Vatikan je sedež papeštva. Je tudi središče polemik in ima svoj delež temačnih skrivnosti. Pogled za zidove tajnih arhivov Vatikana in odkrijte temačne skrivnosti od znanega eksorcista, vpletenosti v nacistične zločine in škandala Vatikanske banke do skrivnosti v vatikanski tajni arhivih.

Vatikan je središče papeštva. vendar je tudi poln središče polemik in ima tudi svoje temačne skrivnosti. Poglejmo katere so največje skrivnosti in nato pokukajmo v tajne arhive.

Najbolj znani eksorcist Vatikana

Oče Gabriele Amorth velja za glavnega eksorcista v Vatikani. Bil je bil italijanski katoliški duhovnik in eksorcist rimske škofije. Eksorcizem je praksa, ki jo sicer vidimo le v grozljivkah, vendar je še vedno živa tudi danes v katoliški cerkvi.

Oče Gabriele naj bi v svoji 60 letni praksi izvedel 160.000 eksorcizmov.  Oče Gabriele seveda ni bil edini.

Vatikan in nacistični vojni zločinci

Vatikan je potem ko so zavezniki  po kapitulaciji vkorakali v Nemčijo, so se nacistični zločinci razbežali. Vatikan naj bi pri tem tudi sodeloval.  Mnogi zločinci so se preselili v predele Južne Manerike. Največ v Brazilijo, Čile in Argentino. 

Znan Harvardski raziskovalec Gerald Steinacher je pripravi obsežno zbirko dokumentov, ki kažejo na to, kako je Vatikan takrat pomagal nacistom pri potovanju v Južno Ameriko.

Steinacher pri tem trdi, da je bilo to narejeno z jasnim namenom: Vatikan je želel ponovno oživeti krščanstvo na evropskih tleh. Naraščajoči vpliv Sovjetske zveze je bil takrat  zastrašujoč. Na te trditve se Vatikan ni odzval.

Vatikan in holokavst

Vatikan je zaslužil denar s holokavstom

Ameriški novinar Gerald Posner  je povedal, da naj bi bil  Bernardino Nogara, finančni svetovalec v Vatikanu nacistični vohun. Domneva se, da naj bi pripravil načrt kako bi Vatikanu omogočil vlaganje sredstev v zavarovalnice. Sredstva umorjenih družin pa naj bi kasneje tudi obdržale. To naj bi bil grozljivi načrt, ki je bol domnevno kriv za mnoge smrti judovskih bogatašev.

Vatikanska banka

Vatileaks

Knjiga z naslovom »Njegova svetost«  je izšla leta 2012. V njej so razkriti tajni dokumenti papeža Benedikta. Avtor knjige Gianluigi Nuzzi je te dokumente dobil na prav zanimiv način. Dal mu jih je osebni butler papeža. Glede na vsebino dokumentov je bila Izvedena notranja preiskava. Razkrila je, da so nekateri posamezniki, ki sicer niso bili del Vatikana, izsiljevali gejevske škofe. Škofje so kot geji prekršil zaobljubo o celibatu. Kar je bila odlična podlaga za izsiljevanje. Če se kdo sprašuje zakaj je Papež Benedikt leta 2013 odstopil s položaja – odgovor je tukaj.

Apostolska penitenciarija

Apostolska peniternacija  (latinsko:  Paenitentiaria apostilica) je tajno sodišče, ki preiskuje tako imenovane »gnusne« zločine posameznikov. Domnevno je bila ustanovljena leta 1179 in je bila tajna do leta 2009. Samo papež lahko podeli odvezo ljudem, privedenim pred to sodišče. Primeri grehov vključujejo poskus atentata na papeža, razkritje greha ali identitete osebe, ki ga je priznala, s strani duhovnika in tako naprej. Papež deluje kot vodja tega sodišča in se imenuje Velika peniternacija ter lahko bodisi ponudi odvezo bodisi pusti samodejno izobčenje.

Vatikanski apostolski arhiv

Kaj se skriva v vatikanskih arhivih?

V njih najdemo marsikaj

Pismo Marija, škotske kraljice

Pismo je bilo napisano le  nekaj mesecev pred njeno usmrtitvijo. V njem je papeža Soksta prosila za oprostitev. žal se je papež odločil. da ne bo posredoval in škotska kraljica Marija je bila leta 1587 usmrčena.

Zapiski sojenja proti templjarjem

Med križarskimi vojnami so templjarji uživali prestižno življenje, polno bogastva in privilegijev. S časoma pa je to postalo finančno breme. Filip IV. Francoski Filip IV., imenovan tudi Lepi (francosko Philippe IV le Bel), francoski kralj, leta 1307 ukazal aretacijo vsej vitezov. Po dolgotrajnih mučenjih naj bi vsi končali na grmadah.

Sojenje je bilo dokumentirano in shranjeno kot tajni dokument.

Zapiski o sojenju proti Galileju.

Galilejo Galilej je še danes med najbolj priznanimi znanstveniki. Kljub času so njegova opažanja in trditve še vedno prave. “Še vedno se vrti” je znani stavek, ki ga je Galilejo izrekel trenutek pred smrtjo. Zapiski sojenja so shranjeni v arhivu

Pisma Michelangela

Pisma vsebinsko niso tako zelo pomembna (papeža je le opozoril o nezadovoljstvu stražarjev) , saj je v njih le opozoril na nezadovoljstvo stražarjev.

Pismo Henrika VIII.

Najdragocenejši dokument  pa je pismo Henrika VIII, V njem papeža prosi za razveljavitev zakonske zveze s svojo ženo Katarino Argonsko. V njih zakon je vstopila Ana Boleyn, s katero se je želel poročiti. Zakon s Katarino se Henriku VIII. ni več zdel smiseln. Njegovo pismo je podpisalo  85 duhovnikov, vključno s canterburyjskim nadškofom. Žal je papež njegovo prošnjo zavrnil. Henrik VIII. je nato ustanovil svojo cerkev in se ločil.

Dostop do vatikanskih arhivov

Kdo ima danes dostop do vatikanskih arhivov?

V Vatikanski arhiv lahko vstopite skozi vrata Porta di Santa Anna in via di Porta Angelica. Dostop do Vatikanskega arhiva z dokumenti je brezplačen in odprt le za usposobljene znanstvenike, ki jih zanimajo znanstvene raziskave. Pri tem pa je potrebno izpolnjevat določene pogoje:

• Biti mora usposobljen znanstvenik s specialistično izobrazbo (pet let) ali drugimi enakovrednimi univerzitetnimi izobrazbami visokošolskih zavodov, ki se ukvarjajo z znanstvenimi raziskavami, in z ustreznim znanjem arhivskih raziskav.

• Oddati morajo vlogo za sprejemno izkaznico. Vloga mora navesti njihove osebne podatke (ime, priimek, naslov, državljanstvo), izobrazbo, poklic in razloge za raziskovanje.

• Dodati mora uvodno pismo priznane raziskovalne ustanove ali osebe, usposobljene na svojem področju zgodovinskih raziskav.

• Potrdilo o zadnji pridobljeni akademski kvalifikaciji.

• Dokazilo o identiteti.

Na dan je dovoljenih le šestdeset akademikov. Vsekakor je vatikanski arhiv zanimiv za ogled.

Pripravila AK
Vir: vaticannews.va, thevaticantickets.com,unsplash.com

Diomedova otoka sta kraj kjer se včeraj sreča z jutri: dva otoka, ločena s časom. Dobrodošli na Diomedovih otokih – enem najbolj nadrealističnih krajev na Zemlji, kjer lahko dobesedno pridete iz danes v jutri.

Predstavljajte si, da stojite na zamrznjenem morju in gledate čez le 4 kilometre ledene vode. Na drugi strani? Druga država, drugačen dan in povsem drugačen čas.

Sredi Beringove ožine

Beringova ožina ločuje Azijsko  celino in severno Ameriko, Je točka, kjer se najbolj približata Azija (Rusija) in Severna Amerika. Preliv je v najožjem delu širok le 85 kilometrov. V globino seže med 30 do 50 metrov.

V Beringovi ožini je kar nekaj otokov. Najbolj znani so: Diomedova otoka (približno 16 kvadratnih kilometrov), južno od ožine pa leži otok sv. Lovrenca (približno 2600 kvadratnih kilometrov). Skozi ožino poteka meja med ZDA in Rusijo.

Na pa najbolj zanimata Diomedova otoka, ki sta zelo posebna otoka

Mali Diomedov otok

Vzhodno od njega leži Mali Diomedov otok, del Aljaske, kjer živijo Čukči, ki so spretni pomorščaki. Prvi evropski obiskovalec otokov je bil danski pomorščak Vitus Jonassen Bering 16. avgusta (dan svetega Diomeda), 1728. Mali Diomed, v lasti Združenih držav Amerike.

Diomedova otoka sta ločena z Ledeno zaveso

Med hladno vojno je Beringova ožina označevala mejo med Rusijo in Združenimi državami Amerike. Diomedova otoka – Veliki Diomed (Rusija) in Mali Diomed (ZDA)  sta si zelo blizu. razdalja med obema je 3.8 kilometra. Torej je razdalja med ZDA in Rusijo zelo majhna. 

Zato ne čudi, da se je ožina v obdobju hladne voljene imenovala “Ledena zavesa”.

Mednarodna datumska meja

Otoka sta si zelo blizu. Pozimi morje zamrzne. Prehod med otokoma je kot lep popoldanski sprehod. Toda tu je še nekaj. Čeprav ju loči le približno 4 kilometrov, oceana, ta otoka ne ločuje le voda. Tudi državna meja ni tako ostra, kot je meja v datumu.

Otoka ločuje mednarodna datumska meja, zaradi česar sta dva otoka z 22-urno časovno razliko.

Kratek sprehod v prihodnost

Pozimi lahko morje med temi otoki zmrzne in ustvari začasen naravni ledeni most. Čeprav je prečkanje zaradi političnih napetosti in varnostnih pomislekov strogo prepovedano, je že dejstvo o datumski meji osupljivo.

Prečkana datumska meja

Recimo, da se v sredo ob 10.00 odpravite iz Malega Diomeda. Po približno eni uri hoje čez zamrznjeno morje stopite na tla  Velikega Diomeda. Pogledate na čas: Lokalni čas ni 11.00 ampak četrtek  ob 8.00. Torej ste pravkar prepotovali 22 ur v prihodnost. 

Zakaj velika časovna razlika?

Mednarodna datumska meja je namišljena meja med obema otokoma. Meja ni ravna črta ampak vijugasta. Je skrbno narisana z namenom, ZDA in Rusija ostaneta v istih časovnih pasovih.

Veliki Diomed, ki spada pod Rusijo leži zahodno od meje. Mali Diomed (ZDA) pa vzhodno od nje.

Tako je ustvarjen časovni kontrast. Z Malega Diomeda lahko dobesedno vidite jutrišnji dan. Z Velikega Diomeda se lahko ozrete nazaj na včerajšnji dan.

Dejstva:

Diomedova otoka imata dvakrat novo leto

Tukaj pa postane še bolj fascinantno. Ti otoki tehnično gledano praznujejo novo leto dvakrat . Teoretično bi lahko: Novo leto lahko praznujete najprej na Velikem Diomedu (Rusija). Nato skočite na Malega (ZDA) in tam počakate na ponovno praznovanje. Do tega dogodka imate 22 ur časa.

Mednarodne meje in potovalne omejitve so druga in bolj realna zgodba. Misel na preskakovanje mej in praznovanje novega leta je le v teoriji. V resnici pa ti ni mogoče.

Zato pa je lokacija toliko bolj fascinantna.

Življenje na robu časa

Ker otoka ležita na skrajnem severnem delu, je povprečna temperatura le med 6 in 11 poleti in -3 in -8 stopinj Celzija pozimi. Najvišje izmerjena naj bi bila 23 stopinj Celzija. Najnižja pa pod -40 stopinj Celzija.

Naseljen je le  Mali Diomed. Na zahodni obali je vas Diomed , znana tudi kot Iŋaliq. Otok je znano pribežališče ptic. Najbolj obsežne so kolonije črnonogih triglavcev. Veliki Diomed pa nima stalnih prebivalcev – tam je ruska vojaška postojanka  in ruska vremenska postaja. Tudi na tem otoku kraljujejo ptice. Našli so enajst vrst ptic, vključno z morskimi papigami in guillemot. 

Diomedova otoka

so eno najbolj poetičnih protislovij na Zemlji: dve deželi, ki se skoraj dotikata, a ju ločuje cel dan. To je kraj, kjer postane koncept časa oprijemljiv – kjer lahko zraste čez morje in dobesedno vidite v prihodnost.

V svetu GPS-a in pametnih ur je dobro vedeti, da se čas še vedno zdi skrivnosten – in da sta včasih včeraj in jutri narazen  le kratek sprehod.

Pripravila AK
Vir: news156media.com, unsplash.com

Napitnine v Italiji niso enake kot tiste, ki smo jih sicer vajeni drugod. Šokiralo vas bo ob pravilih in prepovedih, ki veljajo v Italiji. Italijanske napitnine imajo drugačna pravila, ki se jih splača držati. Toda pozor – hoteli, taksisti, turistični vodiči, barmani, frizerke – vsi imajo svoja pravila napitnin.

Obvladajte umetnost dajanja napitnin v Italiji. Med vodenimi ogledi Italije, boste zagotovo srečali veliko toplih in gostoljubnih ljudi, ki vam bodo z veseljem ponudili izjemno storitev. Razumevanje bontona dajanja napitnin v Italiji vam lahko pomaga, da pokažete hvaležnost na najbolj spoštljiv način, ne da bi pretiravali. 

Tukaj je tisto, kar morate vedeti o dajanju napitnin v Italiji, vključno s tem, kdaj in kje je to običajno ter koliko dati.

Napitnina v Italiji – je pravilo?

Napitnina v Italiji je pogosto manj pričakovana kot v drugih državah, kot so Združene države Amerike, in običajno ni del lokalne kulture. Zasnova napitnine kot odstotka računa tukaj ni tako običajen in v mnogih primerih domačini preprosto zaokrožijo znesek ali pustijo majhen znak zahvale. 

Napitnina je v resnici izkazovanje hvaležnosti za izjemno storitev z majhnim zneskom vedno dobrodošlo.

Koliko napitnine

To je zelo odvisno od tega, kje ste in kakšna storitev je bila ponujena. Če ste v kavarni ali neformalni restavraciji, bo zadostoval le evro ali dva oziroma drobiž po plačilu. Če ste v elegantnejši restavraciji, ni neobičajno, da dodate 10 % ali več.

Tukaj je nekaj smernic o tem, koliko napitnine dati glede na to, kje ste in kaj počnete.

Napitnine v italijanskih restavracijah

Ko gre za napitnine v italijanskih restavracijah, se pogosto postavlja vprašanje, ali naj pustimo več, kot je na računu. V večini standardnih restavracij je običajno dovolj majhna napitnina v višini 1–2 € ali zaokrožitev na najbližji evro. Italijani običajno ne dajejo napitnin kot odstotek celotnega računa, vendar je v redu, če želite. V restavracijah z visoko kulinariko ali turističnih središčih je morda bolj pričakovati 5–10 % napitnine.

Stroški skupinskega obroka in storitev

Pri skupinskem naročilu obroka lahko nekatere restavracije na račun vključijo doplačilo »coperto« ali »servizio«. Coperto je doplačilo na osebo, ki krije stroške, kot sta kruh in pogrnitev mize, običajno pa se giblje med 1 in 3 evri. Če je vključeno plačilo za storitev (servizio), ki lahko znaša 10–15 %, ni treba dajati dodatne napitnine, saj že tako nadomesti osebje.

Hoteli

Hoteli se med sabo razlikujejo. Bonton dajanja napitnin je odvisen od storitve. Majhna gesta za dobro storitev je običajno dobrodošla, vendar ni obvezna. Upoštevajte pa receptorje in strežnike.

Napitnine za receptorje in strežnike

Hotel ima osebje, ki vam pomaga pri nastanitvi. Zato je napitnina lepa gesta. Primerna napitnina je v višini od 5 do 10 evrov. Toda pozor, ne pretiravajte preveč. Toda če so se potrudili, da bi vam nudili izjemno pomoč, na primer pri rezervaciji težko dostopnih mest, potem ne skoparite. Za strežnike je majhna napitnina dobrodošla, če vam pomagajo s prtljago.

Turistični vodič

Koliko napitnine moram dati turističnim vodičem?

Italija ima ogromno skritih kotičkov, ki jih je vredno pogledati. Zato so turistični vodiči več kot dobrodošli. Če si privoščite zasebni izlet ali izlet v manjši skupini, boste morali lokalnemu vodiču tudi nekaj prispevati. Za turističnega vodnika boste po nepisanih pravilih morali odšteti približno 5–10 € na osebo za poldnevni izlet in 10–20 € na osebo za celodnevni izlet. Če pa vam vodnih zagotovi resnično izjemno dogodivščino ali se resnično potrudi za vaše zadovoljstvo, razmislite tudi o nekoliko višji napitnini.

Taksisti

Ali moram dajati napitnine taksistom v Italiji?

Taksisti nimajo posebnih pravil. Zato tudi napitnina ni obvezna, je pa dobrodošla. Pri uporabi taksijev je običajno, da se znesek zaokroži navzgor. Če je vaša vozovnica na primer 18 evrov, lahko znesek zaokrožite na 20 evrov. Za voznike zasebnih transferjev se napitnina v višini 5–10 evrov šteje za primerno, še posebej, če so pomagali s prtljago ali ponudili nasvet o okolici.

Barmani

V Italiji napitnine v barih in kavarnah niso pričakovane. Italijani običajno ne dajejo napitnin v kavarnah, razen če so naročili postrežbo pri mizi. Tudi takrat je običajno, da pustite le nekaj kovancev, približno 0,50–1 €. To velja ne glede na to, ali se ustavite na espressu ali na pijači za barom.

Ali moram dajati napitnine frizerjem v Italiji?

Če ste na primer pri frizerju ali spa centru, napitnina ni standardna praksa in ni pravilo, Lahko pa vseeno pustite majhno napitnino za izjemno storitev. Nekateri Italijani morda dajo napitnino, če so deležni posebne storitve, vendar se to na splošno ne pričakuje.

Regionalne razlike: Napitnine v Rimu, Benetkah, Milanu in drugod

Ni povsod enako. V večjih turističnih mestih kot je Rim, Benetke ali Milano je vsota za napitnino lahko nekoliko višja. Vzrok? enostavno zato, ker se v ta mesta zgrinja veliko tujih obiskovalcev.

Poglejte si nekaj napotkov:

• Napitnine v Rimu. Čeprav napitnine niso pričakovane, so tukaj pogostejše, zlasti na turističnih območjih. Pogostejše je zaokroževanje zneska v restavracijah in kavarnah ali puščanje majhnih napitnin v hotelih.

• Napitnine v Benetkah: Napitnine so podobne kot v Rimu. V restavracijah in kavarnah v Benetkah je pogosto dovolj zaokrožitev zneska, vendar lahko za izjemno storitev razmislite o majhni napitnini.

• Napitnine v Milanu: Milano je živahno modno in poslovno središče, zato je kultura napitnin nekoliko bolj sproščena. Majhne napitnine so pogostejše v luksuznih lokalih, v neformalnih lokalih pa niso potrebne.

• Napitnine v južni Italiji (Sorrento, Neapelj): Napitnine v južnih regijah, kot sta Sorrento in Neapelj, se pričakujejo manj kot v severnih mestih. Prijazen »grazie« pogosto zadostuje za dobro postrežbo.

Napitnine v Italiji s kreditno kartico

Napitnine s kreditno kartico so malce manj zaželene. Sistem plačevanja s kreditnimi karticami večinoma nima možnosti dajanja napitnin. Zato – v denarnici vedno imejte nekaj gotovine.

Kdaj je v Italiji nevljudno dajati napitnine?

Na splošno v Italiji ni nevljudno dajati napitnin, vendar se v določenih situacijah lahko zdi nepotrebna. Ker se napitnine v nekaterih primerih ne pričakujejo, se domačinom lahko zdijo velike napitnine nenavadne ali pretirano radodarne. Namesto tega so majhne, ​​premišljene geste običajno dobro sprejete in cenjene. Ne pozabite, da Italijani dajejo velik poudarek gostoljubnosti in dobri storitvi, zato je skromen znesek več kot dovolj, če se počutite dolžne pustiti nekaj dodatnega.

Zadnji nasvet o napitninah v Italiji

• Prinesite gotovino: Napitnine v Italiji se dajejo v gotovini, zato imejte pri roki nekaj majhnih bankovcev ali kovancev.

• Poiščite stroške storitve: Če je strošek storitve vključen v račun, dodatno napitnino ni potrebno.

• Izrazite hvaležnost ustno: Italijani zelo cenijo vljudne izmenjave. Topel »grazie« (hvala) ali »molto gentile« (zelo prijazen) veliko pomeni.

Pripravila AK
Vir: insightvacations.com, unsplash.com

Samomumifikacija je prepovedani obred: Zelo mučna in stroga pot, ko japonski menihi vstopijo v strog in mučen proces priprav na globoko meditacijo in smrt. V svetih gorah Yamagata živi 13 sokushinbutsujev, za katere velja prepričanje, da so v stanju globoke meditacije med življenjem in smrtjo. Sokushinbutsuj so bili menihi, ki so se podali na pot samomumifikacije.

V svetišču je v meditaciji predstavljena postava moškega. Noge so prekrižane pod svetlimi opatovimi oblačili. Niso vidne. Medtem na njih počivajo njegove koščene roke. Tanka, usnjata koža se razteza čez vidni del njegovega telesa.

Na prvi pogled je videti strašljivo, saj takih prizorov nismo vajeni. Mumificirano človeško telo.

Samomumifikacija izvira iz Kitajske

Samomumifikacija ima svoje korenine v kitajskih tantričnih obredih. Na Japonsko naj bi jo prinesel ustanovitelja budistične veje Shingon. Toda za privržence Shingon budistične prakse na Japonskem je to veliko več kot le mumificirano človeško bitje. Ne gre samo za osebo (moški) ali človeka, pač pa za  sokushinbutsu – tako imenovani »živi« ali »takojšnji« Buda – ki je dosegel stanje globoke meditacije, ki ga postavi onkraj meja življenja ali smrti.

Da bi to dosegel, se je lotil vrste strogih praks, ki so dosegle vrhunec s samomumifikacijo. Kako se je ta praksa pojavila in zakaj se je toliko ljudi odločilo, da postanejo sokushinbutsu? To je resnična zgodba o japonskih samomumificiranih menihih.

Kako postaneš sokushinbutsu?

Praksa je povezana s sekto ezoteričnega japonskega budizma, imenovano Shugendo,  ki ima korenine v starodavnem misticizmu, šamanizmu in čaščenju gora.

»Beseda šugendo se v grobem prevaja kot ‘način gojenja posebnih moči’,« pravi Caleb Carter, ki je izredni profesor japonskih religij in budističnih študij na univerzi Kjušu. »Te moči naj bi pridobili budistični duhovniki, ki so se v gorah držali stroge discipline:  umivali so se  pod ledenimi slapovi, meditacije v jamah in strogih prehranskih omejitev med daljšimi obdobji samote.«

Rojstvo sokushinbutsuja ostaja prepleteno z mešanico zabeleženega znanja in mitov.

Samomumifikacija – kaj pravi zgodba

Zgodba pravi , da je menih Kōbō Daishi študiral ezoterični budizem na Kitajskem. Po legendi je Kūkai prvi sokushinbutsu in je še vedno živ – v globoki meditaciji – na gori Kōya. Povezava med sokushinbutsujem in svetimi gorami ostaja povezovalna nit pri postajanju živega Bude.

Carleb Carter (specialist za budistične študije) pravi, da že dolgo velja, da so gore bivališča lokalnih bogov, demonskih sil, prijaznih zmajev, celo bude in bodisatve. Tisti, ki so želeli postati sokushinbutsu, so se  odpravili na te svete kraje. Tam naj bi prejeli pravo obredno znanje in se uspešno družili z njihovimi božanstvi – pri tem pa celo postali božanstva.

Strog in mučen proces priprav na samomumifikacijo

To je vrsta obreda ki traja najmanj 3000 dni. Pravila so zelo stroga. Gre za počasno samouničevanje, večletno mučenje v obliki stradanja.

Razdeljen je na več faz.

• Faza številka ena: To je faza čiščenja: Menih sme jesti samo lubje borove iglice, semena in oreščke. Ob tem pa večkrat na dan izvaja naporne fizične vaje, da izgubi kar največ telesne maščobe. Ta faza traja 1000 dni. Je fizično zelo napotna in boleča. Namen je osredotočenje uma in duha.

• Faza številka dva – menih počasi zmanjšuje količino zaužite hrane, Jesti sme le lubje in korenine borovcev. V tej fazi nastopi tudi počasno zastrupljanje s posebnim čajem. čaj je narejen iz soka drevesa Uruši. čaj povzroči hude trebušne krče, bruhanje in slabosti. Pripravek iz Uruši drevesa je strupen in se sicer uporablja za lakiranje skled. Je neke vrste smola (polimer). drevo je znano tudi pod imenom japonski drevo laka. Sok lubja vsebuje strupene in abrazivne kemikalije. V tem primeru pa služi za odstranjevanje zajedavcev, ki bi lahko kasneje povzroči razpadanje telesa. Ko je telo očiščeno, menih preneha z vnosom tekočine v telo. Namen te faze je, izguba vse tekočine v telesu. Telo postane dehidrirano, krčijo se vsi organi. 

• Faza številka tri je zaključna faza.  Meniha zaprejo v kamnito grobnico. To ni velika razkošna grobnica. Je majhen prostor, v katerem je gibanje nemogoče. Za dovod zraka ima cevko. Edina naloga k jo še ima je ta, da enkrat dnevno pozvoni, Tako ostali vedo, da je še živ.

Ko se zvonček ne oglasi več, je nastopila smrt. 

Grobnica se nato zapre. Čez 1000 menihi odprejo grobnico in preverijo kako je stekla mumifikacija. .Mumificirani duhovniki so medtem dosegli stopnjo vzvišenosti enakovredno Budi. Do danes so identificirali 24 živih Bud.

Mnogim samomumifikacija ne uspe

Obred so sicer  zakonsko prepovedali v 19 stoletju. Vendar se ponekod še vedno izvaja.

Ni znano, da bi se tega postopka samomumifikacije lotile tudi ženske. Ženskam večino zgodovine ni bil dovoljen vstop v številne svete prostore, Vključno z vrhom svetih gora. Danes so se pravila spremenila in na Japonskem je v različnih budističnih sektah več duhovnic.

Če proces samomumifikacije ne uspe

Ni jasno, koliko sokushinbutsujev je obstajalo skozi zgodovino. Samomumifikacija je postopek, pri katerem ni bilo mogoče vedeti ali uspe ali ne. Nekaterim menihom samomumifikacija ni uspela. Njihova neohranjena telesa so bila prepuščena razpadu in gnitju.

Največ samomumificiranih 

Največ sokushinbutsujev – mumij (13 od 21) je v prefekturi Yamagata, raztresenih po templjih okoli gore Yudano, ki je del svetega Dewa Sanzana, skupaj z gorama Haguro in Gassan.

Čeprav se njihova praksa morda zdi nepredstavljivo ekstremna, sokushinbutsu obstaja kot del širšega verskega okvira, ki vključuje druga asketska dejanja, ki zahtevajo fizični napor in vzdržljivost.

Danes se lahko še vedno udeležite asketskih dejanj – kot so hoja po ognju, plezanje po lestvi z meči bosi in vzdržljivost v mrazu – kot laik na festivalih, v templjih ali na svetih mestih. Podobne prakse obstajajo tudi v taoizmu in budizmu in so se se izvajale v Indiji.

Najstarejše truplo (mumija) je staro 550 let in naj bi izviralo iz približno 14. stoletja.

Pripravila AK
Vir: imapkyudai.net, unsplash.com

Odkrijte zgodbo najnevarnejšega vulkana na svetu. Vezuv – uničil je Pompeje, a je še vedno aktiven in grozi. Izbruh vulkana grozi z uničenjem mesta Neapelj

Vezuv in dejstva o njem:

1. Sestavljen je iz dveh vulkanov!

Tako je; Vezuv ne stoji sam. Čeprav se »glavni vrh« imenuje Vezuv, je nanj pritrjena še ena gora, Monte Somma. Na vrhu te druge gore je kaldera oziroma krater, ki je nastal po prejšnjem izbruhu. Vezuv je pravzaprav zrasel iz vrha Monte Somme.

2. Ljudje v Pompejih

Ljudje, ki so živeli v Pompejih niti najmanj niso vedeli, da živijo ob grozljivem vulkanu. Vulkan je miroval več kot 1800 let. Kot zanimivost – vulkan je bil aktiven nato aktiven šele v 18. stoletju. Nazadnje je svoj moč pokazal leta 1944.

3. Pred letom 79 n. št. vulkan sploh ni imel imena

Po uničujočem izbruhu je dobil ime po rimskem bogu ognja in ponarejanja kovin – Vulkanu. Do takrat je miroval. Zato mu prebivalci Pompejev niso dajali velike pozornosti.

4. Vulkan je leta 79 n. št. kazal znake, da bo kmalu izbruhnil.

Pred izbruhi je prišlo do vrste potresov. Prebivalci Pompejev in Herkulaneja se niso zavedali , da so to znaki prihodnjih dogodkov. Leta 62 n. št. je bil močan potres, ki je porušil številne stavbe. Na srečo za nekatere prebivalce je bil to blagoslov v preobleki, saj so mnogi morali zapustiti mesto in se sčasoma naselili v krajih, ki so bolj oddaljeni od vulkana.

5. Lilo je kot iz škafa … no, ne čisto

Ko je vulkan pred skoraj 2000 leti začel bruhati, je v zrak izstrelil na tone vulkanskega pepela. Pepel in lava , ki so nato deževali po okoliških mestih. Da si lahko predstavljate, koliko materiala je bilo raztresenega, si za primerjavo vzemite predstavo – 250.000 slonom na sekundo! Malce smešna in nenavadna, a resnična.

Dogodki leta 79 n. št. so privedli do tega, da je Vezuv pridobil svoj strašljiv sloves, saj je bližnja mesta in kraje uničil in pokopal z debelim vulkanskim pepelom. Vulkan je bruhal valove žgočih vulkanskih ostankov, “piroklastične tokove”, ki so vsebovali plin, pepel in kamenje. Zid dima je bil po ocenah visok več kot 32 km in je dosegel hitrost 700 km na uro.

6. Le 24 ur

Okoli poldneva 24. avgusta leta 79 je Vezuv začel izbruhati. V prvi fazi izbruha je udaril plovec tisoče metrov v zrak. Ti kamni so nato kot dež padali na okoliška mesta in jih približno 5 ur enakomerno zakopavali. Kani so boli najprej manjši, zato niso naredili veliko škode. Vendar so bili “prijazno” opozorilo, da prihaja nekaj večjega. Sledile so prave skale, ki so v naslednjih urah povzročale porušitev stavb in objektov.

Druga faza izbruha se je zgodila približno 17 ur kasneje, ko se je iz vulkana izlil silovit piroklastični tok, ki je v nekaj minutah prekril Pompeje in Herkulanej z debelo plastjo tlečih ruševin. Prah nad mesti se je po dnevu neusmiljenega vulkanskega bombardiranja začel posedati.

7. Briljantno ohranjeno do danes

Ostanki Pompejev so bili v impresivnem stanju ohranjenosti več kot 1600 let, dokler jih niso odkrili v 18. stoletju. Od izkopavanja so človeški posegi in naravno preperevanje privedli do njihovega propada. Arheologi so zaskrbljeni za prihodnjo ohranitev najdišča, Pompeje pa je priznal Svetovni sklad za spomenike, organizacija, ki se posveča ohranjanju zgodovinske arhitekture. Ocenjuje se, da bo ohranitev najdišča stala 335 milijonov dolarjev. Ker je velik del Pompejev in bližnjega Herkulaneja še vedno skrit pod vulkanskimi ruševinami, bodo ostanki mest obstajali še vrsto let, vendar ni gotovo, koliko že izkopanih artefaktov bo ostalo.

8. Nismo še odkrili vsega, kar je Vezuv uničil

Arheologi še vedno izkopavajo. Niso še odkrili vsega. Izkopanih je bilo približno dve tretjini mesta Pompeji in še manj sosednjega Herkulaneja. Velik del tega, kar je še odkritega, lahko ostane tak še vrsto let, da se ohranijo ostanki starodavnih mest. Herkulanej je zdaj pokopan pod mestom Ercolano in čeprav so v preteklosti porušili dele mesta, da bi omogočili izkopavanja, ga verjetno kmalu ne bodo odkrili. Kdo ve, kateri zakladi ali skrivnosti preteklosti čakajo, da bodo odkriti!

9. Vezuv ponuja okusno hrano

Morda se sprašujete, zakaj je toliko ljudi živelo in še vedno živi v senci Vezuva. Odgovor je preprost, vulkanska tla so fantastična za rast rastlin! Usedline pepela in lave, ki jih je pustil vulkan, so bogate z minerali, kot so kalij, fosfor in dušik, ter ustvarjajo neverjetno rodovitna tla. Irpinia, mesto blizu Vezuva, goji rdeče grozdje Aglianico in belo grozdje Fiano in Greco do Tufo, od katerih vsako prideluje okusna vina. Na Vezuvu gojijo tudi sorto paradižnika ‘Pomodorino del Piennolo del Vesuvio’, ki je dobila zaščiten geografski status zaradi svoje kakovosti.

Zaradi porozne narave strjene lave je idealna tudi za shranjevanje vode v zemlji, saj deluje kot goba. Zaradi tega mnogi vinogradi, ki obkrožajo Vezuv, v poletnih mesecih ne potrebujejo umetnega namakanja, saj gobasta zemlja počasi sprošča vodo, da napaja trte.

10. Plinij Mlajši

Pisatelj, odvetnik in sodnik Plinij mlajši, ki je živel 29 kilometrov stran v Neapeljskem zalivu. Leta 79 našega štetja je opazoval izbruh. Medtem ko je opazoval dogajanje, je napisal videno. Zapis danes velja za prvi zelo podroben opis izbruha vulkana. Ko je opisal nastajanje visokega oblaka pepela, je uporabil besede “dežnikasti bor”. opis je bil tako podroben, da je oblak pepela, ki nastane ob izbruhi imenovan kar “Plinijev izbruh“!

11. Še vedno je aktiven … in bo spet izbruhnil.

Vezuv bo izbruhnil. Le vprašanje časa kdaj. Vezuv je uvrščen med najnevarnejše vulkane na svetu. Vulkanologi in geologi se strinjajo, da je naslednji vulkanski izbruh že dolgo pričakovan. Vedo tudi, da se to lahko zgodi kmalu.

Plast magme, ki leži pod Vezuvom, meri ogromnih 154 kvadratnih milj. To je ogromna količina in velik potencial.

Predvideva se, da lahko (in bo) prizadel več kot 3 milijone ljudi in uničil mesto Neapelj. To se morda sliši strašljivo, toda znanstveniki, ki 24 ur na dan spremljajo aktivnost vulkana, bodo imeli dovolj časa, da opozorijo bližnje prebivalce in ljudi premaknejo na varno.

Pripravila: AK
Viri: unsplash.com, insightvacations.com, pompeiitours.it

Hudičev otok je več kot le ime. Raziščite zgodovino kazenske kolonije v Karibih. Kako si francoski kaznjenci živeli v podhranjenosti in brutalnem ravnanju paznikov. Kako je uspel pobeg Henrija Charriera (Papillona)

Hudičev otok, imenovan tudi Ile du Diable

Hudičev otok, imenovan tudi Ile du Diable, je eden od otokov Iles du Salut ali Odrešitvenih otokov v Francoski Gvajani. Na prvi pogled je Hudičev otok videti kot raj. Vendar se v tem na pogled rajski idili skriva grozljiva zgodovina francoske kaznilnice. Hudičev otok je pravzaprav sestavljen iz treh otokov ob obali Francoske Gvajane in Cannarine.

Na njih so bivali francoski kaznjenci.

Njihovi zločini so segali od žalitve Napoleona III, do umorov. Nekateri pa v resnici niso storili ničesar.

Kljub temu so vsi “živeli” enako. V kaznilnici strahotnih zgodb.  Moški, zaprti na Hudičevem otoku, so bolehali za hudimi boleznimi, zaradi podhranjenosti in slabega ravnanja s strani stražarjev. Le malo se jih je kdaj spet vrnilo v Francijo.

Zgodba o Hudičevem otoku

To je zgodba o Hudičevem otoku, eni najbolj brutalnih kazenskih kolonij na svetu.

Nastanek Hudičevega otoka

Preden je postal kazenska kolonija, je bil Hudičev otok dobesedno kraj odrešenja. V času 18. stoletja so francoski naseljenci, ki so zbežali rumeni mrzlici, poiskali tam zatočišče. Hudičev otok je v bistvu sestavljen iz treh otokov. Naseljenci so jih poimenovali: ile Royale po svojem kralju, St Joseph po zaščiti svetnika in ile du Diable zaradi voda, polnih morskih psov. Majhen arhipelag so poimenovali iles du Salut, Otoki odrešenja.

Toda sto let pozneje je francoski cesar Napoleon III. izkoristil otok iles du Salut za drug namen – za zapornike.

Napoleon III

Napoleon III. je želel rešiti več težav s Hudičevim otokom. Znebiti se je želel vseh, ki so nasprotovali njemu in državnemu udaru, ki ga je izvedel decembra 1851. tam so se znašli vsi nasprotniki in uporniki njegovemu prevzemu oblasti.

Poleg njih pa je na Hudičev otok poslal še nevarne kriminalce. Napoleonov namen je bil očistiti državo veh nevarnih ljudi.

Zaporniki so bili v korist:

Bili so zelo poceni delovna sila in dobro nadomestilo zasužnjevanju prebivalstva v koloniji, ki jo je Francija prevzela leta 1848. Koristno in donosno.

Kmalu so ladje, polne zapornikov, odplule proti Francoski Gvajani– in kazenski koloniji Hudičev otok.

Življenje v karibskem zaporu

Preden so prispeli na Hudičev otok, so morali zaporniki najprej preživeti križarjenje. Vsi niso. Moški so bili skupaj zaprti v kletkah. Pogosto so jih pogosto pretepali. Ladijski uradniki so uporabljali tudi paro in žveplo, da bi kaznovali vsakogar, ki ni ubogal ukazov. veliko jih je pomrlo že na poti do Hudičevega otoka.

Po prihodu so zapornike najprej odpeljali v St-Laurent-du-Maroni, mesto ob reki Maroni v Francoski Gvajani. Tam so jih razdelili v različne kategorije in poslali v različne zapore. Nekateri so šli v zapor Camp de la Transportation v St. Laurentu, da bi delali kot drvarji. »Slabše« zapornike so poslali na otoke iles du Salut.

Bolezni, podhranjenost, brutalno ravnanje

A ne glede na to, kje so zaporniki končali, se jim je slabo pisalo. Približno 40 odstotkov jih ni preživelo niti prvega leta. Enega za drugim so jih pobijale hude bolezni in pomanjkanje hrane.

Kot da to ne bi bilo dovolj, so zaporniki prenašali tudi kruto ravnanje s strani svojih stražarjev. Nastanjeni so bili v majhnih, temnih celicah, kjer jim je bilo prepovedano govoriti, kaditi, brati ali celo sedeti pred nočjo. Stražarji so patruljirali vzdolž mrežastega stropa, da so lahko gledali v celice. Nosili so copate, da jih zaporniki niso slišali.

Kmalu je bila kazenska kolonija zaradi visoke stopnje umrljivosti znana kot “Suha giljotina”. Toda Hudičev otok je imel tudi pravo giljotino – za vsak slučaj, če bi kdo kaj pretiraval.

Kaznjenci so se zelo reko vračali nazaj domov. Pravzaprav je bilo to skoraj nemogoče.

Henri Charriere

Henri Charriere je eden redkih zapornikov v zgodovini, ki mu je uspelo pobegniti s Hudičevega otoka.

Charriere je bil nekdanji pariški gangster. Leta 1931 je bil poslan na Hudičev otok. Čeprav je vztrajal pri svoji nedolžnosti, je bil Charriere spoznan za krivega umora zvodnika in obsojen na dosmrtno zaporno kazen.

Toda Charriere je začel načrtovati pobeg takoj po prihodu. Tri leta po prestajanju kazni je izvedel svoj prvi poskus pobega. Neverjetno pogumno dejanje, in  Charriere je uspel. Toda francoske oblasti so ga hitro dohitele. Obsodile so ga na dve leti samice.

Charriere ni obupal

Charriere se je kljub temu še sedemkrat poskušal rešiti. Drugi bi morda obupali, vendar Charriere ni. V osmem poskusu mu je uspelo pobegniti tako, da je zgradil splav iz kokosovih orehov.

Charrière je preplul vode, polne morskih psov, do Venezuele. Tam se je ustalil, si ustvaril družino in napisal eksplozivno knjigo z naslovom Papillion , njegov gangsterski vzdevek, o svojem času na Hudičevem otoku.

Francoska vlada je Charriera veliko kasneje tudi uradno pomilostila, Hollywood pa je njegovo knjigo leta 1973 spremenil v istoimenski film s Stevom McQueenom in Dustinom Hoffmanom v glavnih vlogah.

Ko pa je Charriere vrgel svoj kokosov splav v vodo, so bili dnevi Hudičevega otoka šteti. Grozljive zgodbe so se razširile po morju. Francoska vlada je leta 1938 uradno prenehala pošiljati zapornike na otok, vendar je druga svetovna vojna prekinila njegovo popolno zaprtje in do leta 1946 jih je prišlo tja še nekaj zapornikov

Šele leta 1953 so zadnji zaporniki, ki so bili še vedno zaprti na Hudičevem otoku, za vedno odšli.

V sto letih delovanja je bil na Hudičevem otoku zaprtih 80.000 moških. Tam jih je umrlo več deset tisoč – morda kar tri četrtine. Zaporniški uradniki so njihova trupla metali v vodo in zvonili z zvoncem, ki je morske pse opozoril, naj se zgrinjajo in pogostijo.

Danes bleščeče sonce nad Hudičevim otokom zakriva grozote, ki so se zgodile. Vendar jih ne more povsem izbrisati. Obiskovalci otokov ile Royale, ile St Joseph in ile du Diable bodo v džungli našli ruševine zapora.

Kot brazgotina na zemlji, okenske rešetke, zarjavele okove in kamnite postelje služijo kot stoičen opomin. Nekoč je ta košček raja skrival prave grozote.

Pripravila: AK

Viri: unsplash.com, daily.org

Mehčalec za perilo smo dali pod lupo in našli nekaj, česar niste vedeli. Pa bi morali. Preverite prednosti in slabosti, ki jih prinaša mehčalec. Spoznajte, katere vrste tkanin lahko perete z mehčalcem in katere ne. kako mehčalec vpliva na kožo.

Čas je, da zimsko garderobo pospravimo in iz omar potegnemo lahkotnejša bolj poletna oblačila. V navadi je, da jih prej operemo in odstranimo vonj po omarah. Vsekakor pa ni lepšega, da perilo še lepo zadiši po svežini. Zato mnogi posežemo po mehčalcu.

Mehčalec za perilo je pogosta sestavina pri pranju

Mehčalec za perilo je ena ključnih sestavin, ki se uporabljajo pri pranju perila, saj še bolj izboljša kakovost tkanine. Oblačilom daje prijeten in osvežujoč vonj ter vam daje občutek, kot da v roki držite nov par oblačil.

Vendar pa ima vsak material, ne glede na koristi, omejitev vpijanja določene količine, enako velja za mehčalce za pranje. Če jih dodate več, kot je zahtevano, ne le poškodujete barvo tkanine.

Če torej perete perilo, je bolje, da pred vlivanjem mehčalca preberete njegove prednosti in slabosti:

Prednosti mehčalcev za perilo

Kaj v resnici počne mehčalec za perilo? 

Poveča vzdržljivost vaših oblačil

Ste se kdaj vprašali, kaj mehčalec naredi vašim oblačilom? No, mehčalci se uporabljajo za izboljšanje vzdržljivosti tkanine. To je ena od neverjetnih prednosti, ki jih dobite z njihovo uporabo. Z drugimi besedami, uporaba mehčalcev pomeni, da lahko svoja najljubša oblačila nosite dlje časa, ne da bi barva zbledela ali se tkanina kakorkoli poškodovala.

Pred uporabo mehčalcev perila preberite navodila na njihovi etiketi. Običajno se omejitev uporabe giblje od 35 ml do 55 ml, vendar jo je mogoče preseči, odvisno od vašega perila.

.

Mehčalec ohranja barvo vaše tkanine

Druga čudovita prednost mehčalca za pranje je, da ohrani prvotno barvo vaše tkanine. To pa zato, ker ti mehčalci vsebujejo raztopino, ki na tkanini tvori ščit, ki jo ščiti pred trenjem med pranjem, tako da barva ne bo zbledela hitreje, kot je pričakovana življenjska doba.

Poleg tega se bo manj kosmatilo, tako da med pranjem ne bo nobenih kepic dlake.

Zmehča vašo tkanino

Ko slišite besedo mehčalec za perilo, je najbolj očitna prednost ta, da bo zmehčal vaša oblačila. Blago vaših oblačil bo prijetno na dotik, lahko in brez gub.

Se sprašujete, kako se to zgodi? Preprosto je. Mehčalec, ki ga uporabljate, nežno prekrije vsa vlakna vaših oblačil, kar zmanjša možnost, da bi oblačila med nošenjem dražila vašo kožo.

Mehčalec je odrešenik za občutljivo kožo

Če imate v anamnezi kožne alergije, je uporaba mehčalca za pranje idealna izbira za vas. Mehčalci se ne uporabljajo le za izboljšanje kakovosti tkanin, temveč tudi za zaščito vaše kože pred draženjem zaradi kemikalij v detergentih.

To se zgodi, ker bolj občutljiva kot je vaša koža, večja je verjetnost, da boste imeli draženje ali celo alergijo, tudi če po pranju na vaših oblačilih ostane majhna količina detergenta.

Zdaj, ko smo končali s prednostmi, lahko mehčalci perila prinesejo tudi nekaj slabosti

Mehčalec ima tudi slabosti

Škodljive kemikalije

Ena glavnih pomanjkljivosti uporabe mehčalca je, da vsebuje škodljive kemikalije. To je zato, ker ima vsaka tkanina omejitev absorpcije le določene količine mehčalcev, kot so:

• Kvati – Kvati, znani tudi kot kvaterni amonijev dioksid, dodajo tkanini odličen videz, če pa jih uporabite preveč, lahko povzročijo astmo.

• Barvila – Skoraj vsak mehčalec vsebuje barvila in konzervanse, ki lahko dražijo kožo, če ste nanje alergični.

• Dišave – Mehčalci perila vsebujejo ftalate, ki se uporabljajo kot vir vonja. Vendar pa obstaja možnost, da lahko prekoračitev dovoljene količine povzroči razdraženost kože in celo težave z dihanjem.

Mehčalci niso ekološki

Čeprav so mehčalci perila dobri za ohranjanje svežine oblačil, imajo tudi slabost. Vsebujejo kemikalije, ki so okolju neprijazne. Onesnažijo vodo, saj so na osnovi osnovi nafte, ki velja za okolju škodljiva. 

Mehčalec deluje samo na izbranih tkaninah

Ne pozabite, da mehčalci perila ne delujejo na vseh vrstah tkanin. To je pomanjkljivost, s katero se boste tako ali drugače soočili. Mehčalca nikar ne uporabite za tkanine z ognje-odpornimi krpami, pri vodo-odbojnimi tkaninami, čistilnimi brisačami iz mikrovlaken in flisom iz mikrovlaken. 

Drugi materiali. ki ne prenesejo mehčalca so volna, občutljive naravne tkanine, odeje in puhaste prešite odeje, lan, rjuhe, svila in drugi sintetični materiali. Če se na teh materialih uporabljajo mehčalci, obstaja velika verjetnost, da se bo obstojnost in kakovost tkanin zmanjšala. 

Mehčalec draži kožo

Konzervansi in barvila lahko dražijo kožo, povzročajo alergije in povečujejo onesnaženje. In to je le nekaj močnih kemikalij, ki jih najdemo v njih  Tkanine, kot so volna, mikrovlakna in frotir, se lahko poškodujejo, če nanje nanesete mehčalec.

Lahko izgubijo obliko in svežino, kar vam lahko povzroči resno škodo. Če jih uporabljate na mikrovlaknih, kot so brisače, bodo izgubile sposobnost vpijanja vlage.

Omejuje postopek pranja

Kot vsi vemo, mehčalci za perilo tvorijo plast, ki ščiti kakovost in barvo vaših oblačil pred poškodbami. Vendar pa ima ta zaščitna plast tudi slabost.

To pa zato, ker preprečuje, da bi voda kar najbolje prodrla skozi tkanino. Brez prehajanja vode vaših oblačil ni mogoče pravilno oprati.

Alternativa mehčalcu za pranje:

Če iščete alternativo mehčalcu, lahko uporabite kis, epsomsko (grenko) sol ali sodo bikarbono. 

Vse, kar morate storiti, je, da v zadnjem ciklu pranja dodate majhno količino ene od zgoraj omenjenih sestavin. 

 Te naravne sestavine so odlična alternativa mehčalcu.

Nadomestki za mehčalce lahko vključujejo destiliran beli kis, sodo bikarbono in organska eterična olja. 

Destiliran beli kis pomaga pri nabiranju dlak (ali muckov), odstranjevanju vlaken, zmanjšuje statično elektriko in deluje kot naravno čistilo za tkanine. 

Pred detergentom dodajte 1/4 skodelice v pralni cikel skupaj s sodo bikarbono. Tako bo perilo  manj nagubalo, postalo bo mehkejše in čistejše. S tem dodatno pomagate pralnemu detergentu ali pralnemu prašku. Učinkovitost se poveča in s tem prihranite.

Soda bikarbona bo zmehčala tkanine, lan, posteljnino in izdelke iz puhastega perja. Če želite prijeten, osvežujoč vonj, uporabite organska eterična olja.

Pripravila AK
Vir: love2laundry.ae, unsplash.com

Kitajska rdeča barva, je več kot samo barva. Je del kitajske tradicije in kulture. Je tudi simbol sreče in blaginje.

Izmed vsega sveta barv najbolj izstopa rdeča. Rdeča barva je sveža in čista, na Kitajskem pa ji pravimo kitajska rdeča. Kitajce rdeča barva očara ne le zaradi njene opojne živahnosti, temveč tudi zaradi njenega bogatega pomena v kitajski kulturi in zgodovini. Verjame se, da nobena država na svetu ni nikoli tako temeljito sprejela barve kot Kitajska, kjer je rdeča simbol, ki daje barvo duši naroda. V preteklosti je rdeča predstavljala dostojanstvo in skrivnostnost. Še danes to barvo obožujemo veliko bolj kot jo imamo radi. Lahko rečemo, da je »kitajska rdeča« večna tema za Kitajsko in bistvena barva za Kitajce. »Kitajska rdeča« je postala precej priljubljena beseda, ki pritegne pozornost sveta.

Rdeča barva je močno prisotna prav povsod.

Vsi tradicionalni rdeči predmeti so na Kitajskem igrali posebno vlogo: stene starodavnih palač, državna zastava, kitajski vozel, laterna, oblačila, tradicionalni papirnati izrezki za okrasitev oken in celo rdeči penghulu (sladkorno prevlečeni jastrebi na palčki). Rdeča je barva ugodnega, saj pomeni ponovno združitev, zdravje, srečo, harmonijo, mir in blaginjo. Le resnične stvari in dogodki lahko v celoti pokažejo in razložijo svojo lepoto. Le v odnosu z ljudmi je lahko barva živa in pomenljiva. Tukaj bomo razkrili kulturni pomen kitajske rdeče barve.

Rdeči kitajski vozel (Zhongguo Jie)

Kitajski vozel je pravzaprav starodavna umetnost tkanja. Kitajci  so jih uporabljali kot okras že od dinastije Han. Danes Kitajce še vedno zanimajo skrivnosti in zapletena lepota tradicionalnih rdečih vozlov. “Vozel” v kitajščini pomeni združitev, prijateljstvo, toplino, poroko itd., zato je rdeči kitajski vozel postal simbol združitve, sreče, harmonije in ljubezni.

Kako zavezati rdeči kitajski vozel

Tradicionalno je treba kitajski vozel upogniti, zavezati in izdelati iz ene same rdeče vrvi, da izrazi neskončen krog srečnega življenja. To je najpomembnejša značilnost kitajskih vozlov. Z veščim kombiniranjem različnih vozlov ali drugih ugodnih okraskov se oblikuje edinstven ugoden ornament, zlasti rdeče barve, ki predstavlja lepoto, srečo in želje.

Danes je kitajski vozel postal pomemben element mednarodne mode. Da bi ustrezal potrebam sodobnega življenja, ima kitajski vozel različne izdelke, od katerih se večina uporablja kot obešalni in pletilni okras za oblačila.

Rdeči lampijon (Hong Denglong)

Lampijon je tesno povezan z življenjem Kitajcev, saj ga lahko najdete povsod, še posebej med festivali in prazniki. Če se boste v tem obdobju udeležili izleta v Peking , boste videli rdeče lučke, ki visijo na vhodnih vratih hiš in trgovin in na edinstven način krasijo ulico.

Rdeči lampijon je simbol

Lampijoni na Kitajskem so več kot le vir svetlobe. Rdeči lampijoni  veljajo za osnovni simbol kitajske kulture, simbol svetlosti, sreče in ponovne združitve. Tako ogromne lučke na Trgu nebeškega miru kot majhne lučke v kmečki koči izražajo enako toplo, srečno in radostno vzdušje. Zagledate rdeč lampijon in vaše misli pomislijo na Kitajsko.

Rdeči lampijoni, ki naj bi odganjale zle duhove in hkrati polepšale razpoloženje z rdečim sijem sreče, veljajo za nujnost tradicionalnih kitajskih praznikov. Na festivalu luči  (petnajsti dan prvega kitajskega lunarnega meseca) priljubljena topla rdeča barva tradicionalnih luči ustvarja prijetno vzdušje na družinskem srečanju in hkrati osvetljuje upanje na novo leto. Lučke, zlasti rdeče, si zaslužijo občudovanje zaradi čarobnega elementa, ki ga dodajo vzdušju.

Kitajski Cheongsam (Qipao)

Cheongsam je obleka z visokim ovratnikom in značilnimi kitajskimi poudarki. Obleka se zapenja na desni strani, ima ohlapne prsi, oprijet pas in stranske razporke, kar vse skupaj poudarja lepoto ženske postave. Cheongsam se enostavno obleče in je udoben za nošenje, zato se popolnoma prilega lepi ženski postavi.

Cheongsam ima dolgo zgodovino in zdaj ponovno doživlja porast priljubljenosti v svetu mednarodne mode. Šanghaj je pravi kraj za nakup te vrste oblačila. Po razvoju in razvoju je Cheongsam postal navdih za modne oblikovalce. Cheongsam, ki velja za simbol kitajskega naroda, ženske pogosto nosijo ob formalnih priložnostih. V obeh primerih ustvarja vtis preprostega in tihega šarma, elegance in urejenosti. Ni čudno, da je cheongsam tako priljubljen med ženskami ne le na Kitajskem, ampak tudi v tujini.

Rdeči papirni izrez (Jianzhi)

Izrezovanje papirja je še ena tradicionalna obrt Kitajcev. Ljudje iz papirja izrezujejo živali, rože ali ljudi v različnih vzorcih. Izrezke iz papirja, ki jih obesijo na okna, podboje vrat ali mize za ustvarjanje prazničnega vzdušja, večinoma uporabljajo za okrasitev med pomladnim festivalom ob prihodu kitajskega novega leta.

Zelo zanimivo se je lahko naučiti izrezovanja papirja, saj je vse narejeno ročno. Potrebujete le nož in papir. Vendar pa med postopkom ne smete narediti napake, sicer bo delo neuspešno.

Skrivnost izrezovanja

Daofu je ena najbolj priljubljenih oblik izrezovanja papirja. Beseda “fu”, ki pomeni sreča in veselje, je napisana na kvadratnem rdečem papirju in pogosto obrnjena na glavo (dao) na vratih in drugje. Dejanje obračanja besede “sreča” na glavo se imenuje daofu, kar dobesedno pomeni “Sreča prihaja!”. To ni le igra besed, ampak igra z besedami. Tečaj izrezovanja papirja se lahko organizira na vaših ogledih Xi’ana, kot kaže naslednja slika.

Rdeča petarda (Bianpao)

Na Kitajskem se ob praznovanju srečnih dogodkov petarde ne prižigajo le zaradi barve, temveč tudi zaradi “hrupa”. Kitajci verjamejo, da rdeče petarde ne le oddajajo hrup in prinašajo srečo, temveč z glasnimi poki prestrašijo tudi zle duhove in duhove. Tla so prekrita s plastjo rdečih kosov.

Rdeči žep (Hongbao)

V kitajskih družinah je tradicija, da mladi med 15-dnevnim pomladnim festivalom starejše pozdravijo z naslednjim: “Gong xi fa cai, hong bao na lai!”, kar pomeni: “Želim vam uspešno novo leto. Dajte mi rdečo ovojnico!” Starejši člani družine nato mladim dajo rdečo (za srečo) ovojnico z darilom v obliki denarja. Starejši lahko na kitajski silvestrovo pod blazine položijo tudi rdeče ovojnice, da jih presenetijo. Denar je zavit v rdeče ovojnice, ki se v kitajščini imenujejo hongbao. Običaj na Kitajskem je zelo podoben običaju v zahodnih državah: Božiček se spusti skozi dimnik in otrokom, ko spijo, položi darila v nogavice.

Na Kitajskem je rdeča barva povezana s srečo; rdeče ovojnice naj bi otroke ščitile pred zlimi duhovi. Ta običaj je pri otrocih izjemno priljubljen. Kar pa jih resnično zanima, je srečen denar v rdečih ovojnicah, ki ga lahko uporabijo za nakup stvari, ki jim je všeč. Ni čudno, da imajo kitajski otroci tako radi rdečo!

Če želite pritegniti srečo, potem sem prepričan, da boste z veseljem podarili rdeče ovojnice svojim ljubkim otrokom!

Na Kitajskem je rdeča več kot le barva. Nosi starodavno zgodovino in kulturo kitajskega naroda. Kitajska rdeča je polna skrivnostnega šarma, ki ga ni mogoče opisati, in tukaj na Kitajskem čaka, da ga začutite, odkrijete!

Pripravila: AK
Viri: unsplash.com, insightvacations.com

Kam gre črnilo za tetoviranje v vašem telesu? Obstaja eno posebno mesto. Dermatologi razčlenjujejo, kako se vaše telo odziva na tetovaže.

Tetovaže niso več tabu. Vsak tretji Američanov in Evropejec ima zdaj vsaj eno tetovažo. Tetovaže niso več samo črte in pikice. Tetovaže so tudi cele umetniške risbe.Ker je črnilo vse pogostejše in ga je vedno več, se morebitna tveganja in stranski učinki intenzivneje preučujejo. Lansko leto je vrsta zaskrbljujočih naslovov na internetu nakazovala povezavo med tetovažami in limfomom. Te strašljive zgodbe so bile  temeljile na študiji na 1400 ljudi z limfomom in kontrolni skupini več kot 4000 ljudi brez raka.

Kaj naredi tetovaža

Študije ki so bile opravljene so na žalost pokazale na povečano tveganje nastanka limfoma pri tetoviranih ljudeh. Vendar je potreba tu pojasniti še nekaj: Če bi črnilo za tetoviranje res povzročilo nastanek limfoma, bi ljudje več tetovažami verjetno prej zbolevali. A statistika ne kaže tako. Torej so ti rezultati bili bolj orientacijski.

Ali obstaja dejavnik, ki poveča verjetnosti

Raziskava je bila očitno preveč površna. Po drugi strani pa tudi veliko pretiravanje.

Kam gre črnilo za tetoviranje?

Pri tetoviranju, se črnilo kot pigment odloži v dermis naše kože. Dermis se nahaja pod povrhnjico. Pod dermisom je plast maščobe. Celic dermisa se obnavljajo veliko bolj počasi, ko se obnavljajo celice povrhnjice. Verjetno vsi poznate, kako se koža večkrat lušči. Najbolj očitno se to opazi po dopustu na morju. Poškodovane celice povrhnjice se luščijo in nastajajo nove. 

Pred tetoviranjem morate najprej poskrbeti za higieno igle. Nečiste igle širijo okužbe in bolezni. 

Ko črnilo za tetoviranje vstopi v vašo kožo, ga telo prepozna kot tujek, pravi dermatologinja dr. Lauren Moy .To povzroči, da telo proizvede in pošlje  imunske celice na to območje. Nova tetovaža se velikokrat vname. Še večkrat pa se pojavijo občutljivostne reakcije.

Pogosto je dovolj skrbna nega tetovirane površine s kremami, ki blažijo reakcijo. Najbolje so vlažilne kreme. V tem času se tetoviran predel ne izpostavlja soncu in pretiranem namakanju v vodi.

Makrofagi v tetovaži

Imunske celice, ki preplavijo vašo na novo tetovirano kožo, vključujejo makrofage. Makrogagi so celice, specializiranje za “žvečenje” tujkov (tuje molekule). V primeru tetovaže, so tujki molekule pigmenta,

Makrofagi se trudijo z razgradnjo pigmenta. In kot je običajno, tudi odmirajo. Odmrli makrofagi sprostijo svojo vsebino. Ta vsebina je nato ponovno na razpolago novim požrešnim makrfagom. In ta postopek se ponavlja znova in znova … Tetovaža je živa.

 Alergija na tetovažo

“Če je naše telo razvije alergijsko reakcijo na črnilo, nastopi problem. Na koži se oblikuje rdeče ali rožnato odebeljeno luskasto območje”, pravi Ploch. Nekatere od teh alergijskih reakcij povzročajo imunske celice, imenovane limfociti. Nekatere vrste črnila pogosteje izzovejo te psevdolimfomatozne reakcije (reakcije, ki dajo videz limfoma) Ena izmed študij je pokazala , da je 78 odstotkov reakcij vključevalo rdeče pigmente. Te reakcije se lahko pojavijo tudi mesece ali leta po tem, ko je bila tetovaža nanesena s črnilom. 

Ali lahko črnilo za tetoviranje izgine iz kože?

Črnilo za tetoviranje se teoretično lahko o premika po telesu. vendar ne potuje pretirano daleč. Videti je, da tanke tetovirane črte postale malenkost debelejše in bolj blede.

Tetovaža se spremeni

Pigment razpade

Razpad pigmenta se zgodi tudi, ko odstranimo tetovaže. Tetovaže po novem odstranjujejo s pomočjo laserja. Laser razbije pigment na manjše delčke. Nikar ne mislite, da je črnilo na tak način odstranjeno. Niti naključno ne. 

Ostanki črnila, zdaj v obliko majhnih delov ostaja v telesu. Delčki so tako majhni, da da jih naš imunski sistem lahko učinkovito in hitro uniči.

Uničeno črnilo za tetovažo

Uničeno črnilo za tetovažo pa še vedno ne da miru. Ko se črnili uničita, spušča kemikalije, Najbolj pogosto je iz pigmenta izloča » železov in cinkov oksid. 

• Cinkov oksid je varen, Uporablja se v kremah za nego občutljive kože. Pogosto ga najdemo v kremah za dojenčke. (cinkova pasta ali Praška pasta). Čeprav je varen lahko povzroči alergijske reakcije.

• Tudi železov oksid naj se ne bi prosto sprehajal po našem telesu. Res je, da ga črnilo za tetovažo vsebuje malo, vseeno lahko pri občutljivih ljudeh sproži reakcijo.

Konec koncev pa so te reakcije na splošno blage. Kar zadeva kakršnokoli tveganje za nastanek raka je trenutno premalo podatkov, da bi to lahko zagotovo trdili.  

Več pozornosti pa je le potreba pri izbiri osebe, ki bo tetovirala, čistoče materiala za tetoviranje in pravega črnila.

Veliko črnil je bilo zaradi hudih alergijskih reakcij odstranjenih iz prometa..

Pripravila AK
Viri: popsci.com, unsplash.com

Vatikanska švicarska garda je pripravljena žrtvovati svoja življenja za papeža.
Vatikanska švicarska garda je najmanj številna vojska na svetu. Spoznajte njeno zgodovino, švicarske rekrute, slovesno prisego in usposabljanje te edinstvene sile, ki ščiti Vatikan že stoletja.

Najmanjša vojska na svetu, ki se pripravlja na prisego svojih najnovejših rekrutov, se je v preteklosti zapletla v srdite bitke.

S pernatimi čeladami, nabranimi ovratniki in barvnimi uniformami z napihnjenimi rokavi radovedni obiskovalci Vatikanske Švicarske garde pogosto primerjajo s srednjeveškimi dvornimi norčki. Toda medtem ko radi pozirajo za fotografije, niso tam, da bi jih zabavali.

Švicarska garda – vojska, ki je cenjena

Od zgodnjega 16. stoletja, ko so švicarski plačanci, cenjeni zaradi svojega poguma in zvestobe, vkorakali v Rim, da bi služili papežu Juliju II. To je bila najmanjša vojska na svetu vpoklicana v Vatikan z namenom ščititi papeža, njegovo rezidenco in meje mesta.

Redkokdaj se zgodi, da bi lahko novinarji vstopili v gardistične barake v vzhodnem delu Vatikana ter dobili vpogled v ozadje in vsakdanje življenje vojakov. 

Prisega

Poglejmo, kaj se je dogajalo med prisego mladih nabornikov

Oblečeni v svoja tradicionalna rdeča, rumena in modra oblačila, skupaj z oklepi in helebardami, so možje vadili brezhibno koreografiran korak na dvorišču vojašnice. Med prisego so dvignili tri prste desne roke proti nebu, kar pomeni priklic Svete Trojice. Med tem so vzklikal papeško prisego.

Med 34, ki so se na slovesnosti za obljubili, da bodo “žrtvovali svoje življenje” za obrambo papeža, je 22-letni Renato Peter. Bil je rekrutiran iz vasi blizu Sant Gallo. To je ena , izmed mnogih v Švici, ki je stoletja zagotavljala mlade moške za elitno četo.

Švicarski gardist Renato

Kaj je povedal Renato:

Sanjal je o tem, da bi postal švicarski gardist. Star je bil 21 let, ko je prvič videl gardiste na papeški avdienci na Trgu svetega Petra..

“Popoldne smo šli pogledat vojašnico,” je dodal Peter, ki je bil takrat s svojo škofijo v Rimu. “Mislil sem si: Vau, kako frajersko delo!’ Mami sem rekel, da bom nekega dne švicarski gardist … Te sanje me niso nikoli zapustile.”

Stražarji so morda videti nenavadni. V resnici pa možje, ki stojijo za uniformami v renesančnem slogu, so prestali tekmovalni postopek prijave in strogo usposabljanje, da so prišli tako daleč.  Uniforme, ki se zdijo malce neresna, je leta 1914 oblikoval polkovnik Jules Repond in ne Michelangelo, kot mnogi verjamejo.

Naborniki morajo biti moški, Švicarji, stari med 19 in 30 let, višji od 174 cm, neporočeni in predani katoličani z “neoporečnim značajem”. Odslužiti morajo švicarski vojaški rok in se zavezati, da bodo služili papežu vsaj dve leti. Poročijo se lahko po petih letih službovanja.

Helebarda je njihovo tradicionalno orožje. So pa tudi usposobljeni za uporabo malega sodobnega orožja, vključno s paralizatorji. Od leta 1981, ko je švicarska garda v civilu priskočila na pomoč ranjenemu papežu Janezu Pavlu II. po poskusu atentata na papeža, je močnejši poudarek na samoobrambnih in protiterorističnih tehnikah.

Število vojakov

Papež Frančišek je leta 2018 povečal število vojakov s 110 na 135. Vzrok za to so bili številni teroristični napadi v Franciji in drugod po Evropi. 

“Kot vse vojske, moramo biti tudi mi pripravljeni na soočenje z vsemi situacijami,” je povedal nad častnik Eliah Cinotti, tiskovni predstavnik sil.

Poleg vojaškega usposabljanja so naborniki podvrženi intenzivnim psihološkim testom. S tem dokazujejo, da imajo mentalne sposobnosti, da se prilagodijo življenju švicarske garde. “Mnogim na tej točki spodleti. Nekateri pa po nekaj mesecih služenja ugotovijo, da to ni zanje. nato odidejo.” je dodal Cinotti.

Vloga švicarske garde je  danes deloma ceremonialna in deloma služi kot varnostna služba papežu. V zgodovini pa je bila vpletena v srdite bitke.

Slavnostne  prisege potekajo vsako leto 6. maja, ko obeležuje obletnico najtemnejše ure vojske leta 1527. Takrat je umrlo vseh razen 42 od 189 stražarjev, ko so branili papeža Klementa VII. med plenjenjem Rima s strani uporniških čet cesarja Svetega rimskega cesarstva Karla V.

Močna vojska je branila papeža tudi ko so sile Adolfa Hitlerja med drugo svetovno vojno vstopile v Rim, čeprav Nemci na koncu niso napadli Vatikana.

Je švicarska garda res Švicarka?

Da, biti švicarski državljan je eden od pogojev, da postaneš švicarski gardist. Švicarsko gardo so vedno sestavljali švicarski vojaki, čeprav delujejo neodvisno od švicarskih oboroženih sil. Najame jih  rimskokatoliška cerkev.

Zakaj vatikanske vojske ne sestavljajo italijanski državljani?

Zelo dobro vprašanje, še posebej zato, ker je Vatikan sosed Rimljanov. Rimljani so znani kot uspešni branilci svojega imperija. Papeževa vojska je švicarska, ker so plačanci iz Švice sloveli kot eni najboljših na svetu. Francija in Španija sta že zbirali te bojevnike, kadar koli sta lahko. Pravzaprav je bil švicarski škof tisti, ki je predlagal oblikovanje kontingenta švicarskih vojakov izključno za papeževo uporabo.

Zakaj nosijo švicarski gardisti kostume v Vatikanu?

Koliko časa traja usposabljanje za švicarskega gardista?

Hiter odgovor je pet tednov. vendar se usposabljanje dogaja celo življenje. prošnjo za rekrutiranje mora  potrditi duhovnik iz župnije. Za odobritev prošnje mine kar nekaj časa. Glede na to, da sta potrebna tudi švicarska osnovna izobrazba in zavezanost, da moški ostane še nekaj let neporočen. Potrebno je nekaj let, da se človek resnično pripravljen sprejeti tako odločitev.

Je vatikanska vojska prava vojska?

Da, švicarska garda je izurjena vojaška sila, ki bo izpolnila svojo dolžnost zaščititi papeža, če bi mu katera koli sila grozila.

Ali je švicarska garda isto kot vatikanska policija?

Ne. Švicarski gardisti so izurjeni vojaki, vendar je njihova dolžnost varovati papeža, ne prebivalcev Vatikana ali kraja samega. Vatikanska policija varuje varnost samega naroda. In da je stvar še bolj zmedena, je Trg svetega Petra v mejah Vatikana, vendar je pod pristojnostjo italijanske policije.

Ali je bila v preteklih letih aktivirana švicarska garda?

Kot zakonita vojska ene najmanjših držav na svetu je švicarska garda doživela svoj delež konfliktov. En pomemben primer se je zgodil v 16. stoletju med plenitvijo Rima, ko se je ¼ švicarske garde žrtvovala, da bi papežu Klemenu VII. omogočila beg. Kot častni vojaki so se znova pripravljali na isto obsojeno dolžnost v drugi svetovni vojni, a presenetljivo Hitler ni napadel Vatikana.

Vatikanski gardisti so na videz res malce smešni in zabavni. A v resnici so izurjeni vojaki, ki ščitijo in bodo še naprej ščitili papeža.

Pripravila AK
Viri: insightvacations.com, unsplash.com