NaDlani.si — Bodite na dlani tudi vi!

Zastava italijanske manjšine: Zakaj je manjkala na voliščih v Istri?

Zastava kriva za grenak priokus referendumske nedelje? Zakaj so v Istri pogrešali italijansko zastavo? Referendumska nedelja, ki je bila v ospredju zaradi odločanja o občutljivi temi prostovoljnega končanja življenja, je v slovenski Istri pustila nekaj nelagodja. A tokrat ne zaradi vsebine glasovanja, temveč zaradi tistega, kar je – ali bolje rečeno, česar ni – viselo na voliščih. Ponekod v narodnostno mešanih občinah so namreč volivci zaman iskali italijansko zastavo, simbol, ki je v teh krajih običajno samoumeven spremljevalec slovenske in evropske zastave.

Za prebivalce dvojezičnih območij sožitje ni le mrtva črka na papirju. Je tudi način življenja in sobivanja, ki se odraža tudi v simbolih. Prav zato je odsotnost italijanske zastave na nekaterih voliščih v občini Izola in v okolici sprožila val začudenja in globokega razočaranja..

Na to so prvi glasno opozorili v društvu italijanske skupnosti Vita Nova, kjer so prejeli več zaskrbljenih sporočil s terena in s strani občanov.

Vir: YouTube – Izola (italijansko Isola, nekdaj Isola d’Istria) je obmorsko mesto v Slovenski Istri s skoraj 12.000 prebivalci, v mestu je sedež istoimenske občine. Izola se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina, zato so v mestu poleg slovenskih tudi italijanske šole (Osnovna šola Dante Alighieri in Srednja šola Pietro Coppo Izola – Scuola media Pietro Coppo Isola).

Odgovor – Hladen tuš iz Ljubljane

Vse se je začelo, ko so člani izolskih volilnih odborov opazili spremembo v navodilih. “Dobili smo informacije, da naj bi okrožna volilna komisija – domnevno po navodilih iz Ljubljane – zapovedala izobešanje zgolj slovenske in evropske zastave. Italijanska pa naj bi ostala zložena,” so s precejšnjim razočaranjem zapisali pri društvu Vita Nova.

Da ne bi ostalo le pri govoricah, so se člani društva sami odpravili na teren. Obiskali so več volišč in njihovi sumi so bili potrjeni: tam, kjer je vrsto let ob državnih praznikih in volitvah plapolala tudi zastava italijanske narodne skupnosti, je tokrat zevala praznina.

Po besedah društva naj bi ta navodila prišla neposredno od Državne volilne komisije (DVK). Za domačine, ki so vajeni dvojezičnosti na vsakem koraku, je bila takšna odločitev nerazumljiva. “Do sedaj je bila naša zastava redno izobešena poleg slovenske,” so poudarili in dodali, da se jim zdi takšen korak nazaj v uveljavljanju pravic manjšine nepotreben in boleč.

Italijanska zastava, simbol narodne skupnosti, ki je na voliščih v Istri manjkala
Vir: unsplash.com – Italijanska zastava, simbol narodne skupnosti, ki je na voliščih v Istri manjkala

Ko zakon trči ob življenjsko prakso

Odziv Državne volilne komisije je bil hiter in pričakovano birokratski. Pojasnili so, da razobešanje italijanske zastave na voliščih zakonsko ni obvezno. Pri tem so se sklicevali na 13. člen zakona o zastavah in praporih. Ta člen sicer res dopušča izobešanje zastav narodnih skupnosti ob državnih praznikih in dnevih žalovanja, a ker referendumski dan ne spada v nobeno od teh kategorij, so pri DVK presodili, da zastava ni potrebna.

Vendar pa v društvu Vita Nova opozarjajo, da je razlika med tem, kar je zapovedano, in tem, kar je dovoljeno. “Ta zakonska ‘možnost’ ni enakovredna prepovedi,” so jasni v svojem stališču. Če zakon dopušča izobešanje zastave na dvojezičnih ozemljih in če je bila to do zdaj ustaljena praksa, ki nikogar ni motila, zakaj jo nenadoma prekiniti?

Poudarjajo, da organ, ki je zadolžen zgolj za tehnično izvedbo volitev, ne bi smel presojati o tankočutnih vprašanjih manjšinskih pravic in simbolov na dvojezičnem ozemlju.

Po oceni osrednje Državne volilne komisije (DVK) italijanska zastava ni obvezna na voliščih v narodno mešanih občinah. Pri tem se komisija sklicuje na 13. člen zakona o zastavah in praporih. Slednji določa, da se v narodnostno mešanih okoljih Slovenije italijanska in madžarska razstava lahko razobesita ob državnih praznikih in dnevih žalovanja, volišča pri tem niso omenjena.

Zastava je več kot le kos blaga

Za pripadnike italijanske narodne skupnosti zastava ni le uradni simbol, temveč potrditev njihove prisotnosti in enakopravnosti v tem prostoru. Odstranitev zastave so zato mnogi razumeli kot tiho sporočilo, da njihova identiteta na ta dan ni pomembna.

“To novico pozdravljamo z razočaranjem,” so čustveno zapisali v izjavi, ki so jo delili tudi v italijanskem jeziku (La bandiera italiana non esposta…). Pozvali so vse volivce, ki so glasovali na narodnostno mešanih območjih, naj jim sporočijo, kakšno je bilo stanje na njihovem volišču.

Zgodba iz Istre nas opominja, da sožitje ne temelji le na zakonih in členih, temveč predvsem na spoštovanju, tradiciji in občutku za sočloveka.

V društvu Vita Nova zdaj upajo, da bodo pristojni občinski organi prisluhnili njihovim opozorilom in da bo v prihodnje na voliščih znova prostor za vse simbole, ki sestavljajo bogat kulturni mozaik slovenske Istre.

Volivci oddajajo glasovnice v volilno skrinjico na referendumu v slovenski Istri.
Vir: unsplash.com – Volivci oddajajo glasovnice v volilno skrinjico na referendumu v slovenski Istri.

Na družbenem omrežju Facebook so zapisali:

“𝐋𝐚 𝐛𝐚𝐧𝐝𝐢𝐞𝐫𝐚 𝐢𝐭𝐚𝐥𝐢𝐚𝐧𝐚 𝐧𝐨𝐧 𝐞𝐬𝐩𝐨𝐬𝐭𝐚𝐭𝐢𝐧𝐠 𝐬𝐞𝐠𝐠𝐢𝐧𝐠 𝐞𝐥𝐞𝐭𝐭𝐨𝐫𝐚𝐥𝐢𝐧𝐠 𝐭𝐞𝐫𝐫𝐢𝐭𝐨𝐫𝐢𝐨𝐨𝐨” ( Italijanska zastava na voliščih na območju ni bila izobešena)

  • “Danes so se slovenski državljani odpravili na volišča, da bi glasovali o zakonu o prostovoljni oskrbi ob koncu življenja. Od nekaterih članov izolskih volilnih odborov smo prejeli poročila, da je okrožna volilna komisija na voliščih na narodno mešanih ozemljih izdala navodila, da se na voliščih, ki se nahajajo na narodno mešanih ozemljih, izobesijo le slovensko in evropsko zastavo, italijanska pa ne.

Po teh poročilih smo osebno obiskali več volišč, da bi preverili postopke glasovanja, in ugotovili, da na mnogih od njih italijanska zastava dejansko ni bila prisotna.

  • Po poročilih ta navedba izhaja iz navodil centralne volilne komisije s sedežem v Ljubljani.
  • To novico pozdravljamo z razočaranjem, še posebej glede na 13. člen Zakona o grbu, zastavi in ​​himni Republike Slovenije ter slovenski državni zastavi, ki določa možnost izobešanja italijanske zastave poleg slovenske na uradno dvojezičnih ozemljih.
  • Do sedaj je bila naša zastava redno izobešena poleg slovenske. Ta “možnost” ni enakovredna prepovedi in če država prizna to pravico, menimo, da je legitimno, da jo uveljavljamo. Poleg tega menimo, da ni odgovornost organa, ki je izključno odgovoren za izvajanje volilnih operacij, da ugotovi, ali in kdaj se ta možnost lahko uporabi na dvojezičnem ozemlju.

Vse, ki so glasovali na narodno mešanih ozemljih, vabimo, da nam sporočijo, ali je bila na njihovem volišču prisotna italijanska zastava.

Upamo, da bodo pristojni občinski organi to poročilo preverili.”

Pripravila AK
Viri:
primorski.eu
obalaplus.si
unsplash.com
wikimedia
YouTube.com

Trst nevarnejši od Neaplja? Skrb vzbujajoči podatki o kriminaliteti

Trst je za mnoge Slovence skorajda “domače dvorišče”. Dišeča kava na Ponterossu, hiter skok v trgovine ali zgolj sprehod ob morju so rituali, ki jih vsi obožujemo, ko vstopimo v mesto. A v zadnjem času se med sproščeno pohajkovanje vse pogosteje prikrade nelagodje. Tržačani in redni obiskovalci že dlje časa opozarjajo, da mesto izgublja svoj nekdanji občutek varnosti, zdaj pa so te občutke potrdile tudi neverjetne statistike.

Če ste imeli občutek, da je stanje vsako leto slabše, se niste zmotili. Raziskave kažejo, da se Trst na lestvici najnevarnejših italijanskih mest vztrajno in skrb vzbujajoče vzpenja proti vrhu. Še šest let nazaj je mesto zasedal 24. mesto, kar je bilo za obmorsko središče še nekako sprejemljivo. Kaj pa danes? Danes je slika povsem drugačna – Trst je žal splezal že na visoko 12. mesto.

Trst center mesta in vprašanje varnosti za turiste
Vir: unsplash.com – Trst center mesta in vprašanje varnosti za turiste

Trst prehitel celo razvpiti Neapelj

Vsako leto ugledni časnik Il Sole 24 Ore objavi lestvico kriminalitete, ki temelji na uradnih podatkih notranjega ministrstva. Gre za preprosto matematiko: število prijavljenih kaznivih dejanj na število prebivalcev.

Letošnji rezultati so mnoge pustili odprtih ust. Za naziv “najnevarnejšega” se bori kar 106 italijanskih mest, Trst pa je v primerjavi z lani preskočil tri mesta in – verjeli ali ne – prehitel celo Neapelj, mesto, ki se ga pogosto drži sloves prestolnice kriminala.

Na samem vrhu sicer kraljujejo velemesta: prvo mesto zaseda Milano, sledijo Firence in Rim. A tisto, kar resnično bega analitike in javnost, je dejstvo, da se med prvo dvanajsterico najbolj ogroženih mest uvrščajo predvsem mesta iz centralne in severne Italije.

Kako je to mogoče? 

Ali ne velja mit, da je jug Italije divji zahod Apeninskega polotoka? Strokovnjaki ponujajo preprosto razlago, ki tiči v kulturi prijavljanja. Na jugu se marsikatero kaznivo dejanje “uredi po domače”, pomete pod preprogo ali pa se ga zaradi nezaupanja v institucije sploh ne prijavi.

Na severu je državljanska zavest drugačna – ljudje verjamejo v sistem in kazniva dejanja prijavljajo, kar statistiko na papirju dvigne, čeprav realnost na ulici morda ni nujno bolj kruta kot na jugu.

Vir: YouTube – InTrieste: kriminaliteta v Trstu

Kaj se dogaja na tržaških ulicah?

V letu 2024 so na Tržaškem zabeležili kar 10.440 kaznivih dejanj. Če to preračunamo, pridemo do številke 4.578 incidentov na 100.000 prebivalcev. V primerjavi z letom prej to pomeni skoraj 8,4-odstotni porast kriminala. To ni zanemarljiva številka.

Toda, kje tiči največja nevarnost? Statistika je tukaj neizprosna in precej neprijetna:

  • Nasilje in prevare: Trst je pri naših zahodnih sosedih na žalostnem prvem mestu glede spolnega nasilja, prostitucije in otroške pornografije, pa tudi pri računalniških goljufijah.
  • Fizični napadi: Še posebej zaskrbljujoče je drugo mesto na lestvici nasilnih dejanj zoper osebe (napadi in telesne poškodbe).
  • Droge: Preprodaja prepovedanih substanc cveti, saj je Trst v tej kategoriji na tretjem mestu v celotni državi.

Obiskovalci morajo biti zato pri sprehodih, zlasti v gneči ali v večernih urah, precej bolj pozorni. Ropi so pogosti, policija pa se nenehno ukvarja s tatvinami, izsiljevanji in tihotapljenjem.

Za primerjavo: če se odpeljete le malo stran, v Gorico ali Pordenone, je slika povsem drugačna. Gorica je na varnem 50. mestu, Pordenone pa je pravi otok miru na repu razpredelnice (101. mesto), z skoraj polovico manj kriminala na prebivalca kot Trst.

Italijanska policija v mestu Trst in porast kriminala.
Vir: unsplash.com – Italijanska policija v mestu Trst in porast kriminala.

Skrb vzbujajoča statistika

Ko številke postanejo javne, se morajo odzvati tudi politiki. Tatjana Rojc, senatorka slovenskih korenin iz vrst Demokratske stranke, je situacijo komentirala z besedami, ki odzvanjajo misli mnogih domačinov:

“Pogled na lestvico kriminalitete je zaskrbljujoč, a prav nič presenetljiv, saj Tržačani že nekaj časa opozarjajo na slabšo varnost mesta in vse pogostejša kriminalna dejanja. Potrebno se bo s problematiko ukvarjati, ji posvečati večjo pozornost in določiti ukrepe za preprečevanje kaznivih dejanj.”

Jasno je, da ignoriranje problema ne bo več mogoče. Občutek varnosti je krhek – ko enkrat izgine, ga je težko povrniti.

Lestvica nevarnih italijanskih mest, kjer se Trst uvršča visoko.
Lestvica nevarnih italijanskih mest, kjer se Trst uvršča visoko.

Slovenija

Morda se ob branju teh vrstic tolažite: “Še dobro, da živimo v varni Sloveniji.” A tudi pri nas se o kriminalu govori in piše vedno več. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) kažejo, da nismo imuni na globalne trende.

Lani je bilo na naših tožilstvih ovadenih 25.694 polnoletnih oseb (2 % več kot leto prej). Še bolj pa skrbi podatek o mladoletnikih – število ovadenih se je povečalo za kar 8 odstotkov. Čeprav je bilo ovadb več, se je število dejanskih obtožb nekoliko zmanjšalo, pri čemer pa v kriminalni statistiki še vedno močno prevladujejo moški (86 %).

Kaj pa najpogosteje počnejo slovenski predrzneži? 

Tako kot v Trstu, gre najpogosteje za premoženje. Tatvine in velike tatvine predstavljajo tretjino vseh obsodb pri moških in več kot polovico pri ženskah.

Slovenski sodni sistem za te prestopke najpogosteje izreka zaporne kazni. Te so pogojne ali nepogojne.

Pri mladoletnikih, kjer je prav tako največ kaznivih dejanj zoper premoženje, pa se država trudi delovati bolj vzgojno – najpogostejši ukrep je nadzorstvo organa socialnega varstva. Mladostnik tako ostane v domačem okolju, a pod budnim očesom svetovalca, ki ga poskuša vrniti na pravo pot.

Previdnost ni odveč.

Pripravila AK
Viri:
Il Sole 24 Ore
megafon.si
unsplash.com
YouTube.com

Recepti za “dan potem”: Od Lady Gaga do princa Harryja

Vsi poznamo tisti neprijetni jutranji občutek, ko se soba še vedno vrti, glava pa nas neusmiljeno opominja na vsak požirek prejšnje noči. V takšnih trenutkih bi za čudežno zdravilo verjetno dali vse na svetu. Se pogosto sprašujete, ali so hollywoodski zvezdniki, ki imajo na voljo najboljše zdravnike in welness guruje, odkrili kakšno čarobno formulo, ali pa so njihove metode povsem običajne, morda celo malce čudaške? Odgovor vas bo presenetil.

Pogosto vidimo zvezdnike v elementu zabave – ko denimo zaokroži posnetek, na katerem je Lady Gaga s kozarcem v rokah in se zdi neustavljiva. Manj pa je znano, da njena skrivnost tiči v zajtrku pred zabavo, medtem ko se njeni slavni kolegi mačka lotevajo “dan potem”. Od Gwynethinega namakanja v vroči vodi in princa Harryja z njegovim mlečnim šejkom, pa vse do mastnih hamburgerjev in špagetov, ki jih obožujejo filmske ikone. Zbrali smo pisano paleto zvezdniških receptov za preganjanje mačka, ki segajo od zelo zdravih do pregrešno dobrih.

Lady Gaga : Rogljički in joga

Pred časom je Lady Gaga za britanski Daily Record povedala, da se na nekoliko bolj divje zabave pripravi tako, da za zajtrk na dan popivanja (ne potem!) je – rogljičke. “Rogljički zjutraj na dan zabave so fantastični proti alkoholnemu mačku,” je povedala glasbenica. “Prav tako špinačni sok, čeprav še vedno mislim, da imajo zdravilni napitki okus po stopalih. In za dan potem – joga. Da se spotim in spravim iz sebe viski od včerajšnje noči.”

Adele

Vir: YouTube – Adele recept

Gwyneth Paltrow: kopel z mehurčki

Gwyneth na svoji spletni strani Goop ponuja nemalo takšnih in drugačnih nasvetov. Med drugim pa je razkrila tudi svoj način preganjanja alkoholnega mačka.

Gwyneth svetuje: “Napolnite si kad s čim bolj vročo vodo, potem pa primešajte nekaj soli Epsom(grenka sol) in sode bikarbone. “V tem vročem zvarku se potem namakajte 20 minut, nato pa za 1 minuto skočite pod hladno prho. “Po prhanju hitro spet nazaj v vročo kad in tam počakajte, dokler se ne segrejete. Za konec pa še ena 1 minuta hladne prhe.”

Naše stare mame so temu rekle knajpanje in morda ima običajno sicer malce čudaška Gwyneth tokrat celo resnično uporaben nasvet.

Recept:  Khloe Kardashian pravi, da sama alkoholnega mačka zdravi z jogo
Vir: wikimedia – Khloe Kardashian pravi, da sama alkoholnega mačka zdravi z jogo

Khloe Kardashian: joga

Dekleta iz klana Kardashian so redne gostje največjih zabav. Zato so verjetno dobro oborožena z recepti za zdravljenje in odganjanje posledic ponočevanj. Khloe Kardashian pravi, da sama alkoholnega mačka zdravi z jogo. Največkrat, kot pravi sama, v položaju otroka. “Ta položaj stimulira prekrvavitev limfe, kar pomaga odpravljati strupe iz telesa – torej ves tisti alkohol, ki si ga popil dan prej,” je zapisala na svoji aplikaciji.

Julia Roberts: mehurčki in korenček

Legendarna hollywoodska zvezdnica (Pretty Woman) je recept za preganjanje alkoholnega mačka našla v delikatnem razmerju med šampanjcem in korenčkovim sokom. “Zame deluje, če menjam med enim in drugim, dokler maček ne mine,” je leta 2009 povedala za Herald Sun.

Recept Julie Roberts: mehurčki in korenček
Vir: unsplash.com – Recept Julie Roberts: mehurčki in korenček

Kate Winslet: kalorična bomba

Večini precej znano rešitev ponuja 45-letna britanska igralka, ki je za The Mirror povedala, da alkoholnega mačka preganja s klobaso in sendvičem s šunko. “Spijem tudi velik kozarec pomarančnega soka in skodelico sladkanega čaja.” Ta zanimiva kombinacija jo menda poživi, si jo pa privošči kar v postelji. Menda je po tako obilnem obroku dobro odspati še kakšno urico, ali dve. Ko se zbudi, za zaključek celjenja pijanskih ran skoči še pod prho.

Princ Harry: mlečni šejk

Tudi kraljeva deteta se kdaj pa kdaj rada podkrepijo z dobrim kozarčkom pregrešno dragega alkoholnega napitka. Na žalist, njihovi recepti niso javni, kaj še da bi javnost vedela, kakšno težo si je tekom noči nabral jutranji maček. Zato pa že lep čas krožijo govorice, da princ Harry po prekrokani noči stavi na – mlečni šejk z jagodami.

Recept: Princ Harry prisega na mlečni šejk z jagodami
Vir: unsplash.com – Princ Harry prisega na mlečni šejk

Renee Zellweger: angleški zajtrk

Upodobila je nepozabno Bridget Jones. Prav gotovo si je delček njenega življenja prinesla tudi v svoj resnični svet. Ko je treba naslednji dan prečistiti telo, pa se Renee zateče kar k tipičnemu angleškemu zajtrku: pečena jajca, bele klobasice, slanina, gobice in toast. Bridget Jones bi se prav gotovo strinjala s tem zdravilom.

Hugh Grant: špageti

Še en večni britanski romantik. Njegovo zasebno življenje je dokaj skrito, vendar to, da rad obišče zabave, je vsem jasno. Gotovo si ob temm naloži dobro količino popitih meric. Zato mu lahko verjamemo, da ima v rokavu skrito učinkovito zdravilo za alkoholnega mačka. Vsi bi lahko stavili, da ima ta recept naslov “Klin se s klinom zbija”, a to ne drži. Njegov recept je poln krožnik špagetov z bolonjsko omako (Spaghetti bolognese).

Paris Hilton: sočni hamburger

Najbolj slavna dedinja sodobne zgodovine je bila svoj čas abonent na čisto vsaki malce večji zabavi. Da ji je uspela ta izjemna frekvenca ponočevanja, pa je svoje občasne težave z alkoholnim mačkom zdravila na zelo enostaven način. “Priporočam velik hamburger s sirom in s krompirčkom za prilogo,” je pred leti zaupala v intervjuju za Herald Sun.

Zdaj lahko vidimo, da univerzalnega zdravila za mačka praktično ni – niti za tiste z modro krvjo ali milijoni na računu. Nabor receptov je velik. Od Hamburgerja, špagetov, rogljičkov pred zabavo, do knajpanja.

Morda nas najbolj tolaži dejstvo, da so zjutraj po divji zabavi tudi največje zvezde le ljudje, ki hlepijo po vodi in počitku. Naslednjič, ko se zbudite z glavobolom, imate zdaj vsaj pester seznam metod za testiranje. Če ne bo prijela joga, bodo pa zagotovo prijeli špageti!

Pripravila AK
Viri:
metropolitan
Vox
unsplash.com
YouTube.com
canva.com

Politiki s sindromom Ostržka. Zakaj jim nos ne zraste, vest pa otopi?

Ste se kdaj vprašali, kako vas lahko nekateri politiki gledajo v oči in brez kančka sramu lažejo? Od Donalda Trumpa do dobro znanih obrazov na naši domači sceni – vzorec je enak. A ne gre zgolj za pokvarjen značaj. Nova dognanja nevroznanosti razkrivajo, da gre za srhljiv biološki proces v možganih, ki deluje podobno kot privajanje na močan vonj. Prva laž je težka, vsaka naslednja pa postane nevarno preprosta.

Donald Trump

Eden takšnih je Donald Trump, njemu podobnih pa ne manjka niti pod Alpami. Če še niste opazili, Donald Trump laže zelo pogosto. Trump pa nikakor ni edini politik, ki ga ujamejo pri lažeh, čeprav je v tem morda bolj izurjen in bolj ploden kot večina ostalih. 

Toda kako politiki,  ali kdorkoli, ki redno laže,  sploh začnejo toliko lagati?  Na spletnem mestu Vox so na to temo prečesali teorijo psihološke znanosti in ugotovili, da ‘bolj ko lažemo, lažje nam postane lagati tudi v prihodnje’. Laganje tako postane spretnost, v kateri lahko postajamo vedno boljši. In Trump ima za seboj zares veliko vaje.

Vir: YouTube – CNN: Govorni vzorci pri Trumpu so videti nekoliko drugače, ko ne govorite povsem resnice.

Laganje kot čustvena prilagoditev

Raziskovalci ponujajo nekaj zanimivih vpogledov v to, kako lahko človek sčasoma postane vse bolj sproščen pri laganju.

Avtorji članka, objavljenega v Nature Neuroscience, to imenujejo “čustvena prilagoditev”. Podobno se zgodi, ko ste izpostavljeni močnemu vonju. Sprva je vonj zelo opazen, potem pa ga sčasoma skoraj ne zaznavate več. S časom vsak dražljaj, pa naj bo to glasen hrup ali močan parfum, povzroča vedno manjši odziv. Enako velja za laganje.

Postanemo neobčutljivi na lastne laži, saj se možganska področja, povezana z negativnostjo, manj aktivirajo. To nam v prihodnosti olajša laganje, zaključi študija.

Raziskava, v kateri so rasli nosovi

V raziskavi je 80 udeležencev sodelovalo v preprosti igri. Igrali so vlogo svetovalca. Gledali so 60 fotografij steklenih kozarcev z različnim številom kovancev ter morali partnerju, v resnici je bil ta raziskovalec, svetovati, koliko denarja je v kozarcu. Plačilo so prejeli glede na natančnost partnerjeve ocene.

V eni skupini so bili udeleženci spodbujeni k poštenosti: če je partner uganil pravilno, sta oba prejela nagrado. V drugih so bili spodbujeni k laži: če je partner precenil količino, je udeleženec dobil več, a naj partner za to ne bi vedel.

Kadar so bili motivirani za laganje, so udeleženci zlagali več.

“Začeli so z majhnimi lažmi – recimo vrednimi 1 funt – a to je naraslo do velikih laži, vrednih okoli 8 funtov,” je povedal soavtor Neil Garrett.

Zakaj je sindrom Ostržka neozdravljiv? Od Trumpa naprej, vse  do "junakov" pod Alpami:
Vir:unsplash.com – Laganje tako postane spretnost, v kateri lahko postajamo vedno boljši. In Trump ima za seboj zares veliko vaje.

Spreminjali pa so se tudi možgani

Nato so raziskovalci pri manjšem delu udeležencev opazovali možgansko aktivnost s pomočjo fMRI. Izkazalo se je, da se je ob navajanju na laganje zmanjšala aktivacija amigdale – možganske strukture, povezane z negativnimi čustvi.

“Vzburjenost je eden od znakov laganja,” pravi Sharot. Lahko se kaže v potenju ali hitrejšem srčnem utripu. To iščejo poligrafi. Če možgane laganje manj vzburja, to lahko pomeni, da se ga je človek navadil. “Če vzburjenost pade, je manj verjetno, da te bodo ujeli pri laži,” še dodaja.

Rezultate pa si lahko razlagamo tudi drugače. Udeleženci se morda preprosto naučijo, kako biti učinkoviti lažnivci.

Laž s posledicami nekatere strezni

Oriel FeldmanHall, nevroznanstvenica z Brown University, ki ni sodelovala pri študiji, pravi, da lahko struktura igre sama povzroči stopnjevanje laganja, saj ni nobenih posledic za pridobivanje denarja z nepoštenostjo.

“Morda pa so avtorji v resnici prikazali uspešno učenje,” je povedala in dodala, da po njenem avtorji študije niso omenili niti izključili te razlage.

Na to misel jo je napeljala njena lastna laboratorijska raziskava, v kateri so udeleženci dobili negativne povratne informacije o svojih sebičnih odločitvah, t.j. da so njihove odločitve škodovale drugim.

Tako so v enem od poskusov udeleženci dobili neprijetno izbiro: lahko bi vzeli denar, vendar bi s tem povzročili, da bi udeleženec v drugi sobi prejel električni šok. Ko so jim pokazali video posledic – ljudi, ki jih stresa elektrika -, so vzeli manj denarja.

Pa je ljudi mogoče ustaviti v laganju?

Jasno je, da so nekateri ljudje bolj nagnjeni k nepoštenosti kot drugi – in se verjetno ne bodo spremenili.

Raziskave kažejo, da imajo nekateri močnejši fiziološki odziv na moralne dileme. In skrajne oblike laganja, kot je kompulzivno laganje, lahko kažejo na osebnostno motnjo. Ampak predpostavimo, da politiki niso nenormalni ali osebnostno moteni, temveč le običajni ljudje v okolju, ki nagrajuje laži. Ali obstaja način, kako takšne ohraniti poštene?

Sharot ima preprost predlog: “Morda lahko ljudi odvrnemo od nepoštenosti tako, da jih opozorimo na njihovo laž, tudi če je majhna, in poskusimo znova sprožiti čustveno reakcijo.”

Z drugimi besedami, opominjanje, da lažejo, lahko obudi negativni občutek, ki je morda le otopel. A to se lahko tudi obrne proti nam – ljudje lahko postanejo obrambno sovražni, če jih označijo za lažnivce.

So politiki biološki lažnivci?   Znanost razkriva, zakaj lažejo lažje od vas
Trump pa ni edini politik, ki ga ujamejo pri lažeh. Je pa izjemno izurjen v tej “dejavnosti”

Sprejete norme v družbi igrajo svojo vlogo

Tudi družbene norme imajo pri tem veliko vlogo.

Psiholog David Rand z Yalea je ugotovil, da ko so sodelovanje in resnicoljubnost postavljeni kot privzeta norma, ljudje praviloma delujejo bolj pošteno.

V manjši študiji sta politologa Brendan Nyhan in Jason Reifler ugotovila, da so bili kandidati na nižjih ravneh politične strukture, nekoliko bolj resnicoljubni v svojih kampanjah, merjeno z novinarskimi preverjanji dejstev. Zavedali so se namreč, da tvegajo svoj ugled in kariero.

Pa vendar, če se nekdo ponavljajoče vede nepošteno, je verjetno, da se je enostavno že čustveno prilagodil lastnemu laganju, je za Vox še povedala Sharot.

Kaj pa Trump – gre tu za poseben primer? Nevroznanstvenica tega sicer ni želela komentirati. Povedala pa je, da je vedno dobrodošel, da sodeluje v kakšni od njenih prihodnjih študij, da bi to ugotovili.

Pripravila AK
Viri
Vox
unsplash.com
YouTube.com

Kdo je Amalia Damonte? Ženska, ki je papežu zlomila srce in spremenila zgodovino

Ime Jorgeja Maria Bergoglia se je vtisnilo v zgodovino. V starosti 76 let je bil izvoljen za papeža. Za svoj papeški mandat je sprejel ime Frančišek. Znanj je bil po vsem svetu kot miren in sočuten do vseh ljudi. Njegova smrt (v starosti 88 let) pa je mnoge pustila v žalovanju. Vendar pa je argentinski domačin, preden je postal voditelj katoliške cerkve, gojil globoko ljubezen, ki je skoraj spremenila potek njegove usode. To je bila Amalia Damonte.

Amalia Damonte

Ta ljubezen je bila Amalia Damonte, Argentinka, ki jo je Jorge Mario spoznal v otroštvu v soseski Flores v Buenos Airesu. Po lokalnih poročilih sta živela le nekaj ulic narazen.

Že v zgodnji mladosti sta rada preživljala svoj čas skupaj. Rada sta se ukvarjala s podobnimi dejavnostmi in hobiji, zato sta se zelo pogosto srečevala in družila.

Z leti se je vez med njima poglabljala. Komunicirala sta prek pisem, kar je bila običajna praksa med zaljubljenci, preden je prevladala digitalna doba. Eno pismo je razkrilo iskrena čustva Jorgeja Maria do Amalije:

Če se ne poročim s tabo, bom postal duhovnik.” 

Amalia se je spominjala, kako ji je nekega dne (nekje leta 1948 ali 1949) mladi Jorge dal pismo, nekakšno ljubezensko sporočilo.

“Odlično se spomnim, da mi je narisal majhno belo hišo z rdečo streho in na njej je pisalo: ‘To bom kupil, ko se poročiva,” se je spominjala Amalia. “‘Če se ne poročim s tabo, bom postal duhovnik,’ je napisal.

“Bil je zrel in čudovit,” je Amalia povedala v intervjuju za argentinske medije. “Igrala sva se na pločnikih ali v lokalnih parkih, plesala sva. Bil je čudovit čas. Bila sva zelo skromna, ljubila sva revne in v tem sva bila sorodni duši,”  je dodala. Delila je celo, kako si je Jorge Mario predstavljal prihodnost z njo.

Narisal je hišo z rdečo streho in belimi stenami, simbol življenja, ki bi si ga delila kot mož in žena. A te sanje se niso nikoli uresničile.

To je Amalia Damonte , Zaradi nje je papež Frančišek postal papež .
Bila sta prijatelja iz otroštva, pri 12 letih se je Francis zaljubil v Amalijo in ji povedal, da se bo z veseljem poročil z njo, ko bosta odrasla . Amalia je rekla NE. Francis ji je povedal, da če se ne poroči z njim, se nikoli več ne bo poročil , postal bo duhovnik in ostal celibat za vedno .
Tako je postal duhovnik in nekaj let kasneje postal eden najbolj priljubljenih papežev .
Zavrnitev te lahko dejansko požene v veličino.
Moralna lekcija : Amanda , če se ne poročiš z mano, bom tudi jaz postal duhovnik .

Prelomnica za oba

Kaj se je zgodilo med Jorgejem Mariom Bergogliom in Amalio Damonte?

Čeprav se njuna zgodba morda zdi romantična, se za par ni končala srečno.

Amalia je bila prav tako globoko zaljubljena v Jorgeja Maria kot on vanjo. Njuni pogovori o prihodnosti pa so bili žal le iluzija. Načrtovana prihodnost je izginila, ko sta Amalijina starša odkrila njuno dopisovanje. Ker je bila še mlada, sta odločno nasprotovala ideji o poroki in uveljavila svojo starševsko avtoriteto tako. Prepovedala sta ji, da bi se spet srečevala z Jorgejem Mariom.

Amalija se spominja:

Mama je vse prekinila. O, bog. Prišla me je iskat v šolo in rekla: ‘Torej dobivaš pisma od nekega fanta?‘” “Jorgeja Maria sem potem prosila, da se ne videva več. To so bili zelo žalostni trenutki in časi zanj in zame.”

Vir: YouTube – La República: Papež Frančišek in njegova ljubezen iz otroštva.

Amalija še vedno živi v Argentini. Sanje o hiši z rdečo streho in belimi stenami, ki sta jo skupaj gradila je ostala le spomin na čudovito romantično poglavje njunega življenja.

Od takrat naprej so ju starši prepovedali so vsa srečanja. Družina Bergoglio se je sčasoma odselila z ulice Membrillar. Kasneje je tudi Amalia je odšla. Poročila se je, si ustvarila družino in se kasneje vrnila v svoj dom iz otroštva.

Jorge Mario Bergoglio

Jorge Mario Bergoglio je sledil svoji poti k veri. Po koncu otroške romance se je Bergoglio poglobil v študij. Preden se je odločil za duhovništvo, je študiral kemijo. Nato se je sčasoma pridružil Družbi Jezusovi in ​​leta 1969 postal jezuitski duhovnik.

  • Znan po svoji tihi moči, preprostosti in zagovorništvu revnih, je kmalu postal spoštovan glas znotraj Cerkve. Leta 1998 je bil imenovan za nadškofa Buenos Airesa. Tri leta kasneje je postal kardina. 

Njegova prva in velika želja se mu ni uresničila. Življenje ga je vodilo naprej v povsem drugačne vode.

Kdo je Amalia Damonte? Ženska, ki je Jorgeju Bergogliu zlomila srce in nehote spremenila zgodovino
Vir: wikimedia – Papež Frančišek

Papež Frančišek

Postal je papež — danes ga vsi poznamo kot papeža Frančiška.

Nekaj dni pred svojim 33. rojstnim dnem so ga posvetili v duhovnika.

Njegova duhovna pot ga je peljala najprej v Nemčijo, potem še v Córdobo v Argentini. Bil  je močnega in trdnega značaja. To ni ostalo neopaženo. 

  • Papež Janez Pavel II. je v njem prepoznal pravi značaj, trdnost in predanost.  Leta 1992 ga je imenoval za titularnega škofa Oce. Bil je tudi  enega izmed štirih pomožnih škofov v nadškofiji Buenos Aires. 

Marca 2013, je bil Jorge Mario Bergoglio izvoljen za 266. papeža.

Novica je osupnila mnoge – vključno z Amalijo.

Amalija se spominja: ”Zmrznila sem pred televizijo,” je dejala. “Nisem mogla verjeti, da je Jorge papež!« Kot milijoni po vsej Latinski Ameriki je praznovala izvolitev prvega papeža v njihovi regiji.

“Je dober človek. bil je sin delavske družine.” je takrat dodala.

“Upam, da mu bo uspelo doseči vse dobro, kar nosi v srcu.”

Pripravila AK
Viri
La República
hola.com
firstpost.com
wikimedia.com,unsplash.com
YouTube.com

Šokantno odkritje: Poceni nakit s spleta

Spletne tržnice in trgovine, kot so Shein, Temu in AliExpress, so nas prevzele z neskončno ponudbo modnih dodatkov po cenah, ki se jim je res težko upreti. Prstani, verižice, zapestnice, obeski in bleščeči uhani so tako rekoč le klik stran od nas. Pogosto stanejo toliko kot skodelica kave. Nizka cena, enostaven nakup, mamljiv zunanji videz in trgovina, ki je odprta 24 ur. Lepše ne more biti. To nas zavede. Od nekdaj velja rek: – “Ni vse zlato, kar se sveti” in enako velja tudi v tem primeru. S sijočo zunanjostjo in obljubo o “srebru” pogosto skriva nevarna resnica. Ali je poceni nakit varen za nošenje? Kaj pa, če z njim ogrožamo svoje zdravje? Preden opravite naslednji nakup, preverite, kaj so v raziskavi odkrili strokovnjaki.

Previdno pri nakupu poceni nakita preko spleta. Raziskava razkriva nevarne količine kadmija in niklja v izdelkih s platform, kot so Shein, Temu in AliExpress
Vir: unsplash.com – Previdno pri nakupu poceni nakita preko spleta. Raziskava razkriva nevarne količine kadmija in niklja v izdelkih s platform, kot so Shein, Temu in AliExpress

Poceni nakit s spleta

Moden in cenovno ugoden nakit je zelo priljubljen. Zelo radi ga nosimo, podarimo kot darilo, ob posebnih priložnostih ali kar tako. Še posebej priljubljen je med mladimi ‘Zlati’ uhani ali ‘srebrn’ prstan za nekaj evrov so na voljo skoraj povsod, predvsem na spletnih tržnicah.

Vendar danska raziskava razkriva: Za privlačno ceno se lahko skriva resno tveganje za zdravje.

Danski strokovnjaki so pod drobnogled vzeli 23 kosov različnega nakita. Preverili so prisotnost težkih kovin v 23 kosih poceni nakita.

  • Nakit za raziskavo so kupili v cenovno najbolj ugodnih in največkrat obiskanih spletnih platformah (AliExpress, Amazon, eBay, Shein, Temu in Wish) in v sedmih klasičnih trgovinah (Zara, H&M, Gina Tricot in Pilgrimu).
  • Za posamezen kos nakita so odšteli približno 18 evrov.

Rezultati so šokirali. Med bleščečim videzom in dejansko vsebino se je pokazala šokantna razlika.

Nakit s spletnih trgovin

  • Skoraj tretjina nakit kupljenega preko navedenih platform je problematična.
  • Od 16 kosov nakita je šest kosov vsebovalo prevelike količine kadmija ali pa se je iz njih sproščalo preveč niklja. Rekorder med njimi je bil kos nakita kupljen na Amazonu. Vrednost nevarnih snovi je bila tik pod še zakonsko dovoljeno mejo.

Nakit iz klasičnih trgovin

Nasprotno pa se je izkazal nakit, ki je bil kupljen v klasičnih trgovinah.

  • Vseh sedem kosov nakita kupljenega v klasični trgovini je izpolnjevalo zakonske zahteve, le pri enem so zaznali nizko raven sproščanja niklja.

To pomeni, da je približno tretjina spletnega nakita potencialno nevarna za zdravje.

Oznaka “925 sterling silver” pomeni, da je v kosu nakita 92,5 odstotka srebra. Žal ni vedno verodostojna.
Vir: unsplash.com – Oznaka “925 sterling silver” pomeni, da je v kosu nakita 92,5 odstotka srebra. Žal ni vedno verodostojna.

Oznaka 925

Oznaka “925 sterling silver” pomeni, da je v kosu nakita 92,5 odstotka srebra. Žal ni vedno verodostojna.  Posebej skrb vzbujajoča je ugotovitev, da trije izdelki, označeni z ‘925’ sploh niso bili iz srebra. Vsebovali so več kot 95 odstotkov kadmija – kar je 9500-krat nad dovoljeno mejo v EU. Žig ali oznaka “925 sterling silver”  torej pri spletnem nakupu ne zagotavlja kakovosti niti varnosti. Potrošniki tako niti po videzu niti po oznakah ne morejo vedeti, kaj dejansko nosijo.

Nikelj

Najpogostejši alergen. Nikelj je znan po tem, da pri nekaterih ljudeh povzroča alergijske reakcije. Pogosto se kažejo kot srbenje, rdečica, izpuščaji ali celo oteklina na mestu stika s kožo.

V laboratoriju so preverili, koliko niklja se iz nakita sprošča ob obrabi, ki nastane pri vsakodnevni uporabi. Zakonodaja dovoljuje prisotnost niklja, vendar so določene zgornje dovoljene vrednosti:

  • Splošna meja: 0,5 µg/cm²/teden
  • Za uhane in piersing: 0,2 µg/cm²/teden

Nekateri kosi nakita so te vrednosti presegli za 3- do 205-krat.

To je posebej skrb vzbujajoče, saj ima približno 10 odstotkov mladih žensk kontaktno alergijo na nikelj. Alergija je kronična in lahko povzroča hude izpuščaje ali ekceme. 

Vir: YouTube – Mayo Clinic: Alergija na nikelj

Kadmij in svinec

Oba sta tiha sovražnika našega telesa. 

Pri analizi kadmija in svinca so ugotovili, da je vsebnost svinca v večini primerov ostala pod zakonsko mejo. Povsem druga zgodba pa je s kadmijem. kadmij se nalaga v telesu in povzroči okvare ledvic. Je strupena kovina. Telo ga ni sposobno razgraditi. 

Zakonsko določene meje

Evropska komisija jasno določa meje, ki ne smejo biti prekoračene:

  • Kadmij – največ 100 mg/kg (0,01 %)
  • Svinec največ 500 mg/kg (0,05 %)

Rezultati analiz si bili alarmantni: Nekateri kosi nakita so močno presegli dovoljeno vrednost. V nekaterih primerih celo 9500-krat.

Priporočila

Rezultati analiz danskih raziskovalcev so skrb vzbujajoče.

Zveza potrošnikov Slovenije opozarja

Poceni nakit je lahko varen le, če ga uporabljano premišljeno in le občasno. Za vsakodnevno nošenje ni priporočljiv. Zato pri Zvezi potrošnikov Slovenije zato svetujejo:

  • Ne nosite nakita med športnimi dejavnostmi
  • Pred spanjem ga odstranite.
  • Izogibajte se stiku z usti (pirsing na ustnicah).
  • Otroci naj nosijo nakit le občasno.
  • Alergijki naj kupujejo le tiste izdelke, ki imajo certifikat “brez niklja”.
  • V primeru pojava alergijske reakcije, takoj prenehajte z nošenjem.
  • V primeru hude reakcije, pa takoj poiščite zdravniško pomoč.

Pravijo: “Ni vse zlato, kar se sveti”. Prav imajo. V tem primeru naj velja “Ni vse zdravo kar se sveti in je v trendu”. Poceni nakit kupljen preko spleta je past. Nikoli ne vemo, kaj dobimo. bleščeči videz in čudovit izgled nas zelo očarata. “Kupi zdaj” je le klik stran. 

Raziskava je pokazala, da se med izdelki pojavljajo ogromne razlike v varnosti. Vedite, da pri spletnem nakupu je kupec tisti, ki prevzame vso odgovornost za tveganje. V tem primeru tudi tveganje za svoje zdravje,

Pripravila AK
Viri
Zveza potrošnikov Slovenije
unsplash.com
YouTube.com

Verjeli ali ne – kako nenavaden zakon prihaja iz Teksasa

Ko spremljamo dogajanje v ameriških šolah, imamo Evropejci pogosto občutek, kot da gledamo oddaljen svet s svojimi pravili in logiko. Marsikaj, kar se zgodi »preko luže«, nas zna presenetiti – in prav taka zgodba prihaja iz zvezne države Teksas, kjer so sprejeli zakon, ki zahteva, da mora vsaka javna šola v prav vsaki učilnici izobesiti Deset božjih zapovedi.

Da, prav ste prebrali. V času, ko se mnoge države trudijo ohraniti jasen odmik med državo in vero, je Teksas ubralo čisto svojo drzno pot. Zakon je sprožil burno javno razpravo, val kritik in celo pravne spore. Številni opozarjajo, da takšno izobešanje verskih besedil v javnih šolah posega v ustavno pravico do verske svobode. Nekaj okrožij je zato zakon že uspelo začasno ustaviti.  Zveznih sodniki menijo, da bi takšna praksa lahko otroke potisnila v stik z verskimi vsebinami, ki jih niso izbrali sami, ampak bi jim jih vsilila država.

Zgodba ni le pravno zapletena, temveč tudi človeško občutljiva. Na eni strani so starši in učitelji, ki v tem vidijo nevarnost. Na drugi strani pa stoji del konservativnih skupin, ki si prizadeva za bolj vidno navzočnost vere v javnem življenju. Rezultat? Napet konflikt, ki se bo najverjetneje končal šele na vrhovnem sodišču.

Vir: YouTuba – Božje zapovedi v razredu

Božje zapovedi

Vsaka javna šola mora v učilnicah izobesiti deset božjih zapovedi.

To, kar se lahko dogaja v šolah preko luže, je  za nas Evropejce včasih tudi malce nenavadno. A v Združenih državah Amerike je skoraj vse mogoče.

Zvezna država Teksas je sprejela zakon, po katerem mora vsaka javna šola v učilnicah izobesiti deset božjih zapovedi.

Kršitev ustavne pravice do verske svobode?

V manjšem številu okrožij so zvezni sodniki zakon blokirali. Presodili so, da krši ustavno pravico do verske svobode. Tako je zvezni sodnik Orlando L. Garcia dvanajstim teksaškim javnim šolskim okrožjem odredil, naj do decembra iz učilnic odstranijo prikaze desetih zapovedi, saj naj bi državni zakon, ki zahteva takšne prikaze, kršil ameriško ustavo.

Teksas je sprejel nenavaden zakon, ki zahteva izobešanje Desetih božjih zapovedi v javnih šolah.
Vir: unsplash.com – Zakon je sprožil pravne spore, kritike staršev in učiteljev

To je bil zadnji udarec v vsedržavni razpravi o tem, ali lahko ameriške zvezne države od javnih šol zahtevajo, da v svojih učilnicah vidno predstavljajo krščanska besedila. Boj je starše in učence postavil proti konservativnim skupinam, ki poskušajo v ameriški družbi uveljaviti bolj izraziti izraze vere. Nekatere šole pa so se vseeno zagnano lotile izvajanja zakona in ob tem prejemajo tudi radodarne donacije. A kljub temu se del učiteljev upira vsiljevanju verske doktrine učencem, zato bo vse skupaj verjetno pristalo na vrhovnem sodišču.

Zakon

Kaj določa zakon (SB 10)

Obvezna izobešanje

  • Zakon dodaja odsek 1.0041 v Texas Education Code, ki določa, da mora vsaka  javna osnovna ali srednja šola v vsaki učilnici izobesiti poster ali  uokvirjeno kopijo Desetih zapovedi. 
  • Poster mora biti obešen tako, da je viden. (“conspicuous place”) 

A to še ni vse. Zakon jasno določa tudi točno velikost posterja 

Specifikacije posterja

  • Poster mora biti vsaj 16×20 palcev (približno 40 × 50 cm). 
  • Na njem pa mora biti le besedil Desetih zapovedi. Dodatki, kot so slike, komentarji ali razlage Božjih zapovedi, so prepovedani. 

Tip pisave in velikost črk

  • “Tip pisave in velikost morata biti dovolj berljivi “za osebo s povprečnim vedem iz katere koli točke razreda”. 
  • Zapisane zapovedi morajo biti verzija tiste, ki je bila razstavljena v Teksasu Capitol in je bila obravnavana v sodnih primerih. 

Donacije in financiranje

  • Šole morajo sprejeti vsak privatno podarjen poster ali kopijo, če izpolnjuje zakonske zahteve. 
  • Šole lahko, a niso obvezane, kupijo takšen poster z denarjem iz šolskega proračuna. 

Zakon posebej ne dovoljuje dodatne vsebine – torej poster ne sme imeti dodatnih oznak ali konteksta, razen natančnega besedila zapovedi. 

Začetek veljavnosti

  • Zakon začne veljati 1. septembra 2025.
Teksas je sprejel nenavaden zakon, ki zahteva izobešanje Desetih božjih zapovedi v javnih šolah
Vir: unsplash.com – Več družin (tudi različnih verskih ozadij ali neverniki) se je pritožilo

Zakon je bil sprejet, vendar so se pojavile kritike. V Zvezni državi Teksas se je po najnovejši podatkih “Religious Landscape Study” (Pew Research-a za leto 2023–24) kar 67 odstotkov ljudi opredelilo kot pripadniki krščanske vere. Kot navaja Axios, je 63 % prebivalcev Teksasa povedalo, da so zelo ali nekoliko religiozni.

Pritožbe

  • Več družin (tudi različnih verskih ozadij ali neverniki) se je pritožilo. Vložili so tožbo. Pravijo da  zakon krši prvo ustavno dopolnilo ZDA. Ta jasno ločuje državo od cerkve.  Sledila je začasna sodna prepoved. Kot navaja The Guardian je Zvezni sodnik začasno prepovedal izvrševanje zakona v vsaj 11 šolskih okrožjih. 
  • Argument sodnika: Sodnik je zapisal, da je “podano tveganje, da bo učenje in prisotnost zapovedi podzavestno prisilila otroke v videnje verske vsebine” in da ni zgodovinske tradicije, da bi te zapovedi trajno viseli v vsaki učilnici. 
  • Civilne organizacije so enako nasprotovale izobešanju zapovedi v učilnice šol. Prepričane so da je to prisila v vero in da javne šole niso kraj za versko ideologijo. 

Zelo pomembno je, da zaščitimo ločenost cerkve od države, še posebej v naših šolah. Naši otroci so namreč zelo ranljivi za sporočila, zaradi katerih bi se lahko počutili neprimerni ali drugačni od drugih učencev, ter jih silila, da zavračajo verska učenja, ki jim jih skušajo doma privzgojiti njihove družine,” je povedala pravnica Chloe Kempf.

Civilne organizacije se nasprotovale izobešanju zapovedi v učilnice šol. Prepričane so da je to prisila v vero in da javne šole niso kraj za versko indoktrinacijo
Vir: unsplash.com – Civilne organizacije se nasprotovale izobešanju zapovedi v učilnice šol. Prepričane so da je to prisila v vero in da javne šole niso kraj za versko ideologijo.

Slovenija

Pri nas je to urejeno precej drugače: 

Država in verske skupnosti so v skladu s 7. členom Ustave Republike Slovenije jasno ločene. To pomeni, da država ne sme privilegirati nobene vere. Istočasno pa ne sme nobene omejevati. Tako so šole in druge javne ustanove versko nevtralne.

Taka ureditve nikakor ni sporna. Vse večje verske skupnosti, kot je tudi Katoliška cerkev, to upoštevajo.

Člani Katoliške Cerkve so hkrati tudi državljani Republike Slovenije, zato je sodelovanje omenjenih pravnih subjektov v demokraciji logično in smiselno.

Pripravila AK
Viri
Texas Legislature Online
Axios
The Guardian, Slovenske novice
Družbeno omrežje FB
unsplash.com
YouTube.com

Psi v raziskavah in zamolčana resnica o laboratorijskih beaglih

Medtem ko večina psov v zahodnem svetu uživa status družinskih članov, statistika razkriva vzporedno resničnost. Ta je skrita za zidovi laboratorijev različnih inštitutov. Kljub napredku v tehnologiji je število uporabljenih psov v laboratorijske namene grozljivo.

  • Evropa – Po zadnjih uradnih sporočilih Evropske komisije: statistika ALURES za leto 2022, (objavljena sredi leta 2024) je bilo v EU za raziskovalne namene uporabljenih 14.395 psov.
  • Združene države Amerike – Leta 2023 v ameriških laboratorijih še vedno uporabljenih več kot 47.000 psov.

Kako je možno, da je ta praksa preživela stoletja kritik? Kdaj bomo rekli, da je to etično sporno? Kdaj bo na njihovo mesto stopila moderna tehnologija?

Zamolčana zgodba o tem, kako se psi v raziskavah uporabljajo tudi danes. 

Vir: YouTube

Zakonske regulacije

Če so v 19. stoletju pse dojemali kot potrošni material, danes javnost zahteva odgovore: zakaj so poskusi na psih v dobi umetne inteligence sploh še potrebni?

Prvi zakon

Začetki upora proti poskusom na živalih segajo v leto 1883. V Združenih državah Amerike je bilo ustanovljeno American Anti-Vivisection Society (AAVS). Takrat so pse v raziskovalne namene pogosto pobirali kar neposredno iz ulic. “Lovci na pse” so kradli hišne ljubljenčke in jih prodajali veterinarskim in medicinskim šolam. Tam so pogosto končali na operacijskih mizah brez anestezije.

Prelomna točka, se je zgodila leta 1966. Dalmatinka po imenu Pepper je bila ugrabljena, podana laboratoriju in žrtev poskusa. Njena smrt sprožila  takšen medijski vihar, da je ameriški kongres sprejel Zakon o dobrobiti živali (Animal Welfare Act – AWA).

  • Zakon je prvič določil minimalne standarde bivanja. AWA iz leta 1966 uporabe psov takrat  ni prepovedal. Le določal je pravila igre. Psi so postali material, kar pa ne pomeni, da so varni pred invazivnimi posegi.
Psi v raziskavah in zakaj so beagli glavne žrtve laboratorijev?
Vir: unsplash.com – Zakaj so beagli glavne žrtve laboratorijev?

Poskusna pasma psov

Zakaj beagli?

Izbira beaglov ni naključna. To je odločitev industrije.

Vsak raziskovalec potrebuje jasno določen model za raziskavo. Tak model mora biti standardiziran. Največkrat opravi več enakih poskusov. Šele nato lahko dobi prave rezultate, ki bodo veljavni.

Pri psih, so beagli idealen “standardiziran” model. Imajo namreč odlične značilnosti, ki jih laboratoriji najbolj potrebujejo: 

  • So genetsko stabilni  – “Genetsko stabilen” pes prihaja iz zaprtih vzrejnih linij, kjer se psi parijo med seboj znotraj določene populacije že desetletja. Posledica tega je, da so si ti psi med seboj genetsko povsem podobni – skoraj kot kopije.
  • So dovolj majhni za enostavno namestitev  – ne potrebujejo velikih kletk kar je za laboratorij finančno najbolj ugodno.
  • Nimajo velikih potreb po hrani – večji pes poje več. Za laboratorije je to idealno.

Imajo značajske lastnosti ki so zanje “smrtna obsodba” So

  • izjemno krotki
  • ob bolečini ali neugodju redko ugriznejo
  • ostajajo zaupljivi do človeka, kar osebju olajša manipulacijo, jemanje vzorcev in doziranje snovi.

Testni subjekt

Psi se v raziskavah uporabljajo na različnih področjih – od kardiologije in onkologije do ortopedije. V vseh primerih pogosto služijo kot modeli za bolezni, ki pestijo tudi ljudi

  • Farmacevtska in kemična podjetja morajo glede na veljavne zakone najprej testirati svoje produkte. Gre za nova zdravila, različne pesticide in  kemikalije. Šele po končanih testiranjih dobijo dovoljenje,  za prodajo na trg. 

V študijah se uporabljajo zdravi psi. Prisiljeni so zaužiti ali vdihavati snovi v naraščajočih odmerkih. Tako lahko raziskovalci določili točko, pri kateri snov postane strupena. Po končanem obdobju testiranja so živali običajno evtanazirane. Patologi preučijo učinke snovi na vse notranje organe.

Psi so brez imena. Imajo le številko
Vir: unsplash.com – Psi so med bivanjem v laboratoriju brez imena. Imajo le številko

Preprodaja psov 

Združene države Amerike

Dolgo časa je bila “dobavna veriga” psov ena najbolj mračnih točk industrije. Laboratoriji so se zanašali na t. i. preprodajalce razreda B (Class B dealers). Pse so pobirali v večkrat prepolnih zavetiščih, na ulicah ali iskali preko oglasov.

Ta praksa je bila dolga leta vir škandalov, povezanih z mučenjem in zanemarjanjem živali. Šele leta 2023 je zakonodaja v Združenih državah Amerike končno odpravila financiranje tovrstnim preprodajalcev. Kar velja za veliko zmago organizacij za zaščito živali.

Evropa

Sistem zakonitih “preprodajalcev” (kot so zloglasni ameriški Class B dealers,), v Evropi pravno ne obstaja.

Evropa je glede vzreje psov za laboratorijske namene bolj stroga. 

  • Laboratorijski psi morajo prihajati izključno iz pooblaščenih vzrejnih ustanov. Te morajo biti registrirane 
  • Vsak pes v laboratoriju mora imeti popolno sledljivost od rojstva dalje. Imeti mora dokumentirano poreklo, zdravstveno kartoteko s podatki o posegih.
  • Psi so rojeni v sterilnem okolju, pogosto brez stika z zunanjim svetom, in so včasih celo gensko modificirani za razvoj specifičnih človeških patologij, kot je mišična distrofija.
Vir: YouTube – Psi rešeni iz laboratorija

Pritiski javnosti

Verjetno smo še daleč od popolne ukinitve poskusov na psih. Toda premiki so v pravo smer:

  • Pritiski javnosti in etična vprašanja so gonilna sila za zaščito živali pred tovrstnim izkoriščanjem.
  • Znanost ugotavlja, da psi niso najboljši model. Njihove reakcije se na določena zdravila bistveno razlikujejo od človeških. To velikokrat vodi do lažnega prepričanja o varnosti zdravil. 

Znanost danes se vedno bolj obrača k alternativnim metodam, Na primer:

Uporaba človeških celic.

Živimo v dobi umetne inteligence, ki nam lahko pomaga.

Pričel je čas “organov na čipu” in podobno.

Vprašanje ni več, ali so psi sposobni čutiti bolečino in strah. To vemo že dolgo. Vprašanje je, kako hitro bo tehnologija nadomestila  biološke modele in konča prakso, ki vse bolj postaja relikt preteklosti.

Pripravila AK
Viri
aavs.org
crueltyfreeeurope.org
understandinganimalresearch.org.uk
unsplash.com
YouTube.com

Little St. James – skriti raj Jeffreya Epsteina

Little St. James je eden od Deviških otokov, ki je ponujal luksuzni turizem. Vendar je bil samo za izbrance. Lastnik 75 hektarjev velikega otoka je bil znani Jeffrey Epstein. Svet ga je poznal kot iznajdljivega finančnika, milijarderja. Kasneje kot obsojenega spolnega prestopnika (pedofila). 

Gostje otoka so ga opisovali kot prijetnega in radodarnega gostitelja. Otok je bil priljubljen, saj je ponujal pravi luksuzni odmik od ponorelega sveta. Domačini niso imeli takega mnenja. Imenovali so ga “otok pedofilov“.

Po navedbah državnega tožilca Deviških otokov, naj bi bil Little St. James “popolno skrivališče za trgovino z mladimi ženskami in mladoletnimi dekleti za spolno služenje, zlorabe in spolne napade“. V pritožbi navajajo, da naj bi Epstein in njegovi sodelavci na otoku delovali izven dosega organov pregona.

Little St. James
Vir: wikimedia – Little St. James je eden od Deviških otokov, ki je ponujal luksuzni turizem. Vendar je bil samo za izbrance

Little St. James

V letih pred obsodbo ( leta 2008) naj bi Epstein otok obiskoval večkrat mesečno in tam preživljal po več dni. Nekdanji zaposleni so okolje opisali kot »zenovski umik«: Epstein je hodil v japonkah, igrala je meditativna glasba.

Na otoku je bilo zaposlenih približno 70 ljudi. Zavezani so bili k strogi molčečnosti. Med delom niso smeli pristopiti k Epsteinu, niti vstopiti v njegove pisarne, kjer je bila tudi posebej varovana jeklena blagajna.

  • Epstein naj bi bil obseden s “piratskim zakladom“. Zbiral je stare steklenice ruma, posode in druge predmete najdene na otoku. Zaposleni so ta vsak najden predmet dobili visoke nagrade.
Vir: YouTube – Epsteinov Little St. James

Miles in Cathy Alexander 

Od leta 1999 do 2007 sta otok upravljala zakonca Miles in Cathy Alexander. Po njunih besedah je bil Epstein do njiju prijazen. Žal je delovanje na otoku spremljalo tudi nelagodje.

  • Že ob zaposlitvi naj bi dobila navodilo:
    “Kar si Jeffrey želi, to Jeffrey tudi dobi.

Po njunem pripovedovanju so na otoku pogosto bivale ženske, ki so se združile z Epsteinom ali njegovimi gosti. Večkrat naj bi bile videti sumljivo mlade. Z letališča na St. Thomasu so jih pogosto prevažali z Epsteinovim čolnom Lady Ghislaine, poimenovanim po njegovi tesni sodelavki Ghislaine Maxwell.

Epstein je prirejal razkošne zabave. Nelagodje zakoncev Miles in Cathy Alexander je naraščalo. Opazila sta kako Epstein ponujal mlada (mladoletna) dekleta svojim gostom. ( sta povedala za The Daily Mail)

Leta 2007 sta dala odpovedi. Epstein naj bi se od njiju poslovil z besedami, da je bil Alexander “vedno njegova vest”.

Miles in Cathy Alexander pravita: Že ob zaposlitvi sta  dobila navodilo:
 "Kar si Jeffrey želi, to Jeffrey tudi dobi"
Vir: wikimedia – Miles in Cathy Alexander pravita: Že ob zaposlitvi sta dobila navodilo:
“Kar si Jeffrey želi, to Jeffrey tudi dobi”

Znani gostje otoka

Koga je Epstein gostil na svojem otoku? Med znanimi imeni, ki jih je Epstein domnevno gostil, so bili 

  • teoretični fizik Stephen Hawking  
  • Nobelov nagrajenec Lawrence Krauss
  • komik Chris Tucker
  • magnat Victoria’s Secret Les Wexner
  • manekenka Naomi Campbell
  • nekdanji pomočnik Tonyja Blaira lord Peter Mandelson
  • princ Andrew, ki je bil član monarhije.

Trdi se, da je bil gost tudi Bill Clinton, čeprav sam zanika, da bi bil kdaj tam.

Donald Trump naj bi letel z enim od Epsteinovih zasebnih letal, vendar ni jasno, ali je obiskal otok. Iluzionist David Copperfield. ki naj bi tam celo zaprosil supermodel Claudio Schiffer

Gostje so običajno prispeli na zasebno območje letališča Cyril E. King. Tam so se vkrcali na Epsteinove helikopterje, ki so jih odpeljali na otok. Nekdanji zaposleni pravijo, da je bil otok videti kot “hotel s petimi zvezdicami , kjer nihče nič ne plača“.

Epstein je rad pogostil svoje goste. Menda je plačal predelavo podmornice, da bi profesorju Hawkingu, ki še nikoli ni bil pod vodo, omogočil ogled morskega dna.

  • Cathy Alexander se princa Andrewa spominja kot enega bolj prijaznih obiskovalcev in ga opisuje kot “zelo zabavnega in zelo nezahtevnega”. Spominja se, da ji je dal 350 dolarjev napitnine. Tega ni pričakovala, saj napitnina ni bila pravilo.

Pričevanja drugih

  • Na St. Thomasu so se že zgodaj širile govorice o Epsteinovih dejavnostih. Lokalno prebivalstvo je njegova letala imenovalo  “Lolita Express“. 
  • Potapljači, ki so plavali v bližini otoka, so opazili varnostnike, ki so nadzirali obalo otoka.
  • Letališko osebje je lahko videlo, kdo se vkrca na Epsteinova letala. Nekdanji kontrolor zračnega prometa je za medije povedal, da je večkrat videl mladoletna dekleta, ki so z Epsteinom vstopala na letalo.
  • Drugi zaposleni so opisovali dekleta, ki so bila “videti, kot da še obiskujejo srednjo šolo”. Pogosto so bila oblečena v šolske uniforma. Domnevajo, da so s tem prikrila svojo starost (mladoletnost) 
Vir: YouTube – ABC News: Trump podpiše zakon o objavi Epsteinovih dosjejev: Kaj sledi?

Epsteinova mreža 

Zapletena mreža je ponujala več vprašanj, kot odgovorov. Resnica o tem, kaj se je na Little St. Jamesu dogajalo, še vedno ni popolnoma razkrita. Januarja  2024 je bilo v sodnih dokumentih objavljenih več kot sto imen.

Vendar javnost zahteva dodatne odgovore:

  • Kako obsežna je bila mreža?
  • Kakšno vlogo so imeli sodelavci?
  • Katere znane osebnosti so bile vpletene?

Little St. James tako ostaja simbol ene najodmevnejših in najtemnejših afer zadnjih desetletij – kraj, kjer je razkošje služilo kot krinka za sistematično izkoriščanje.

Epsteinovi dosjeji naj bi dali vse odgovore. Nedavno je Donald Trump podpisal zakon, po katerem mora pravosodno ministrstvo ZDA objaviti vse dosjeje o pokojnem spolnem prestopniku Jeffreyju Epsteinu.

Pripravila AK
Viri
independent.co.uk
The Daily Mail
YouTube.com
wikimedia.com

Volkovi in njihov trik, ki razburja znanost

Posnetek iz Britanske Kolumbije je šokiral svet. Pokazal je na iznajdljivost volkov, odkrije nova vprašanja in razdeli znanstvenike. Ali smo priča uporabi orodja pri vrsti, za katero smo menili, da se zanaša zgolj na instinkt?

Skrivnost uničenih pasti

Zgodba se je začela leta 2023 na odročni obali Britanske Kolumbije v Kanadi. Člani naroda Haíɫzaqv (Heiltsuk) so izvajali nadzor invazivnih evropskih zelenih rakov.

Zeleni raki so agresivna vrsta. Uničujejo rastišča morske trave in ogroža avtohtone vrste. Postavljali so pasti, da bi v čim večji meri ohranili domače rastlinske in živalske vrste.

 Pasti so se nenehno poškodovale, nekatere so imele uničene vabe. Kdo je krivec
Vir: unsplash.com – Kamere so izdale krivca za uničene pasti

Začelo dogajati nekaj nenavadnega. Pasti so bile poškodovale. Nekatere so imele uničene vabe ali strgano mrežo, druge pa so bile popolnoma razbite in odvlečene daleč od obale.

Kdo je krivec?

Sprva so čuvaji avtohtone skupnosti, imenovani Varuhi, posumili na morske leve, tjulnje ali morske vidre. Ti so bili pogosto glavni osumljenci. Znani so po svoji radovednosti in spretnosti.

A vzorci poškodb niso ustrezali nobeni od teh živali. Zato so postavili več kamer in čakali. Posnetki so vse presenetili. To so bili sivi volkovi.

Vir: YouTube – Science News: Volk si je privoščil poslastico

Ujeti na delu

Ena od kamer je posnela volkuljo, ki je iz vode prišla z bojo v ustih. Boja je bila pritrjena na vrvico, ta pa na potopljeno past za lov na rakovice. Volkulja je samozavestno je vlekla vrvico na obalo. Nato je raztrgala spodnjo mrežo, odprla posodico z vabo, pojedla vsebino in mirno odšla naprej.

Znanstveniki so bili prepričani, da je to zgolj slučaj. A so se zmotili. Kasneje je bil pri “kraji” ujet še drugi volk.

Posnetki kamer ponujajo dokaz, kako volkovi obvladajo trike in kako znajo uporabiti “orodja”. Vedenje volkov je opisano v novem članku, objavljenem 17. novembra v reviji Ecology and Evolution.

Znanstvena dilema: Kaj je orodje?

Strokovnjaki so deljena mnenja glede tega. Ali takšno vedenje tehnično predstavlja nečloveško uporabo orodij.

  • Po klasični definiciji, ki jo zagovarja primatologinja Jane Goodall ob opazovanju šimpanzov, vsi vedo, da žival predmet spremeni in tako dobi orodje. Na primer: osmuka vejo in z njo lovi termite.
  • Novejše definicije vključujejo tudi uporabo nespremenjenih predmetov da dobijo kar želijo. Vrane spuščajo orehe na cesto, vidre uporabljajo kamne za razbijanje školjk, delfini pa si na nos nataknejo morske spužve za zaščito pri iskanju hrane.

Ali volk, ki uporabi vrv kot orodje, da pride do želene poslastice?

Volkovi in uporaba orodja: posnetki iz Kanade kažejo volkuljo, ki vleče pasti za rake.
Vir: unsplash.com – Prvi dokaz iznajdljivosti volkov,

Obalni volkovi so edinstvena populacija

Kdo so ti volkovi. Gre za populacijo t.i. “morskih volkov” ali obalnih volkov, ki se genetsko in vedenjsko razlikujejo od svojih celinskih sorodnikov. Ti volkovi so odlični plavalci, ki se selijo med otoki. Včasih preplavajo več kilometrov odprtega morja.

Njihov jedilnik je edinstven. Kar do 90 odstotkov njihove hrane prihaja iz morja. Lovijo losose, ob oseki iščejo školjke v blatu in se hranijo z naplavljenimi kiti.

Po vsem tem postane jasno, da so se naučili odpirati pasti. Okolje ob obali je bolj zahtevno. Plima in oseka narekujeta dostopnost do hrane. Volkovi so bili prisiljeni oblikovati visoko stopnjo prilagodljivosti.

Vir: YouTube – The Tree of Haíɫcístut

Starodavna modrost in sodobna znanost

“Običajno si predstavljate človeka z dvema rokama, ki vleče past za rakovice,” je za Global News povedal William Housty, dedni poglavar klana Haíɫzaqv in direktor oddelka za integrirano upravljanje virov Heiltsuk. “Vendar nismo mogli natančno ugotoviti, kdo je tat, Dokler nismo postavili kamere in videli, da obstajajo še druga inteligentna bitja, ki so tega sposobna.”

Za ljudstvo klana Haíɫzaqv to odkritje ni presenečenje. Je potrditev tistega, kar vedo že tisočletja.

Njihova kultura ne ločuje strogo med človeško in živalsko inteligenco. Ustno izročilo skupnosti pripoveduje o ženski po imenu C̓úṃqḷaqs, ki je rodila štiri otroke s sposobnostjo spreminjanja iz človeške v volčjo obliko. Ta mitologija odraža globoko spoštovanje do volčje bistroumnosti in socialne strukture.

“Volkovi so na ozemlju Haíɫzaqv v veliki meri zaščiteni. Ker jih ljudje ne preganjajo in ne lovijo, imajo živali manj strahu in več “prostega časa” za eksperimentiranje in učenje. To varno okolje je verjetno ključni dejavnik, ki jim je omogočil razvoj takega vedenja, kot je kraje iz pasti”, poroča Dino Grandoni iz Washington Posta.

Kako so se naučili trika?

Znanstveniki še vedno ugibajo o samem procesu učenja.

  • Ena teorija pravi, da gre za socialno učenje – volkovi so morda opazovali varuhe Haíɫzaqv, kako iz čolnov ali obale vlečejo vrvi in na koncu dobijo hrano. Volkovi so izjemni opazovalci in imitatorji.
  • Druga možnost je s poskusi in napakami. Njihov izostren voh jim je verjetno pomagal zavohati vabo. Pogosto so to ribe ali meso znotraj pasti. Morda so začeli z vlečenjem vrvi, ki so bile naplavljene v plitvini, in ko so ugotovili, da vrv vodi do hrane, so to taktiko prenesli na pasti v globlji vodi.

Posnetki iz Britanske Kolumbije nas opominjajo, da o živalskem umu vemo veliko manj, kot si mislimo.

Ti volkovi niso le pasivni prebivalci gozda, ampak aktivni in odlični reševalci problemov. Znajo se prilagoditi tudi človeškim posegom v njihovo okolje – pa čeprav to pomeni krajo nekaj rakovic za popoldanski prigrizek.

Pripravila AK
Viri
smithsonianmag.com
YouTube.com
unsplash.com