Les – kateri je boljši?

Trdi les

Na splošno je boljši za kurjenje v pečeh kot mehki.

• Počasi rastoči listavci imajo večjo gostoto kot hitreje rastoči iglavci, zato polena trdega lesa dajejo do 50 % več toplotne moči.

Trdi les je težji. Mehki pa lažji. Trdi les nam zato zagotavlja večjo toplotno učinkovitost. To pa pomeni, da nam ni treba polniti peči prav pogosto. .

Hrast – vedno iskan

• je med najbolj iskanimi in cenjenimi vrstami.
• Gori počasi, z lepimi plameni in proizvaja dolgotrajno toploto, ki jo oddaja tudi žerjavica.
• Sušiti ga je treba vsaj dve leti, še bolje tri.

Bukev

• dobro gori.
• zaradi visoke vsebnosti vode potrebuje daljši čas sušenja.
• Ko je bukov les primerno suh, daje močno toploto in stabilen ogenj.

Breza

• Les breze hitro zagori, vendar kljub temu zagotavlja dobro toplotno moč, svetle plamene in prijeten vonj.
• Najboljša je v kombinaciji z počasneje gorečimi vrstami, kot sta hrast ali jesen.

Brest

• Brestov les gori počasi in oddaja dolgotrajno toploto,
• Zaradi počasnega gorenja je zelo primeren za kurjenje čez noč.
• Potrebuje hitreje goreča polena za vžig, a ko enkrat zagori, je izjemno zanesljiv.

Manj primerne vrste lesa

• Manj primerne vrste so jelša, bodika, kostanj, vrba in topol, saj hitro gorijo, a dajejo malo toplote.
• Med iglavci, kot so smreka, bor, jelka in macesen, najdemo mehke vrste, ki gorijo hitro, hkrati pa lahko puščajo smolnate obloge v dimniku, če ne gorijo na dovolj visoki temperaturi.
• Cipresa je težavna, saj ima veliko vej in zato zahteva več priprave, poleg tega hitro zgori.
• Povsem neprimeren pa je nagnoj, saj vsebuje strupene snovi, iz njega ob sekanju teče rumen sok, ob kurjenju pa sprošča smrdljiv dim, ki lahko celo uniči peč.

Najbolje je

Za najboljše rezultate je priporočljivo uporabljati trdi, dobro posušen les.

• Najboljši so jesen, hrast, bukev in breza.
• Mokra, nestarana ali smolnata drva pa povzročajo slabši izkoristek, večje tveganje za dimnik in manj prijetno izkušnjo ob ognju.

Od odpora do remiksov

Feministični protesti in zbori na balkonih

Feministične aktivistke so privlačno pesmico preuredile tudi za boj proti svojim ciljem.

• Aktivistke za pravico do izbire v Argentini in na Poljskem so pesem preuredile leta 2018 oziroma 2020 in kritizirale svoje vlade zaradi zakonodaje, ki je neugodna proti reproduktivnim pravicam žensk.
• 16. septembra 2022 – na dan, ko je 22-letna Jina Mahsa Amini umrla po tem, ko jo je iranska moralna policija aretirala zaradi nošenja neprimernega hidžaba – sta sestri Samin in Behin Bolouri v objavi na družbenih omrežjih zapeli perzijsko različico pesmi “Bella Ciao”, ki je postala viralna.

Te lokalizirane priredbe odražajo tisto, kar Salerno in van de Warenburg imenujeta “transnacionalni aktivizem”, Tu pesem – ki jo uporabljata tudi gibanji Occupy Wall Street in Fridays for Future – postane vir za nove boje, In to ne da bi pri tem izgubila svojo zgodovinsko težo.

Vendar pa je njen doseg segel daleč preko politike.

• V Italiji so ga med zaprtjem zaradi COVID-19 prepevali z balkonov, nogometni navijači pa so ga celo predelali v podporo svojim klubom.

Bella Ciao in digitalna predelava

• Pesem “Bella Ciao” je svojo nedavno priljubljenost v veliki meri zaslužna za Netflixovo špansko kriminalno dramo “La Casa de Papel” (ali v angleščini “Money Heist”), ki jo je predstavila svetovnemu občinstvu.
• Različica serije, ki sta jo remiksirala (reciklirala) producenta elektronske plesne glasbe El Profesor in Hugel, je do danes na YouTubu zbrala več kot 200 milijonov ogledov. Na Spotifyju je mogoče slišati tudi na ducate različic, vključno z indie interpretacijami.

Zapuščina, ki presega ideologije

“Bella Ciao” uporabljajo gibanja po celinah in ideologijah – od antifašističnih in feminističnih aktivistov do podnebnih protestnikov in ustvarjalcev pop kulture.

• Zaradi svoje prilagodljivosti je postal stalnica v trenutkih nestrinjanja, solidarnosti in spomina.

Ne glede na to,

• ali jo pojejo v znak protesta,
• jo remiksirajo (reciklirajo) na spletu
• ali pa se nanjo skrivnostno sklicujejo na tulcih krogel (zadnji incident – umor desničarskega aktivista Charlieja Kirka),

“Bella Ciao” še naprej služi kot signal. Nikakor ne neke posebne ideologije, ampak morda samega upora.

Bo Bella Ciao: dvignila prah?

Pesem Bella Ciao je skozi čas prehodila izjemno pot – od delavskih polj severne Italije, prek partizanskih gozdov druge svetovne vojne, do svetovnih odrov, protestov in celo televizijskih serij.

• Njena moč ne leži v eni sami interpretaciji, temveč v sposobnosti, da vedno znova najde novo občinstvo in nov pomen.

Zgodovina jo je oblikovala kot univerzalni simbol – ne le upora, ampak tudi spomina. Bella Ciao tako ostaja most med generacijami, pesem, ki nas opominja, da melodija in preproste besede lahko preživijo veliko dlje kot ideologije, ki jih spremljajo.

Reakcije

Kaj se je dogajalo na družbenih omrežjih? 

Na družbenih omrežjih se je razvnela živahna debata.

• Eden od uporabnikov je zapisal: »Melanijina obleka mi ni všeč. Redka modna napaka zanjo. Rumena barva je preostra.«
• Drugi je komentiral: »Obleka je preveč ležerna za državniško večerjo.«

• Nekateri so obleko označili kot »bizarno« in »nelaskavo«
• Drugi pa so jo pohvalili kot pogumnejšo izbiro, ki odraža samostojnost prve dame.

Celo med tradicionalnimi sledilci FLOTUS so se pojavili dvomi, saj je eden od oboževalcev zapisal: »Melanijo imam rad, ampak ta obleka ji gre grozno in ni primerna za tako uraden dogodek.«

Oblikovalka elegance

Zgodovina oblikovalke in vpliv na ameriške prve dame

• Carolina Herrera je dolgoletna oblikovalka, ki je sodelovala z ameriškimi prvimi damami. Med njimi je bila Jacqueline Onassis in Michelle Obama.

Njene obleke so znane po eleganci in prefinjenih linijah.

Melanijina obleka je tokrat sprožila razprave, ker je po mnenju nekaterih predrzna. Taka kot je bila ni  ni sledila klasičnim pravilom, ki od nekdaj veljajo za formalne kraljeve večerje.

• Strokovnjaki so poudarili, da rumena barva simbolizira optimizem in energijo.  Vendar lahko na fotografijah ob določenih svetlobnih pogojih izpade agresivno ali preveč živahno.

• Pas, ki ga je Herrera izbrala kot kontrast, je prav tako vplival na vizualni vtis obleke. Za nekatere gledalce je namreč ustvaril nenavaden kontrast.

Moda in politika

Vprašajmo se, zakaj obleka pritegne toliko pozornosti

Vsaka obleka prve dame na uradnem dogodku pogosto nosi političen ali simboličen pomen. V primeru Melanie Trump je bilo zanimivo, kako modna odločitev sproži širše družbene odzive.

• Kritiki so opozarjali, da je obleka “preveč sproščena” za tako formalno priložnost, medtem ko so njeni privrženci poudarili osebni izraz in pogum.

Poleg tega so barvne odtenke interpretirali kot subtilno sporočilo o modernizaciji ameriške estetike ali poskus, da bi pritegnila medijsko pozornost med britanskim obiskom.

Prevozna revščina?

Pomeni pomanjkanje javnega prevoza. Vzrok za to so visoki stroški prevozov. Najbolj pogost je ta pojav na podeželju in razseljenih območjih.

View this post on Instagram

A post shared by MOPE | Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo RS (@mope_slo)

Tam so avtobusne povezave zelo redke ali pa jih sploh ni.

• Pri tem pa so najbolj prizadeti ravno starejši občani, ki nimajo vozniških dovoljenj ali pa jim zdravstveni razlogi ne dopuščajo več samostojne vožnje.

Prevozna revščina ni zgolj statistika

“Prevozna revščina ni zgolj statistika. Gre za vprašanje dostopa do zdravnika, trgovine, pošte ali obiskov pri družini,” opozarja sociologinja dr. Maja Kovač z ljubljanske Fakultete za družbene vede.

“Izolacija zaradi pomanjkanja mobilnosti lahko vodi v socialno izključenost, osamljenost in slabšo kakovost življenja.”

Zasavje – regija, ujeta med hribi

Čeprav je Zasavje od prestolnice oddaljeno le nekaj kilometrov, se prav tam kažejo najostrejše posledice prevozne revščine.

Prostovoljci

V želji, da bi starejšim olajšali mobilnost, so se v številnih občinah razvil projekt prostovoljnih prevozov.

• Eden takih je projekt Sopotniki. delovati je začel na Primorskem.
• Sledile so še druge regije med njimi v Zagorje ob Savi.

“Občina je kupila vozilo in skrbi za njegovo vzdrževanje. Mi pa imamo 20 prostovoljcev, ki redno vozijo občane po zagorski občini,” pojasnjuje Metka Podpečan, predsednica območnega združenja Rdečega križa Zagorje ob Savi.

• V enem letu opravijo okoli 900 voženj in prevozijo več kot 19 tisoč kilometrov. Sistem je preprost: uporabnik pokliče, pove, kdaj in kam želi, prostovoljec pa ga pride iskati.

Gre za lep primer, kako lahko lokalna skupnost s solidarnostjo pomaga tam, kjer odpove sistem. A kot opozarja Podpečanova: “To je rešitev za nujne primere, ne more pa nadomestiti funkcionalnega javnega prevoza.”

Kaj pravi država?

Za organizacijo avtobusnih linij je zadolžena Družba za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP), ki trdi, da so v Zasavju v zadnjem letu uvedli več kot sto izboljšav – od novih linij do pogostejših prevozov.

“Na podlagi analiz povpraševanja prilagajamo vozne rede, ure odhodov in pogostost voženj,” sporočajo iz DUJPP.

• V praksi pa prebivalci razlik precej ne občutijo.
• Neposrednih povezav med manjšimi kraji še vedno ni, saj naj ne bi bilo dovolj zanimanja. Večina potnikov se sicer vozi proti Ljubljani, Celju ali Laškemu, medtem ko so vasi na hribih in manjši kraji odrezani.

“Vsako leto obljubijo izboljšave, a zame to ne pomeni nič, če še vedno rabim dve uri, da pridem do zdravnika v Trbovlje,” je kritičen domačin Jože iz Podkuma.

Draginja vpliva

Dodatne težave povzročajo naraščajoči življenjski stroški.

 Statistični urad navaja, da je povprečni strošek uporabe osebnega avtomobila v zadnjih dveh letih strmo narasel – Dvignil se je za celih 20 procentov. To pa je občutno vplivalo na družine z nižjimi prihodki.

• Ljudje, ki nimajo dostopa do javnega prevoza se znajdejo v nerešljivi situaciji. Brez osebnega avtomobila enostavno ne morejo do službe. In brez službe si enostavno ne morejo privoščiti osebnega avtomobila. to je zanje enostavno luksuz, ki ga nimajo.

Rešitve v prihodnosti?

Potrebno je spremeniti strategijo na področju prometnih povezav. Ena od možnosti je uvajanje fleksibilnega prevoza, ki deluje na zahtevo – prevoz glede na potrebo.

“Če si lahko v nekaj klikih naročimo hrano na dom, bi morali imeti možnost tudi za naročilo prevoza. Tehnologija obstaja, le politične volje in sredstev manjka,” meni dr. Kovač.

Prostovoljni projekti, kot so Sopotniki, bodo še naprej igrali pomembno vlogo, a sami po sebi ne morejo rešiti prevozne revščine. Za to bo potrebno sodelovanje države, občin, prevoznikov in lokalnih skupnosti.

Sklep:

Prevozna revščina ni nevidna težava.

• Z njo se sooča desetina prebivalcev manjših krajev, pogosto najbolj ranljivi – starejši, bolni in revnejši.
• Čeprav so bile uvedene nekatere izboljšave, pa je realnost mnogih še vedno ista: dolge vožnje, redki avtobusi in občutek, da so odrezani od sveta.

Ali bomo čez nekaj let še vedno govorili o 60 tisoč ljudeh brez dostopa do javnega prevoza ali pa bomo našli rešitve, bo pokazal čas. A eno je jasno – brez mobilnosti ni enakih možnosti in brez enakih možnosti ni pravične družbe.

 Inšpektorat za delo poostruje nadzor v gostinstvu in turizmu. V slovenskem gostinstvu in turizmu poteka poostren nadzor Inšpektorata za delo. Inšpektorji preverjajo izplačila regresa, plač, delovni čas in evidence, s ciljem izboljšati spoštovanje delovnopravne zakonodaje ter zaščititi pravice zaposlenih.

Inšpektorat za delo poostruje nadzor v gostinstvu in turizmu: regresa, delovnega časa in evidenc ne bo mogoče spregledati

Poletna sezona je prinesla največjo obremenitev za slovensko gostinstvo in turizem — hkrati pa so se že začeli poostreni nadzori Inšpektorata Republike Slovenije za delo (IRSD). Namen tokratne akcije je odkrivanje in preprečevanje možnih kršitev na področju delovnopravne zakonodaje, posebej tistih, ki se nanašajo na regrese, izplačilo plač, delovni čas ter vodenje evidenc. Trajala bo do konca oktobra,

Kaj so ugotovili v IRSD

V letu 2024 so bile kršitve najbolj pogoste na področju plačil za opravljeno delo.

• Lani so preverjali, ali so plače izplačane pravočasno in v celoti, ali so plačilne liste izdajane in ali so upoštevani vsi dodatki.
• Prav tako so se osredotočili na regres za letni dopust — tako na višino kot pravočasnost izplačila — saj je to neodtujljiva pravica zaposlenih.
• Na področju delovnega časa so zaznali težave z razporeditvami, ko delavci delajo preko polnega delovnega časa, brez ustreznih odmorov ali počitkov.
• Evidenca delovnega časa – torej dokumentacija, ki potrjuje, kdaj delavec dela – je bila pogosto neupravičeno slabo vodena ali pa sploh ni bila vodena.

Regres za letni dopust je pravica, ki je zakonsko zagotovljena, in ne gre za izjemo, ki bi se glede izplačila odložila ali spregledala. IRSD opozarja, da Zakon o delovnih razmerjih določa globe za neizplačilo ali zamudo pri izplačil regresa — med 3.000 in 20.000 evri, odvisno od primera.

Prejeta poročila kažejo, da so kršitve pri regresih še posebej pogoste v tistih podjetjih, ki nimajo organiziranega sindikata, kjer nadzor in sam spremljanje pravil niso tako sistematični. 

Dražji stroški neupoštevanja pravil

Čeprav je spoštovanje delovnopravnih predpisov pogosto obravnavano kot administrativna ovira, so posledice, če se ga ignorira, resne:

• Finančne sankcije: ne samo globe, ampak tudi odškodninske obveznosti, plačilne razlike, ki jih je delavec upravičen zahtevati.
• Ukrepi Inšpektorata: poleg glob so možne odločbe o prepovedi opravljanja dejavnosti ali drugih ukrepih, ki zahtevajo takojšnjo odpravo nepravilnosti.
• Ugled podjetja: javnost, zaposleni, konkurenca opazijo, če podjetje krši zakone — to lahko pomeni slabšo zaposlovalno privlačnost, več odhodov kader ter negativno percepcijo med gosti.
• Zavlačevanje z rednimi obveznostmi, kot so izplačila in evidenca, običajno povzroča nepotrebne stroške zaradi zamudnih obresti, pravnih postopkov in administracije.
  

Mnenja sindikatov

Sindikat delavcev gostinstva in turizma (SGiT) opozarja, da so postopki nadzora včasih premalo učinkoviti. Pogosti nadzori naj bi bili napovedani, kar omogoča “čiščenje” nepravilnosti vnaprej. Prav tako pogosto dosegajo sindikati – pri kršitvah, ki jih prijavijo – da so postopki dolgotrajni.

• Sindikalisti menijo, da bi bilo bolj učinkovito, če bi bile akcije nenapovedane, če bi bili nadzorom predmet tudi tisti delodajalci, ki so v preteklosti že kršili, ter če bi se povečalo sodelovanje med inšpekcijo, sindikati in zaposlenimi. 

Kaj delodajalci lahko naredijo, da ostanejo “čisti”?

Da bi se izognili sankcijam in neugodnim posledicam, bi bilo pametno, da podjetja v gostinstvu in turizmu:

1. Pregledajo in posodobijo pogodbe o zaposlitvi – jasno določeni delovni čas, dodatki, vsi prejemki, pogoji regresa.
   
2. Vzpostavijo ali okrepijo evidenco delovnega časa – brez tega so težave z dokazovanjem, kdaj je delavec dejansko delal, kdaj je imel odmore.
   
3. Skrbijo za redne evidence – plačilne liste naj bodo izpisane, morda digitalizirane, dostopne zaposlenim.
   
4. Nadzirajo regrese pravočasno – zagotoviti morajo, da so vsi upravičenci prejeli regres v roku, v celoti, z vsemi dodatki.
   
5. Izobražujejo kadre – tako vodilne kot tiste, ki vodijo recepcije, strežbo, kuhinjo: naj razumejo zakone in pravice zaposlenih.
   
6. Komunicirajo s tujimi delavci – zagotoviti prevode, tolmače ali jasna navodila v jeziku, ki ga razumejo, da se izognejo nesporazumom in kršitvam, ki iz njih izvirajo.
   

Zaključek

Poostren nadzor inšpektorata do konca oktobra je priložnost. Tako za odkrivanje in kaznovanje kršitev kot tudi za izboljšanje delovnih razmer v panogi, ki je že tako pod pritiski sezonskih nihanj.

Za gostinstvo in turizem je ključno, da delodajalci ne vidijo nadzora kot grožnjo, temveč kot poziv, da uredijo sistem, spoštujejo predpise in s tem zagotovijo boljšo izkušnjo zaposlenih in gostov.

Zaposleni pa naj spremljajo svoje pravice, naj zahtevajo jasne pogodbe, plačilne liste in evidenco delovnega časa — šele ko se “papir” ujema z realnostjo, je delovna situacija poštena in zakonita.

Čikungunja – Alarm: Severna Italija se zadnje tedne sooča z nenavadnim izzivom za zdravje svojih prebivalcev. Virus čikungunje prenaša tigrasti komar. Prizadel več deset ljudi, predvsem v Veroni, Emilji-Romanji in Benečiji. Okužbe so sicer lokalne. To nakazuje, da se virus ni prenesel iz tujine. Širi se znotraj okuženega področja.

Zaradi tega so lokalne oblasti že začele izvajati dezinfekcijske ukrepe, odpovedovati množične dogodke in prebivalce opozarjati, naj se zaščitijo pred komarji z repelenti in primernimi oblačili. Simptomi bolezni – visoka vročina, bolečine v sklepih, izpuščaji in glavoboli – so neprijetni in lahko trajajo tedne, zato strokovnjaki prebivalcem svetujejo previdnost. Ta izbruh je opomnik, kako hitro lahko tudi na običajnih mestih in vaseh nevidna nevarnost vpliva na vsakdanje življenje.

• 17. september 2025 – Severna Italija je v zadnjih tednih postala žarišče izbruha virusa čikungunje, ki ga prenaša tigrasti komar (Aedes albopictus).

• Že 6. avgusta so potrdili kar nekaj primerov okužb. bilo jih je 46. Največ okužb je bilo potrjenih v Veroni, Benečiji in regiji Emilija Romania.

Kako se prenaša čikungunja

Virus se prenaša po povsem običajni poti – z ugrizom okuženega tigrastega komarja. tigrasti komar je postal že stalni prebivalec v Evropi.

Posebnost tega izbruha pa je, da se vsi primeri pojavljajo lokalno. Niso povezani s tujino. Kar da vedeti, da se virus prenaša od osebe do osebe. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da je tak način širjenja zelo hiter.

Italijanske oblasti se lotevajo dezinfekcije in nadzora nad stoječimi vodami.

Prebivalce pa pozivajo k uporabi repelentov, odstranjevanju stoječe vode in uporabi primernih oblačil (dolgi rokavi in hlače)

Skrivnost izvora

Strokovnjaki za nalezljive bolezni še vedno raziskujejo, od kod je prišel izbruh. Ker so vsi primeri lokalni in niso povezani z visoko tveganimi območji v tujini, obstajajo različne teorije.

• Verjetno naj bi na ta področja vstopil virus s pomočjo že okuženih komarjev in ljudi.
• Po drugi strani, pa strokovnjaki upajo, da bo na velikost populacije komarjev vplivala tudi nižja temperatura jesenskega časa. Njihova aktivnost se jeseni zmanjša.

Število okuženih in tveganja

Do danes je bilo zabeleženih približno 200 primerov okužb. Zaenkrat smrtnih primerov ni bilo. Vseeno pa je to resna grožnja, kajti kljub vsemi so smrtni primeri možni.

Simptomi:

• visoka telesna temperatura –  vročina,
• bolečine v sklepih,
• izpuščaji po telesu,
• mrzlica,
• glavoboli.

Posebej ranljivi so starejši ljudje, kronični bolniki in posamezniki z oslabljenim imunskim sistemom. Pri teh ljudeh se lahko ravijejo resni zapleti. Bolečine v sklepih so značilne za čikungunjo in lahko trajajo tedne, mesece ali celo leta, kar vpliva na kakovost življenja.

Strokovnjaki menijo, da bo širjenje čikungunje upočasnjeno z nižanjem temperature, vendar pozivajo k stalni previdnosti. 

Kaj lahko prebivalci in turisti storijo

• Spremljajo lokalna obvestila oblasti.
• Uporabljajo zaščito pred komarji.
• Ne obiskujejo množičnih prireditev, če niso nujne.
• Prijavijo zdravstvene težave pri prvih simptomih, da se prepreči nadaljnje širjenje.

S temi ukrepi se lahko zmanjša tveganje, hkrati pa se ohrani življenje v normalnem ritmu, kolikor je to mogoče.

Čikungunja – pričakovanja

Severna Italija se sooča z nevarnim, a obvladljivim izzivom. Virus čikungunje je opozorilo, da so lokalne skupnosti ranljive, tudi v modernih, urejenih mestih in vaseh.

• Z ustreznimi preventivnimi ukrepi, sodelovanjem prebivalcev in nadzorom oblasti obstaja možnost, da se izbruh omeji, brez večjih posledic za zdravje.

Prav zdaj je odgovornost vsakega posameznika ključna:

• spremljanje obvestil,
• zaščita pred komarji in
• spoštovanje preventivnih ukrepov lahko prepreči širjenje virusa in varuje celotno skupnost.

Severna Italija se danes nahaja na prelomnici med običajnim življenjem in izrednimi ukrepi zaradi virusa čikungunje. Izbruh je prebivalcem spomnil, kako hitro se lahko tudi v urejenih mestih in vaseh pojavi nevidna nevarnost, ki ogroža zdravje in vsakdanje življenje.

• Čeprav številke okužb niso kritične in smrtnih žrtev ni bilo, je občutek previdnosti prisoten v vsakem kotičku prizadetih regij – od Verone do Emilije-Romanje in Benečije.

Zdravstvene službe so že uvedle obsežne ukrepe, prebivalci in turisti pa so pozvani, naj upoštevajo preventivna navodila: uporabljajo repelente, se izogibajo stoječi vodi, nosijo primerna oblačila in spremljajo informacije oblasti.

Zaščitimo zdravje

• Dogodek, ki bi moral biti slavje vina, tradicije in skupnosti, se je končal s prizori, ki so bolj spominjali na mestne žurerske četrti kot na idilično vasico, obdano z vinogradi.

• Po lanskem martinovanju, ki je vključevalo razbite steklenice, uriniranje na javnih površinah, kričanje in glasbo, ki je odmevala pozno v noč, so prebivalci rekli: dovolj.

Šmartno in Martinovanje

Ustanovili so civilno iniciativo, ki ima en sam cilj,

Ta je vrniti martinovanju kulturno, etnološko in krajevno identiteto ter zaščititi mir, urejenost in ugled Šmartnega. Njihova prizadevanja zdaj dobivajo vse večjo podporo.

Prvi odziv občine: razumevanje, a tudi previdnost

Civilna iniciativa se je obrnila na občino Brda in Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport Brda (ZTKMŠ), ki je soorganizator martinovanj. Sprva je bil odziv mlačen, a pod pritiskom javnosti se je stališče začelo spreminjati.

Direktorica ZTKMŠ, Tina Novak Samec, priznava, da so se lani zgodili ekscesi, a hkrati opozarja, da gre za posamezne incidente in ne pravilo.

»Letošnje martinovanje bo drugačno,« zagotavlja.
Napovedala je, da bodo uvedli strožje varovanje (predvsem ponoči), skrajšali ali prilagodili urnik glasbenih nastopov ter zamenjali elektronsko glasbo z ljudskim petjem in etno programom.

Zakaj je to pomembno: več kot le ena vas

Zgodba Šmartnega je simptom širšega pojava: številne manjše vasi in kraji po Sloveniji (in Evropi) se spopadajo s komercializacijo lokalnih praznikov, ki pogosto prerastejo v množične zabave, kjer je glavna valuta alkohol in ne kulturna dediščina.
Kar je bilo nekoč praznik letine in skupnosti, se vse pogosteje spreminja v festival opitosti — posledice pa nosijo domačini, ki po dogodku čistijo ulice, prenašajo vandalizem in živijo z uničenim ugledom svojega kraja.

Šmartno se temu poskuša zoperstaviti. Iniciativa njihovih prebivalcev je pomembna, ker pokaže, da se tudi majhna skupnost lahko postavi zase in zahteva kakovost, spoštovanje ter identiteto — namesto, da bi pristala na to, da postane kulisa za množične žure.

Spoštovanje – ključ za prihodnost

Vesna Valentinčič, ki dela v lokalnem turizmu, poudarja: »Radi se vsi poveselimo, vsi podružimo in mislim, da bo letošnje martinovo z malo takšnimi popravki prav prijetno.«

• Vaščani so pripravljeni aktivno sodelovati: s prikazi etnoloških običajev, prostovoljnim delom in s tem, da odprejo dvorišča in hiše obiskovalcem.
• A hkrati pričakujejo, da bodo tudi obiskovalci pokazali več spoštovanja — do prostora, do ljudi in do miru.

Prav tu se skriva bistvo: čeprav so organizatorji tisti, ki oblikujejo program, je odgovornost za vzdušje vedno deljena. Brez sodelovanja in zavedanja obiskovalcev tudi najboljša pravila ne pomagajo.

Nova pot za Šmartno

Letos bo martinovanje v Šmartnem preizkus.
Bo kraj res uspel združiti veselje in tradicijo, zabavo in spoštovanje?

• Če bo, lahko postane primer dobre prakse za številne druge kraje, ki se soočajo s podobnimi težavami.
• Če ne, pa obstaja nevarnost, da bo vas, ki je stoletja ohranjala svojo identiteto, izgubila prav tisto, kar jo dela posebno.

Za zdaj pa se Šmartno zaveda: če želijo, da njihova vas ostane biser Brd, morajo najprej poskrbeti, da v njej ostane duša.

• Kratka krila, izrezi, tanki topi, majice, ki razkrivajo trebuh ali dekolte, in razpokane hlače.
  
• Preveč dolgo ličenje, kričeče barve las, izstopajoči dodatki, bleščeči nakit.
  
• Čevlji s pretirano velikimi platformami in sandalih z debelimi podplati so prav tako med prepovedmi.
  
• Pri fantih je pozornost usmerjena na urejenost brade – ne sme biti predolga, razmršena ali okrašena z nenavadnimi vzorci. Kapuce in kape med poukom so pogosto prepovedane. 

Šole te prepovedi uveljavljajo ne posamično, ampak večinoma z splošnimi pravili, ki dovoljujejo tolmačenje.

• Takšne smernice po eni strani dajejo določeno svobodo šolam, po drugi strani pa puščajo prostor za subjektivnost.

Zakaj ta sprememba?

Ravnatelji in šolske oblasti utemeljujejo spremembe z željo po:

1. Urejeni učni atmosferi – manj motečih elementov, ki bi odvračali pozornost ali spodbujali konflikte.
   
2. Spodbujanju spoštovanja – do sebe, do sošolcev, do učiteljev; da šolski prostor ne postane modna pista ali prostor, kjer se kažejo ekstremne trende.
   
3. Standardizaciji – vsaj minimalne smernice, da ni vsak razred ali šola na svoji “valovni dolžini” in da učenci vedo, kaj se pričakuje.
   

Kje so sporne meje?

Čeprav se lahko delo z dobrimi nameni – zagotoviti spoštljivost in osredotočenost na učenje – zdi smiselno, se pojavljajo tudi vprašanja, ki so vredna razmisleka:

• Svoboda izražanja: koliko lahko šola poseže v to, kako se učenci oblačijo, barvajo lase, nosijo dodatke? Čeprav učenci nimajo absolutne svobode, so ti elementi pogosto del njihove identitete. Prav tako je vprašanje, ali so pravila spolno pristranska – ali se strožje gledajo na oblačenje deklet kot fantov?
  
• Subjektivnost in neenakost pri izvajanju: ker so nekatera pravila odprta za interpretacijo (kaj pomeni “neprimerno”, kaj “preveč razkrivajoče”, kaj “preveč bleščeče”), obstaja nevarnost, da bodo učenci ocenjeni različno, morda tudi nepravično.
  
• Kultura in lokalne razlike: Italija ni homogena – regije se razlikujejo po kulturni občutljivosti, po temperaturah, po urbanih ali ruralnih značilnostih. Kaj je “normalno” oblačenje v Milanu, morda ni isto kot v Palermu ali na podeželju.
  
• Možnost prevelikega nadzora: ko šolske oblasti prepovedujejo celo nohte, ličenje ali dodatke, se pojavi vprašanje, koliko je nadzor primeren v izobraževalnem okolju in kje je meja med disciplino in prekomerno regulacijo.
  

Delež šol, ki so uvedle podobne smernice

Po podatkih ankete Skuola.net, ki je zajela skoraj 3.000 učencev, približno 3 od 10 se jih mora prej dobro preobleči, da ne bi bili opozorjeni ali kaznovani zaradi oblačil. Približno 55 % jih je močno spodbujenih, naj se v šoli obnašajo “primerno”, medtem ko zgolj 1 od 5 šol še vedno dovoljuje proste izbire oblačenja brez opozoril.

Čeprav ta statistika ne loči nujno med osnovnimi, srednjimi ali gimnazijami in med regijami, kaže, da nova pravila niso nič lokalnega ali izoliranega – gre za splošen trend. 

Primeri, kjer so pravila že povzročila trenja

• V Livornu je pomemben primer: učenca so izključili iz razreda, ker je nosil kratke hlače, v nasprotju s šolskimi pravili o primernem oblačenju. To je sprožilo razpravo med starši, učenci in šolskimi organi o tem, kako stroga pravila smejo biti in koliko so smiselna v poletnih mesecih.
  
• Številne šole že izdajajo smernice ali priporočila, ne zgolj prepovedi. To pomeni, da ni samo “prepovej”, ampak tudi “priporoči”, kar do neke mere omili stroke, a hkrati daje učencem in staršem jasnejša pričakovanja.
  

Kaj prinaša prihodnost

Zakaj je to relevantno tudi za nas

Čeprav Slovenija nima enakega sistema kot Italija, se te spremembe dotikajo širših vprašanj, ki so pomembna tudi pri nas:

• Kako uravnotežiti potrebo po disciplini, spoštovanju in učnem okolju, ki spodbuja koncentracijo, z avtonomijo posameznika in izražanjem identitete.
  
• Kako določiti, kaj je “primerno” oblačenje – in komu dati pooblastila, da to presoja. Učitelji? Ravnatelji? Starši? Učenci sami?
  
• Kako zagotoviti, da so pravila pravična, ne diskriminatorna – da ne posegajo preveč v osebno svobodo, posebej glede spola, verskih prepričanj, kulture ali ekonomskih možnosti (nekateri dodatki so lahko dragi).
  
• Kako se odzvati, ko učenci ali starši menijo, da so pravila prestroge ali neprimerna; zagotavljanje mehanizmov dialoga in pritožb.
  

Možen zaključek ali stališče

Nova pravila oblačenja v italijanskih šolah so simptom širših sprememb – v nazoru na javni prostor, vedenje in identiteto mladih.

• Po eni strani so razumljiva – šole želijo okolje, kjer se uči zares, kjer ni motečih dejavnikov, kjer se spoštujejo osnovna pravila reda.
• Po drugi strani pa prekomerna regulacija lahko spodbuja občutek krivde, sramu ali celo negotovosti med učenci, zlasti tistimi, ki že prej čutijo, da so drugačni.

mnogi menijo, da je ključno najti srednjo pot: pravila, ki so jasna, poštena in spoštljiva – tako do učiteljev kot do učencev. In pravila, ki dopuščajo možnost razumevanja, dialoga in prilagoditev.

Protest

Že več kot sedem let Društvo Viljem Julijan opozarja na sistemske anomalije, ki povzročajo hude stiske staršem otrok z redkimi boleznimi in posebnimi potrebami.

Zdaj imajo dovolj in za 25. september napovedujejo opozorilni protestni shod za pravice teh otrok, ki ga bodo izvedli na Trgu republike pred državnim zborom.

Je ureditev sistema za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, hkrati pa bodo s protestom podali pobudo, da država najtežje bolnim otrokom plača nujno potrebne terapije, ki so trenutno samoplačniške, in da se končno vzpostavi sistem pomoči tretje osebe na domu, ki pa mora vsebovati tudi možnost otroške paliativne oskrbe na domu.

»V društvu imamo skupaj s starši otrok enostavno dovolj krivic, čeprav že leta opozarjamo na problematiko,« je na tiskovni konferenci povedal Gregor Bezenšek, ustanovitelj Društva Viljem Julijan.

Za dve komisiji 700.000 evrov na leto

»Žalostno je, da morajo starši najtežje bolnih otrok protestirati, da bodo njihove stiske slišane, a druge možnosti nimamo.

Protestni shod je sosledje razkritja situacije deklice Karoline, ki jo pozna celotna Slovenija, saj je zanjo zbirala sredstva za razvoj zdravila.

• Družina je že skoraj sedem mesecev brez nadomestila za izgubljen dohodek, ki je državno nadomestilo, ki pripada staršem najtežje bolnih otrok. Zaradi tega sta se znašla v veliki finančni stiski. Karolinina mama zaradi hčerkine bolezni ne more hoditi v službo, prav temu pa je nadomestilo namenjeno. Karolina pa še zdaleč ni edini takšen primer,« opozarja predsednik društva Nejc Jelen.

“Iskreno, zdi se povsem nevzdržno, da otroci z najtežjimi boleznimi v praksi pogosto ne prejemajo državnih subvencij, ki bi jim sicer pripadale po zakonu.

Še bolj nesmiselno pa je, da morajo njihovi starši v bistvu vsako leto znova predložiti dokazila, da otroci premorejo neozdravljivo bolezen – kot da bo ta kar naenkrat izginila.

• Gre za povsem odveč administrativne pritiske na družine in hkrati nepotrebno obremenjevanje zdravstvenega sistema ter državnega proračuna, saj komisija vsako leto obdela na tisoče vlog, s čimer nastajajo resni stroški.
• Celoten postopek je neučinkovit in postavlja pod vprašaj racionalno porabo sredstev ter človeških virov.” pojasnjuje Jelen.

Zdravniški komisiji

Dve zdravniški komisiji namreč na leto državo staneta več kot 700.000 evrov. Pri čemer te komisije otroka sploh ne vidijo, ga ne poznajo, niti ga zdravstveno ne obravnavajo, poudarjajo v društvu.

Na tiskovni konferenci so bili prisotni starši otrok z redkimi boleznimi, ki so opozorili na svoje zgodbe boja z neustreznim in krivičnim sistemom, ter Neža Šabanovič Grmšek, mama otroka z downovim sindromom, ki si tudi sama aktivno prizadeva za spremembo in ureditev sistema.

Sistem je povsem zgrešen

Zahteve

1. S protestom zahtevajo takojšnje sprejetje začasnih rešitev za izboljšavo sistema, ki mora biti uveljavljeno do konca oktobra.

• Prav tako do takrat zahtevajo menjavo glavnih predsednikov zdravniških komisij.
• Zahtevajo tudi, da ministrstvo do konca oktobra ustanovi in imenuje delovno skupino, ki bo pripravila predlog spremembe in izboljšave celotnega sistema. uveljavljanja pravic za nego in varstvo otroka.
• Pri tem pa je treba do konca januarja naslednje leto te spremembe tudi zakonsko potrditi in uvesti v prakso.

2. S protestom bodo podali še pobudo, da ZZZS začne plačevati terapije, ki jih ti otroci nujno potrebujejo, saj so trenutno samoplačniške.

3. Tretja zahteva se nanaša na vzpostavitev sistema pomoči tretje osebe na domu, ki trenutno ostaja v fazi pilotnega projekta.

Sladica, ki postaja luksuz

Čokolada ni le sladica. Je simbol praznikov, darilo ob posebnih priložnostih in del vsakdana. Skoraj v vseh evropskih državah jo povezujejo z neke vrste kulturno tradicijo.

• Vsi poznamo belgijsko , švicarsko in italijansko čokolado. Te so vrhunske in ene najbolj cenjenih.

Njihove čokolade so postale nepogrešljive v kulinariki. Prav zato so spremembe cen sprožile burne odzive.

Podatki razkrivajo razlike med državami

Poljska in baltske države na vrhu lestvice podražitev

Evropska statistična agencija Eurostat je maja objavila podatke, ki razkrivajo povprečno rast cen čokolade za 21 odstotkov v primerjavi z lanskim letom. A med državami so razlike ogromne. Najbolj je izstopala Poljska, kjer so cene čokolade poskočile za skoraj 40 odstotkov. Tako visok skok je povzročil veliko razpravo o dostopnosti osnovnih prehranskih izdelkov.

Naslednje so Estonija (38%), Litva in Latvija (36 in 33%). Ljudje si v  teh država privoščijo čokoladne radosti bistveno redkeje, kot nekoč.

Slovenija in Hrvaška v sredini

Slovenija in Hrvaška sta zabeležili podražitev okoli 25 odstotkov. Čeprav to ni najvišja rast v Evropi, je občutna. Povprečna družina danes za enak izbor izdelkov porabi precej več, kar neposredno vpliva na mesečne proračune. Številni potrošniki priznavajo, da čokolado zdaj pogosteje kupujejo v akcijah in da so bolj pozorni na cenejše blagovne znamke.

Države z najmanjšim skokom cen

Na drugem koncu lestvice so Luksemburg, Ciper, Italija, Malta in Avstrija, kjer so se cene dvignile za manj kot 15 odstotkov. V Luksemburgu je bila rast najnižja, zgolj pet odstotkov. Razlog za to je v močnejši kupni moči prebivalstva in v trgovinskih politikah, ki uspevajo ohranjati stabilnost cen osnovnih dobrin.

Zakaj so se cene tako močno zvišale?

Drastičen skok cene kakava

• Glavni razlog za rekordne cene čokolade je podražitev surovega kakava.

Nedavno je bila tona kakava vredna 2 do 3 tisoč €. Letos je to drugače: Cena je skočila na neverjetnih 13.000 in več.

Pričakovati je, da se bo cena konec leta nekoliko stabilizirala in spustila na 9 tisoč evrov. 

Najpomembnejši pridelovalki kakava v Afriki (Gana in Slonokoščena obala), sta imeli letos eno najslabših sezon v zadnjih desetletji.

Krive so bile dolgotrajne padavine, napadi škodljivcev in bolezni rastlin. Lahko rečemo, da so se podnebne spremembe zrcalile tuti na tem področju.

Deficit, ki pretrese svetovni trg

Manjko skoraj pol milijona ton kakava pomeni največji zabeležen primanjkljaj v sodobni zgodovini. – -Povpraševanje po čokoladi pa ostaja stabilno in celo raste. Ta razkorak med ponudbo in povpraševanjem je neposredno povzročil inflacijo cen čokolade, ki jo zdaj občutijo potrošniki po vsem svetu.

Učinek na evropsko industrijo

Tovarne čokolade pod pritiskom

• Pritisk je še posebej močan na manjših proizvajalcih, ki nimajo možnosti dolgoročnih pogodb za nakup kakava.

Spremembe v potrošnji

Potrošniki se prilagajajo. Dobro se zavedajo sprememb v cenah zato posegajo po cenovno bolj dostopnih blagovnih znamkah, kupijo manjše količine in se spogledujejo za akcijami.

Kako se bo trg razvijal v prihodnje?

Napovedi za prihodnje mesece

Analitiki opozarjajo, da se bo cena kakava verjetno stabilizirala, a na višji ravni, kot smo jo poznali v preteklosti. To pomeni, da se cene čokolade ne bodo vrnile na prejšnjo raven. Večina pričakuje, da bodo ostale visoke tudi v letu 2026.

Dolgoročni izzivi

Klimatske spremembe pomenijo, da bodo afriški pridelovalci kakava še naprej pod pritiskom. Nestabilno vreme in bolezni rastlin bodo verjetno pogosteje vplivali na pridelek. To je opozorilo tudi za evropsko industrijo, ki bo morala razmisliti o trajnostnih rešitvah in diverzifikaciji virov.

Kakšne možnosti imajo potrošniki

Iskanje akcij in cenejših znamk

Potrošniki se bodo morali navaditi na višje cene in spremeniti svoje nakupovalne navade. Pogostejše spremljanje akcij, izbira trgovskih blagovnih znamk in nakup večjih pakiranj so načini, kako se spopasti z rastjo cen.

Manjša poraba kot realnost

Za mnoge bo čokolada postala bolj redko razvajanje kot vsakodnevna sladica. To je lahko tudi priložnost, da potrošniki zmanjšajo vnos sladkorja in se usmerijo k bolj zdravim alternativam.

Pritisk na proizvajalce

Kupec vedno narekuje aktivnosti na tržišču. Cenejše alternative postajajo trend in temu se morajo prilagoditi tudi proizvajalci. Poiskati bodo morali cenovno bolj sprejemljive alternative. 

Evropa je na preizkušnji

Evropa, ki je dom največjih ljubiteljev čokolade, se je znašla v času velikih sprememb. Podražitve niso le gospodarsko vprašanje, temveč vplivajo tudi na družbene navade in kulturno identiteto. Čokolada bo ostala del evropske kuhinje in vsakdanjega življenja, a pot do nje bo dražja in manj samoumevna.

Za potrošnike to pomeni nove odločitve, za industrijo pa nujo po prilagoditvi. Čeprav prihodnost prinaša izzive, ostaja jasno, da ljubezni do čokolade ne bo mogoče izkoreniniti. Ta sladica bo ostala prisotna, a v nekoliko drugačni obliki kot doslej.