10-odstotni mit – Koliko možganov uporabljamo?

»Uporabljaš le 10 % možganov.« Zveni znano? Ta verjetno napačna trditev se pojavlja v knjigah, filmih in motivacijskih govorih. A kaj pravi znanost? Ali smo res sposobni »odklepati« preostanek svojega možganskega potenciala? V nadaljevanju razbijamo vzroke, posledice in resnico tega privlačnega mita in raziskujemo, kaj to pomeni za nas in družbo.

Izvor mita in njegova privlačnost

Na prvi pogled se zdi, da gre za večno prisotno prepričanje, a korenine 10-odstotnega mita segajo v konec 19. stoletja. Takrat je psiholog William James namignil, da izkoriščamo le majhen del svojih miselnih zmožnosti, čeprav nikoli ni omenil konkretnega odstotka. Šele v 20. stoletju je številka 10 % prvič stopila v ospredje, in sicer prek slavne knjige Dalea Carnegieja, kjer je Lowell Thomas leta 1936 to domnevo izpostavil kot dejstvo.

V naslednjih desetletjih so k priljubljenosti te ideje prispevale različne oblike esoterike, znanstvena fantastika in pop kultura. Predvsem pa se je mit uspešno prijel, ker smo ljudje pogosto iskali razlage za lastne omejitve, misel, da v naših možganih obstaja skrit, neizkoriščen potencial, je preprosto preveč mikavna, da bi jo zlahka opustili.

Če te zanima, katere slabe navade najbolj škodujejo možganom, si lahko več prebereš tukaj.

Kaj pravi znanost – resnična slika možganske aktivnosti

1. Slikovne metode

Tehnologije, kot so fMRI in PET, nam omogočajo vpogled v možgansko delovanje. Te raziskave jasno kažejo, da se aktivnost razteza skoraj po celem možganskem tkivu, tudi ob osnovnih opravilih ali med počivanjem .
Tudi med spanjem možgani niso izklopljeni; aktivni so različni nevronski sistemi in načini počitka, kot je default mode network .

Odkrili smo, kje so cene za isto zobozdravstveno storitev za skoraj 3-krat nižje! Preverite tukaj

Ali ste kdaj pomislili, kako daleč ste pripravljeni iti – dobesedno in finančno – za popoln nasmeh? Cene zobozdravstvenih storitev lahko nihajo od povsem sprejemljivih do vrtoglavo visokih. Kaj

2. Posledice poškodb

Čeprav je morda le 10 % aktivno v določenem trenutku, bi poškodba »neaktivnih« delov morala biti nevplivna. A praksa kaže nasprotno: že manjše poškodbe različnih predelov lahko vodijo do izgube čustvovanja, spomina, gibanja ali govora.

3. Evolucijski argument

Možgani predstavljajo le 2 % telesne teže, vendar porabijo približno 20 % energije. Evolucijsko gledano bi nepotrebno tkivo predstavljalo velik strošek brez koristi. Slikanje možganov in primerjava med vrstami kažejo, da so skoraj vse strukture funkcionalne in ohranjene, tudi tiste, za katere sprva ni bilo očitne uporabne vloge.

4. Mikrostruktura in degeneracija

Nevroni, ki niso funkcionalno aktivni, propadejo, a tega v zdravih odraslih ne opazimo. Domneva o neuporabnih 90 % povezanih delov bi imela za posledico opazno degeneracijo, a to ni nikoli potrjeno .

Koliko možganov uporabljamo – resnica je bolj kompleksna

Aktivno ne uporabljamo vseh regij istočasno in enako intenzivno, temveč se naša možganska aktivnost premika glede na nalogo (branje, poslušanje, vizija, motorika, čustva). A v času dneva večina možganskih predelov prispeva, vsaj v nekem momentu.

Ali bi bil možen scenarij, da bi čez noč »zbudili« preostanek? Brez pametnih povezav, koordinacije in regulacije bi bilo mogoče aktivirati nekaj procentov, a bi to najverjetneje povzročilo epileptični napad . Pravzaprav gre za večplastno orkestracijo nevronskih mrež, ne pa za enostavno vklapljanje neizkoriščenih delov.

Posledice mita na družbo in posameznika

• Družbeni vpliv: Miti, kot je desetodstotni mit, spodbujajo idejo, da nas je mogoče »nadgraditi« s čudežnimi metodami in pogosto prevarajo v raznorazne treninge ali učne metode, ki niso podprte z dokazi .
• Osebni vpliv: Ljudje si želimo izboljšati spomin, hitrost učenja, ustvarjalnost, toda nerealne želje lahko počistijo pot do razočaranja. Bolj smotrno je vlaganje v ustrezno strategijo: spanje, prehrano, vadbo, kognitivno prakso.
• Ekonomija učenja in zdravja: Mozganske »trenutne rezervne kapacitete« se težko izkoristijo brez strokovno zasnovanih pristopov. Posledično se porablja čas in denar za neučinkovite programe, namesto v preverjene metode kot meditacija, šport, socialne interakcije, vaja jezika ali instrumenta .

Rešitve in konstruktivna spodbuda

Ali lahko izboljšamo delovanje možganov? Da, vendar gre za optimizacijo, ne za odklepanje nekakšnih skritih potencialov.

• Telesna vadba dviguje nevronsko fleksibilnost in krepi hipokampus.
• Druženje, igra instrumenta ali učenje jezika bogati sinaptične mreže.
• Spanec konsolidira spomine in odstranjuje odpadne produkte.
• Meditacija in globoka koncentracija (deep work) preprečujeta motnje in spodbujata produktivnost .

Zaključek – ali obstaja še kaj ‘neodkritega’?

10‑odstotni mit odpade: gre za privlačno, a napačno interpretacijo zgodovinskih metafor. Resnica je, da možgani delujejo kot celota, vsaj fragmenti so aktivni ves čas. Znanost dokazuje, da skoraj vsak del možganov prispeva, četudi ne hkrati in z isto intenzivnostjo.

Kljub temu ne smemo zanemariti vprašanja: zakaj kljub temu ne dosegamo svojega polnega potenciala? Odgovor leži v sposobnosti regulacije, organizacije in vzdrževanja možganskega sistema, ne pa v mitu o rezervah.
Sedaj je na nas, bomo vlagali v preverjene načine izboljšanja možganov ali iskali hitre, neodzivne čudeže?

Pripravil: J.P.

Vir: Psychological Science, Medical News Today, Scientific American, Wikipedia, Psychology Today.