Reja kokoši nesnic doma: Se samooskrba z jajci v Sloveniji zares splača? Zanimivo je, da se v zadnjih letih opazno povečuje trend postavljanja domačih kurnikov. Želja po večji stopnji samooskrbe, nadzoru nad izvorom hrane in višji kakovosti živil je mnoge spodbudila, da so del svojega vrta namenili reji kokoši. Čeprav se morda zdi, da gre za preprost in poceni podvig, pa realni izračuni kažejo, da je za uspešno rejo potrebno določeno finančno načrtovanje in poznavanje osnovnih stroškovnih postavk.

Pri vprašanju, ali se domača reja kokoši finančno splača, je treba upoštevati tako začetno investicijo kot tudi tekoče mesečne stroške in realen donos v obliki svežih jajc.

Zakonodaja in umeščanje v prostor

Preden se kurnik dejansko postavi na vrt, je nujno upoštevati pravila umeščanja v prostor in sosedske odnose. V Sloveniji je reja manjšega števila živali za lastno uporabo z vidika državne zakonodaje razmeroma nezahtevna in posebna registracija običajno ni potrebna. Zapleti se lahko pojavijo šele, če se presežki jajc začnejo redno prodajati, saj to s seboj prinese strožje zahteve glede higienskih standardov in označevanja.

V praksi pa so pogosto bolj odločilni občinski odloki in medsosedski odnosi. Da bi se izognili morebitnim sporom zaradi hrupa ali vonjav, se priporoča, da je kurnik od meje s sosednjim zemljiščem oddaljen vsaj tri do pet metrov. Ključ do dobrih odnosov je predvsem redno čiščenje in vzdrževanje higiene, kar preprečuje širjenje neprijetnih vonjav in privabljanje škodljivcev.

Mesečni stroški

Hrana, stelja in vzdrževanje

Donosnost

Kakšna je vrednost domačih jajc?

Povračilo investicije in skriti dobički

Glede na začetni vložek v višini nekaj sto evrov se investicija v domačo rejo kokoši običajno povrne v obdobju od dveh do petih let. Hitrost povračila je odvisna od tega, kako racionalno je bil zgrajen kurnik in kako stabilna je nesnost kokoši skozi letne čase. Pozimi se nesnost naravno zmanjša, kar nekoliko podaljša obdobje vračanja naložbe.

Vendar pa se ekonomska upravičenost ne skriva le v številu znesenih jajc. Reja kokoši prinaša tudi nekatere “skrite” finančne in ekološke prednosti:

• Predelava bioloških odpadkov: Kokoši so izjemno učinkovite pri predelavi kuhinjskih ostankov. Ocenjuje se, da lahko jata petih kokoši letno porabi od 50 do 90 kilogramov bioloških odpadkov, kar zmanjšuje obremenitev komunalnih sistemov in stroške odvoza odpadkov.
• Naravno gnojilo: Kokošji gnoj je izjemno bogat z dušikom in predstavlja visoko kakovostno organsko gnojilo za domači vrt, kar zmanjšuje potrebo po nakupu umetnih gnojil.
• Kakovost in svežina: Domača jajca imajo zaradi raznolike prehrane (trava, ostanki, žuželke) pogosto boljšo hranilno vrednost, intenzivnejšo barvo rumenjaka in neprimerljivo svežino.

Se torej splača?

Odločitev za domači kokošnjak ne bi smela temeljiti izključno na finančnem dobičku, saj so marže pri majhnem številu živali majhne. Kljub temu pa podatki potrjujejo, da domača reja ni izguba denarja. Ob pravilnem upravljanju se tekoči stroški pokrivajo sami, začetna investicija pa se skozi leta amortizira.

Glavni razlogi, zakaj se Slovenci odločajo za ta korak, ostajajo nematerialni: občutek varnosti, ki ga prinaša samooskrba, stik z naravo in živalmi ter zagotovilo, da so jajca na mizi zares sveža in pridelana na etičen način. V svetu naraščajočih cen hrane in negotovih dobavnih poti domača jata petih kokoši predstavlja stabilen in trajnosten vir osnovnega živila, ki obogati vsako gospodinjstvo. 

Pripravila AK
Viri:
delo.si
pixabay,YouTube, TikTok

Tony Cetinski iskreno o Slovencih, glasbi in jabolčnem zavitku. Ko se luči v dvorani ugasnejo in se zaslišijo prvi takti ene izmed njegovih številnih uspešnic, postane jasno, da Tony Cetinski ni le glasbenik, temveč institucija čustev. Njegov nedavni nastop v Dvorani Golovec v Celju, ki se je odvil v okviru razprodane turneje Samo ljubav, je bil več kot le koncert. Bil je ponovno srečanje s publiko, ki ga, kot pravi sam, razume bolje kot kdorkoli drug.

Po večeru, polnem sinergije, petja v en glas in nepozabnih spominov, si je Tony vzel čas za iskren pogovor. Brez dlake na jeziku je spregovoril o svojem posebnem odnosu s Slovenijo, o družinskih vezeh, ki ga vežejo na naše kraje, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo uklonil sodobnim glasbenim trendom, kot je trap.

Tony Cetinski

Od glasbenih želja do jabolčnega zavitka

Čeprav ima Tony za sabo na tisoče nastopov, ga publika še vedno zna presenetiti. V Celju so ga ob koncu koncerta presenetile nekatere glasbene želje po pesmih, ki jih že dolgo ni izvajal. To mu je dalo misliti za prihodnje nastope: “Je še veliko pesmi, ki jih nismo odigrali in ki jih bomo, upam, vključili na koncerte, ki še prihajajo.”

Poleg glasbe pa Tonyja v Sloveniji navdušuje še nekaj povsem drugega – kulinarika. Na vprašanje o najljubši sladici je brez oklevanja odgovoril: “Štrudelj!” Ob omembi domačega jabolčnega zavitka so se mu zasvetile oči: “To je odlično! Ne vem, kje rastejo ta jabolka v Sloveniji, ampak okus je neverjeten.”

Brez dlake na jeziku o glasbeni industriji

“Trapa ne morem delati”

V svetu, kjer se glasbeni trendi spreminjajo hitreje kot letni časi, Tony Cetinski ostaja zvest sebi. Medtem ko se mnogi njegovi kolegi poskušajo prilagoditi mlajšim generacijam z uporabo modernih ritmov, Tony ostaja neomajen. “Jaz se ne prilagajam. Jaz sem še vedno svoj in to še vedno, hvala bogu, funkcionira,” je poudaril.

Njegov odnos do sodobne produkcije, kot je trap (trap – prevladujoča rapovska zvrst) je jasen. Čeprav spoštuje tehnično dovršenost in svetovni zven modernih skladb, pogreša vsebino. “Še naprej bom ustvarjal, samo ne trap, jaz ne morem tega. Treba je imeti malo globlja besedila in ljudem pošiljati malo globlja sporočila,” kritično ocenjuje trenutno stanje na sceni.

Ko gre za sodelovanja, Tony prisega na spontanost. Vse njegove duete so rodila iskrena druženja, ne pa preračunljivi marketinški načrti. Posebno naklonjenost goji do slovenskih izvajalcev, med katerimi izstopa Magnifico.

“On je moj drugi jaz,” pravi o slovenskem glasbenem ekscentriku. Tony obožuje Magnificovo inteligenco v komunikaciji s publiko in priznava, da bi z njim z veseljem posnel duet. Poleg njega je izpostavil še Nušo Derenda, ki mu je bila pri srcu že od samega začetka njene kariere.

Nova podoba

Pripravila AK
Viri:
slovenskenovice.delo.si
wikimedia,YouTube, TikTok

Tu je zgodba Fride iz ABBE: Od otroka »greha« do glasbene legende in nepredstavljivih tragedij. Ko danes gledamo na bleščeče kostume, slišimo brezčasne harmonije skupine ABBA in spremljamo digitalno revolucijo njihovih avatarjev, nečesa ne vidimo. Težko si predstavljamo, da se za enim najbolj prepoznavnih obrazov pop glasbe skriva zgodba, ki bi bila pretežka celo za filmsko dramo. Anni-Frid Lyngstad, ki smo jo vsi spoznali kot nasmejano rjavolasko Frido, je pred kratkim dopolnila 80 let. A pot do tega jubileja ni bila posuta le s cvetjem in zlatimi ploščami; bila je tlakovana s preganjanjem, izgubo identitete in srce parajočimi tragedijami.

Anni-Frid Lyngstad

Temačna zapuščina programa Lebensborn

Fridina zgodba se ne začne pod soji žarometov, temveč v senci enega najtemnejših poglavij človeške zgodovine. Rojena je bila leta 1945 v Rodila se je 15. novembra 1945 norveški vasi Bjørkåsen. Bila je del nacističnega projekta Lebensborn. Projekt je zsanoval Heinrich Himmler z namenom ustvarjanja in ohranjanja “arijske super rase”.

Njen oče, Alfred Haase, je bil nemški narednik, njena mati, Synni Lyngstad, pa mlada Norvežanka. Za nacistični stroj je bila Frida idealen otrok, za povojno Norveško pa je bila “tyskungen” – otrok Nemca, živ opomin na okupacijo in sramoto.

Beg v neznano: Ko je dom postal sovražnik

Vzpon do zvezd

Od jazza do evrovizijskega Brightona

Kljub težkemu otroštvu je Frida v sebi nosila dar, ki ga ni bilo mogoče preslišati. Nastopati je začela že pri trinajstih letih. Ko je spoznala Bennyja Anderssona – leta 1969, pa se je njeno življenje za vedno spremenilo. Ni šlo le za ljubezensko zgodbo, pač pa za začetek glasbene poti. Nikoli ne bomo pozabili znane evrovizijske zmagovalne popevke – Waterloo. Svet je spravila v evforijo.

ABBA ni bila le skupina; bila je fenomen. Vendar pa je pod površjem bleščic Frida še vedno iskala svojo identiteto. Dolga leta je verjela, da je njen oče umrl med vojno, ko se je njegova ladja potopila na poti v Nemčijo.

Šokantno srečanje z očetom pri 32. letih

Leta 1977, na vrhuncu slave skupine ABBA, je nemška revija Bravo objavila zgodbo o Fridinem poreklu. Njeno usodo je prebral Peter Haase in spoznal, da je zvezdnica njegova polsestra. Njun oče, Alfred Haase, je bil namreč še vedno živ in je v Nemčiji delal kot slaščičar.

Srečanje v Stockholmu je bilo za Frido travmatično. »Težko je. Ne moreš se kar nenadoma povezati z nekom, ki je bil trideset let le senca ali duh,« je kasneje priznala. Čeprav sta ostala v stikih, praznine, ki jo je pustilo tri desetletja odsotnosti, nikoli nista uspela zares zapolniti.

Tragedije, ki so utišale pesem

Ko se je leta 1982 skupina ABBA razšla in sta se z Bennyjem ločila, je Frida iskala mir v Švici. Leta 1992 se je zdelo, da je končno našla svojo srečo, ko se je poročila s princem Heinrichom Ruzzom Reussom von Plauenom. Postala je kneginja, del evropskega plemstva in tesna prijateljica švedske kraljeve družine.

A usoda je bila znova neusmiljena. V razmaku le enega leta je Frida izgubila dva najpomembnejša stebra:

• Leta 1998 je v tragični prometni nesreči v ZDA umrla njena hči Lisa-Lotte, stara komaj 30 let.
• Leta 1999 je za posledicami limfoma umrl njen mož Ruzzo.

Frida se je umaknila iz javnosti. Bolečina je bila tako močna, da so mnogi mislili, da se nikoli več ne bo vrnila h glasbi. “Potrebovala sem leta, da sem sploh lahko spet zadihala,” je povedala v enem redkih intervjujev. Žal se niz izgub ni končal tam – leta 2023 je po dolgi bolezni izgubila še svojega ljubljenega vnuka Jonathana.

Anni-Frid Lyngstad ostaja simbol odpornosti. Od Lebensborna do kraljevskih palač, od begunskega taborišča do evrovizijskih odrov – njeno življenje je opomin, da je za vsakim velikim uspehom pogosto skrita velika bolečina. Ko naslednjič zaslišite pesem Fernando ali The Winner Takes It All, prisluhnite Fridinemu glasu nekoliko drugače. V njem ni le tehnika, ampak vsa teža in lepota življenja, ki ga je preživela z dvignjeno glavo.

Pripravila AK
Viri:
slovenskenovice.delo.si
wikimedia,YouTube, TikTok

Rim je mesto, kjer se na vsakem vogalu prepletata zgodovina in romantika. A ko se po njegovih tlakovanih ulicah sprehodi svetovna zvezdnica kova Katy Perry, se lahko zgodi karkoli. Tisti, ki so se pred dnevi znašli ob sloviti Fontani di Trevi, so pričakovali običajen turistični prizor, dobili pa so nekaj, o čemer zdaj govori ves svet.

Katy Perry

Katy Perry, pevka, ki nam je dala himne, kot sta Firework in Roar, je namreč ob obisku ene največjih znamenitosti italijanske prestolnice poskrbela za potezo, ki je pustila mimoidoče odprtih ust. Ste mislili, da boste videli pevko, kako ponižno meče kovanec čez ramo? Premislite še enkrat.

Namesto tradicije – digitalna rešitev?

Vsi poznamo legendo: če v Fontano di Trevi vržeš kovanec, se boš zagotovo vrnil v večno mesto. To je ritual, ki ga vsak dan izvede tisoče ljudi. A Katy Perry očitno ni “vsakdo”. V videoposnetku, ki je v trenutku postal viralen, vidimo pevko, kako stoji pred bučnim slapom fontane.

Namesto da bi v žepu iskala drobiž, se je obrnila k množici in v svojem značilnem humornem slogu vzkliknila: “Someone give me a penny!” (Naj mi nekdo da kovanec!). Ko se je izkazalo, da nobena od njenih asistentk ali mimoidočih nima pri roki centa, je Katy vzela stvari v svoje roke – oziroma v svojo denarnico.

Izvlekla je svojo modro bančno kartico in jo, namesto da bi poiskala kovanec, preprosto pomočila v vodo fontane. Da, prav ste prebrali. Pomočila jo je, jo hitro potegnila nazaj in se ob tem nagajivo nasmehnila kameri. Je bila to prošnja za srečo ali pa je zvezdnica preprosto želela preveriti, če Fontana di Trevi podpira brezstično plačevanje usode?

»Just Rome’ing around«

Katy Perry ve, kako pritegniti klike

Pevka je ob objavi tega nenavadnega trenutka na družbenih omrežjih zapisala: »Just Rome’ing around«. S to simpatično igro besed (igra med besedama “Rome” – Rim in “roaming” – potepanje) je dala jasno vedeti, da je šlo za trenutek sproščenosti in zabave.

Toda poznavalci estrade vedo, da pri Katy Perry nič ni povsem naključno. V ozadju se je slišal namig na njeno pesem Save as Draft, v kateri poje o tem, da včasih stvari preprosto pustimo v osnutkih. S to potezo je pevka ponovno dokazala, da je mojstrica samopromocije. Namesto tisočkrat videne fotografije z metanjem kovanca, je ustvarila vsebino, ki je pritegnila milijone ogledov, komentarjev in deljenj.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by CNN (@cnn)

Vir: Instagram – CNN: Katy Perry v Rimu

Odzivi

Kovanci iz fontane

Kaj se zgodi s kovanci, ki jih (za razliko od Katy) vržete v fontano?

Če boste obiskali Rim in se odločili za bolj tradicionalno pot, boste morda presenečeni nad podatkom, kaj se zgodi z vsem tistim denarjem na dnu. Fontana di Trevi namreč ni le lep okras, ampak pravi “stroj za denar”.

1,5 milijona evrov letno

Mestne oblasti vsako leto iz bazena poberejo približno 1,5 milijona evrov. Da, prav ste prebrali – več kot milijon evrov v drobižu! Ta denar se redno zbira, očisti in nameni v dobrodelne namene, predvsem organizaciji Caritas, ki pomaga ljudem v stiski. Torej, vsak vaš kovanec (in morda vsak Katyjin “virtualni” kovanec) nekomu dejansko pomaga.

Lekcija Katy Perry

Kako preživeti Rim v slogu?

Obisk Rima je lahko naporen. Gneča, vročina, neskončne vrste za gelato … Katyjina prigoda nas uči, da je včasih treba stvari vzeti z mero humorja. Če nimate drobiža, ne obupajte. Bodite ustvarjalni, nasmejte se in uživajte v trenutku.

Morda pa je njena poteza napovedala novo ero. V svetu, kjer skoraj ne uporabljamo več gotovine, bi morda Fontana di Trevi res morala dobiti čitalec za kartice ali Apple Pay? Do takrat pa bomo morali navadni smrtniki še vedno brskati po žepih za tistim enim evrom, ki nam bo zagotovil ponovni obisk večnega mesta.

Katy Perry je znova dokazala, da se zna zabavati in da se ne boji stopiti izven okvirjev. Njen obisk Rima bo ostal zapisan kot eden tistih zabavnih trenutkov, ko se zvezdniški blišč sreča z ljudsko preprostostjo in dobro mero sarkazma.

Bi si upali svojo bančno kartico namočiti v fontano za srečo? Morda je bolje, da ostanete pri kovancih – Katyjin račun je verjetno precej bolj odporen na morebitne težave z banko kot naš! 

Pripravila AK
Viri:
slovenskenovice.delo.si
wikimedia,YouTube, Instagram

Tereza se poslavlja z novico, ki je kot strela z jasnega zadela glasbeni svet in v hipu razprodala splitski Stari plac, kjer bo ta neuničljiva ikona pri svojih 88 letih odpela zadnje tone svoje veličastne poti. Šokantna potrditev, da gre za nepreklicen umik največje dive hrvaške in jugoslovanske glasbe, je oboževalce pustila v solzah, saj si sveta brez njene eksplozivne energije in dramatičnih interpretacij, ki so zaznamovale več kot pol stoletja, preprosto ne znamo predstavljati. Ko se bo 3. maja v Splitu spustil zastor, ne bo ugasnila le luč na odru, ampak se bo končala era, ki se v zgodovini glasbe ne bo nikoli več ponovila.

Zadnji aplavz za kraljico

Tereza Kesovija se poslavlja z odrov, Split je že razprodan

Split se pripravlja na večer, ki bo zapisan v zgodovino. Mesto pod Marjanom se bo v kratkem poslovilo od ene največjih glasbenih div, kar jih je kdaj rodila Hrvaška in kar jih je poznala nekdanja skupna država. Poslovilni koncert neponovljive Tereze Kesovije na splitskem Starem placu je namreč tudi uradno razprodan do zadnjega kotička. Vzdušje, ki vlada v mestu, napoveduje dogodek, prežet z neopisljivimi čustvi, nostalgijo in tisto posebno vrsto spoštovanja, ki si ga človek prisluži le s šestimi desetletji brezkompromisne predanosti glasbi.

“Koncert hrvaške dive Tereze Kesovije na Starem placu je zdaj tudi uradno razprodan. Veseli me, da bomo imeli 3. maja čast prisluhniti njenemu poslovilnemu koncertu v Splitu,” je na družbenih omrežjih ponosno naznanil tamkajšnji župan Tomislav Šuta. Njegove besede so pospremili posnetki, ki so se dotaknili src tisočev – v njihova domovanja je namreč pokukal trenutek iz Terezine dnevne sobe v Zagrebu, kjer se diva, kljub zavidljivim letom, s kitaristom v rokah in žarom v očeh pripravlja na ta zgodovinski nastop.

Tereza Kesovija

Legenda, ki ne pozna polovičarstva

Tereza Kesovija bo oktobra letos dopolnila 88 let. Številka, ki bi marsikoga ustavila, zanjo predstavlja le nov mejnik, morda tisti zadnji, ko je čas, da se z odra poslovi s tisto dostojanstvenostjo, ki jo premorejo le največji.

Novica o njenem umiku s koncertnih odrov sicer ni prišla čez noč. Že januarja se je začelo šepetati o tem, kje in kdaj bo padel zadnji zastor. A kljub temu, da se ljubitelji njene glasbe na to pripravljajo že mesece, je dejstvo, da se »pika na i« resnično dogaja, sprožilo val ganljivih odzivov po vsem Balkanu.

“Ganljivo do solz. Hvala vam, Tereza, za vsa ta leta, za vse čudovite pesmi, ki ste nam bili dali,” se glasi eden izmed številnih komentarjev pod županovo objavo. Drugi dodajajo: “Odpeto s srcem in dušo, bravo!” To niso le prazne besede; to so zapisi generacij, ki so se ob njenih pesmih, kot sta “Lara’s Theme” iz Dr. Živaga ali nepozabna “Moja posljednja i prva ljubavi”, zaljubljale, jokale in preživljale težke življenjske preizkušnje. Tereza nikoli ni pela le z glasom, ampak z vsako celico svojega telesa, kar je njen zaščitni znak že od leta 1958.

Split in ne rodni Dubrovnik

Mnogi so se spraševali, zakaj se je Tereza odločila svojo kariero skleniti prav v Splitu, namesto v svojem ljubljenem Dubrovniku, kjer so njene korenine in kjer v vasi Lovorno v Konavlih še vedno išče svoj mir. Diva je na to vprašanje odgovorila z iskrenostjo, ki ji je lastna:

“Ljudje Splita so me na nek način oblikovali. Leta in leta sem tam, že od začetka šestdesetih, nastopala na festivalih. In vedno sem bila nagrajena, kar me je motiviralo, da se vsakič znova poglobim – ne samo v melodijo, ampak v vsako besedo pesmi.”

Split zanjo ni le prizorišče; je simbol njenega vzpona. Od prvih nastopov leta 1961 ali 1962, ko je kot mlado dekle s flavto in neverjetnim glasom osvojila občinstvo, do danes, ko se vrača kot absolutna ikona. Spomnimo se samo njenih zmag na Splitskem festivalu s pesmimi, ki so postale ponarodele. Splitčani so jo znali kritizirati, a so jo znali še močneje ljubiti. Ta vzajemna energija, tisti dalmatinski “dišpet”, je tisto, kar jo bo 3. maja držalo pokonci na Starem placu.

Moč, ki premaga bolečino in vojne vihre

Terezina pot ni bila postlana le z rožami. V svoji 60-letni karieri se je soočala z neštetimi zdravstvenimi izzivi, operacijami in osebnimi izgubami. Največji udarec je doživela med domovinsko vojno, ko so ji požgali dom v Konavlih. Takrat je ostala brez vsega, razen brez svojega glasu.

A vsakič se je vrnila – močnejša in bolj ponosna. Pravi, da je njen glas posebna moč, ki ne sme ostati zaprta v njej. To, kar nosim v sebi, je preprosto premočno, da bi zadržala zase,” razlaga s tisto prepoznavno dramatičnostjo v glasu.

Danes na odru ne more več stati brez palice. A če kdo misli, da jo to ovira, se moti. Palica je postala le še en rekvizit njene avtoritete, podobno kot so bili nekoč glamurozni kostumi v pariški Olympii, kjer je v šestdesetih letih očarala Francoze.

Ko zapoje prve tone pesmi, kot sta “Nono, dobri moj nono” ali “Prijatelji stari gdje ste”, občinstvo ne vidi palice, vidi le žensko, ki v sebi nosi ves ogenj sveta. Njen optimizem ostaja neusahljiv. Prepričana je, da je smeh najboljše zdravilo, in prav ta življenjska energija je tisto, kar jo ohranja vitalno pri skoraj 90 letih.

Večne vezi s Slovenijo

Slovenija je imela v Terezini karieri vedno prav posebno mesto. Tudi tukajšnje občinstvo je novico o njenem slovesu sprejelo z mešanimi občutki – žalostjo, ker ne bo več novih koncertov, in hkrati z neizmerno hvaležnostjo za vse, kar je dala. Tereza se je v Ljubljani vedno počutila kot doma, slovenska publika pa je cenila njeno svetovljanskost, ki jo je prinesla iz Pariza, kjer je kot “La bête de scène” (odrska zver) dominirala francoski glasbeni sceni.

Spomnimo se njenih nastopov na slovenski televiziji in koncerta v Cankarjevem domu, kjer je dvorana dihala kot eno. Njen odnos do slovenske publike je bil vedno spoštljiv, skoraj intimen. “Slovenci ste zvesti. Ne pozabljate,” je večkrat poudarila. Mnogi se še spominjajo njenih sodelovanj s slovenskimi glasbeniki in njenega spoštovanja do slovenske besede. In res, tudi v Ljubljani se pripravlja val navdušenja nad njenimi zadnjimi nastopi, saj se vsi zavedajo, da gre za konec ere, ki se ne bo nikoli več ponovila.

Več kot le koncert

Zgodovinski trenutek za generacije

Poslovilni koncert v Splitu ne bo le glasbeni dogodek; bo proslava življenja, ki je bilo v celoti posvečeno umetnosti. Ko bo Tereza stopila na oder Starega placa, s palico v roki in s tisto nepozabno pričesko, se bo čas ustavil. Vsaka beseda bo imela svojo težo, vsak gib roke bo pripovedoval zgodbo o tisočih prepotovanih kilometrih, o aplavzih v Parizu, Moskvi in New Yorku ter o tisti neizmerni ljubezni do občinstva, ki ga nikoli ni pustila na cedilu.

Njen sin Alen in vnukinja sta njena največja podpora v teh dneh, ko se mešajo ponos in zavedanje o koncu neke poti. Tereza Kesovija nas uči, da se leta ne merijo s številkami na papirju, temveč s strastjo, ki jo pustiš za seboj. Njen odhod z odrov bo pustil praznino, ki je ne bo zapolnil nihče drug, saj danes takšnih “div” z veličastnim glasom in še večjim srcem preprosto ne delajo več.

A kot pravi sama v eni svojih pesmi: “I ni me strah…”. Čeprav ne bo več stala pod žarometi velikih odrov, bodo njene pesmi odmevale v dnevnih sobah, v srcih ljudi in v šumenju njenega Jadrana še dolgo po tem, ko bo ugasnila zadnja luč na splitskem Starem placu. Srečno, Tereza. In hvala za vsako noto, ki si nam jo podarila z neusahljivo močjo svoje neponovljive duše. Vaš glas bo ostal večni svetilnik vsem, ki verjamejo v moč prave umetnosti. 

Pripravila AK
Viri:
slovenskenovice.delo.si
wikimedia,YouTube
Facebook

Kralj Karel III. je že desetletja znan kot eden najbolj gorečih zagovornikov ekološkega kmetovanja in trajnostnega načina življenja, vendar se za njegovo ljubeznijo do narave skrivajo nenavadno stroga pravila. Čeprav bi si marsikdo mislil, da monarh v svojem obilju uživa v vsem, kar mu zemlja ponudi, je resnica precej drugačna. Njegov nekdanji vrtnar je razkril, da obstajajo določene vrste zelenjave, ki na posestvu Highgrove nimajo nobene možnosti – kralj jih je preprosto “izgnal”.

Britanski monarh je človek trdnih navad in še trših prepričanj. Njegov odnos do hrane ni zgolj vprašanje okusa, temveč odraz njegove filozofije, ki jo goji že od mladih nog. Ko gre za tisto, kar se znajde na njegovem krožniku, Karel ne dopušča kompromisov. Njegov prefinjen okus in skorajda vojaška disciplina pri izbiri živil sta postala legenda med kraljevim osebjem, od kuharjev do tistih, ki z golimi rokami obdelujejo njegovo zemljo.

Prepovedana zelenjava

Zakaj buče in bučke nimajo vstopa?

Perfekcionizem, ki meji na obsedenost

Korenje v velikosti mezinca

Kraljeve zahteve pa se ne ustavijo le pri vrsti zelenjave, temveč segajo v podrobnosti, ki bi marsikaterega vrtnarja spravile ob živce. David Pearce se spominja, da je moral biti korenček, namenjen kraljevim prigrizkom (t.i. crudités), vzgojen po posebnih merah.

Kralj namreč ne mara velikega, grobega korenja. Zahteval je, da so plodovi majhni, nežni in vzgojeni natanko do velikosti njegovega mezinca. “Večinoma smo delali tako, da smo se prilagajali njegovim individualnim preferencam,” pojasnjuje Pearce. Takšna natančnost zahteva nenehno spremljanje rasti in pobiranje pridelka v točno določenem trenutku, saj lahko le en dan preveč v zemlji pomeni, da je korenček za kraljeve standarde že “prevelik in prestar”.

Ritual s slivami

Varčnost ali ekscentričnost?

O kraljevih jutranjih ritualih kroži veliko zgodb, a tista o slivah, ki jo je razkril nekdanji kraljevi kuhar Darren McGrady, najbolje ponazarja Karlov značaj. McGrady, ki je dolga leta kuhal za princeso Diano in njuna sinova, se spominja, da je bilo Karlovo jutro vedno enako.

Navodilo kuhinji je bilo preprosto: v skodelico dajte dve slivi z malo soka. Ko je skodelica prišla pred kralja, je ta vedno pojedel le eno slivo, drugo pa pustil. Ko se je skleda vrnila v kuhinjo, so kuharji sprva mislili, da mu druga sliva ni bila všeč, a se je izkazalo, da gre za kraljevo navado. Preostalo slivo so morali shraniti nazaj v kozarec in jo porabiti naslednji dan. Ta kombinacija aristokratske postrežbe in skorajda kmečke varčnosti je tisto, kar Karla loči od preostalih članov družine.

Kraljev vpliv na trajnostno prihodnost

Karel III. s svojo strogo dieto in zahtevami na vrtu ne izraža le svojih osebnih muh, temveč postavlja zgled za celotno kraljestvo. Njegova zavrnitev bučk in buč morda zveni nenavadno, a njegova neomajna podpora lokalno pridelani, ekološki in sezonski hrani ima globlji pomen.

Z izogibanjem uvoženim živilom in vztrajanjem pri pridelkih iz lastnega vrta kralj zmanjšuje svoj ogljični odtis in spodbuja biotsko raznovrstnost. Njegov vrtnar Pearce in kuhar McGrady se strinjata, da je delo za Karla zahtevno, a hkrati navdihujoče, saj vsaka jed, ki se postreže v Buckinghamski palači ali na gradu Windsor, nosi zgodbo o spoštovanju do zemlje.

Tako se naslednjič, ko boste v rokah držali bučko ali razmišljali o nakupu jagod sredi zime, spomnite na kralja. Morda so njegove kulinarične omejitve res stroge, a v svetu, ki je pozabil na letne čase, je njegov “črni flomaster” opomnik, da narava najbolje ve, kdaj je čas za kaj. Kralj Karel ostaja zvest svojemu vrtu, svojemu krožniku in predvsem svoji viziji boljšega, bolj zelenega sveta – pa čeprav v njem ni prostora za eno samo buč.

Pripravila AK
Viri:
metropolitan.si
wikimedia,YouTube
unsplash.com,YouTube,TikTok

Ste se kdaj vprašali, kako se lahko sproščen dopust v trenutku sprevrže v finančno nočno moro? Številni vozniki zmotno mislijo, da s hitrim podpisom policijskega zapisnika le vljudno zaključujejo postopek, a resnica je pogosto precej bolj kruta. V tujini vas nepoznavanje jezika ne ščiti – nasprotno, ena sama napačna odločitev ob robu ceste vas lahko pahne v pravni labirint, kjer se kazni merijo v tisočih evrih, pravica do pritožbe pa v trenutku izpuhti. Preden naslednjič odprete okno in policistu izročite dokumente, preverite, katera usodna napaka lahko popolnoma izprazni vaš bančni račun in uniči vaše potovanje.

Policijska kontrola v tujini

Napake, ki vas lahko stanejo dopusta in celo premoženja

Mirna kri je vaš najboljši zaveznik

Prva in najpogostejša napaka je prepiranje s policistom. Morda ste prepričani, da niste storili ničesar narobe, ali pa se vam zdi kazen nepravična, vendar je agresiven nastop zadnja stvar, ki jo potrebujete.

V državah, kot sta Nemčija ali Avstrija, se nespoštljiv odnos do organov oblasti obravnava zelo resno. Vsako dvigovanje glasu, mahanje z rokami ali sarkastične opazke lahko vodijo do dodatnih glob zaradi neupoštevanja ukazov ali žaljenja uradne osebe. Ključno je, da ostanete mirni, vljudni in sledite navodilom. Če ste ustavljeni ponoči, prižgite luč v kabini in roke držite na volanu, da policist vidi, da niste nevarni.

Dokumentacija

Ali imate vse, kar zahtevajo?

Preden sploh zaprete prtljažnik in se odpravite na pot, morate preveriti veljavnost svojih dokumentov. Policija v tujini bo od vas zahtevala:

• Vozniško dovoljenje (preverite, ali je v določeni državi potrebna mednarodna različica).
• Prometno dovoljenje.
• Osebni dokument (potni list ali osebno izkaznico).
• Dokazilo o zavarovanju (v določenih državah, kot so BiH, Črna gora ali Turčija, je zelena karta še vedno obvezna).

Posebna previdnost velja, če vozite tuj avtomobil (npr. od prijatelja ali sorodnika). V tem primeru potrebujete pooblastilo za upravljanje tujega vozila. Če ste vozilo najeli prek agencije (rent-a-car), imejte pogodbo vedno pri roki. Brez ustrezne dokumentacije lahko policija posumi na krajo vozila, kar postopek podaljša za več ur.

Ne podpisujte tistega, česar ne razumete

Plačevanje kazni na kraju samem

Pravila glede plačevanja kazni se po Evropi močno razlikujejo. V nekaterih državah so policisti pooblaščeni za takojšen prevzem denarja (pogosto s prenosnimi POS-terminali). Če kazni ne morete ali nočete plačati takoj, imajo organi v določenih državah pravico, da vam začasno odvzamejo potni list ali celo vozilo, dokler dolg ni poravnan.

Vendar pa nikoli ne plačujte brez uradnega potrdila. Zahtevajte račun ali zapisnik, kjer je jasno naveden znesek in razlog kazni. Brez tega dokazila nimate nobene možnosti za kasnejšo reklamacijo pri svoji zavarovalnici ali pravni službi.

Posebnosti pri najetih vozilih (Rent-a-car)

Če ste vozilo najeli, se težave s policijo pogosto ne končajo ob cesti. Če vas ustavijo zaradi prekrška, o tem obvestite rent-a-car agencijo. Zakaj? Večina teh podjetij ima v pogodbi določilo, da vam za vsako obdelavo policijskega zahtevka zaračunajo “administrativne stroške”, ki so lahko celo višji od same kazni.

Fotografirajte vse dokumente, ki jih prejmete, in jih shranite. Če dobite kazen za parkiranje ali vinjeto, jo poskusite plačati sami prek spleta ali na pošti, še preden se vrnete v domovino, da se izognete provizijam agencij.

Kdaj je čas za klic na veleposlaništvo?

Digitalna “prva pomoč” na vašem telefonu

Pripravila AK
Viri:
N1
unsplash.com,YouTub

Zakaj se legendarni Ritter Sport po 110 letih sooča z odpuščanji? vsi vemo, da je slovenija je dežela ljubiteljev čokolade. Če bi naključnega mimoidočega vprašali, katero znamko prepozna po njeni specifični obliki, bi bil odgovor skoraj zagotovo: Ritter Sport. Tista znamenita kvadratna tablica, ki se s tistim značilnim »klikom« prelomi na sredini, je desetletja veljala za simbol nemške kakovosti in inovativnosti. A danes, spomladi leta 2026, so novice, ki prihajajo iz nemškega Waldenbucha, vse prej kot sladke.

Podjetje se je znašlo na veliki prelomnici. Zaradi trenutnega stanja v svetu, po 110 letih delovanja napoveduje odpuščanja.

 Kaj se je zgodilo z blagovno znamko, ki je bila nekoč neuničljiva?

Prva odpuščanja v zgodovini

Novica, ki je v četrtek, 25. aprila 2026, preplavila gospodarske medije, je šokirala predvsem zaposlene. Ritter Sport, družinsko podjetje s sedežem v bližini Stuttgarta, je uradno potrdilo, da načrtuje ukinitev delovnih mest. Tiskovni predstavnik podjetja je za nemško agencijo dpa pojasnil, da so bili v to potezo prisiljeni zaradi “razočarajočih rezultatov v preteklem letu”.

Čeprav podjetje zaposluje približno 1.900 ljudi po vsem svetu, bo prvi val prestrukturiranja najbolj udaril prav tam, kjer se je zgodba začela – v upravnem središču v Waldenbuchu. Od približno 1.000 tamkajšnjih zaposlenih naj bi delo izgubilo okoli 70 administrativnih delavcev. Morda se številka na prvi pogled ne zdi astronomska, a za podjetje, ki je svojo identiteto gradilo na stabilnosti in pripadnosti zaposlenih, je to tektonski premik.

Zakaj je čokolada postala »luksuz«, ki si ga težje privoščimo?

Vzroki za krizo Ritter Sporta so večplastni, a vsi se stekajo v eno točko: naraščajoči stroški. Če smo včasih tablico čokolade v košarico vrgli mimogrede, danes marsikateri potrošnik ob pogledu na ceno dvakrat premisli.

• Eksplozija cen kakava: Glavna sestavina čokolade se sooča z zgodovinsko krizo. Zaradi slabih letin v Zahodni Afriki, predvsem v Slonokoščeni obali in Gani, kjer pridelajo večino svetovnega kakava, so se borzne cene te surovine v zadnjih dveh letih podvojile, občasno celo potrojile. Bolezni rastlin in nepredvidljivi vremenski vzorci so pridelek zdesetkali, kar je proizvajalce čokolade pahnilo v nemogoč položaj.
• Energija in embalaža: Nemška industrija še vedno čuti posledice energetske krize. Proizvodnja čokolade zahteva ogromno energije za mletje, mešanje in hlajenje. Če k temu prištejemo še višje cene papirja in plastike za embalažo, dobimo recept za finančno luknjo.
• Spremenjene nakupovalne navade: Potrošniki so postali previdni. Inflacija je načela družinske proračune in čokolada, ki ne sodi med nujna živila, je bila med prvimi na seznamu za varčevanje. Ljudje bodisi kupujejo manjše količine bodisi posegajo po cenejših trgovskih blagovnih znamkah.

Paradoks prodaje

Več denarja, manj čokolade

Zanimiv je pogled v poslovne knjige podjetja za leto 2025. Prihodki Ritter Sporta so dejansko zrasli za impresivnih 17,7 odstotka in dosegli 712 milijonov evrov (v primerjavi s 605 milijoni leto prej). A naj vas ta številka ne zavede.

Ta rast prihodkov ni bila posledica tega, da bi prodali več čokolade. Ravno nasprotno – količinska prodaja je upadla. Prihodki so se povečali izključno zato, ker je podjetje moralo drastično dvigniti cene svojih izdelkov, da bi sploh preživelo na trgu. Kljub temu pa ta dvig cen ni bil dovolj velik, da bi pokril “močan skok stroškov” v celotni dobavni verigi. Podjetje je leto končalo v rdečih številkah, dobiček pa je bil daleč pod pričakovanji.

“Kvadratna, praktična” – a je še vedno »dobra« za posel?

Ritter Sport je svojo slavo zgradil na unikatnem dizajnu. Leta 1932 je Clara Ritter predlagala čokolado, ki bi se prilegala žepu športnega jopiča, ne da bi se zlomila, in tako se je rodil kvadrat. Ta oblika je postala tako kultna, da so jo na sodišču celo zaščitili pred konkurenco (predvsem pred Milko).

A v svetu, kjer cena surovine narekuje preživetje, unikatna oblika in tradicija nista več dovolj. Podjetje je že lani napovedalo prestrukturiranje, a se zdi, da so bili ukrepi preblagi ali prepozni. Zdajšnji rez v število zaposlenih v administraciji je jasen znak, da se podjetje trudi postati vitkejše in bolj odporno na tržna nihanja.

Kaj to pomeni za slovenske police?

Ritter Sport je v Sloveniji prisoten že desetletja. Generacije so odraščale ob njihovih okusih, od klasične lešnikove do drznejših kombinacij s čilijem ali soljeno karamelo. Za zdaj ni bojazni, da bi čokolada povsem izginila z naših polic, se bomo pa morali pripraviti na dve stvari:

• Višje cene: Dokler se kriza s kakavom v Afriki ne umiri, bodo cene premium čokolad ostale visoke.
• Manjša izbira: Podjetja v težavah se pogosto odločijo za krčenje nabora izdelkov in se osredotočijo le na najbolj prodajane artikle.

Ali lahko Ritter Sport preživi?

Kljub trenutnim težavam Ritter Sport ostaja močna blagovna znamka z zvestimi oboževalci. Njihova zaveza k trajnosti – so eden redkih velikih proizvajalcev, ki ima lastno plantažo kakava v Nikaragvi – bi lahko bila njihova dolgoročna rešitev. Lasten vir surovin namreč pomeni večji nadzor nad kakovostjo in vsaj delno zaščito pred borznimi nihanji, čeprav njihova plantaža ne more pokriti vseh potreb proizvodnje.

Odpuščanja so boleč, a pogosto nujen korak za podjetja, ki se želijo prilagoditi novi realnosti. Za Waldenbuch in družino Ritter je to leto preizkušnje. Upajmo, da bo znamka, ki je preživela 110 let, našla pot iz te grenke situacije in da bo »knick-pack« zvok še dolgo odmeval v naših domovih.

Za ljubitelje čokolade pa ostaja nauk: naslednjič, ko boste v rokah držali kvadratno tablico, se zavedajte, da za njo ne stoji le sladkor in kakav, temveč stoletna zgodovina, ki se trenutno bori za svojo prihodnost.

Pripravila AK
Viri:
metropolitan.si
YouTube

Tara Zupančič je nedvomno eden tistih obrazov, ki smo jih leta z veseljem spremljali na malih ekranih. Od vodenja oddaje Pop In do bleščečega parketa šova Zvezde plešejo, Tara je s svojo naravno karizmo, sproščenostjo in unikatnim slogom postala sinonim za slovensko televizijsko estetiko.

Vendar pa so se stvari v zadnjem obdobju spremenile. Gledalci so opazili, da se Tara vse redkeje pojavlja v klasičnih voditeljskih vlogah. Namesto studijskih luči zdaj izbira naravo, namesto večernih toalet pa motoristično opremo.

Kam je torej odšla Tara Zupančič? Odgovor ni v tem, da bi se umaknila, temveč v tem, da je zamenjala smer – dobesedno in simbolično.

Tara in novi izzivi

Televizijski premor in iskanje novih izzivov

Mnogi so se spraševali, ali je Tara televiziji dokončno rekla “zbogom”. Resnica je bolj kompleksna. Tara nikoli ni bila le “obraz z ekrana”; vedno je bila umetnica, ustvarjalka in nemirna duša, ki potrebuje nenehno gibanje. Čeprav se zadnja leta ne pojavlja več v vlogi voditeljice na kateri izmed večjih komercialnih televizij, to ne pomeni, da počiva.

Nasprotno, Tara je svojo energijo usmerila v projekte, ki so ji bližje srcu. Postala je dejavna na področjih, kjer lahko izrazi svojo kreativnost brez omejitev, ki jih včasih prinaša strogi televizijski format.

Od oblikovanja unikatnih izdelkov pod svojo znamko Varishana do grafičnega oblikovanja in vodenja dogodkov, ki so bolj v skladu z njenimi osebnimi vrednotami. A tisto, kar najbolj buri domišljijo njenih oboževalcev, je njena ljubezen do adrenalina.

Vir: Facebook – Tara Zupančič

Strast, ki se seli z asfaltiranih cest na brezpotja

Če Taro spremljate na družbenih omrežjih, veste, da je njena velika ljubezen motorizem. A tudi tukaj se je zgodil velik preobrat. Tara se, kot pravi sama, umika s cest.

“Svoj cestni motor sem lani prodala, zdaj pa se odpravljam novim dogodivščinam naproti,” pojasnjuje Tara. Za marsikoga je bila ta odločitev presenečenje, saj smo jo bili vajeni videvati na njenem značilnem “cestaku”. Vendar pa odločitev ni bila sprejeta čez noč. Razlog zanjo je globoko oseben in hkrati zelo realen – varnost.

Tara Zupančič se je odpovedala cestnemu motorju

Motorji so Tarina velika strast že vrsto let. Veter v laseh (oziroma pod čelado) in občutek svobode sta zanjo terapevtska. Vendar pa slovenske ceste postajajo vse bolj nepredvidljive. Tara odkrito priznava, da se na asfaltu ne počuti več tako varno kot nekoč.

“Motorji so moja velika strast, a vedno znova se zavedam, kakšne pasti in nevarnosti na motoriste prežijo na vse bolj prometnih cestah,” pravi nekdanja voditeljica.

Poudarja, da težava ni nujno v motoristih samih, temveč v dinamiki prometa: “Lahko si sam zelo previden, a kaj, če so drugi udeleženci v prometu objestni in nevarni za motoriste. To je bil poglavitni razlog, da se iz cest selim na makadam.”

Ta premik odraža njeno širšo življenjsko filozofijo – umik od hrupa, kaosa in nenehne nevarnosti, ki jo prinaša sodoben, hiter način življenja, k nečemu bolj prvinskemu.

Nova strast

Svet enduro motociklizma

Kam torej Tara zavije, ko si želi adrenalina? Njen novi svet je enduro. Enduro je terenski motor, ki osvaja makadamske ceste in gozdne poti. Vožnja z njim ne zahteva samo poguma, pač pa tudi določeno fizično pripravljenost in dobro poznavanje tehnike vožnje.

“Moja nova strast je zdaj enduro. Gre za terenske motocikle, s katerimi voziš po makadamskih cestah in brezpotjih,” razlaga Tara. Začetek te nove poti bo precej profesionalen, saj bo svojo enduro kariero začela s sponzorskim motorjem, a ambicije segajo dlje: “V prihodnje pa obstaja tudi možnost, da bom kupila svojega.”

Ta sprememba ji omogoča, da ohrani stik z motorizmom, a se hkrati izogne najbolj nevarnim delom vožnje – nepredvidljivim voznikom avtomobilov in gneči na glavnih prometnicah. V gozdu in na makadamu je sama s strojem in naravo.

Tara Zupančič – umetnica in oblikovalka

Poleg prahu pod kolesi motorja Tara svoj čas namenja umetnosti. Njena blagovna znamka Varishana je dokaz, da ima izjemen čut za estetiko. Ročno poslikane lobanje, unikatne majice in dodatki za dom odražajo njen “rock’n’roll” duh, ki ga na televiziji nismo vedno v celoti videli.

Njen odmik od klasičnih medijev ji je omogočil, da postane bolj avtentična. V svetu, kjer vsi iščejo pozornost, se zdi, da Tara išče predvsem vsebino. Njen Instagram profil ni več le niz popolnih fotografij, temveč vpogled v življenje ženske, ki se ne boji umazati rok, pa naj bo to z barvo v ateljeju ali z blatom na enduro stezi.

View this post on Instagram

A post shared by Tara Zupančič – Varishana (@tarazupancic_)

Vir: Instagram

Kje jo lahko srečate danes?

Če ste se spraševali, kje je Tara Zupančič, je odgovor preprost: nekje na pol poti med ustvarjalnim kaosom svojega studia in mirom gorenjskih ali primorskih makadamov. Še vedno jo lahko vidimo kot moderatorko na izbranih dogodkih, kjer s svojo energijo še vedno očara občinstvo, a njeno srce trenutno bije v ritmu enocilindrskega motorja nekje sredi gozda.

Tara ostaja ena najbolj priljubljenih Slovenk prav zato, ker si upa spremeniti smer. Ko ji televizija ni več nudila tistega, kar je potrebovala, je poiskala nove izzive. Ko so ceste postale prenevarni prostor za njeno strast, je zavila na makadam.

Tara Zupančič ni nikamor “izginila“. Iz glamurozne televizijske zvezde se je preobrazila v žensko, ki svojo svobodo išče na brezpotjih. Njena zgodba je opomin za vse nas, da je včasih treba prodati “cestni motor” svojega življenja, da bi lahko našli nove, morda bolj prašne, a zagotovo bolj izpolnjujoče poti.

Njena nova enduro dogodivščina se šele začenja in verjamemo, da nas bo o svojih podvigih obveščala na svoj značilen, iskren način. Tara Zupančič ostaja zvesta sebi – neustrašna, kreativna in vedno pripravljena na nov krog, pa naj bo to na odru ali v divjini.

Pripravila AK
Viri:
delo.si
Cosmopolitan.si
Facebook
TikTok, Instagram

Ste se kdaj vprašali, kako so naše povsem običajne vsakdanje navade videti nekomu, ki je odraščal na drugi strani luže? Slovenci smo nagnjeni k temu, da smo do sebe precej kritični, a včasih potrebujemo nekoga od zunaj, da nam nastavi ogledalo in nas opomni, kako unikatni in pravzaprav “fajn” ljudje smo.

Američanka Sheridan Allen, ki že nekaj časa živi pod Alpami, je storila prav to. Na svojem TikTok profilu je brez dlake na jeziku razkrila, katere slovenske lastnosti so jo najbolj šokirale in zakaj se ji zdimo tako neizmerno prikupen narod. Njena opažanja so v trenutku postala viralni hit, saj so nam pokazala Slovenijo v luči, ki je sami v vsakdanjem hitenju morda sploh nismo opazili.

Slovenija

V zadnjih letih je Slovenija postala pravi magnet za tuje ustvarjalce vsebin, ki se v našo deželo ne zaljubijo le zaradi gora in morja, temveč zaradi tistega, čemur pravimo “slovenska duša”.

Ena takšnih je Sheridan Allen, simpatična Američanka, ki na svojem TikTok profilu redno deli utrinke iz svojega življenja v Sloveniji. Z več kot 18.000 sledilci raziskuje vse od zapletov s slovensko sklanjatvijo do tistih drobnih vsakdanjih navad, ki jih mi sploh ne opazimo več.

V enem izmed svojih zadnjih videoposnetkov, ki je hitro postal viralen, je Sheridan razkrila pet stvari, ki so jo pri Slovencih najbolj očarale. In ne, ne gre za arhitekturo ali naravo – gre za nas, ljudi.

1. Več kot le “Hvala, adijo”: Umetnost pozdravljanja v trgovinah

V Združenih državah Amerike je komunikacija v trgovinah pogosto hitra, mehanska in povsem usmerjena v učinkovitost. Sheridan pravi, da jo je v Sloveniji najbolj presenetilo, kako osebna je lahko izkušnja celo pri navadnem nakupu kruha.

“Ko grejo Slovenci v trgovine, ne pograbijo samo stvari, ki jo potrebujejo, in nato odidejo. Ne, poslovijo se z besedami ‘Lep dan želim‘ ali pa ‘Lep večer želim‘,” pojasnjuje Allenova. Za nas je to morda le vljudnostna fraza, zanjo pa je to dokaz spoštovanja do sočloveka.

“To se mi zdi res lepo, da dejansko zaželiš nekomu čudovit dan. Veliko bolje kot samo tisti suhoparni ‘hvala, adijo!’,” dodaja. Ta drobna gesta človečnosti je nekaj, kar v velikem svetu pogosto izgine, v Sloveniji pa še vedno živi na vsakem koraku.

2. Kult babice: Od kod pride vsa ta hrana?

Če bi morali izbrati slovensko “superjunakinjo”, bi bila to brez dvoma babica. Sheridan je hitro ugotovila, da slovenski odnos z babicami ne temelji le na sorodstvenih vezeh, temveč na neizmerni gostoljubnosti, ki se vedno meri v količini hrane na mizi.

“Vedno, ko gredo Slovenci na obisk k babicam, vedo, da lahko pričakujejo domač obrok, kakšno pecivo, morda doma narejeno marmelado,” opisuje svoja opažanja.

Še posebej pa jo je fasciniralo dejstvo, da v Sloveniji sploh ni nujno, da gre za tvojo lastno babico. “Lahko je babica nekoga drugega, pa boš še vedno dobil domače dobrote. To se mi zdi tako zelo prikupno!” Ta univerzalna skrb starejših za to, da nihče ne odide lačen, je nekaj, kar tujci izjemno cenijo, saj v modernem zahodnem svetu takšna neposredna toplina postaja prava redkost.

3. Slovensko slovo: Neskončna saga na vratih

Ste kdaj opazili, da se Slovenci ne znamo posloviti “na kratko”? Sheridan je to navado analizirala do potankosti in jo označila za eno najbolj prisrčnih stvari, kar jih je kdaj doživela.

“Še ena stvar, ki se mi zdi res izjemno prisrčna, je to, da ko se poslavljaš od nekoga in poskušaš reči adijo, boš to rekel kakšnih šeststokrat,” pravi v smehu. Opisala je scenarij, ki ga vsi poznamo: najprej rečeš adijo, ko še sediš. Potem počasi vstaneš. Potem sledi pogovor na hodniku ob oblačenju plaščev. Potem še en pogovor na vratih.

“Še bolje pa je, ko si na telefonu in najprej rečeš adijo, potem pa sledijo še: ‘ajde’, ‘papa’, ‘čau’, ‘adijo’, spet ‘adijo’ in tako dalje. Res luštkano!”

Za Američanko, kjer so slovesa pogosto odsekani “Bye!”, je ta slovenska nezmožnost, da bi prekinili stik, dokaz, da se imamo dejansko radi in uživamo v družbi drug drugega.

4. Telepatija ali skriti talent? Govorjenje drug čez drugega

Tukaj Sheridan zadane v polno. Ste že kdaj poslušali skupino Slovencev na kavi? Če bi nas snemali, bi verjetno mislili, da se nihče nikogar ne sliši. A Sheridan pravi obratno.

“Tudi to je kar prikupno, je pa po drugi strani tudi skriti talent. Ko si na telefonu z nekom, bosta skoraj vedno govorila drug čez drugega in oba razumela, kaj govorita,” ugotavlja. To, kar bi marsikateri drug narod označil za nevljudno, Sheridan vidi kot dokaz neverjetne povezanosti in učinkovitosti. “Včasih se mi zdi, da imajo ljudje neke telepatske sposobnosti, da se v vsej tej zmedi kljub vsemu razumejo.” Ta strast v komunikaciji, kjer besede letijo z vseh strani, je zanjo energija, ki Slovenijo dela živo.

5. “Jajajajajaja” – Ritmično pritrjevanje

Za konec pa je Sheridan izpostavila navado, ki se je verjetno sploh ne zavedate, dokler vam je nekdo ne pokaže. Gre za naše potrjevanje. V večini jezikov je “da” ali “yes” kratek in jasen odgovor. Pri nas? Ne ravno.

“Tega nisem opazila, dokler me moja mama ni opozorila na to, ampak je res,” pove Sheridan. “Ko pritrjujete nekomu, ne rečete samo ‘ja’, ampak na daljše. To se sliši kot ‘jajajajajaja’.” Ta ritmični niz potrditev ji je tako prirasel k srcu, da ga je začela uporabljati tudi sama. “Tudi sama sem začela to delati, ko odgovarjam na vprašanja. Ali to pomeni, da sem zdaj tudi sama prikupna?” se je pošalila na koncu svojega videa.

Slovenija skozi oči tujcev:

Ogledalo, ki nam laska

Zgodbe, kot je Sheridanina, so več kot le zabavni videoposnetki na družbenih omrežjih. So opomnik nam, ki tukaj živimo, da so stvari, ki jih imamo za samoumevne – kot je prijazen pozdrav prodajalki, babičini piškoti ali dolga slovesa s prijatelji – tiste, ki dejansko štejejo.

V svetu, ki postaja vse bolj digitalen in hladen, Sheridan Allen v Sloveniji najde toplino. In če nas ena Američanka vidi kot “telepatske, prikupne in gostoljubne” ljudi, ki se poslavljajo pol ure, potem morda le nismo tako napačni, kajne?

Pripravila AK
Viri:
metropolitan.si
TikTok