drugje ne pridejo pravočasno na vrsto.

Zdravstvena reforma želi to spremeniti z boljšo dostopnostjo primarne ravni. Če bo pacient hitreje prišel do osebnega zdravnika, naj bi se pritisk na urgence zmanjšal. V praksi bi to pomenilo manj čakanja v čakalnicah in hitrejšo obravnavo res nujnih primerov.

Vendar pa obstaja tudi druga možnost. Če reforma ne bo hitro dala rezultatov, se lahko zgodi, da bo pritisk na urgence še večji. Ljudje bodo namreč še naprej iskali najhitrejšo pot do zdravnika, ne glede na to, ali je to prava pot ali ne.

Kako bodo spremembe vplivale na zaposlene v zdravstvu

Zdravstvena reforma ne bo vplivala le na paciente, temveč tudi na zaposlene. Zdravniki in medicinske sestre že danes opozarjajo na preobremenjenost, dolge delovnike in pomanjkanje kadra.

Reforma naj bi prinesla boljšo organizacijo dela in manj administracije. Če bo digitalizacija uspešna, bodo zdravniki več časa namenili pacientom in manj papirjem. To bi lahko izboljšalo pogoje dela in zmanjšalo izgorelost.

Po drugi strani pa obstaja realna možnost, da bo prehodno obdobje še težje. Uvajanje novih sistemov, spremembe pravil in dodatne obremenitve lahko začasno povečajo pritisk na zaposlene. Če se to zgodi, lahko še več ljudi zapusti sistem, kar bi dodatno poslabšalo razmere.

Kaj pomeni reforma za mlade družine

Mlajše družine pogosto potrebujejo hiter dostop do pediatrov, specialistov in diagnostike. Danes se tudi oni soočajo z dolgimi čakalnimi dobami, kar je še posebej problematično, ko gre za zdravje otrok.

Zdravstvena reforma obljublja boljšo dostopnost in hitrejše obravnave. V praksi bi to lahko pomenilo, da otrok ne bi več čakal več mesecev na specialistični pregled, temveč bi bil obravnavan bistveno hitreje. To je ena izmed ključnih prednosti, ki jih reforma lahko prinese.

Vendar pa ostaja vprašanje, ali bo sistem to zmogel. Če ne bo dovolj pediatrov in specialistov, bodo tudi najboljši načrti ostali le na papirju.

Realna slika: izboljšave bodo, a ne takoj

Če vse skupaj pogledamo realno, zdravstvena reforma ne bo čudežna rešitev čez noč. Spremembe bodo postopne in prvi meseci bodo verjetno prinesli več vprašanj kot odgovorov.

Pacienti bodo morali nekaj časa sprejemati nove načine naročanja, nove poti do storitev in morda tudi nove stroške. Šele čez čas se bo pokazalo, ali sistem res deluje bolje.

Najbolj realen scenarij je, da bodo izboljšave vidne, vendar ne enakomerno. Nekateri bodo pozitivne spremembe občutili hitro, drugi pa šele kasneje. To pomeni, da bo tudi zadovoljstvo med ljudmi različno.

Na koncu pa ostaja dejstvo, da zdravstvena reforma ni izbira, ampak nuja. Sistem, kot ga imamo danes, dolgoročno ne more več delovati brez sprememb. Vprašanje pa je, ali bodo te spremembe res prinesle boljše zdravstvo ali pa bodo odprle nova vprašanja, na katera še nimamo odgovorov.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X, GOV.si

Razlika je majhna, napetost velika. Čeprav so skoraj vsi glasovi že prešteti, zgodba teh volitev še ni povsem končana. Lahko zadnji glasovi res premešajo karte?

Tesno, kot že dolgo ne

Slovenija se je po nedeljskih volitvah zbudila v negotovem razpletu. Po 99,85 odstotka preštetih glasov vodi Gibanje Svoboda s 7749 glasovi prednosti pred SDS. Na prvi pogled se zdi razlika jasna – a v resnici ni tako nedvoumna, kot bi si morda mislili. Gre za eno najtesnejših razmerij v zadnjih letih, kar že samo po sebi dviguje napetost in odpira vprašanje: ali je rezultat že dokončen ali pa nas čaka še preobrat?

Glasovi, ki še prihajajo

Zgodba še ni zaključena. Danes bodo prišteli glasovnice, ki prihajajo po pošti iz Slovenije, čez teden dni pa še glasove iz tujine in diplomatsko-konzularnih predstavništev. Na prvi pogled številke niso ogromne – za glasovanje po pošti iz Slovenije se je prijavilo 3924 volivcev, a iz tujine lahko pride precej več glasov. Spomnimo, na prejšnjih volitvah jih je bilo kar 14.500, kar pomeni, da prav ti glasovi lahko odločajo in v primeru tesnega izida tudi premešajo vrstni red na vrhu.

Kaj kažejo izkušnje iz leta 2022

Če pogledamo zadnje primerljive volitve, dobimo zanimiv vpogled. Leta 2022 je Gibanje Svoboda iz tujine prejelo približno 5.300 glasov, SDS okoli 3.200, Levica približno 1.300, NSi okoli 1.100 in SD približno 900 glasov. Skupaj je to pomenilo okoli 14.500 glasov, kar se ujema z uradnimi podatki. Ta razporeditev pokaže, da glasovi iz tujine niso nevtralni – lahko izrazito nagnejo tehtnico na eno stran, še posebej v tako tesnem razpletu, kot ga spremljamo danes.

Matematika proti intuiciji

Če pogledamo surovo matematiko, je preobrat mogoč, a ne nujno verjeten. Razlika 7749 glasov pomeni, da bi morala ena stran izrazito prevladati med glasovi iz tujine in po pošti, kar pa glede na pretekle razdelitve ni nemogoče. Prav zato je situacija tako napeta – številke dopuščajo scenarij, v katerem se razlika zmanjša ali celo obrne, če bi se trend glasovanja iz tujine ponovil ali še okrepil.

Več kot le številke

Poleg dveh vodilnih strank so se v parlament uvrstile še NSi, SLS in Fokus, SD, Demokrati, Levica in Vesna ter Resni.ca. Volilna udeležba je bila 69,32-odstotna, kar kaže na visoko zanimanje javnosti in pomembnost teh volitev. A prav tesen izid daje vsemu skupaj dodatno dimenzijo, saj ne gre več le za številke, temveč za razmerje političnih sil, ki bo vplivalo na stabilnost prihodnje vlade in smer države v naslednjih letih.

Napetost ostaja

Rezultati so skoraj znani – a še ne povsem. V zraku ostaja občutek, da zadnje besede še ni bilo izrečene, in prav ta negotovost drži javnost v pričakovanju. Bo razlika zdržala ali pa nas čaka presenečenje iz tujine? Odgovor bo prišel kmalu, a do takrat ostaja odprto vprašanje, ki visi nad celotno državo: je to res končni razplet – ali šele vmesna postaja?

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, DVK

Napet večer, tesen izid in ostre besede. Janez Janša ne skriva dvomov in opozarja: vsak glas bo preverjen. A še bolj odmeva drugo vprašanje – ali nas čaka politična nestabilnost ali celo nove volitve?

Nezaupanje v rezultate in opozorila o nepravilnostih

Ko so se začeli izrisovati prvi delni neuradni rezultati, je bilo jasno – razlika med največjima strankama je izjemno majhna. In prav v tem trenutku je Janez Janša stopil pred kamere z jasnim sporočilom: v SDS bodo prešteli vsak glas. Njegove besede niso bile zgolj proceduralne. Kritično je opozoril na težave pri delovanju spletne strani Državne volilne komisije, ki naj bi se po njegovih besedah “stalno sesula”, hkrati pa omenil tudi nepravilnosti pri prikazu kandidatov. “Treba bo vse na roke prešteti,” je poudaril – in s tem dal vedeti, da zaupanja v sistem trenutno ni veliko.

Razlika v številkah in dvomi, ki ostajajo

Po podatkih, ki jih zbirajo v SDS, naj bi bila slika celo drugačna. Ob približno milijonu preštetih glasovnic naj bi imeli sami prednost okoli 50.000 glasov, čeprav priznavajo, da še niso vnesena ista volišča. Gre torej za statistično odstopanje ali resnejši problem? Janša odgovora še nima, a dvom ostaja. In prav ta dvom je tisti, ki lahko zaznamuje naslednje dni.

Napoved nestabilnosti: “Ta vlada ne bo zdržala”

A morda še bolj kot štetje glasov odmeva njegova ocena prihodnosti. Janša ne verjame v stabilno vlado, ki bi lahko nastala iz trenutnega razmerja sil. Po njegovem mnenju bodo o sestavi vlade znova odločale manjše stranke – tiste z najmanjšim zaupanjem volivcev. In prav to vidi kot recept za politično nestabilnost, kratkoročne odločitve in “tekmovanje v populizmu”. Ob tem je bil jasen tudi glede vloge SDS: vlade ne bodo poskušali sestaviti.

Ideja, ki odpira nova vprašanja: ponovne volitve

Morda najbolj presenetljiv del njegove izjave pa je bil namig na možnost novih volitev. Janša meni, da bi bilo bolje imeti nekaj mesecev politične negotovosti in nato ponovno odločanje volivcev, kot pa dolgotrajno nestabilno vlado. “To je odvisno od tega, koliko glasov razuma bo v parlamentu,” je dejal – in s tem odprl vrata scenariju, ki bi Slovenijo lahko znova popeljal na volišča.

Večer, ki še ni povedal zadnje besede

Volilna noč se je tako spremenila v nekaj več kot zgolj štetje glasov. Postala je uvod v novo politično poglavje, polno vprašanj, dvomov in možnih preobratov. Ali bomo dobili vlado – ali pa bomo kmalu znova volili? Odgovor še visi v zraku. In morda prav zato ta zgodba še zdaleč ni končana.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Omrežje X