Uspeh te poti ni le suhoparna številka v poročilu. Je odmev korakov in zadovoljnih obrazov, ki so dokazali, da meje v glavah in na zemljevidih najlažje padejo, ko jih preprosto prehodimo.

Ta pot je poleg domačinov navdušila tudi številne Avstrijce, Nemce, Nizozemce, Francoze in druge širom po Evropi. S tem postane jasno, da ne gre je za ogledovanje znamenitosti, pač pa tudi za iskanje miru, stika z naravo in osebni izziv.

Da je pot presegla vsa pričakovanja, danes priznavajo tudi njeni snovalci. Zasnovana kot del čezmejnega projekta Interreg z imenom “Walk 2 Spirit” in ponosno vključena v mozaik Evropske prestolnice kulture GO! 2025.

Drugi dan: Zagraj – Mirenski Grad | Soočanje z ranami

Druga etapa, ki vodi od Zagraja do Mirenskega gradu, je daljša in zahtevnejša.

• Pohodniki tu vstopijo v Slovenijo in se povzpnejo na kraško planoto, območje, ki ga globoko zaznamujejo rane prve svetovne vojne.
• Pot jih vodi mimo kavern, strelskih jarkov in spomenikov soške fronte, ki nemo pričajo o nesmiselnosti spopadov, ki so pred stotimi leti kosili življenja na obeh straneh meje.
• Hoja po poteh miru, kjer je nekoč odmevalo orožje, je za mnoge globoko čustvena izkušnja.

A Kras ponuja tudi preporod – v obliki osupljivih razgledov z vrha Trstelja, spokojnosti narave in gostoljubja domačinov, ki pohodnika sprejmejo odprtih rok.

Tretji dan: Mirenski Grad – Gorica/Nova Gorica | Preporod in sobivanje

Tretja etapa je krajša in vodi od Mirenskega gradu, duhovnega središča in simbola obnove, nazaj v Italijo.

• Pot se spusti v Gorico, mesto s habsburškim šarmom, nato pa prečka mejo, ki je nekoč ni bilo mogoče prestopiti.
• Ta del poti simbolizira preporod in sobivanje dveh mest, ki ju je meja ostro ločevala, danes pa skupaj gradita prihodnost kot Evropska prestolnica kulture.
• Prečkanje Trga Evrope, kjer se stikata Nova Gorica in Gorica, je za mnoge pohodnike eden od vrhuncev poti – močan simbol združene Evrope in prijateljstva.

Glas prihodnosti in simbol EPK

Ogrevanje – ki ga vsi komaj čakamo. S prihodom hladnejših dni se v slovenskih domovih sproži večna jesenska dilema: kdaj bomo končno prižgali radiatorje? Nekatere hiše že zakurile in uživajo v toplini, v tisočih stanovanjih v blokih radiatorji ostajajo mrzli. V naseljih z bloki je to drugače. Začetek kurilne sezone v Sloveniji ni več odvisen od enega samega, centraliziranega pravila, ampak postaja zapleten preplet starih navad, sosedskih dogovorov, sodobne tehnologije in, seveda, skrbi glede stroškov.

V nadaljevanju raziskujemo, zakaj se ogrevanje v večstanovanjskih stavbah ne začne samodejno s prvim mrazom in kako je odločanje o začetku kurilne sezone postalo bitka med ‘zmrzljivci’ in ‘varčneži’. Odkrivamo tudi, kako lahko sodobni sistemi in preprosti triki pomagajo zagotoviti udobno in učinkovito zimo.

Pravilo “12 stopinj”

Bitka med “zmrzljivci” in “varčneži”

Prava drama se pogosto odvija znotraj posameznih blokov.

• Na eni strani so prebivalci, ki jih hitro zebe – pogosto so to družine z majhnimi otroki ali starejši, ki si želijo toplega doma takoj, ko se temperature spustijo.

Zanje hladen radiator ni le vprašanje neudobja, ampak tudi zdravja in preprečevanja pojava plesni v vlažnih stanovanjih.

• Na drugi strani pa so tisti, ki bi z zagonom ogrevanja raje počakali. Njihovi argumenti so predvsem finančni.

V času, ko so cene energentov nepredvidljive, vsak dan brez ogrevanja pomeni prihranek na položnici, ki na koncu sezone ni zanemarljiv. “Zakaj bi kurili, če si lahko oblečem dodaten pulover in se pokrijem z odejo?” je pogost argument, ki ga slišimo na hodnikih.

Ključ do rešitve je v komunikaciji.

Stanovalci, ki si želijo zgodnejšega začetka ogrevanja, morajo svojo željo sporočiti upravniku. Ta običajno preveri razpoloženje med večino etažnih lastnikov.

Če večina soglaša, lahko upravnik v dogovoru z vzdrževalcem sistema ogrevanje zažene tudi pred izpolnitvijo “pravila 12 stopinj”.

Sodobna tehnologija

Na srečo danes odločitev ni več odvisna zgolj od klicev upravniku. Še manj pa čakanja na sosede.

Večina sodobnih toplotnih postaj v večstanovanjskih stavbah je popolnoma avtomatiziranih. Opremljene so z zunanjimi tipali, ki nenehno merijo temperaturo okolice in delujejo po vnaprej nastavljeni ogrevalni krivulji.

To pomeni, da sistem sam uravnava temperaturo ogrevalne vode glede na zunanje razmere – ko je zunaj hladneje, v radiatorje pošilja toplejšo vodo, in obratno.

V praksi

To vsekakor pomeni, da se lahko v številnih novejših ali prenovljenih blokih ogrevanje samodejno vklopi že ob prvem občutnejšem padcu temperature.

Pri tem pa ni potrebno čakati na formalni začetek sezone. Konec kurilne sezone deluje po podobnem principu – ko je zunanja temperatura tri dni zapored ob 21. uri višja od 12 °C, se ogrevanje samodejno izklopi.

Priprava

Ne pozabite na pripravo: Majhni koraki za velik prihranek

Ne glede na to, kdaj se bo ogrevanje začelo, lahko stanovalci sami veliko storijo za učinkovitejšo in cenejšo sezono. Strokovnjaki svetujejo nekaj preprostih, a ključnih opravil:

• Odzračite radiatorje: Zrak v sistemu je najpogostejši krivec za slabo gretje. Z odzračevanjem zagotovite, da bo vroča voda krožila po celotnem radiatorju.
• Očistite radiatorje: Prah in umazanija na radiatorjih in med rebri delujeta kot izolator in zmanjšujeta oddajanje toplote v prostor.
• Preverite termostatske ventile: Prepričajte se, da ventili niso “zalepljeni” v enem položaju po dolgem poletnem mirovanju.
• Umaknite ovire: Ne zakrivajte radiatorjev z zavesami, pohištvom ali mokrim perilom. S tem omogočite neovirano kroženje toplega zraka.

Začetek kurilne sezone tako ostaja tema, ki bo vedno burila duhove.

A medtem ko so včasih odločitve padale centralno, je danes odgovornost prenesena na stanovalce same. Ključ do udobne in cenovno sprejemljive zime se tako ne skriva le v termostatih, temveč v dobri komunikaciji in sosedskem dogovoru.

Trump razburil stroko

V ponedeljek je Trump pred kamerami trdil, da bi lahko uporaba paracetamola (v ZDA poznanega kot Tylenol) med nosečnostjo povečevala tveganje za avtizem pri novorojenčkih.

Napovedal je, da bo ameriška Uprava za hrano in zdravila (FDA) zdravnikom poslala obvestilo o domnevnih nevarnostih.

Njegove trditve so vključile poziv, naj se MMR cepivo (ošpice, mumps, rdečke) razdeli na ločene injekcije, kar je stališče, ki ga zagovarjajo nasprotniki cepljenja.

Reakcija stroke

Kritika in oster odziv

Zdravstveni strokovnjaki so bile izjave nemudoma označili za neodgovorne. Zdravniki, porodničarji, ginekologi in pediatri so bili  jasni:  Povedali so, da ni nobenih dokazov, ki  bi lahko pokazali na nevarno povezavo med paracetamolom in pojavom avtizma.

• Evropska agencija za zdravila (EMA) je prav tako zatrdila, da trenutno ni razloga za spreminjanje svojih smernic: paracetamol se v priporočljivih odmerkih še vedno smatra varnim med nosečnostjo.
• Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je opozorila, da so dosedanje študije o morebitni povezavi nedosledne ter da ni dokaza o neposredni vzročnosti.
• Velika Britanija – Minister za zdravje Wes Sterrting je Trumpovo trditev označil kot neutemeljeno.
• Zdravniška stroka v ZDA so opozorili, da so  take trditve, brez dokazov le zavajanje javnosti in škodljive.

Vsul se je tudi val vprašanj pacientov. Pojavila se je huda zaskrbljenost glede jemanja zdravila. Nekateri si izrazili veliko nelagodje in dvome v znano zdravilo, ki je dovoljeno za lajšanje  bolečin tudi v nosečnosti

Trumpov motiv in širši kontekst

Strategija

Analitiki so opozorili, da Trumpova izjava ni izoliran dogodek, temveč del širše strategije.

V zadnjem času hkrati zanj nastopa njegov kritik Robert F. Kennedy Jr., ki že dolgo zagovarja skepticizem do cepiv.

Na novinarski konferenci sta Trump in Kennedy skupaj izpostavila ministrstvo za zdravje in vztrajala, da je vladni pristop do avtizma prepočasen in neučinkovit.

• Politico navaja, da so Trumpove trditve del njegove frustracije nad javnim zdravstvom in nad tem, da čuti, da strokovnjaki ne poslušajo dovolj.
• Kritiki opozarjajo, da s takimi izjavami predsednik delegitimira zdravstvene institucije, spodkopava javno zaupanje v znanost in odpira vrata širjenju dezinformacij.
• Organizacije proti dezinformacijam so poudarile, da politični akterji nimajo mesta pri interpretaciji medicinskih dokazov – to je naloga stroke, ne političnih liderjev.

Tudi proizvajalec reagira

Kenvue, proizvajalec Tylenola, je hitro zavrnil kakršnokoli povezavo med paracetamolom in avtizmom.

• V svoji izjavi za javnost so povedali: da so zdravila preizkušena in regulirana. Popolna ukinitev bi lahko bila tudi zdravju škodljiva. Ljudi bi prisilila k jemanju nepotrjenih in reguliranih alternativ. Kar  ni dobro.

• Opozorili so tudi, da so povezave med sestavinami zdravila in nosečnostjo  ter možnostmi nastanka motenj v razvoju ploda neutemeljena.

Dokazano je, da do takih motenj prihaja v primeru vpliva okužb, vnetij, okolijskih dejavnikov in genetike.

Prejšnje preglede in meta-analize so večkrat ugotovile, da dokazov za vzročno povezavo med paracetamolom med nosečnostjo in razvojnimi motnjami ni.

• Vodji raziskave Ann Bauer in sodelavci so opravili pregled 46 študij o Tylenolu, avtizmu in ADHD – rezultat: največ študij ni našel jasne povezave, nekatere pa so opozorile na potrebo po previdnosti, dokler se razmerje ne razjasni.

V enem od najobsežnejših epidemioloških raziskav, s spremljanjem švedskih poročil, ni bilo dokazano, da bi jemanje paracetamola med nosečnostjo neposredno vplivalo na razvoj avtizma. Še zlasti pa ob primerjavi z družinskimi dejavniki in drugimi spremenljivkami.

• Strokovnjaki opozarjajo, da v zdravstvu velja načelo uravnoteženja koristi in tveganj: v primerih povišane temperature ali okužbe med nosečnostjo je “nelajšanje” bolečin ali neobvladovanje vročine lahko tudi nevarno.

Meja med politiko in zdravjem

Trumpove izjave o paracetamolu in cepivih predstavljajo klasičen primer, ko politika poseže v področje za katerega nima strokovne podlage.

• Namesto da bi ta vprašanja prepustil znanstvenikom, se predsednik postavlja v vlogo “eksperta”. To lahko vodi v zmedo, strah in zmanjšano zaupanje v medicino.

Ko politika širi dvome tam, kjer mora veljati znanstvena metoda, je ogroženo eno najpomembnejših temeljnih vrednot javnega zdravja – pravica do objektivnih, preverjenih informacij.

• Če ljudje nehajo verjeti strokovnjakom, se odpira pot širjenju nepreverjenih teorij, povečanim tveganjem in zmanjšani učinkovitosti javnih zdravstvenih strategij.

• Na koncu ostane eno – stroka in raziskave morajo ostati vodilo, ne politični instinkti. Javnost ima pravico do varnih smernic, jasnih dokazov in ne do manipulacij, posebej ko gre za zdravje mater in otrok.

Slovenski študenti dokazujejo, da vodik ni več le tema za raziskovalne laboratorije – slovenski študenti so dokazali, da lahko z njim ustvarijo tudi resničen avtomobil. Ekipa HYDROMAN z Univerze v Ljubljani je na tekmovanju v Nemčiji navdušila svet s prototipom avtomobila na vodik, ki združuje napredno tehnologijo, premišljen dizajn in ekipo, ki deluje ubrano. Njihov uspeh ni le tehnična zmaga, temveč tudi dokaz, kaj lahko dosežejo mladi, ko združijo znanje, ustvarjalnost in vztrajnost

Avtomobil na vodik

Študenti pod vodstvom Strunjančana (Juri Štule) vodikovim avtom navdušili v Nemčiji

• Študentska ekipa HYDROMAN z Univerze v Ljubljani je na mednarodnem tekmovanju Hydrogen Grand Prix (H2GP) v nemškem Chemnitzu dosegla izjemen uspeh, ki dokazuje, da slovenski inovatorji ne zaostajajo niti na najvišji ravni.

Juri Štule iz Strunjana je vodil ekipo in jo pripeljal preko vseh izzivov. Konkurenca je bila številna – prisotnih je bilo 73 ekip iz celega sveta. Doseženo mesto pa lahko samo navduši. Dosegli so izjemno šesto mesto.

Kar pa ni vse: Prejeli so priznanje za najboljši dizajn vozila in – po čem smo Slovenci znani – najboljši ekipni duh.

Izziv

Začetni izziv in kasneje preboj

Takšna reaktivnost pri tehničnih težavah priča o zrelosti ekipe, ki je sposobna delovati pod pritiskom in ohraniti osredotočenost na cilj – ne glede na okoliščine.

Zmogljivost in estetika

Ne le zmogljivost, tudi estetika

HYDROMAN ni prejel samo uvrstitve med najboljše po učinkovitosti, temveč je bil nagrajen tudi za dizajn, kar pomeni, da je vozilo izstopalo tudi v oblikovni razsežnosti.

• Posebej velja izpostaviti, da je bila njihova konstrukcija edina, ki je bila razvita popolnoma samostojno – s 3D-tiskanjem, optimizacijo gorivne celice, lastno elektroniko in telemetrijo.

Tekmovanje H2GP ni le dirka modelov na vodik – je globalni dogodek, ki združuje mlade inženirje, raziskovalce in inovatorje v izmenjavi znanja in izkušenj.

• Finalna tekmovanja, ki se izvajajo letno potekajo v okviru različnih programov. Kot taki vključujejo različne tehnične delavnice, zanimive predstavitve, ocenjevanja oblikovanja in konstrukcij in nenazadnje tudi samih dirk.

Finalno tekmovanje je bilo za to leto datirano med 20. in 27. avgustom v mestu Chemnitz.

Po informacijah medijskih poročil je v letošnji izvedbi tekmovalo več kot 60 študentskih ekip iz 23 držav, kar poveča prestiž dosežka slovenske ekipe.

Fuel Cells Works

Kaj je posebnega pri HYDROMAN-u?

• Ekipa je interdisciplinarna: združuje študente strojništva in elektrotehnike (pomembni za mehatroniko in integracijo sistemov).

Oblikovali so vozilo z membransko gorivno celico (PEM fuel cell), dopolnjeno z lastno elektroniko in telemetrijo.

• V samo treh mesecih so vozilo načrtovali, razvili, testirali in pripravili za dirko, kar je skrajno ambiciozen časovni okvir.

Kljub omejenemu času so se spopadli z nenačrtovanimi okvarami, vendar izkazali iznajdljivost in ekipo, ki se drži svojega cilja.

Pomen za slovensko in globalno prihodnost

Dosežek ekipe HYDROMAN je več kot nagrada: je signal. Sporoča, da:

• Slovenija lahko tekmuje z najboljšimi v tehnoloških in inovacijskih izzivih.
• Izobraževalni študentski projekti niso le vaja, ampak resnična platforma za ustvarjanje rešitvah prihodnosti.
• Vodik in zelena mobilnost niso daljna sanja, temveč področja, kjer se že danes dogajajo konkretni premiki – še posebej v akademskem okolju.

Profesor Mitja Mori, tehnični mentor ekipe HYDROMAN, je v izjavi poudaril, da je njegov namen študentom predati več kot znanje: naučiti jih vztrajnosti, sodelovanja in zanesljivosti, tudi ko gre kaj narobe.

Globalni trg

Kava se draži

• Suše, poplave in temperaturni ekstremi močno vplivajo na pridelek.

• Transport in logistika: pandemija covida-19 je pretrgala dobavne verige. Čeprav so se razmere stabilizirale, so stroški prevoza ostali višji.

Špekulacije

• Kava je kot surovina del svetovnih borz. Ko trgovci zaznajo nestabilnost, se začnejo špekulacije, kar hitro potisne ceno navzgor.

Od julija letos se je cena kave na svetovnem trgu dvignila za skoraj 40 odstotkov. In trendu se ni videti konca.

Balkanska kavna kultura

Na Balkanu ima kava poseben status.

V Sloveniji, na Hrvaškem, v Bosni in Srbiji je skoraj nemogoče predstavljati si dan brez nje.

• Skodelica kave ni le pijača – je družbeni dogodek, način povezovanja in celo oblika gostoljubja.

• Na Hrvaškem prebivalci v povprečju spijejo dve skodelici na dan, kar pomeni približno pet kilogramov kave na leto na osebo.
• Slovenci so tik za njimi.
• Skandinavci Veliki rekorderji Skandinavci – na Finskem popijejo kar 12 kilogramov kave na leto na prebivalca.

Toda kaj se zgodi, ko ritual, ki ga večina dojema kot samoumevnega, postane finančno breme?

Ljudje na ulici: »Kava je dražja kot v Italiji«

Ta izjava zveni skoraj absurdno:

Italija, kjer je turizem drag, ima cenejšo kavo kot sosednja Hrvaška. Zakaj?

Odgovor se skriva v tradiciji in zakonodaji.

• V Italiji je kava zaščitena skoraj kot nacionalni simbol. Bari in kavarne ohranjajo cene stabilne, saj bi podražitev sprožila ogorčenje.
• Na Hrvaškem pa se gostinci borijo z visokimi stroški najemnin, energentov in dela, kar se hitro pozna v ceni kapučina ali espressa.

Čeprav Evropejci kavo pijemo na zelo različne načine – od turške kave na Balkanu do espressa v Italiji ali filtra na severu – nas druži en skupni imenovalec: povsod postaja dražja. A razlike med državami so vseeno velike.

Italija – bastion poceni espressa

• Kot že omenjeno, so Italijani svojo kavo skorajda zaščitili kot kulturno dediščino. V Rimu ali Milanu lahko še vedno stojiš ob šanku in plačaš espresso okrog 1,20 evra. Cene so stabilne, ker bi vsako večje nihanje sprožilo upor. Gostinci imajo manjše marže, a raje zaslužijo z drugimi pijačami in hrano, kot da bi dražili nacionalni simbol.

Nemčija – dvig zaradi energentov in dela

• V Nemčiji je kava med najpogosteje kupljenimi živili v supermarketih. Cene pakirane kave so se v zadnjem letu dvignile za 15–20 odstotkov, predvsem zaradi višjih stroškov energije in logistike. Tudi v kavarnah je cappuccino, ki je pred leti stal okrog 2,50 evra, zdaj pogosto blizu 3,50 evra ali več.

Francija – pariški luksuz

• V Parizu je bila kava vedno draga, zdaj pa je to še bolj izrazito. Za en espresso v središču mesta boste odšteli 2,50–3 evre, cappuccino pa hitro preseže 5 evrov. Podražitve so povezane s stroški najemnin in inflacijo, a tudi s tem, da je sedenje v pariški kavarni samo po sebi »luksuzna izkušnja«.

Avstrija – med tradicijo in realnostjo

• Dunajske kavarne so legendarne, a tudi tam cene niso več tako prijazne. Skodelica melangea, ki je še pred desetletjem stala okoli 2,50 evra, danes stane od 3,50 do 4 evre. Gostinci opozarjajo, da cene surovin rastejo, obenem pa morajo ohranjati visoko raven storitve, ki je značilna za dunajsko kavarsko tradicijo.

Skandinavija – najdražja kava v Evropi

• Finci, ki spijejo največ kave na svetu, plačujejo zanjo precej več kot južni Evropejci. V Helsinkih je običajno plačati 4–5 evrov za kapučino, speciality napitki pa so še dražji. Kljub temu je povpraševanje visoko, saj je kava del vsakdanjega življenja in skoraj nacionalna obsesija.

Kje si boste v prihodnjih dneh privoščili skodelico kave?

Primer THC

THC v piškotu je sprožil alarm

V Ljubljani sta dva mladoletnika v specializirani trgovini, ki prodaja izdelke iz konoplje, legalno kupila piškot, ki je vseboval THC.

• Po zaužitju se je eden od njiju nastradali za več dni zdravil na pediatrični kliniki ljubljanskega kliničnega centra. 
• Piškot, kot so navedli v poročilih, ni bil markanten izdelek, ki bi že v videzu ali oznakah jasno signaliziral nevarnost – vsaj ne do stopnje, ki bi odvrnila nakup.

Da je izdelek legalno dostopen, še ne pomeni, da je varen, opozarjajo strokovnjaki. 

Mladostniki

“sladkarije” in polsintetični kanabinoidi

To pa ni edini primer. Med poletjem so urgenco v ljubljanskem UKC-ju obiskali mladoletniki, ki so zboleli po zaužitju izdelkov, kot so pokajoči kristali z okusom jagode (imenovani “Dynamite Popping Candy”). Analiza je pokazala prisotnost polsintetičnega kanabinoida HHC-C9. 

Simptomi, ki so jih izkusili otroci, vključujejo

• motnje zavesti,
• slabost,
• bruhanje,
• tahikardijo (pospešeno srce),
• stres,
• zmedenost in
• anksioznost.

Zastrupitve razkrijejo kaos

Zakaj se to dogaja – razkrivanje “pravnih praznin”

Strokovnjaki, z Zveze potrošnikov in zdravstva, opozarjajo na več dejavnikov, ki prispevajo k tej problematiki:

Nejasna klasifikacija snovi.

• Polsintetični kanabinoidi, kot je HHC-C9, so pogosto kemično spremenjeni od THC-ja, da bi izigrali obstoječe zakone, ki prepovedujejo določen katalog Prepovedanih drog. Pri tem proizvajalci izdelkov s kemijsko variacijo dosežejo, da snov formalno ni prepovedana – dokler ni posebej uvrščena na seznam. 

Slabo označevanje in zavest potrošnikov.

• Izdelki pogosto nimajo jasnih opozoril (“ni za mladoletne”, “lahko povzroči določene učinke”), ali pa so napisani na način, ki ga mladostniki ne razumejo ali ignorirajo. Privlačne embalaže in sladkaste oblike dodatno zamegljujejo dejstvo, da gre za snov s psihoaktivnimi učinki. 

Dostopnost in kontrola starosti.

• V trgovinah, tudi specializiranih, mladi poročajo, da jih prodajalci redko vprašajo za dokument, če “izgledajo stare”. Prav tako so nekateri izdelki na voljo celo v avtomatih, kar še oteži nadzor. 

Poletna zastrupitev – javnost ni pravočasno obveščena

• Vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana, Miran Brvar, pravi, da so čez poletje obravnavali približno deset primerov zastrupitev s THC-jem in polsintetičnimi kanabinoidi, a javnost ni bila vedno obveščena pravočasno. 

Vozovnica dražja za …

Predlog, ki sta ga pripravila Javno podjetje Ljubljanski potniški promet (LPP) in oddelek Mestne občine Ljubljana za gospodarske dejavnosti in promet, predvideva dvig cene z 1,30 na 1,50 evra.

• V tem primeru gre za spremembo cene enkratne vozovnice.

Ta se že nekaj let ni spremenila. V LPP poudarjajo, da podražitev sledi spremembam vladne uredbe, ki je avgusta letos že prinesla uskladitev cen enkratnih vozovnic v integriranem javnem potniškem prometu.

• Na železnicah in pri medkrajevnih avtobusnih prevoznikih so se vozovnice za relacije do pet kilometrov podražile z 1,30 na 1,50 evra, zato zdaj enako predlagajo tudi v prestolnici.

Kaj se bo podražilo?

Podražitev bo zajela vse oblike enkratnih vozovnic, ne glede na način plačila. To pomeni, da bo vožnja, plačana s

• plačilno kartico,
• kartico Urbana
• ali njeno mobilno aplikacijo,

po novem stala 1,50 evra.

V ceno bo še vedno vključena možnost prestopanja med avtobusi v roku 90 minut. To je ena od prednosti ljubljanskega sistema.

• Enaka sprememba se pričakuje tudi za prevoz na klic, ki deluje po vnaprej določenem voznem redu in ga pogosto uporabljajo prebivalci bolj oddaljenih mestnih predelov.

• Za razliko od enkratnih vozovnic pa cene mesečnih in letnih kart ostajajo enake.

LPP se je zavestno odločil, da teh vozovnic ne podraži, saj jih uporabljajo stalni potniki, ki se dnevno vozijo v službo, šolo ali druge obveznosti. S tem želijo, kot pravijo, obvarovati najbolj redne uporabnike pred dodatnimi stroški.

Zagovorniki podražitve menijo, da je sprememba nujna za vzdržnost sistema. “Javni prevoz je storitev, ki mora biti finančno stabilna. Cene goriv, energije in vzdrževanja avtobusov rastejo. Če želimo ohraniti enako raven storitev in še naprej vlagati v posodobitve, je dvig cene neizogiben,” pravijo v LPP.

Uporabniki

A med uporabniki je mogoče slišati precej drugačne odzive.

• “Za nekoga, ki se vozi občasno, morda to ni veliko, toda za študente in upokojence, ki nimajo subvencioniranih mesečnih vozovnic, je vsakih 20 centov občutna razlika,” je dejala potnica, ki vsak dan uporablja avtobus na relaciji Bežigrad–center.

Na današnji seji mestnega sveta bodo o tem razpravljali tudi svetniki. Nekateri opozarjajo, da bi lahko dvig cene odvrnil del potnikov od uporabe avtobusa, kar bi bil korak nazaj pri prizadevanjih za trajnostno mobilnost.

“Mesto je v zadnjih letih spodbujalo k uporabi javnega prevoza. Vsaka podražitev pa lahko vodi k temu, da se ljudje znova odločijo za avtomobile,” je opozoril eden od svetnikov opozicije.

Jasno je že, da se Ljubljana vrsto let sooča s prometnimi zastoji, gnečo in velikim onesnaženjem. Javni promet kot kaže je tudi eden od ključnih dejavnikov pri teh težavah.

• Mnoga leta so se vlaganja fokusirala na razvoj in izgradnjo mestnega avtobusnega prometa in na prenovo celotnega voznega parka,

Ta naj bi usmerjen v okolju bolj prijazne možnosti, kot je uvedba vozil na električni pogon (in tudi hibridni)

Ob tem pa se prebivalci sprašujejo, ali podražitev ne bo oslabila zaupanja v sistem.

Podobne dileme poznajo tudi v drugih evropskih mestih.

• V Parizu so letos cene enkratnih vozovnic za metro in avtobus dvignili z 2,10 na 2,30 evra.
• V Berlinu pa so po uvedbi subvencionirane vozovnice za 49 evrov mesečno celo razmišljali o dodatnih olajšavah za dnevne potnike.

Ljubljanska podražitev se sicer zdi skromnejša, a ker je osredotočena le na enkratne vozovnice, bo najbolj prizadela turiste, občasne potnike in tiste, ki si mesečnih vozovnic ne morejo privoščiti.

Poleg vprašanja podražitve vozovnic bodo mestni svetniki danes odločali še o soglasju k določitvi redne delovne uspešnosti za vodstvo Zdravstvenega doma Ljubljana.

Direktorica Antonija Poplas Susič bi prejela 1.508 evrov bruto, strokovna direktorica Tea Stegne Ignjatovič 1.460 evrov, namestnika direktorice Boštjan Pate in Zoran Vaupot pa vsak po 2.340 evrov bruto.

Pred sejo protest

Seji bo pred mestno hišo sledil tudi shod, ki ga organizira mestni svetnik Aleš Primc. Protestniki bodo opozorili na pomen zaščite čiste pitne vode, kar je v Ljubljani aktualna tema po zadnjih razpravah o novih gradbenih posegih na vodovarstvenih območjih.

Čeprav protest ni neposredno povezan s podražitvijo vozovnic, bo dodatno zaznamoval današnje zasedanje mestnega sveta.

Dojenčki, ki jih ni? In tu so zgodbe mater, ki po desetletjih še vedno iščejo resnico. Dojenček – Predstavljajte si trenutek, ko prvič zaslišite jok svojega otroka. Vse skrbi in bolečine med porodom se razblinijo, ker veste, da ste postali mati. Nato pa le nekaj minut kasneje pride zdravnik, ki vam suho pove: »Otrok je umrl.« Trupla ne vidite, dokumenti manjkajo ali so polni nedoslednosti. Tako se je začela tiha tragedija številnih žensk na območju nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji.

Gre za eno najbolj bolečih in nepopisanih poglavij naše zgodovine, ki že desetletja buri duhove: ugrabljeni novorojenčki. To niso zgolj posamezne zgodbe obupanih mater – to so stotine pričevanj, ki nakazujejo, da bi lahko šlo za sistematičen kriminal, v katerem so bile vpletene zdravstvene ustanove in državne institucije.

Državni zbor je že maja tega leta ustanovil komisijo, ki se ukvarja z raziskovanjem domnevnih kraj (ugrabitev) otrok. Te naj bi se dogajale v letih med 1965 in (presenetljivo) 1991.

• Naloga te komisije je, da preveri in razišče porodnišnice in bolnišnice, Preveri naj, ali so se dotični preiskovani primeri prikrivali, kdo je bil vpleten in kdo je ta to odgovoren.

Predsednica komisije Alenka Jeraj (SDS) je ob začetku poudarila, da je cilj predvsem priti do resnice:

• “Gre za tragedijo, ki presega posamezne družine. Če so se dogajale nepravilnosti, mora to priti na dan, ne glede na to, koliko let je minilo.”

Nekateri poslanci so skeptični, saj opozarjajo, da je minilo že več desetletij in da so številni arhivi nepopolni. A za starše, ki že toliko let živijo brez odgovorov, je komisija ena redkih priložnosti, da se jim prisluhne.

Primeri, ki so že prišli pred javnost, so srhljivo podobni: otroci, ki so se rodili zdravi, nato skrivnostno umrli, starši pa nikoli niso videli trupla ali prejeli jasne dokumentacije.

• Dragana Naumoski, ki je rodila leta 1990 v mariborski porodnišnici, je sprva slišala, da je otrok zdrav. Kasneje so ji povedali, da je umrl. V dokumentih so se pojavljali različni datumi smrti, a bolnišnica obdukcijskih podatkov ni nikoli predala. Dokumenti so se “zgubili“.
• Marija Šiško iz Novega mesta je v 70. letih rodila pet otrok. Trije, rojeni v novomeški bolnišnici, so uradno umrli kmalu po rojstvu. Dva, rojena v Ljubljani, sta preživela. “Sumljivo je, da sem prav v isti bolnišnici izgubila vse tri otroke,” pravi danes.
• Zikreta Remar je rodila septembra 1980. Hčerko so takoj po rojstvu odpeljali v Ljubljano, nato pa so ji iz bolnišnice sporočili, da je umrla. Tudi ona trupla ni nikoli videla, pokop pa naj bi “uredile bolnišnične službe”.

Takšnih zgodb je veliko več, nekatere matere so celo prepričane, da njihovi otroci živijo – saj so se kasneje pojavile informacije o novih matičnih številkah in sumljivih dokumentih.

Ugrabljeni dojenčki-Globalni problem

Ana Pejić, srbska avtorica knjige Ugrabljeni dojenčki – Srbija, opozarja, da primeri segajo čez meje posameznih držav. Kot pravi, naj bi se v sedemdesetih letih in kasneje v osemdesetih prodalo preko 20.000 dojenčkov. Vsi naj bi se rodili na področju nekdanje Jugoslavije. Prodaja naj bi potekala preko meja v tujino. Cene pa naj bi bile ogromne. Do sedaj pravih podatkov če ni. Podobni primeri naj bi se dogajali tudi drugod po Evropi in svetu. Take zgodbe prihajajo iz Španije, Romunije in celi Južne koreje ter Brazilije.

“To ni zgodba o bolnišnicah, to je zgodba o organiziranem kriminalu.”

Opozarja Pejićeva. Po njenem prepričanju so bili v sistem pogosto vključeni zdravniki, matične službe in celo varnostni organi.

Dojenčki brez grobov?

Eden najbolj bolečih vidikov je, da matere še danes nimajo niti enega oprijemljivega dokaza, da so njihovi otroci res umrli. Grobov ni, dokumenti so polni napak, obdukcijskih zapisnikov pogosto ni.

Pejićeva je bila pri tem še posebej ostra: “Masovnih grobnic dojenčkov ni. Žal mi je, ampak groba svojih otrok nikoli ne boste našli.“

Iskanje resnice, ki se ne sme ustaviti

Primer ugrabljenih dojenčkov ni zgolj osebna tragedija posameznih družin.

• To je ogledalo družbe in države. Pokaže, kako daleč lahko seže birokratska brezbrižnost in kako nevarno je, ko institucije postanejo same sebi namen.
• Nezanimanje za reševanje bolečih ran mater – To je ogledalo države

Slovenija se danes rada predstavlja kot urejena evropska država, a za te matere in očete je še vedno ista država, ki jim je pred desetletji vzela otroke in jih nikoli ni vrnila.

Vprašanje zato ni samo: “Ali bodo matere kdaj našle svoje otroke?” Ampak tudi: “Ali bo država imela pogum, da pogleda resnici v oči?“

Čeprav je verjetnost, da bodo po tolikih letih našli konkretne odgovore, majhna, je sama preiskava nujna. Vsak zapis, vsaka zaslišana priča, vsaka odprta mapa pomeni korak k priznanju, da je bila storjena krivica.

• Resnica je lahko boleča, a molk je še hujši. Starši si zaslužijo, da jih država sliši – če že ne more vrniti otrok, jim lahko vsaj povrne dostojanstvo.

Molk, ki boli — glas, ki ne sme ostati ne slišan

“Vsak večer, ko zaprem oči, si predstavljam, da poslušam jok svojega otroka — jok, za katerega ne vem, ali je bil resničen ali me ga je strah izmišljen,”

To pove mama, ki je pred desetletji rodila. V porodnišnici so ji povedali, da je otrok umrl, a dokumentov nikoli ni dobila.

“Otroka nikoli nisem videla. Groba ne, trupla ne. Le praznino, ki me sprašuje: zakaj?”

Ta glas, šepet bolečine, se ponavlja v mnogih domovih v Sloveniji. To je glas, ki se znova in znova tiho ponavlja v materah, ki jih čutiš ukanjene, in očetih, ki so verjeli državi.

In prav ta glas je tisti, ki naj bi država slišala prva.

Preiskovalna komisija, izvajanje pravice in prizadevanje za transparentnost niso le formalnosti — so zadnje upanje vsakega starša, ki je moral živeti z mislijo: “Moja resnica je bila prikrita.” Čeprav so minila desetletja, je čas, da molk konča.

Po kibernetskem napadu že drugi dan težave na evropskih letališčih

Motnje v delovanju sistemov za prijavo in vkrcanje še naprej povzročajo odpovedi in zamude. V Bruslju so letalske družbe pozvali, naj prepolovijo število ponedeljkovih poletov.

Zaradi kibernetskega napada, ki je bil osredotočen na ponudnika  sistemov za obravnavo potnikov Collins Aerospace se evropska letališča zdaj že drugi dan soočajo z velikimi motnjami. V nedeljo naj bi se razmere že nekoliko umirjale. V ponedeljek pa pričakujejo normalno delovanje.

Vseeno pa so na so na bruseljskem letališču pozvali letalske družbe, naj v ponedeljek odpovejo kar polovico vseh načrtovanih poletov.

Dolge vrste in ročno izpolnjevanje obrazcev. Največ težav beležijo v Berlinu in Bruslju.

• Na letališču Berlin-Brandenburg so opozorili potnike, naj računajo na daljše čakalne dobe in morebitne zamude.

V soboto so odpovedali štiri pristanke in osem vzletov, več letov pa je imelo dolge zamude. Ker je programska oprema odpovedala, je letališko osebje prijave na lete opravljalo kar ročno – s papirjem in pisalom.

• V Bruslju so morali odpovedati najmanj deset poletov, sedemnajst jih je imelo več kot uro zamude. Pred okenci so se vile dolge vrste potnikov, številni so ostali brez jasnih informacij, kaj se bo zgodilo z njihovimi leti.
• “Tri ure smo čakali v vrsti, nato pa izvedeli, da je let odpovedan. Nihče ni vedel, kdaj bomo dobili nove karte,” je povedala potnica, ki je skušala iz Bruslja odpotovati v Madrid.

Težave tudi v Londonu in Dublinu

Po podatkih evropske organizacije za nadzor zračnega prometa Eurocontrol so težave prizadele še

• londonski Heathrow in
• Dublin.

Britanska letališča niso doživela večjih posledic. Vsekakor pa v letalski družbi Eurocontrol pravijo, da je bil ta incident eden najbolj nevarnih in resnih do sedaj.

Podjetje je potrdilo motnjo – kibernetski napad. kaj več o tem, kdo stoji za napadamo pa še ni jasno.

• Poudarili so, da intenzivno sodelujejo z letališči pri odpravljanju težav in zagotavljanju varnosti podatkov.

Po njihovih zagotovilih osebni podatki potnikov za zdaj niso bili ogroženi. A strokovnjaki opozarjajo, da je preiskava še v teku in da bodo šele prihodnji dnevi pokazali dejanski obseg incidenta.

• Evropska komisija je že napovedala izredno srečanje ministrov za promet in notranje zadeve. “Dogodek kaže, kako ranljiva je evropska infrastruktura. Potrebujemo enotne standarde in več vlaganja v kibernetsko varnost,” je dejala evropska komisarka za promet.

Potniki razočarani, letalske družbe v zagati

Medtem ko so letališča in letalske družbe potnikom ponujala bone za hrano in možnost spremembe vozovnic, to ni odtehtalo izgubljenega časa in živcev.

• Posebej prizadeti so bili poslovni potniki in tisti, ki so morali ujeti povezovalne lete.

Na družbenih omrežjih so se vrstile kritike zaradi slabega obveščanja in pomanjkanja pomoči. »Odpoved letov je eno, a nihče nam ni znal povedati, kaj sledi. To je najbolj frustrirajoče,« je zapisal potnik, ki je v Bruslju čakal na let za New York.

Kaj nas čaka v prihodnje?

Dogajanje na evropskih letališčih je opozorilo, da kibernetske grožnje postajajo vse bolj kompleksne in nevarne. Letalstvo, energetika in komunikacije sodijo med najbolj kritične sektorje, kjer lahko napad povzroči milijonsko škodo.

• Za zdaj potniki čutijo predvsem nevšečnosti v obliki zamud in odpovedi, a poznavalci opozarjajo, da bi lahko ob bolj usmerjenem napadu posledice bile še veliko hujše. “Zapravljen ugled in nezaupanje potnikov lahko trajata dlje kot sam izpad sistema,” opozarja strokovnjak.

Evropski politiki se zato strinjajo: vlaganje v kibernetsko varnost ni več možnost, temveč nuja. Potniki pa medtem čakajo, da se razmere na letališčih vrnejo v ustaljene tirnice.

Sistem je ranljiv

Dogajanje zadnjih dni je še enkrat pokazalo, kako ranljiv je globalni letalski promet, kadar udari kibernetski napad.

• Čeprav letališča in letalske družbe zatrjujejo, da imajo pripravljene krizne načrte, je jasno, da popolne zaščite ni.

• Potniki so znova tisti, ki nosijo največje breme – z zamujenimi leti, pretrganimi povezavami in dolgotrajnim čakanjem.

Preiskave še potekajo, a dokler se storitve povsem ne stabilizirajo, bo evropsko nebo ostalo pod senco napada, ki je opozoril, da varnost danes ni več samo stvar fizičnih kontrol, temveč tudi digitalne odpornosti.

Slovenščina ni enostaven jezik

Kaj pravijo – je jezik enostaven ali …

Jezik v politiki

Preverili smo, kakšnega jezika uporabljajo naši politiki.

Na srečo še ni obmetavanja z WC-papirjem, premalo pa je konkretnih izjav in vsebine, meni Hotimir Tivadar, profesor slovenščine in javnega nastopanja.

• Ministrica za kulturo Asta Vrečko se je sredi poletja kot deveta članica ministrske ekipe Roberta Goloba soočala z interpelacijo, ki jo je uspešno prestala.
• Takrat jo je med drugimi podprl tudi Milan Jakopovič v imenu poslanske skupine Levica. Poudaril je, da je bil pod ministrico Vrečko sprejet zakon o javni rabi slovenščine.

Slovenščina v zakonu

Zakon ki velja za rabo slovenščine jasno določa

• Slovenski jezike je uradni jezik na območju Republike Slovenije.
• Slovenski jezik je tudi eden od  jezikov v Evropski Uniji.

Tako je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič opozorila da je po njenem mnenju zaznati vse več sovražnega govora. Temu pač moramo odločno reči ne.

Podobno je ocenil tudi nekdanji večkratni minister Karl Erjavec – ljudje v politiki pogrešajo dostojanstvo in izkušenost.

Jezik

O tem, kako bogat je Slovenski jezik in kako se ta kaže med našimi politiki, je povedal Hotimir Tivadar – profesor slovenščine, javnega nastopanja in predstojnik za slovenistiko na ljubljanski filozofski fakulteti,

Podal je mnenje kot retorik in pravorečnik, kar je njegovo osnovno področje delovanja.

Slovenski poslanci v slovenskem parlamentu govorijo slovensko, od leta 1991 samo slovensko. –

• Slovenščina je danes polnopravni državni jezik, tega pomembnega in dragocenega dejstva se morda vedno ne zavedamo prav dobro.
• Na žalost v Bruslju in širši Evropski uniji včasih na naš jezik pozabijo. Po besedah tolmačev pogosto možnosti govoriti slovensko v Evropskem parlamentu naši poslanci ne izkoristijo, kar bi bilo dobro popraviti.

Kakovost slovenščine

Besedni zaklad

Če govorimo o besednem zakladu, je pogosto prebogat.

• Pogosti celo vulgaren.
• Premalo je konkretnih izjav in vsebine.
• Vse je zavito v ironijo, pretirano metaforo ali celo žaljenje.
• Govor je prepogosto preprosto izražen, ne mislijo na sogovorca in ne upoštevajo človekovega dostojanstva.
• Veliko je nepotrebnega dretja, prekinjanja in žaljenja.

Na srečo še ni fizičnega obračunavanja ali obmetavanja z WC-papirjem, kot je v beograjskem parlamentu.

Slovenščina med poslanskimi skupinami

Po mnenju Hotimirja Tivadarja med poslanskimi skupinami opaznih razlik v slogu izražanja ni.

• Vsi želijo biti zabavni in kričeče vidni. Morda je kritičen, a tako zaznava ob spremljanju poročil.
• Pogosto je prisotna narečnost in neartikulirano govorjenje.
• Ton razprav je pretežno ironičen in ciničen, z visokim registrom in preveliko jakostjo govora.

Svetuje:

Morali bi govoriti več o vsebini in manj o sogovorcih ter ideoloških temah.

• “Tudi tematiko kurjenja na drva so z ideologizirali. Kurilne naprave bi morali prenoviti in smiselno izkoriščati slovenski gozd kot varno in toplo zavetje pozimi ter hladno in umirjeno zatočišče poleti.” Prepoved ali popolna anarhija nista smiselni, preveč skrajnosti pa škoduje.

Če bi si politiki večkrat natančno pripravili, kaj bodo povedali in premislili, da so v hramu slovenske demokracije in jezika, bi bilo stanje dosti boljše.

Svetle izjeme?

Vendar obstajajo svetle izjeme.

• Prekmurski poslanec Jožef Horvat iz Nove Slovenije pogosto govori smiselno in zelo pripravljeno, čeprav ima rahel prekmurski naglas.
• Mojca Šetinc Pašek je v zadnjem času imela jasne nastope, tako vsebinsko kot jezikovno, kar glede na njeno novinarsko preteklost niti ne preseneča. To je njen osebni občutek povprečnega volivca in opazovalca.

Hotimir Tivada pogreša kakovostne energične nastope, kot je bil govor prepoznavnega primorskega poslanca v preteklosti. S primorsko intonacijo je imel energičen nastop, jasen in večinoma spoštljiv govor, čeprav je bil kljub kultiviranosti za svoje izjave v parlamentu celo obsojen in denarno kaznovan.

Kaj lahko dodamo?

Hotimir Tivadar še dodaja, da je Robert Golob v zadnjem času bolje pripravljen.

• Vendar njegov govor še vedno zaznamuje narečnost in preveč čustvena, osebna in celo zasebna raba jezika.
• To za premierja ni primerno in oddaljuje od vsebine ter reševanja problemov.
• Urejanje javnega prostora na mnogih področjih, da bomo živeli lažje in bolj mirno ter manj konfliktno, bi morala biti naloga najvišjih političnih predstavnikov, kamor spada tudi premier. Tivadar sam se s treningom politikov zaenkrat ne ukvarja, njegova naloga je poučevanje študentov na delavnicah in predavanjih.

• Slovenščina v parlamentu razkriva tako prednosti kot pomanjkljivosti govora naših politikov.

• Čeprav pogosto prevladuje ironija, preprosti izrazi in osebni nastopi, so jasno izraženi in premišljeni govori še vedno možni in cenjeni.

Kakovost komunikacije neposredno vpliva na vsebino razprav, spoštovanje sogovornikov in demokratični dialog, zato bi morali politiki večkrat premisliti, kaj povedati in kako, da bi parlament ostal prostor jasne, spoštljive in učinkovite razprave.