Akita: Pes z izjemno zgodovino
Akita Inu velja za enega najbolj prepoznavnih psov na svetu. Zgodovina pasme je nadvse zanimiva, saj je do psa kot ga poznamo prešel lov na medvede, pomoč ribičem in sodeloval v bitkah. Danes je Akita Inu, ki bi naključnega opazovalca spomnil na svetlo rjavega haskija ali malamuta. Dejstvo pa je, da je Akita avtohtona japonska pasma in obenem ena najstarejših pasem na svetu. Veliko priljubljenosti je pasma požela po premieri svetovno prepoznavnega filma posnetega po resnični zgodbi Hachiku. Tu boste našli vse potrebne informacije o pasmi Akita. Več o pasjih pasmah smo že pisali tukaj.
Zgodovina in izvor pasme Akita je barvita in še kako zanimiva
Snežna pokrajina oziroma prefektura Akita na Japonskem je izvorno mesto te priljubljene pasme. Sprva so bili psi naučeni za pomoč pri lovu na večje živali kot so losi, merjasci in celo rjavi medvedi. Tako lahko skozi zgodovino Japonske opazimo zapise o psih – Akitah -, ki so bili uporabljeni kot bojni psi in celo pomoč samurajem in drugim bojevnikom. V dvajsetem stoletju so bile Akite uporabljene za križanje z nemškimi ovčarji, bernardinci in mastifi.
Leta 1931 jih je Japonska razglasila za državno znamenitost in poskušala z vrnitvijo večjega števila psov. Žal je sledila vojna, ki je za pasmo pomenila vrnitev v boje in iskanje ubežnikov. V letih po vojni si je pasma Akit opomogla s pomočjo ljudi, ki so skrbeli zanje in pripomogli k ohranitvi japonske pasme. Akita Inu je danes znana kot ena najbolj poznanih pasem na svetu, njena zgodovina pa priča o njeni veličastnosti.
V deželi vzhajajočega sonca velja za sveto žival. Ob rojstvu otroka ali bolnikom je podarjen v obliki malega kipca, ki bo varoval odraščajočega otroka ali bolnika, ki si želi zdravja.
Izgled Akite je lahko precej posplošen
Akita je velik pes, ki spada v 5. FCI skupino oziroma med špice in pratipske pse. V višino zrase približno 65 centimetrov, po pravilih pa tehta med 30 in 40 kilogramov. Najpogosteje so rdeče, bele ali sezamove barve. Gre za precej tiho pasmo, ki ne laja veliko, a se vseeno rad pogovarja z lastniki. Veliko bo odvisno od vsakega posameznika. Akita je mogočen pes, ki ima zelo izražen zaščitniški in teritorialen čut. Obenem gre tudi za precej občutljive pse, ki si želijo pozornosti in si želijo le čuvati lastnika.
Pes ima srednje dolgo dlako, ki je izredno lepa. Japonski Akita mora imeti belo dlako po gobčku, licih, repu, prsih in trebuhu. To je tisto po čemur se ločuje od ameriške Akite. Pes nima svojega vojna, ki bi ga lahko lastniki zaznali, vseeno pa zahteva precej nege. Gosta dlaka pomeni, da je treba vašega Akito krtačiti vsaj enkrat tedensko. Dlaka jim izdatno izpada dva do trikrat letno, nikoli ne bo v poštev prišlo striženje ali kopanje. Čeprav se lahko psa okopa v primerih, ko je to nujno potrebno.
Zdravje Akite Inu
Lahko bi rekli, da gre v povprečju za precej zdravo pasmo, a je tu ponovno veliko pomena na vsakemu posamezniku. Občasno se pri pasmi pojavlja nekaj različnih bolezni kot so zasuk želodca, očesne bolezni (siva mrena, glavkom,..), artritične bolezni, krve bolezni, displazija kolkov in avtoimunska bolezen. Z zdravo prehrano in aktivnim življenjem bo Akita Inu živela zdravo, lepo in dostojno življenje ob svojemu lastniku.
Japonski Akita zahteva veliko pozornosti
Omenili smo že, da gre za zaščitniške in teritorialne pse, ki zahtevajo določeno mero pozornosti. Vez, ki jo sklene z lastnikom je jasna in se pokaže ob vsakem koraku, če je le ta ustvarjena na pravi način. Vsak posameznik pasme bo drugačen, kar nam je do zdaj že precej jasno, a se nekateri temelji vedno obdržijo. Akita mora vedeti kdo je glavni v tem razmerju.
Ker ima močno voljo potrebuje lastnika s še močnejšo voljo, ki bo dal psu vedeti, da ima on nadzor. K sreči so Akite zelo učljivi in pametni psi, ki se bodo ob pravilni vzgoji hitro naučili vsega, kar se od njih zahteva. Posledica tega bo želja po rutini s strani psa, ki mu ne bo všeč nenadno spreminjanje.
Čeprav se večkrat omeni, da gre za vlečne pse in posledično predvideva več ur aktivnosti, je zgodba pri Akitah nekoliko drugačna. Mladiči naj imajo na voljo dovolj počitka, aktivnosti pa bodo zadostili tudi dovolj velikim prostorom ali dolgim sprehodom. To velja za mladiče in odrasle, oboji pa se radi znorijo z drugimi psi ali kar sami. Paziti je treba, da psu ni prevroče in da ima dlako posušeno. Akita Inu tudi rad plava v vodi pri čemur je pomembno sušenje dlake.
Z drugimi živalmi se bo Akita razumel, če je z njimi odraščal in jih pozna. Ker ima močan lovski in teritorialen nagon in ni bil socializiran, bo pri tem nekaj težav. Načeloma ni najbolj domač s predstavniki istega spola in tako je pod vprašajem norenje po pasjem parku. To je prav tako odvisno od vsakega posameznika, kar boste morali ugotoviti sami. Podobno je pri psih, kjer boste sami presodili o puščanju psa z otroki (odsvetujemo tako početje). Z otroci pa se Akita razume, ker gre za nežnega in zaščitniškega psa, ki so mu bile v svoji preteklosti prepuščene naloge varovanja otrok.
Kje naj Akita živi?
Akita Inu potrebuje veliko prostora. Idealen je velik in ograjen vrt, kjer se bo lahko vaš kuža znorel in utrudil. Čeprav velja, da doma niso zelo aktivni, naj ima vseeno na voljo dovolj prostora za to. Lahko živi zunaj in v stanovanju, kjer pa vedno ostaja nudenje zadostne količine zunanje aktivnosti v enem dnevu.
Legenda o Hachiku
Hachiko je bil japonski Akita, ki je postal prava legenda pasme in pasjega sveta. Rojen je bil 10. novembra 1923 v prefekturi Akita. Kot svojega ljubljenčka ga je v Tokio prinesel profesor na Univerui v Tokiu Hidesaburo Ueno. Vsak dan ga je Hachiko počakal na postaji Shibuya in ga pospremil domov. 21. maja 1925 je Ueno v službi umrl zaradi cerebralne hemoragije.
Od tistega dne do svoji smrti 8. marca 1935 je Hachiko vsak dan čakal svojega lastnika pri postaji. Za čas svojega življenja in dolgo po smrti je še vedno prikaz zvestobe psov. Njegovo ime je poznano v popularni kulturi preko filmov, fotografij, kipov in same pasme Akita, ki ji mnogi rečejo kar Hači ali Hachiko.
Avtor: Žiga Kastelic, FOTO: pixabay.com
