Zohran Mamdani pred enim letom je bil politična neznanka. Zdaj bo 34-letni demokratični socialist prvi muslimanski župan New Yorka. Njegov ugled sega preko meja New Yorka. Odmeva po vsej Ameriki in svetu. Nekdanji outsider, ki je postal osrednji politični lik, je doživel bliskovit vzpon. Z domiselno prisotnostjo na družbenih omrežjih in kampanjo na lokalni ravni, ki je pritegnila mednarodno pozornost ter spodbudila na tisoče novih volivcev – mnogi med njimi so mladi in temnopolti – je Mamdani zagotovil načrt za spletno agitacijo progresivcev.

Družbena omrežja in vizija novega New Yorka

Njegovi videoposnetki, s katerimi se lahko poistovetimo, so ponudili upanja polno in ljubečo vizijo New Yorka, zgrajeno na prepričanju, da življenje v mestu ne bi smelo biti tako težko, kot je postalo.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Zohran Kwame Mamdani (@zohrankmamdani)

Med njegovimi številnimi uspešnicami so tudi izgovorjava izraza “halalflacija“,

“halalflacija” je obljuba o zamrznitvi najemnin, pa tudi skok v ledene valove na Coney Islandu.

Postali posnetki njegovega pobega iz podzemne železnice ter trenutki z newyorškega maratona, kjer med tekom poetično govori o cenah najemnin.

Posebej odmeven je bil tudi videoposnetek, v katerem je intervjuval newyorške delavce o tem, zakaj so volili za Trumpa – ali sploh niso šli na volitve.

Posnetek prikazuje del kampanje – Kaj je halalflacija

View this post on Instagram

A post shared by Zohran Kwame Mamdani (@zohrankmamdani)

Kontrast s staro gardo

Njegova ostrina, neposrednost in pripravljenost srečevati ljudi – tudi tiste, ki se z njim ne strinjajo – so ga postavili v močno nasprotje s kandidati stare garde, med katerimi je bil tudi osramočeni nekdanji guverner Andrew Cuomo. Ta je kandidiral kot neodvisen in užival podporo bogatih donatorjev ter korporacij.

Mamdani in Cuomo sta predstavljala dve popolnoma različni krili Demokratske stranke: eno je bilo utrujeno, nepopularno in brez navdiha, drugo pa ambiciozno in vznemirljivo. Na volitvah z rekordno udeležbo so Newyorčani jasno pokazali, kateri viziji dajejo prednost.

Koreni in osebno ozadje

• Zohran Mamdani se je rodil in odraščal v Kampali v Ugandi staršem indijskega rodu. Pri sedmih letih se je z družino preselil v New York. Sin priznane filmske ustvarjalke Mire Nair in profesorja na Univerzi Columbia Mahmooda Mamdanija je obiskoval javno šolo na Srednji šoli za znanost Bronx, kjer je soustanovil prvo šolsko kriket ekipo.

• Leta 2014 je zaključil in diplomiral iz afriških študij na  Bowdoin kolidžu. Tam je ustanovil svojo prvo podružnico gibanja  Študenti za pravičnost v Palestini. 

• Šele leta 2018 pa je pridobil tudi ameriško državljanstvo.

Politična podpora in kampanja

Po svoji prepričljivi zmagi na demokratskih primarnih volitvah 24. junija si je Mamdani postopoma pridobil podporo vodilnih demokratov – tudi Kamale Harris, guvernerke Kathy Hochul in Hakeema Jeffriesa. Poleg politične podpore je dobil tudi množico malih donatorjev, ki so mu pomagali graditi kampanjo dostopnosti in pravičnosti.

Z izvirnimi in pogosto humorističnimi objavami na TikToku in Instagramu je pritegnil množice mladih volivcev in prostovoljcev. Njegov program se je osredotočal na dostopna stanovanja, kakovost življenja, varstvo otrok, dostopno hrano ter zvišanje davkov za najbogatejše in podjetja. Zavzemal se je tudi za univerzalno varstvo otrok, brezplačne mestne avtobuse, mestne trgovine z živili in minimalno plačo v višini 30 dolarjev.

Kampanja več jezikov in skupnosti

Kljub opozicijski kampanji, prežeti z islamofobijo in rasizmom, je Mamdani vztrajal pri vključujočem pristopu. Njegova kampanja je potekala v več jezikih:  v urdujščini, ki je uradni jezik Pakistana,, hindijščini, arabščini in španščini. S tem je postal slišan v številnih skupnostih New Yorka.

Njegova vera je odprta, zagovarja pravice Palestincev in se zavzema za priseljence. S tem daje občutek odprtosti in sprejemanja vseh ne glede na poreklo.

Kritike in izzivi

Republikanci so Mamdanijevo politiko označili za nevarno in neizvedljivo, medtem ko so nekateri demokrati menili, da bi lahko škodila konkurenčnosti mesta. A njegove ideje so kljub temu našle odmev pri tisočih Newyorčanov. Še najbolj pa med mladimi, ki si želijo generacijskih in ideoloških sprememb. Mamdani je znal izkoristiti njihovo razočaranje nad neenakostjo, naraščajočimi cenami in politično mlačnostjo tradicionalnih demokratov.

Vpliv na New York in ZDA

Z izvolitvijo Mamdanija New York stopa v novo obdobje. Njegova zmaga bo imela pomembne posledice za mesto, Demokratsko stranko in celotne ZDA – še posebej, ker Donald Trump grozi z napotitvijo nacionalne garde in ukinitvijo zveznega financiranja mesta. Na družbenih omrežjih Trump celo ponavlja napade in grožnje z deportacijo novega župana.

Novi obraz progresivne Amerike

Mamdanijev vzpon se je zgodil v času naraščajočega avtoritarizma in nacionalizma v drugi Trumpovi dobi. Kljub temu je ostal zvest svojemu sporočilu: narediti življenje v New Yorku bolj dostopno, dostojanstveno in pravično – ter zahtevati odgovornost Izraela.

Kot prvi muslimanski in prvi južnoazijski župan v zgodovini New Yorka bo Mamdani stopil na eno najzahtevnejših političnih funkcij v državi. Naloga, ki je pred njim, je izjemno zahtevna – a trenutek za spremembe je dozorel.

Pripravila AK
Viri:
theguardian.com
wikimedia
YouTube.com
Instagram.com

Revščina je dober učitelj. Kdor ima občutek, da v življenju nima kaj izgubiti, se bo tako tudi obnašal. Kam to sčasoma vodi, smo videli pred kratkim. Kdor že kot otrok ne ve, kje bo dobil naslednjo skorjo kruha in se bo zbujal v spalnici z ledenimi rožami na notranji strani oken, se tudi ne bo naučil načrtovati za prihodnost. Revščina spreminja otroke v problematične mladostnike. Iz njih se razvijajo nevarni in nasilni odrasli.

Uničenja dve svetovni vojni, je v Evropejce zasejalo sovraštvo do revščine. Kontinent, ki je v stoletju pred vojnama ustvaril največje razlike med bogatimi in revnimi, je zavestno postati naravni sovražnik pomanjkanja in socialne izključenosti, zlasti med otroki.

Kdor živi v revščini, se ne bo naučil načrtovati za prihodnost

Slovenija ima najnižjo stopnjo revščine med otroki v Evropski uniji, približno enajst odstotkov, povprečje EU je 25 odstotkov. Očitno delamo nekaj pravilno. Toda še vedno imamo enajst odstotnih točk revnih preveč, torej delamo tudi kaj narobe.

Revščina ni izbira

Slovenija

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Eurostat (@eu_eurostat)

Znamo vključevati in to je naša prednost

Slovenci znamo vključevati. V tem smo dejansko zelo dobri. Stopnja revščine in socialne izključenosti pri nas je najnižja v Evropi. Je tudi nižja kot v državah po katerih se radi zgledujemo. Znamo delati pravilno in vemo, zakaj je to dobro.

• Zato ne dopustimo, da nam kdo to vzame. Ne glede na to, kako dobro znamo kritizirati naše trenutno stanje, smo vendarle dobra družba.

Ali ZDA in Rusija vedo kaj je revščina? Vsekakor da. Zato si le dovolimo si priznati, da smo v nečem med boljšimi na svetu. Tudi če res nismo popolni, smo boljši od praktično vseh ostalih, celo od veliko bogatejših držav.

• Šele če si bomo priznali, da kaj znamo narediti pravilno, bomo lahko storili korak dlje in morda postali ena prvih držav, ki bo izkoreninila revščino.

Če bi bili policijski specialci učinkovit način boja proti revščini, ne v ZDA ne v Rusiji ne bi imeli revežev. Pa jih oboji imajo. veliko več kot Slovenija. Očitno tam nečesa ne delajo dovolj prav.

Ne dovolimo, da postane. Slovenija ni svetovna velesila in ni dobrih možnosti, da kaj takega postanemo. Dovolimo tudi temu biti naša prednost – sposobni smo se učiti od drugih in popravljati lastne napake. Tako bomo ostali boljši od njih.

In ne dovolimo, da nam kdo to vzame.

“Boj proti revščini ni miloščina, ampak pravičnost.”
— Nelson Mandela, južnoafriški upornik in voditelj (1918–2013)

Pripravila AK
Viri:
necenzurirano.si
Eurostat.com
unsplash.com
YouTube.com
Instagram.co

Referendum se bliža in Razprava o koncu življenja znova deli javnost. V Sloveniji se pred novembrskim referendumom o zakonu o prostovoljnem končanju življenja spet krešejo mnenja. Teme, ki govorijo o koncu življenja, so že same po sebi težke in polne čustev. Zato ni čudno, da se okrog zakona pojavlja kup vprašanj, dvomov in, iskreno, tudi nekaj napačnih informacij. Nasprotniki opozarjajo na nevarnosti. Pogosto pogosto igrajo na čustva ljudi. Po drugi strani pa podporniki poudarjajo pomen informacij, osebne svobode in dostojanstva. So mar tudi to čustva?

Cilj kampanje: manj strahu, več informacij

Koalicija in društvo Srebrna nit si prizadevata, da bi bila kampanja predvsem jasna, pregledna in res informativna. Ljudem želijo razložiti, kaj zakon dejansko prinaša, in razbliniti mite o prisili nemočnih ali bolnih, ki naj bi se po novem zakonu odločali za pomoč pri končanju življenja. Njihov cilj ni prepričevanje iz zornega kota ideologije. Gre za razumevanje in spoštovanje odločitev posameznika.

V času, ko se po družbenih omrežjih in v medijih pojavljajo različna mnenja in interpretacije, ostaja njihova glavna naloga ena – ljudem dati jasne, preverjene informacije, da se lahko sami odločijo. Ob tem opozarjajo še na agresivno nagovarjanje predstavnikov verskih skupnosti, ki, kot pravijo, pogosto temelji bolj na čustvenem pritisku kot na trezni presoji.

Koalicija in Srebrna nit opozarjata na zavajanja

Koalicija in društvo Srebrna nit pred novembrskim referendumom o zakonu o prostovoljnem končanju življenja opažata veliko zavajanj in laži s strani nasprotnikov zakona. Kritični so tudi do nagovarjanja predstavnikov verskih skupnosti, ki jim očitajo čustveno izsiljevanje vernikov.

Kdo so in kaj zagovarjajo v Srebrni niti

Srebrna nit je združenje za dostojno starost, ki že vrsto let zagovarja pravico do dostojnega življenja starostnikov in tudi dostojne smrti.
V povezavi z referendumom o pomoči pri končanju življenja društvo jasno podpira zakon in s tem daje možnost posameznikom za dostojno smrt – predvsem tistim, ki trpijo neznosne bolečine, ki jih medicina ne more več omiliti.

Po njihovem mnenju mora imeti vsak človek pravico do izbire, kako bo živel in tudi kako bo umrl. Zakon ne uvaja evtanazije, ampak ureja pomoč pri samousmrtitvi – odločitev posameznika, ki jo izvede sam.

Zakon vključuje varovalke, ki preprečujejo zlorabe in pritisk, hkrati pa temelji na dostojanstvu, sočutju, empatiji in spoštovanju človekove volje v zadnjem obdobju življenja.

Aktivni tudi na terenu

Člani koalicije in društva Srebrna nit bodo v kampanji prisotni tudi na terenu, kjer bodo ljudem neposredno pojasnjevali vsebino zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

• Podporniki zakona so na novinarski konferenci na ljubljanskem Prešernovem trgu napovedali, da bodo postavili stojnice po več krajih po Sloveniji. Z njimi želijo predvsem informirati ljudi o vsebini zakona.

Na tem brezu so koalicijske stranke in društvo Srebrna nit –

Poslanka Svobode Tereza Novak je poudarila, da se med kampanjo širijo številne laži o zakonu, hkrati pa kritično komentirala delovanje visokih cerkvenih predstavnikov: “Prav je, da povabimo ljudi na referendum, a jim vsiljevati svojo voljo ni prav.”

Odgovori na očitke nasprotnikov

Predstavnik društva Srebrna nit, Andrej Pleterski, je zavrnil več očitkov nasprotnikov zakona.
Poudaril je, da slovenski zakon o prostovoljnem končanju življenja ni primerljiv z zakonodajo, ki dopušča evtanazijo v drugih državah. Edini primerljiv je avstrijski zakon.

Zakon izrecno prepoveduje nagovarjanje pacientov, da bi izbrali ta postopek, vsaka smrt pa bo skrbno dokumentirana – vključno s pisno ali ustno izraženo voljo pacienta.

Gre res za to, kdo bo dobil več glasov?

Referendum o zakonu o prostovoljnem končanju življenja razdvaja javnost. Koalicija in društvo Srebrna nit opozarjata na zavajanja, medtem ko verske skupnosti pozivajo k presoji po vesti.

View this post on Instagram

A post shared by Odkrita Slovenija 🇸🇮 (@odkritaslovenija)

Poziv k udeležbi na referendumu

Vse tri koalicijske stranke so ponovno pozvale ljudi k udeležbi na glasovanju 23. novembra.
Poslanka SD Mojca Šetinc Pašek je dodala, da je referendum »v bistvu obramba volje večine«, saj so volivci svojo voljo že izrazili na lanskem posvetovalnem referendumu.

Stranka Levica pa poudarja, da zakon ni ideološki boj, temveč vprašanje dostojanstva, sočutja in osebne svobode. Poslanec Milan Jakopovič je dejal: “Tisti, ki vsiljujejo svoje poglede, odvzemajo dostojanstvo tistim, ki ga želijo ohraniti do konca.”

View this post on Instagram

A post shared by Odkrita Slovenija 🇸🇮 (@odkritaslovenija)

Več kot le odločanje o zakonu

Razprava o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je ena tistih, ki nikoli ne poteka brez čustev. Pri tem odločanju gre za vprašanje, ki se dotika vsakogar – ne glede na politično prepričanje, vero ali starost.

In prav zato bo prihodnji referendum nekaj več kot le odločanje o zakonu – bo preizkus zrelosti družbe, njenega odnosa do trpljenja, svobode in dostojanstva.

Koalicija in društvo Srebrna nit si želita, da bi ljudje do odločitve prišli informirano in brez strahu. Njihov namen, pravijo, ni nikogar prepričevati, ampak ponuditi prostor za razmislek – brez zavajanj, brez manipulacij.

Ne glede na izid referenduma pa bo razprava o koncu življenja ostala z nami. Gre za temo, ki odpira številna vprašanja. To so vprašanja o tem, kako razumemo sočutje, svobodo in pravico do izbire.
Morda je prav to največja vrednost te razprave – da kot družba končno spregovorimo o stvareh, o katerih smo dolgo molčali.

Pripravila AK
Viri:
n1info.si
unsplash.com
Instagram.com
Družbeno omrežje FB

Romi in država – Kako je poskrbljeno za finančna sredstva občin? Kam gre denar za Rome? Občine odgovarjajo na očitke vlade. V zadnjih treh letih in pol so občine v Jugovzhodni Sloveniji in Posavju pogosto tarča očitkov predstavnikov vlade in vladnih strank. Očitajo jim, da denarja, ki ga dobijo za reševanje romske problematike, ne porabijo namensko. Zato je zanimivo pogledati, kako so nekatere večje občine ta denar dejansko porabile.

Kaj določa zakon

Zakon o financiranju občin v 20.a členu določa, da država 25 občinam z evidentiranimi romskimi naselji vsako leto nameni dodatna sredstva – v višini 3,5 odstotka primerne porabe občine. Za manj razvite občine se ta znesek podvoji. Skupaj gre tako za približno osem milijonov evrov letno.

Kočevje

Porabili so trikrat več, kot so prejeli. Občina Kočevje je med letoma 2019 in 2023 prejela nekaj manj kot 620 tisoč evrov sredstev. Vendar je v istem obdobju pa za romska vprašanja porabila kar 1,7 milijona evrov.

400 tisoč evrov za javna dela za

• zaposlovanje Romov.
• pomoč otrokom iz romskih naselij.
• pomoč romskim otrokom v šoli.

Za delo z Romi je bila  tudi ljudska Univerza deležna nekje okoli  190 tisoč in ga porabila za dodatne zaposlitve pomočnikov v ustanovi. 350 tisoč evrov so porabili za  plače koordinatorjev in zaposlenih na občini, ki se ukvarjajo z romskimi vprašanji. Za urejanje naselij pa  425 tisoč evrov.

5 romskih naselij – nobeno legalizirano

• V Kočevju so tri večja in dve manjši romski naselji. Nobeno od njih ni legalizirano. Tam, kjer je občina lastnica zemljišč, so z začasnimi soglasji omogočili vodo in elektriko ter organizirali odvoz odpadkov.

“Pri reševanju romskih vprašanj ne gledamo na višino sredstev, ampak na to, kaj je treba narediti,” pravi Košir. “Z letom 2025 bomo vse državne subvencije za Rome združili na eno proračunsko postavko, saj so bile doslej razpršene.”

Na očitke o nenamenski porabi odgovarja neposredno: “To je popolno nepoznavanje razmer. Občine nimamo težav s poročanjem o porabi sredstev, težava je, ko nam nekdo, ki razmer sploh ne pozna, govori, kaj naj naredimo. Če želi država prevzeti vse obveznosti do Romov, se temu denarju z veseljem odpovemo.”

Če povzamemo:

Občine dobro vedo, kam usmerjajo denar, ki ga za romska vprašanja prejmejo od države. Večina vanj vloži še veliko svojih sredstev.

Kriviti občine za nereševanje romske problematike je zato neutemeljeno – gre predvsem za preusmerjanje pozornosti z neaktivnosti države. Ne gre pozabiti, da so stranke trenutne vladne koalicije v zadnjih petih letih blokirale vse resne poskuse sprememb na tem področju.

Kot opozarjajo tudi predstavniki ljudskih iniciativ, pa denar sam po sebi ne bo prinesel napredka, če do sprememb ne bo prišlo tudi znotraj romske skupnosti. Dober primer je novomeški Žabjak – občina je tam v zadnjih letih vložila 3,2 milijona evrov v osnovno infrastrukturo, pa se razmere kljub temu niso bistveno izboljšale.

Pripravila AK
Viri:
nova24tv.si. Dnevnik.si
unsplash.com
YouTube.com

Švica ali Slovenija? Kje dobiš več za isto plačo? In kje je bolj ugodno in udobno? Ko pomislite na Švico, vam najprej pridejo na misel dih jemajoče gore, čist alpski zrak in urejenost. In ja, visoke cene. Ampak, visoki stroški tu pomenijo tudi izjemno kakovost življenja. Prihodki so najvišji v EU. Ljudje se tu počutijo varno, ker je kriminala zelo malo. Zdravstvena oskrba je res na visokem nivoju.

Pa še to – Švica je močna na področju financ, znanosti in tehnologije. Ni čudno, da se toliko tujcev odloča za življenje tukaj.

Švica

Stanovanje

Koliko pa stane najem ali nakup stanovanja v Švici?

1 CHF je 1,0752 EUR.

Vsakdanji stroški

Stroški vsakdanjega življenja v Švici

Če živite v stanovanju velikem okoli 85 kvadratnih metrov, za

• komunalne storitve (elektrika, ogrevanje, voda, plin) vsak mesec plačate približno 220 CHF (228 EUR).
• Internet sem ni vključen. in je pa dodaten strošek, ki je v povprečju okoli  60 CHF (62 EUR) na mesec. Povsem primerljivo z našimi cenami.

Javni prevoz v švicarskih mestih je presenetljivo ugoden. Mesečna vozovnica, ki vam omogoča vožnjo z vlakom, tramvajem, avtobusom ali ladjico, stane okoli 98 CHF (102 EUR). V Londonu bi za podobno karto morali plačati skoraj polovico več.

Lastništvo avtomobila pa je precej dražje.

• Za liter goriva je okoli 1,85 CHF (1,92 EUR).
• Dodatno še kantonske dajatve, parkirna dovoljenja, zavarovanje.
• Če seštejemo, vas  avto v Švici stane vsaj 30 % več kot v večini drugih evropskih držav.

Hrana

Po večerji še v kino, razstavo ali muzej? Romantičen zaključek dneva toda: Za ogled filma vas bo karta stala okoli 20 CHF (21 EUR). Vstopnina za umetnostno razstavo ali muzej se giblje med 10 in 15 CHF (10–16 EUR), včasih imajo galerije brezplačne dneve.

Izobraževanje in zdravstvo

• Ko iščete zasebni vrtec za malčka, računajte na približno 2.219 CHF (okoli 2.090 EUR) na mesec.
• Jasli so malenkost cenejše – okoli 2.000 CHF (1.883 EUR).
• Če je to preveč za vaš žep, lahko najameš varuško, a pozor – po švicarskih pravilih lahko dela največ šest ur na dan.

Državne šole v Švici slovijo po kakovosti in so brezplačne. Edina stvar, ki vas zna presenetiti: otrok mora znati vsaj enega od uradnih jezikov kantona, kjer bo hodil v šolo – francoščino, nemščino, italijanščino ali retoromanščino.

Torej – Je Švica res tista Švica, o kateri vsak sanja?

Pripravila AK
Viri:
YouTube.com
properstar.sg

Društvo Gorje mora porušiti nelegalne objekte

Turistično društvo Gorje bo po navodilih inšpektorata porušiti objekte, ki so nelegalno zgrajeni. Objekti se nahajajo na vhodu v Blejski Vintgar. Vintgar velja za največjo naravno znamenitost preko meja Gorenjske. Tako veleva določba državnega gradbenega inšpektorata. Kot izhaja iz dokumenta, je društvo brez gradbenega dovoljenja izvedlo prizidavo dveh jeklenih brvi k obstoječi brunarici, ki stoji na vhodu v sotesko. Ob tem je zgradilo še sanitarni objekt z nadstreškom.

Nov udarec za društvo pod vodstvom Janeza Poklukarja

Gre za nov udarec društvu, ki ga vodi Janez Poklukar, nekdanji generalni direktor UKC Ljubljana in minister za zdravje v prejšnji vladi, zdaj pa član nove stranke Vladimirja Prebiliča.

Že maja smo namreč razkrili, da je državni inšpektorat Turističnemu društvu Gorje prepovedal zaračunavanje vstopnine v sotesko. Tudi to odločbo smo uspeli pridobiti na enak način. Inšpektorji so tako ugotovili, da društvo za pobiranje vstopnine od obiskovalcev nima pravne podlage. Upravljanje soteske sicer društvu letno prinese že skoraj pet milijonov evrov prihodkov.

Toda vse kaže, da se ta pipica denarja zdaj zapira. Kaj vse torej razkrivajo inšpekcijske odločbe?

So jeklene brvi in sanitarije zgradili na črno?

Že septembra smo poročali, da je gradbeni inšpektorat, ki sodi pod okrilje ministrstva za naravne vire in prostor (vodi ga Jože Novak), opravil nadzor zaradi gradbenih posegov v bližini vhoda v Vintgar. Kakšen je bil epilog pregleda, ni bilo mogoče izvedeti. V Turističnem društvu Gorje namreč na naša vprašanja v več kot mesecu dni niso odgovorili.

A zdaj je jasno, da so gradbeni inšpektorji društvu odredili takojšnjo ustavitev vseh gradbenih del, odstranitev jeklenih brvi in sanitarnega objekta. Rok: april 2026. Če tega ne bo naredilo društvo, bo sledila prisilna izvršba. Za rušenje bi v tem primeru poskrbela država, račun pa poslala društvu.

Zagovor društva

Društvo Gorje se zagovarja – šlo naj bi le za manjšo rekonstrukcijo

Kot je razvidno iz odločbe, so se v Turističnem društvu Gorje zagovarjali, da je šlo le za manjšo rekonstrukcijo vstopne točke, izvedeno v skladu z odredbo ministra o omejitvah obiskovanja Vintgarja iz leta 2023. Trdili so, da imajo za to vsa potrebna soglasja in da so brvi enostavni objekti za opazovanje narave, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Prav tako so navedli, da je sanitarni objekt tam stal že od leta 1985, sami pa so le začeli postopek legalizacije.

Inšpektorji

Za vstop v Vintgarju ne bi smeli zaračunavati vstopnine

Že maja pa je inšpektorat za naravne vire in rudarstvo, ki sodi pod okrilje istega ministrstva, Turističnemu društvu Gorje prepovedal zaračunavanje vstopnine v soteski Vintgar.

Kot izhaja iz odločbe, so junija 2024 tam opravili izredni pregled zaradi suma, da društvo nezakonito zaračunava vstop v Vintgar.

• Predstavnika društva sta jim pojasnila, da že več kot 130 let skrbijo za urejenost soteske, varnost obiskovalcev in vzdrževanje poti, z vstopnino pa pokrivajo le stroške vzdrževanja, vodenja, parkiranja in avtobusnih prevozov.
• Vztrajali so, da imajo zgodovinsko pravico do upravljanja soteske. To naj bi dobilo že leta 1946 z aktom o ustanovitvi društva. Po osamosvojitvi pa je bila prenesena v slovenski pravni red, so poudarjali v društvu.

Inšpektorat: brez koncesije, brez pravice do vstopnine

Kdo bo upravljal z milijoni iz soteske?

Občina Gorje bi lahko prevzela upravljanje Vintgarja

Tudi zato zdaj Turističnemu društvu Gorje grozi, da bo v Vintgarju izgubilo nadzor nad tem naravnim biserom. Javni zavod Triglavski narodni park je poleti objavil javni razpis za upravljanje soteske, na katerem je najugodnejšo ponudbo oddala občina Gorje, ki jo vodi župan Peter Torkar.

Poklukar: “Ne bom več tiho”

To bi predstavljalo velikanski finančni udarec za društvo, ki je lani ustvarilo 3,6 milijona evrov prihodkov od prodaje in 425 tisoč evrov dobička. Konec lanskega leta je imelo 1,25 milijona evrov na bančnem računu in še 1,3 milijona evrov v depozitih.

Ob tem velja omeniti, da je prav dogajanje okrog Vintgarja očitno eden od razlogov, zaradi katerih se je Janez Poklukar, predsednik Turističnega društva Gorje, odločil za vrnitev v politiko.

Le nekaj ur pred ustanovnim kongresom Prebiličeve stranke v Kočevju je objavil videoposnetek, v katerem je mogoče videti naslove več medijskih objav o “boju za milijone” v soteski Vintgar.

V videoposnetku je dejal, da “si nikoli ni želel v politiko”.

“Ko te napadejo z lažmi, ti ne preostane drugega, kot da spregovoriš. In če tega ne bomo ustavili, se bodo naši otroci izselili. Danes sem se odločil, da se ne bom več umikal, da ne bom več tiho.

Postavil se bom po robu poniževanju, diskreditacijam in razpadu naše družbe,” je poudaril Poklukar.

Dodal je tudi, da je bil tarča političnih napadov, “ker sem poskušal delati strokovno in urejati stvari”.

Pripravila AK
Viri:
necenzurirano.si
Družbeno omrežje FB
YouTube.com

Govedina v Sloveniji z rekordno visokimi cenami. Cene skačejo zaradi bolezni, manjših čred in draginje se trg krči, kakovostno meso pa odteka v tujino. V zadnjih letih so cene govejega mesa v Sloveniji opazno zrasle. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (Surs) je bilo goveje meso avgusta 2025 približno 28 odstotkov dražje kot v enakem obdobju lani. Trend rasti cen govejega mesa je vrh doživel med letoma 2022 in 2023, ko so bile cene govedine v Evropski Uniji na zgodovinsko visoki ravni, nič pa zaenkrat ne kaže na to, da bi se stanje drastično spremenilo.

Napovedi

Po napovedih Evropske komisije gre sicer pričakovati na postopno umirjanje cen, vendar naj te ne bi nikoli več dosegle starih vrednosti. Evropski strokovnjaki rast cen pripisujejo predvsem zmanjšanju čred in proizvodnje širom Evropske Unije, pritisku okoljskih regulativ in bolezni živali, ki omejujejo ponudbo. Obenem je tudi rast cen energentov, gnojil in krme zvišala nabavne cene, ki se v maloprodaji opažajo z zamikom.

Cene danes

Trenutne cene se za denimo mleto meso gibljejo okoli 13 evrov na kilogram, za kilogram zrezkov iz mlade govedine boste odšteli okoli 15 evrov, pri kakovostnejšem mesu pa boste za iste izdelke lahko odšteli tudi čez 20 evrov.

Slovenija med redkimi državami z rastjo cen

Po podatkih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano iz leta 2024 vidimo: Med letoma 2022 in 2024 je bilo gibanje cen v okviru evropskih trendov. Toda zadnje leto se to spreminja. Rast cen je vidna. V EU tega ni zaznati.

Bolezni in porast povpraševanja

• “Proizvajalci smo, kar se tiče govejega mesa, del evropskega trga, temu trgu pa moramo prilagajati naše cenovne politike. Sam vidim dva konkretna razloga za povišanje cen govedine. Prvi je bolezen modrikastega jezika, zaradi katere se je stalež govedine zmanjšal, zaznavamo pa tudi porast porabe govejega mesa, predvsem iz muslimanskega sveta,” pojasni direktor podjetja Kodila, Janez Kodila.

Vir blizu slovenski mesni industriji, ki je želel ostati anonimen, dodaja, da je pred leti bila odkupna cena govedine dokaj nizka, zato so se številni kmetje odločili zmanjšati svoje črede. Obraten trend pričakuje v prihodnosti, saj so cene odkupa zdaj nekoliko višje. Poudaril je še, da ima veliko ponudnikov govejega mesa po Sloveniji težave pri nabavi.

• “Govedino pri kmetu kupujejo tuja podjetja, ki lahko ponudijo višje odkupne cene od naših. Velikokrat se zgodi, da ne moremo zadovoljiti povpraševanja, ki je kljub cenam še vedno visoko,” je pojasnil. Poudarja, da govedine primanjkuje tudi na globalni ravni, ne samo pri nas.

Med najmanj donosnimi panogami v kmetijstvu

Dr. Emil Erjavec s katedre za agrarno ekonomiko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani pa rast cen pripisuje strukturnim spremembam v evropskem kmetovanju: “Vse manj je krav molznic in dojilj, kar pomeni manj telet in splošno pomanjkanje na trgu.” Opozarja še, da je reja govedi za meso tudi med najmanj donosnimi panogami v kmetijstvu, obenem pa je evropski trg govejega mesa temeljil na srednje velikih kmetijah.

“Na evropskem trgu že kakšnih deset let ni presežkov, subvencije pa so realno nižje, zato se mladi ne odločajo za to panogo. Povpraševanje se po drugi strani povečuje, sploh na azijskih trgih.

Na evropskem trgu se že dlje časa napoveduje stagnacija povpraševanja, do katere pa še ni prišlo. Preprosto gre za visoko povpraševanje in slabšo ponudbo,” je bil jasen. Sicer pričakuje, da bo do padca cen prišlo, a te ne bodo nikoli več tako nizke, kot so denimo bile pred pandemijo covida-19.

Napovedi vlade in evropske omejitve

Erjavec je na načelni ravni potrdil skrbi direktorja podjetja Kodila, da bi regulacija cen slabo vplivala na slovenske govedorejce. A poudarja, da so obljube vlade o znižanju cen govejega mesa za končnega potrošnika nemogoče.

“Reguliranje cen na enotnem trgu ni mogoče. Vse napovedi vlade so brezpredmetne, saj si država članica Evropske Unije tega zakonsko ne more dovoliti. Cene lahko regulira le Evropska Unija preko izvajanja skupne tržne uredbe,” pojasni.

Pripravila AK
Viri:
svet24.si
YouTube.com
unsplash.com

Slovenščina je izrinjena? Starši so brez interesa za učenje slovenskega jezika. Vabilo na roditeljski sestanek za starše priseljencev na OŠ Žalec, ki je bilo napisano v slovenščini in albanščini. Tudi roditeljski sestanek je bil preveden v albanščino. Ali Slovenščina izgublja na pomenu? To je sprožilo javno debato o tem, ali se je smiselno v tolikšni meri prilagajati tem staršem, ki v nemalo primerih niti niso zavzeti za to, da bi se naučili osnove slovenščine. Medtem pa njihovi otroci po cele dneve sedijo v šolskih klopeh, ko v resnici ne razumejo niti besede, ki se jim jih nameni.

Priseljenci

Slovenščina izrinjena

S podobnimi problemi kot v Žalcu se srečujejo vse osnovne šole

Otroci priseljencev

Učenci drugih držav so del rednega pouka, prvo leto imajo zagotovljene dodatne ure slovenskega jezika

Jezikovna ovira?

Predlogi

Predlogi, ki jih šole izpostavljajo za rešitev težave

Robert Pritržnik, ravnatelj IV. OŠ Celje, meni, “da bi morala država na sistemski ravni zagotoviti, da se priseljenci v enem letu naučijo slovenskega jezika ter znanje tudi ustno in pisno izkažejo. To je ključni pogoj za uspešno vključevanje otrok in staršev v naš šolski sistem ter širše v družbo.”

“Država bi morala že zdavnaj nazaj zakonsko urediti več stvari, ki smo jih že pred leti ob prvem valu priseljencev tudi v naše okolje, predlagali ministrstvu in državi,” pravi Kolenkova iz OŠ Lava.

• To pomeni uvedba obvezne pripravljalnice, ki bi trajala 6 mesecev ali eno leto, preden se otrok vpiše v šolo. V tem času bi otroci se učili osnov slovenskega jezika.

Obvezno bi po njenem moralo biti tudi učenje slovenščine staršev priseljencev, ne glede na to, ali so v Sloveniji le prehodno. V primeru, da načrtujejo ustalitev v Sloveniji, bi moral biti to pogoj za pridobitev državljanstva.

• Po vključitvi otrok v šolo pa bi morali jim dodeliti več kot 1 leto dodatnih ur slovenskega jezika. Ker učitelji nimajo tega znanja, bi bilo potrebno zagotoviti izobražen kader za delo s tujci.

Kot pravi Kolenkova, brez znanja slovenščine so otroci prikrajšani za znanje. Marsikateremu tujemu, bistremu, otroku pa se dela krivica, saj zaradi neznanja jezika ne more biti tako uspešen, kot če bi bil, če bi šolo obiskoval v maternem jeziku.

Izpostavlja tudi, da ni samo država problem, ko delavce v osnovnih šolah pušča same z vsemi težavami na tem neurejenem področju, ampak vidi odgovornost tudi v gospodarstvu, ki vabi tujo silo v našo državo. Ta bi morala po njenih besedah finančno podpreti učenje jezika svojih zaposlenih in njihovih otrok, “da bi bila posledično vključitev otrok lažja, še lažja pa bi bila kulturna in siceršnja integracija družin v našo družbo“.

Rešitve

Pripravila AK
Viri:
onaplus.delo.si
YouTube.com
unsplash.com
Družbeno omrežje FB

Čokoladno mleko s kokosom je priljubljeno. Od njega pričakuješ sladko razvajanje, a dobiš le sladkano vodo z aromami, je občutek skorajda kot izdaja. Tisti trenutek, ko se obljuba na embalaži zruši pred tvojimi očmi, te udari kot šok – in prav to se je zgodilo hrvaškemu uporabniku Reddita. Oboževalec čokolade, kokosa in vsega sladkega, ki si je želel trenutek užitka, je naletel na resničnost, ki je bila precej manj čarobna.

Zdi se skoraj neverjetno, a prav vsak kupec se lahko znajde v tej situaciji. Deklaracija izdelka, drobni tisk, ki ga pogosto preskočimo, skriva pravo zgodbo o tem, kaj v resnici pijemo ali jemo. Ta izkušnja ni le osebno razočaranje – je opomin, da je treba biti pozoren, preden zaupamo bleščečim obljubam na embalaži.

Kupec je razočaran

“Ker se spoznam na proizvodnjo hrane, sem približno vedel, kaj lahko pričakujem, a sem vseeno želel poskusiti. In nisem bil presenečen – okus je slab. Zelo sladek, brez pravega okusa po kokosu ali čokoladi. Edino, kar ostane, je sladkana voda z aromami.

Najnižja ocena, ki jo lahko dam, je največ: 1,5/10, saj ne bodo zadovoljni ne ljubitelji kokosa ne ljubitelji čokolade. Vse skupaj – veliko razočaranje. Od Dukata sem pričakoval več.

Če je v imenu zapisano »čokoladno mleko s kokosom«, potem pričakujem vsaj nekaj čokolade in nekaj kokosa, ne pa samo sladkor in arome.

In cena – 1,69 € v Konzumu – vsekakor ne opravičuje tistega, kar sem dobil. Iskreno me zanima – ali je res kdo v podjetju mislil, da je to dober izdelek? In če že uporabljajo nadomestke namesto pravih sestavin, zakaj potem cena ni vsaj pol nižja? Nekoč je Dukat veljal za podjetje s kolikor toliko kakovostnimi izdelki, zdaj pa je to nekaj, nad čimer sem se čudil na potovanjih po Vzhodni Evropi,” je še dodal.

Dozdeva, da gre tukaj bolj za osebno izkušnjo razočaranega kupca. Vendar je to del širšega trenda v prehranski industriji. 

Podjetja se soočajo z visokimi stroški osnovnih surovin. Posledično raje posegajo po cenenih nadomestkih. Namesto naravnih surovin se poslužijo umetnih arom, barvil.

• Mlečni permeat je stranski produkt pri predelavi mleka. Uporablja se za cenovno ugodno zamenjavo pravega mleka. Tako so stroški znižani, potrošnik pa tega niti ne zazna. izdelek še vedno ohranja naravni videz in okus. A resnica je povsem drugačna.

Kakovost je slabša

To pa razkriva še en pomemben problem: večina potrošnikov verjame oglaševanju in embalaži, ne da bi preverila, kaj izdelek v resnici vsebuje. Na embalaži piše “čokoladno mleko s kokosom”, kar zveni privlačno, a v praksi to pomeni aromo in drobec prahu čokolade – ne pa prave sestavine, zaradi katerih bi bil izdelek kakovosten.

V komentarjih so mu odgovarjali tisti, ki so zapisali, da bi jih embalaža verjetno prepričala v nakup izdelka, a bodo po teh informacijah to raje preskočili. Drugi so zapisali, da je žal vsa hrana taka, a se vseeno prodaja – zdi se jim, da kupci nimajo nobenih kriterijev in kupijo vse.

“Žal je res tako – ljudje sebi in otrokom kupujejo smeti od hrane, ne da bi sploh pogledali sestavo. Kljub temu pa bi morala država določiti, kaj se lahko sploh imenuje čokoladno mleko. Saj to ima le 0,1 % čokolade, mleka pa manj, kot bi kdo pričakoval …” se glasi eden od zapisov.

Če ne drugo, je take stvari dobro vedeti in se zavedati, da vedno izbiramo mi, potrošniki. Le z večjo ozaveščenostjo in preverjanjem sestavin lahko vplivamo na kakovost izdelkov, ki jih postavimo na svoje mize.

Zaključek

Ta zgodba ni le o enem kozarcu mleka. Je odsev širšega problema – prehranska industrija pogosto prodaja obljube, ne pa resnice. Bleščeče embalaže, mamljive slike in okusne oznake skrivajo drobni tisk, sestavine, ki jih večina kupcev ne prebere, in nadomestke, ki nimajo nič skupnega z obljubljenim okusom.

Na koncu dneva je odgovornost na nas – potrošnikih.

Samo če bomo brali deklaracije, spraševali, preverjali in se učili o tem, kaj dejansko jemo, lahko pričakujemo spremembe. Šele takrat bo industrija začela stremeti k resnični kakovosti, ne le k mamljivim besedam na embalaži. Ker sladkarije in okusne obljube so prijetne, a resnična skrb za hrano pomeni, da veš, kaj daješ sebi in svojim najbližjim.

Pripravila AK
Viri:
metropolitan.si
YouTube.com
Družbeno omrežje Reddit

Rejništvo v Sloveniji danes stopa v novo poglavje – z uveljavitvijo nove novele Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD) se rejniškim družinam obeta pomembno zvišanje plačila za njihovo delo in boljši sistemski položaj. Spremembe prinašajo višjo rejnino, dodatne enkratne prejemke ter večjo priznanje rejništva kot poklicne dejavnosti.

A ob finančnih izboljšavah se odpirajo tudi nova vprašanja: kako zagotoviti trajno podporo rejnikom, povečati zanimanje za rejništvo in poskrbeti, da bodo otroci v rejniških družinah deležni varnega, stabilnega in spodbudnega okolja.

Rejništvo novo prejemki

Kaj se zdaj pravzaprav spreminja?

Osnovna mesečna rejnina za enega otroka ali mlado osebo do 26. leta znaša 1.098 evrov. To pomeni več denarja za oskrbo in tudi boljše plačilo za delo rejnikov. Podatki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: najvišja rejnina za enega otroka lahko doseže tudi 1.647 evrov. To je 50 odstotkov več, kot je veljalo do sedaj.

• Novela uveljavlja še enotno osnovno oskrbnino. Ta znaša 638 evrov za vse otroke. enako velja tudi za odrasle do starosti 26 let, ne glede na kategorijo.
• Če so izdatki za otroka izjemni, se oskrbnina poveča za 25 ali celo 50 odstotkov.

Plačilo za delo znaša 460 evrov na mesec. Velja možnost zvišanja za 25 ali 50 odstotkov, če gre za zahtevnejšo oskrbo.

• Če je otrok v rejništvu samo med vikendi, prazniki ali počitnicami, rejnik prejme 75 odstotkov oskrbnine (kar pomeni 478 evrov) in sorazmerni del plačila – skupaj okoli 662 evrov na mesec.

Z novelo prihajajo tudi štirje enkratni prejemki: ob prvi namestitvi otroka (430 evrov), ob namestitvi otroka ob odvzemu staršem, za vsakega dodatnega otroka iz iste družine ter letni dodatek za oddih in počitnice za vsakega otroka. Vsak od teh treh dodatnih prejemkov znaša 460 evrov, kolikor je osnovno plačilo za delo.

Rejnik kot poklic

Za rejnike, ki izvajajo dejavnost kot poklic, pa od zdaj ni več določenega normativnega pogoja – že pri namestitvi enega otroka so upravičeni do pravice plačila prispevkov za socialno varnost, če je otrok nameščen za cel mesec (op. ne le za vikende).

Usposabljanje

Zakon tudi povečuje število ur obveznega usposabljanja pred pridobitvijo dovoljenja za rejništvo (18–21 ur namesto prej 10–12 ur), usposabljanje pa je po novem obvezno enkrat na tri leta (namesto enkrat na pet).

Zakaj je sprememba ključna?

Rejništvo pri nas igra pomembno vlogo. Žal pa je večkrat prezrto in premalo podprto. Septembra 2025 je v Sloveniji delovalo kar 562 rejnic in rejnikov, od tega 511 žensk in 51 moških.

Tudi število otrok in mladih, nameščenih v rejništvu. Glede na statistiko:  747 oseb (595 mlajših od 18 let in 152 med 18 in 26 leti).

Statistika in stanje “na terenu”

• Število otrok in mladih v rejništvu: približno 747 (sept. 2025).
• Število rejnikov in rejnic: 562, od tega 452 imajo trenutno nameščene otroke, 110 pa jih nimajo.

Delež moških rejnikov je razmeroma majhen – le okoli 9 % (51 od 562).

• Letno vstopi v sistem približno 13–20 novih rejniških družin, iz sistema pa izstopi 40–60 zaradi starosti ali drugih razlogov.
• V približno 67 % primerov je razlog za namestitev otroka neustrezno družinsko in socialno okolje originalne družine.

Te številke kažejo, da rejništvo ni redek pojav, temveč pomemben del družbene mreže skrbi za otroke in mlade, ki iz različnih razlogov ne morejo živeti v svoji matični družini.

Izpoved iz najbližjega okolja

Kolikšen pomen ima zvišanje plačila?

Kaj pa še lahko izboljšamo?

Pripravila AK
Viri:
Portal GOV.SI
zurnal24.si
Dnevnik
zurnal24.si
Novice Svet24
YouTube.com
Družbeno omrežje FB