Maljevac ie obljubil: Dolgotrajna oskrba naj bi bila človeška, dostopna in prilagojena posamezniku. Tako vsaj pravi zakon, ki ga je pod okriljem Ministrstva za solidarno prihodnost začel uvajati minister Simon Maljevac. Slovenija je z novim Zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) začela postopno vzpostavljati sistem, ki naj bi končno zapolnil dolgo prazno mesto med zdravstveno in socialno oskrbo. Čeprav se prispevek že pobira, se marsikdo sprašuje: kje so storitve?

Maljevac obljublja

Maljevac: obljube velike, oskrbe pa nikjer

Kritike in interpelacija ministra Maljevca

Vizija, ki še čaka na uresničitev

Dolgotrajna oskrba naj bi temeljila na pravici posameznika, ne na milosti svojcev. Financirana je iz obveznega prispevka — 1 % bruto plače za zaposlene in 1 % neto pokojnine za upokojence. To pomeni, da sistem ni le socialna storitev, ampak družbena zaveza.

• A čeprav je vizija jasna — samostojnost, dostojanstvo in varnost — se zdi, da je pot do nje še dolga. Brez delujočega informacijskega sistema, brez jasnih navodil za uporabnike in brez usklajenih izvajalcev, ostaja dolgotrajna oskrba na pol poti.

Vizija, ki jo zagovarja Maljevac — in realnost, ki jo živijo uporabniki

• Dolgotrajna oskrba naj bi temeljila na pravici posameznika, ne na milosti svojcev. Vizija, ki jo zagovarja Simon Maljevac, je jasna: samostojnost, dostojanstvo in varnost za vse, ki potrebujejo pomoč.
• A brez delujočega informacijskega sistema, brez jasnih navodil za uporabnike in brez usklajenih izvajalcev, ostaja ta vizija — za zdaj — predvsem obljuba.

Vabilo. Ena beseda, ki včasih pove več kot celoten govor. Ko se je predsednik vlade Robert Golob poročil s Tino Gaber, je bilo jasno, da gre za zaseben dogodek, a hkrati tak, ki ga javnost ne more prezreti. Mediji so poročali o lokaciji, obleki, vzdušju in gostih. A med povabljenimi ni bilo predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Ni bilo drame. Ni bilo pritoževanja. Le mirna izjava: »Vabila nisem dobila.« In s tem tišina, ki je postala glasnejša od vseh poročnih zvonov. V politiki, kjer je vsak korak lahko sporočilo, je tudi odsotnost lahko zgodba zase.

Vabilo ki ga ni bilo. 

Digitalizacija se je v zadnjih letih globoko zasidrala v slovensko šolstvo. Učitelji danes ne vpisujejo več ocen v papirne redovalnice. Te so danes že preteklost. Namesto njih uporabljajo sodobne aplikacije. najbolj znane so eAsistent in LoPolis. Obe omogočata hiter vnos podatkov, pregled nad prisotnostjo ali odsotnosti in neposredno komunikacijo s starši. Na prvi pogled gre za napredek, ki poenostavi delo in poveča preglednost. A za to udobje ni brezplačno. Je plačljivo. Ne samo v obliki stroškov, ki jih nosijo šole in starši, temveč tudi z občutljivimi podatki otrok, ki se hranijo na zasebnih platformah.

Digitalizacija in varnost

Medtem ko se država še ni odločila za razvoj lastne rešitve, se pojavljajo vprašanja o

• varnosti,
• transparentnosti in
• dolgoročni odgovornosti.

Ali je čas, da se kot skupnost vprašamo, komu zaupamo prihodnost izobraževanja?

• Morda je prav zdaj trenutek, da damo večjo veljavo javnim rešitvam, kot jih ponuja Arnes, in razmislimo o tem, kako naj digitalna šola resnično služi vsem — varno, dostopno in brez skritih stroškov.

Digitalizacija in spremembe

V zadnjih letih se je šolski vsakdan v Sloveniji precej spremenil.

• Učitelji ne nosijo več težkih dnevnikov in redovalnic, saj so jih zamenjale spletne aplikacije.
• Aplikacije omogočajo vnos ocen, beleženje prisotnosti in hitro komunikacijo s starši.

Na prvi pogled se zdi ta digitalni prehod logičen in sodoben, a pod površjem se skrivajo pomembna vprašanja — o stroških, dostopnosti in varnosti podatkov.

Podatki 

Kdo ima dostop do podatkov naših otrok?

• Zasebna podjetja, kot je eAsistent, upravljajo z ogromno količino podatkov — gre za informacije o več deset tisoč otrocih. V teh bazah se znajdejo ocene, prisotnost, vedenje, domače naloge, včasih celo zdravstveni podatki.

Podjetja sicer zagotavljajo, da podatke varujejo in delujejo skladno z zakonodajo, a vseeno se porajajo dvomi.

Bi morala država razviti svojo rešitev, ki ne bi bila odvisna od komercialnih interesov?

Obstajajo tudi javne alternative

Družba in država

Kaj lahko kot družba naredimo?

Pomen teme

Tema je vsekakor zelo pomembna

Postavlja vprašanja za učitelje in starše. Digitalna orodja hitro postajajo vse bolj prisotna v učilnicah. Zato se učitelji in starši zanimajo

• kako delujejo,
• kakšne podatke zbirajo
• in na koncu tudi koliko stanejo.

Najbolj znani sta dve aplikaciji: eAsistent in Lo.Polis. Postali sta del vsakdana  v številnih šolah, zato je pomembno, da se o njih pogovarjamo odkrito.

Ključna vprašanja, kot so varstvo podatkov otrok, pregled nad ocenami in stroški uporabe, zadevajo prav vsakega, ki je vpet v izobraževalni sistem. Jasna in razumljiva razlaga teh tem pomaga graditi zaupanje med šolami, starši in učitelji ter spodbuja bolj premišljeno uporabo tehnologije v izobraževanju.

Zaključek: 

Digitalno vsekakor  ni vedno boljše. Če ni premišljeno je zelo nevarno.

• Digitalna orodja lahko močno olajšajo delo učiteljev. Enako velja tudi za starše, saj lažje pridejo do informacij o dogajanju na šoli in med poukom. A če jih uporabljamo brez premisleka, lahko postanejo vir stroškov, neenakosti in celo tveganj. 

Pomembno je vedeti, komu zaupamo svoje podatke in podatke o otrocih. Tukaj vsekakor gre za etično, družbeno in politično odgovornost.

• Naj bo jasno: digitalna prihodnost šolstva ni zgolj implementacija novih orodij ali platform. govora je tudi o spremembah v samem izobraževanju in načinu delovanja šol,
• Platforme, ki so odlična nadomestila za klasične, fizične redovalnice, močno vplivajo na delovanje šol.

Še najbolj pa je pomembno: podatki otrok niso tržno blago. 

Janja Golob

Poslovna pot: od marketinga do sončne energije

Janja Golob je bila dolgo časa povezana z energetskim sektorjem, kjer je deloval tudi njen nekdanji mož. Po javno dostopnih podatkih je bila:

• Lastnica Star Solar d.o.o podjetja
• Vodilna v podjetju Star Marketing d.o.o
• Po nekaterih dostopnih podatkih naj bi bila zaposlena na področju marketinga pri Gen-I

Javno se nikoli ni izpostavljala. Vendar je bila vodilni člen ozadja, ki je oblikovalo uspešnost kariere Roberta goloba

Zaključimo:

• Dostojanstvo in tišino v času izpostavljenosti je Janja Golob ohranila. Ostala je tiha, a njena zgodba je pomembna.

Bila je del poslovnega in osebnega ozadja enega najvplivnejših Slovencev, a se je po ločitvi umaknila iz javnosti. Njena odsotnost ob Golobovi poroki ni prazna — je izbira, ki govori o spoštovanju, zrelosti in morda tudi o tem, da nekatere zgodbe ne potrebujejo epiloga.

Vpliva bi na tisoče voznikov, ki se dnevno vozijo po tej cesti. Gre za enega najbolj prometno obremenjenih odsekov na Primorskem.

Križajo se lokalni, tranzitni in turistični tokovi.

Zakaj ta sprememba?

Razlogov je več. Glavni je jasen: zastoji in varnost.

• Tovornjaki so se vračali: Po preusmeritvi tranzitnega prometa na Fernetiče so se pojavile nove težave. Tovornjaki so se začeli vračati na Rebernice, saj je pot krajša in cenejša. Posledica? Dolge kolone, prometne nesreče in obremenjenost infrastrukture, ki ni bila zasnovana za takšne obsege.

• Burja: Poleg tega je burja na tem odseku znana po svoji silovitosti. V preteklosti je že povzročila več nesreč, tudi s smrtnim izidom. Gradnja zaščite proti burji je v teku, a dokler ni dokončana, je treba promet omejiti.

DARS je v sodelovanju s policijo, gasilci, lokalnimi skupnostmi in logističnimi podjetji pripravil novo ureditev, ki naj bi bila bolj pregledna, varna in trajnostna.

Kaj to pomeni za voznike?

Za voznike tovornjakov bo to pomenilo daljšo pot, saj bo tranzitni promet moral na Fernetiče, kar pomeni več kilometrov in več stroškov. A za lokalne voznike in prebivalce Vipavske doline je to lahko olajšanje — manj hrupa, manj izpušnih plinov in manj nevarnosti na cesti.

Osebna vozila bodo morala uporabljati regionalne ceste, kar lahko pomeni večjo gnečo, zlasti ob jutranjih konicah. Avtobusi bodo lahko ostali na hitri cesti, kar je dobra novica za javni prevoz.

Poleg DARS-a so bili vključeni:

• Policija, ki je opozorila na povečano število nesreč in neustrezno signalizacijo.
• Gasilci, ki so zahtevali boljši dostop do intervencijskih pasov.
• Lokalne skupnosti, ki so že dolgo opozarjale na prometno preobremenjenost.
• Logistična podjetja, ki so iskala kompromis med učinkovitostjo in varnostjo.

Skupaj so oblikovali režim, ki naj bi bil bolj uravnotežen in prilagojen dejanskim razmeram na terenu.

Kaj pravijo vozniki?

Mnenja so mešana.

• Nekateri vozniki tovornjakov opozarjajo, da bo nova ureditev podaljšala poti in povečala stroške.
• Drugi pa priznavajo, da je varnost na prvem mestu.
• Lokalni prebivalci so večinoma zadovoljni.

“Končno bomo lahko ponoči spali brez ropota tovornjakov,” pravi domačin iz Podnanosa. “Upam, da se bo promet res umiril.”

Previdno naprej

Nova prometna ureditev na Rebernicah je odgovor na dolgoletne težave, ki so pestile voznike, prebivalce in infrastrukturo. Je kompromis med učinkovitostjo in varnostjo, med lokalnim interesom in tranzitnim pritiskom.

• Ali bo rešila vse težave? Verjetno ne. A je korak v smeri bolj premišljenega upravljanja prometa — takšnega, ki ne gleda le na hitrost, temveč tudi na ljudi, ki živijo ob cesti.

Vozniki naj bodo v prihodnjih dneh pozorni na novo signalizacijo, spremembe pasov in morebitne zastoje. Promet se spreminja — in z njim tudi način, kako se premikamo skozi prostor.

Sukulenti in nanodelci

Najlepše pri vsem je, da ne žarijo le v eni barvi.

Nekatere rastline oddajajo modro svetlobo, druge zeleno, rdečo ali celo vijolično. Vsaka barva ustvari drugačno vzdušje — od skrivnostnega do pomirjujočega.

• Gre za pravo vizualno doživetje, ki ga ne pričakuješ od nečesa tako preprostega kot je sukulent.

Prav sukulenti so bili prvi “prostovoljci” v tej raziskavi. Zakaj?

• Njihova debela, vodnata struktura je kot nalašč za vnos svetlečih delcev.
• A znanstveniki ne nameravajo ostati pri lončnicah.
• Njihov cilj je, da nekoč zasvetijo tudi drevesa, grmovnice in travniki. Predstavljajte si mestni park, kjer ponoči ne svetijo reflektorji, temveč listi.

Trajna razsvetljava prihodnosti

Fosforescenca- Namesto mestnih luči

In zakaj je to pomembno?

Ker svetlobna onesnaženost ni le estetski problem.

Mestne luči

• motijo živali, zmedejo njihove naravne ritme
• vplivajo na zdravje ljudi
• požirajo energijo.

Svetleče rastline – lahko bi bile odgovor. So tiha, nežna alternativa, ki:

• ne potrebuje elektrike,
• niti ne povzroča emisij
• se zlije z okoljem, namesto da ga preglasuje.

Dodatna prednost: Rastline bi lahko služile kot:

• naravni označevalci poti, varnostni elementi ob cestah
• dekorativni elementi v urbanem oblikovanju.

Predstavljajte si mestni trg, kjer ponoči žarijo drevesa, ne da bi za to porabili en sam vat elektrike.

Znanstveni izzivi in etična vprašanja

Čeprav je tehnologija obetavna, se pojavljajo tudi vprašanja.

• Kako dolgo traja svetleč učinek?
• Ali je treba rastline redno “polniti”?
• Kakšen vpliv imajo nanodelci na tla, vodo in druge organizme?

Znanstveniki poudarjajo, da je metoda neinvazivna in da nanodelci ne prehajajo v zemljo ali druge rastline. Vendar bo potrebnih še veliko testiranj, preden bo tehnologija pripravljena za množično uporabo.

Prav tako se pojavljajo etična vprašanja o poseganju v naravo — četudi ne gre za gensko spreminjanje, je to še vedno oblika manipulacije z živimi organizmi.

Globalni odziv

Novico so povzeli številni svetovni mediji, med njimi MSN News, ITV News in Live Science. Odkritje je sprožilo val navdušenja med urbanisti, okoljevarstveniki in tehnološkimi inovatorji.

Mnogi vidijo v svetlečih rastlinah prihodnost trajnostnih mest, kjer narava ne bo le prisotna, temveč aktivno sodelovala pri oblikovanju prostora. Drugi opozarjajo na potrebo po regulaciji in nadzoru, da se prepreči zloraba tehnologije.

Vizija prihodnosti

Predstavljajte si mesto

• kjer ponoči ne sveti beton, temveč listje.
• poti osvetljujejo grmi, ne reflektorji.
• tehnologija se ne vsiljuje naravi, temveč jo nežno dopolnjuje.

Svetleče rastline niso le znanstvena zanimivost — so simbol novega razmišljanja. Da napredek ni nujno v več plastike, več kablov in več ekranov. Lahko je tudi v tem, da naravi damo vlogo, ki ji pripada: da ne le raste, temveč tudi sveti.

In če bo ta tehnologija resnično zaživela, bomo morda nekoč rekli: Ko je znanost zasijala, je narava spregovorila.

Svetleče rastline

• Svetleče rastline niso le znanstveni trik, temveč simbol novega odnosa med tehnologijo in naravo. V času, ko iščemo trajnostne rešitve za razsvetljavo, energijo in urbano okolje, je rastlina tista, ki ponuja odgovor.
• Brez elektrike, brez emisij, brez hrupa — le tiha svetloba, ki spoštuje ritem narave.
• Znanost je pokazala, da lahko z inovacijo in spoštovanjem ekologije ustvarimo nekaj, kar je hkrati uporabno in čudovito.
• Sukulenti, ki žarijo v temi, niso le estetski dodatek — so dokaz, da fotosinteza in fosforescenca lahko sobivata. Da tehnologija ne rabi nadomestiti narave, temveč jo lahko nežno dopolni.

Če bo ta razvoj nadaljeval svojo pot, bomo morda nekoč živeli v mestih, kjer razsvetljava ne prihaja iz žarnic, temveč iz listov.

Kjer urbana krajina ne bo le funkcionalna, temveč tudi živa. In kjer bo narava dobila nazaj nekaj, kar ji je bilo dolgo odvzeto — vlogo ustvarjalke svetlobe.

V tem tihem sijaju se skriva upanje. Da prihodnost ne bo nujno svetlejša zaradi več tehnologije, temveč zaradi pametnejše povezave z naravo.

Ovce

Slovenska podeželska pokrajina je v zadnjih tednih dobila novo, tragično podobo. Tam, kjer so nekoč pasle zdrave ovce, danes ležijo poginule živali.

Bolezen modrikastega jezika, ki je v preteklosti veljala za eksotično težavo južnih držav, je udarila z vso silo — in to v srcu slovenskega kmetijstva. A kar najbolj boli rejce, veterinarje in številne opazovalce, ni le virus. Boli jih tišina. Tišina oblasti, ki je predolgo gledala stran.

Do začetka septembra je bilo okuženih že več kot 70 obratov, od tega 48 z drobnico. Najhuje je na Primorskem, Notranjskem in v okolici Ilirske Bistrice.

• Smrtnost pri ovcah dosega do 30 odstotkov, kar pomeni ne le čustveno stisko za rejce, temveč tudi konkretno gospodarsko škodo.

• Mnogi so izgubili večino črede. In ko se pogovarjaš z njimi, ne govorijo o denarju. Govorijo o mukah, v katerih so živali umirale.

O nemoči, ko veterinarske službe niso prišle. O kadavrih, ki so ostajali na dvoriščih, ker ni bilo urejenega odvoza.

Politika

In tukaj se začne politična zgodba.

Poslanka Čadonič Špelič je jasno povedala, da:

• je ministrica ignorirala opozorila že februarja.
• je bilo mogoče ukrepati prej.
• bi se dalo preprečiti najhujše.
• so rejci zdaj upravičeni do tožbe proti državi.

Ne zaradi denarja, temveč zaradi odgovornosti. Ker če država ne zna zaščititi svojih kmetov, kdo jih bo?

Ob tem se odpirajo še širša vprašanja:

• Kje so borci za pravice živali?
• Kje so organizacije, ki se oglašajo ob vsakem primeru zanemarjanja? .

Tokrat ne gre za posameznika, ki je pustil psa na verigi. Gre za sistemsko neodzivnost, ki je povzročila trpljenje stotin živali. In tišina je glasna.

Kaos

Na terenu je stanje kaotično.

• Veterinarji delajo po najboljših močeh, a so preobremenjeni.
• Rejci improvizirajo.
• V nekaterih vaseh so bili postavljeni kontejnerji za kadavre, da bi se preprečilo širjenje okužb. A to ni rešitev.

To je obliž na rano, ki bi jo bilo mogoče preprečiti.

Bolezen modrikastega jezika

To ni nekaj novega. Evropske države se z njo spopadajo že desetletja. Obstajajo protokoli, cepiva, strategije. Slovenija je do letos veljala za državo, prosto bolezni. A status smo izgubili. In z njim tudi zaupanje v sistem.

Poziv

Zato je poziv k odstopu ministrice več kot politična gesta. Je izraz razočaranja. Je klic po odgovornosti. Po tem, da nekdo reče: “Naredili smo napako. In za to prevzemamo odgovornost.”

• A za zdaj tega ni bilo. Ministrica molči. Vlada se izmika. In rejci ostajajo sami. S poginulimi živalmi, z izgubljenim dohodkom, z občutkom, da jih nihče ne sliši.

Zgodba o odnosu

Vlada predstavila novelo Zakona o ohranjanju narave

Naravo je potrebno zaščititi. Zato je danes, 5. septembra 2025, vlada predstavila novelo Zakona o ohranjanju narave. Prinaša:

• strožje kazni,
• hitrejše ukrepanje in
• jasnejša pravila.

In čeprav se bodo nekateri pritoževali, da gre za pretirano regulacijo, je bistvo preprosto: narava ni igrišče brez pravil.

Kazni do 2000 € za vožnjo v naravi

Kazni

Največ pozornosti je požela določba, ki uvaja globe od 1000 do 2000 € za vožnjo z motornimi vozili po naravnem okolju.

• To pomeni, da bo vsak, ki se bo z avtom, motorjem ali štirikolesnikom zapeljal po travniku, gozdni poti ali ob reki lahko kaznovan. Brez dovoljenja bo to prepovedano.

• Inšpektorji in policisti bodo imeli po novem tudi pooblastila, da ustavijo kolesarje, ki vozijo izven označenih poti. Da, prav ste prebrali — tudi kolesarji.

• Ob prvi ponovitvi prekrška bo možen zaseg vozila ali kolesa, kar je sprožilo burne odzive med rekreativci.

A minister za okolje Jože Novak je jasen: »Narava ni prostor za adrenalinske izlete. Je prostor za spoštovanje, tišino in ravnotežje.«

Zakaj je to sploh potrebno?

Če ste se kdaj sprehajali po gozdni poti in naleteli na razrito zemljo, razmetane plastenke ali sledi gum, potem veste, da težava ni izmišljena. Prijave zaradi nezakonite vožnje v naravi so se v zadnjem časi vrstile ena za drugo.

• Divje kampiranje pa pušča za sabo smeti, ogenj in včasih celo uničene habitate.

Poleg tega novela ureja tudi vnos tujerodnih invazivnih vrst, ki ogrožajo domače ekosisteme. Primer? Okrasne rastline, ki jih ljudje sadijo ob vikendih, se širijo v naravo in izpodrivajo avtohtone vrste. Zakon zdaj omogoča hitrejše ukrepanje in odstranjevanje takšnih rastlin.

Zveri:

Divjad med strahom in zaščito

Poseben del novele se nanaša na upravljanje z velikimi zvermi, kot so medvedi in volkovi. Poleti smo bili priča več napadom na živino, kar je sprožilo val nezadovoljstva med kmeti. Po novem bo mogoče hitreje ukrepati v primeru nevarnosti — brez dolgotrajnih postopkov, ki so doslej zavirali odziv.

Brez samovolje

A zakon ne dovoljuje samovolje. Ukrepi bodo še vedno temeljili na strokovni presoji, a bodo hitrejši, bolj odzivni in usklajeni z lokalnimi skupnostmi.

Cilj ni iztrebljanje zveri, temveč sožitje, ki temelji na realnosti — ne na romantiki.

Kritike

Kaj to pomeni za nas?

Za povprečnega državljana to pomeni, da bo treba biti bolj pozoren. Če:

• greste v gozd, ostanite na označenih poteh.
• kampirate, to počnite na urejenih mestih.
• sadite rastline, preverite, ali so primerne za okolje.
• naletite na medveda — ne rešujte težave sami.

Zakon ne želi kaznovati ljudi, temveč ustvariti kulturo spoštovanja. In to je nekaj, kar bi morali podpreti — ne glede na politično pripadnost, življenjski slog ali kraj bivanja.

Narava ni tiho

Narava ne govori, a vse pove. Ko drevo odmre, ko reka spremeni tok, ko ptice izginejo — to niso naključja. So posledice. In če jih ne slišimo zdaj, jih bomo čutili kasneje.

Nova novela Zakona o ohranjanju narave je korak v pravo smer. Morda ni popolna, morda bo potrebovala popravke. A je signal, da smo pripravljeni postaviti meje. Meje, ki ne omejujejo svobode — temveč jo ščitijo.

Ker svoboda brez odgovornosti ni svoboda. Je kaos. In narava si kaosa ne zasluži.

Narava ne potrebuje naše prisotnosti — mi potrebujemo njo.

• Zakon, ki uvaja strožje kazni za vožnjo v naravi, ni le birokratski ukrep. Je ogledalo naše družbene zrelosti. Če se ne znamo ustaviti pred gozdno potjo, če ne spoštujemo tišine reke ali prostora zveri, potem ne gre za izgubo svobode, temveč za izgubo spoštovanja.

• Kazni niso grožnja, temveč opomnik.

Da je narava

• živa
• ima meje.
• si zasluži več kot našo zabavo — zasluži si našo odgovornost.

Da si razgaljen, brez da bi se kdaj slekel. To ni le kršitev zasebnosti. To je napad na identiteto, dostojanstvo in osnovno človeško pravico do varnosti.

Giorgio Armani je bil več kot oblikovalec. Bil je filozof mode, ki je verjel v moč subtilnosti. Njegov načrt dedovanja odraža to isto filozofijo: Premišljen, diskreten in usmerjen v dolgoročno stabilnost. Ko govorimo o Giorgiu Armaniju, ne govorimo zgolj o modi. Govorimo o filozofiji elegance, o znamki, ki je postala sinonim za brezčasnost in diskretnost. Njegov modni imperij, zgrajen na estetiki in luksuzu, je več kot poslovni uspeh. To je osebna zgodba, vtkana v vsako linijo, vsak šiv, vsak detajl.

Danes nas je zapustil

Armani – Vrednote

Dedovanje

Družina in zvesti sodelavci

Armani je bil znan po tem, da je svoje podjetje vodil kot družino — in to dobesedno.

Med glavnimi dediči so njegova sestra, nečakinje in nečak, ki so že desetletja vpeti v delovanje modne hiše.

Rosanna Armani – tiha sila v ozadju

Rosanna, Armanijeva sestra, je bila dolgoletna direktorica komunikacij. Čeprav je redko stopila v ospredje, je bila ključna pri oblikovanju javne podobe znamke. V mladosti je delovala kot manekenka, nato pa se posvetila poslovni plati imperija. Je mati Andrea Camerane, še enega izmed dedičev.

Silvana Armani – varuhinja ženskega oblikovanja

• Silvana, hči Armanijevega brata Sergia, je začela kot manekenka, nato pa se pridružila podjetju kot oblikovalka.
• Vodila je žensko oblikovalsko linijo in bila Armanijeva desna roka pri kreativnih odločitvah.
• Nikoli ni imela otrok, saj se je povsem posvetila delu.

Pantaleo Dell’Orco – zvesti sodelavec in varuh moške elegance

• Pantaleo, znan kot Leo, je z Armanijem sodeloval že od leta 1977.
• Vodil je moško oblikovalsko divizijo in bil predsednik košarkarskega kluba Olimpia Milano.
• Armani ga je opisal kot osebo, ki ji je zaupal svoje najbolj zasebne misli.

Pogosto je stopil na oder namesto Armanija — tiho, a odločno.

Fundacija Giorgio Armani – varuh vizije

Poleg osebnih dedičev ima ključno vlogo tudi Fundacija Giorgio Armani, ustanovljena leta 2016.

• Njena naloga je ohranjanje Armanijevih vrednot, etičnega upravljanja in neodvisnosti podjetja.
• Prav tako je prepovedal kotacijo na borzi vsaj pet let po svoji smrti.
• Njegov cilj je bil jasen: ohraniti identiteto znamke, ki jo je gradil več kot štiri desetletja.

Eleganca, ki ne pozna kompromisov

Giorgio Armani je bil več kot oblikovalec. Bil je filozof mode, ki je verjel v moč subtilnosti. Njegov načrt dedovanja odraža to isto filozofijo — premišljen, diskreten in usmerjen v dolgoročno stabilnost.

• Namesto da bi svoj imperij prepustil trgu ali tujim investitorjem, ga je zaupal ljudem, ki so ga soustvarjali. Družina, sodelavci in fundacija bodo skupaj skrbeli, da bo Armani ostal to, kar je vedno bil: simbol brezčasne elegance.

V svetu, kjer se moda pogosto podreja kapitalu, je Armani izbral drugačno pot.

Pot, ki temelji na neodvisnosti, integriteti in spoštovanju do tistega, kar je ustvaril.

In prav v tem tiči njegova največja eleganca — v sposobnosti, da tudi po njegovem odhodu ostane prisoten.