Ali veste, zakaj se ljudje na starih fotografijah nikoli ne smejijo? Razlog vas lahko preseneti
Ko danes pogledamo stare fotografije, opazimo zanimiv vzorec: ljudje skoraj nikoli niso nasmejani. Namesto tega je večina obrazov resna, včasih celo nekoliko stroga. Zakaj so ljudje v preteklosti fotografiranje jemali tako resno in niso kazali veselja, kot to počnemo danes?
Tehnične omejitve zgodnje fotografije
V 19. stoletju, ko je fotografija še bila novost, je bil proces slikanja precej zapleten in zahteven. Kamere tistega časa so bile počasne, zato je vsak posnetek potreboval daljši čas osvetlitve, da je na ploščo ali papir ujel dovolj svetlobe. Pri najstarejših kamerah so bile izpostavitve dolge več minut, kar je pomenilo, da je moral posameznik nepremično stati ali sedeti dalj časa. Tudi kasneje, ko so se kamere izboljšale, je bil običajni čas osvetlitve še vedno več sekund. Če bi se medtem premaknili, bi se to pokazalo kot zameglitev na končni sliki.
Nasmehniti se in to zadržati več minut je težko. Nasmeh zahteva aktivacijo mnogih obraznih mišic, ki se hitro utrudijo. Precej lažje je obdržati nevtralen ali resen izraz, saj ta zahteva manj napora in s tem zmanjša tveganje za nejasne obrise na fotografiji.
Kulturne norme in pomen resnosti
V 19. stoletju in še v začetku 20. stoletja je bila resnost v portretni fotografiji povezana s spoštovanjem in dostojanstvom. Na portretiranje so gledali kot na podoben postopek, kot je slikanje, in to tradicijo so ohranili tudi, ko so začeli uporabljati fotografijo. Ljudje so želeli, da njihovi portreti izražajo mirnost, dostojanstvo in morda celo pridih resnosti. Viktorijanska družba, ki je prevladovala v veliki meri v 19. stoletju, je cenila zadržanost in skromnost, zato se je nasmeh lahko zdel celo nekoliko neresen.
Nasmeh v tem času ni bil tako pogosto prikazan v javnosti kot danes. Mnogi so nasmeh povezovali z lahkomiselnostjo ali celo s preveč sproščenim vedenjem, ki se ni skladalo z družbenimi normami. Zaželeno je bilo, da so ljudje na svojih portretih prikazani v najboljši luči, kar je pomenilo resen in nevtralen izraz.
Dragocenost fotografiranja
Fotografiranje v 19. stoletju je bilo še vedno relativno redko in precej drago. Veliko ljudi si ga ni moglo privoščiti večkrat v življenju, zato so fotografijo dojemali kot nekaj zelo posebnega. To ni bil vsakdanji trenutek, kot so današnji selfiji ali fotografije na družbenih omrežjih. Fotografiranje je bilo posebna priložnost, zaradi česar so ljudje želeli, da je njihov portret videti čim bolj formalen in resen. Mnogi so pozirali v oblačilih, ki so izražala njihov družbeni status ali so jih predstavljala v boljši luči.
Ta pristop je bil podoben tistemu pri slikanju portretov, ki so si ga lahko privoščili le najbogatejši. Fotografija je omogočila, da so portretne podobe postale dostopne tudi širšemu krogu ljudi, vendar so ohranili resen pristop do slikanja.
Slaba ustna higiena
Praktičen razlog za pomanjkanje nasmehov je bil morda tudi v tem, da ustna higiena takrat ni bila tako razvita kot danes. Mnogi so imeli težave z zobmi, kar bi bil lahko dodaten razlog, da so raje obdržali zaprta usta. Nasmehi bi razkrili zobe, ki niso bili vedno v najboljšem stanju, kar bi morda pokvarilo njihov vtis na fotografiji.
Spreminjanje pomena fotografij skozi čas
V današnjem času so fotografije postale del našega vsakdana. Mnogi ljudje naredijo desetine posnetkov dnevno, vključno s selfiji, in z veseljem pokažejo svoje nasmejane obraze na družbenih omrežjih. Fotografije danes pogosto predstavljajo srečo in sproščenost, kar pa je v preteklosti bilo precej drugače. Ljudje so fotografije dojemali bolj kot formalne in pomembne spominke, ne le kot trenutek zabave.
Selfiji danes pogosto izražajo trenutni čustveni odziv, medtem ko so stari portreti imeli trajno vrednost. Fotografije so bile namenjene ohranitvi podobe za prihodnje generacije in so bile pogosto edina podoba, ki je ostala za posameznikom, zato so se ljudje želeli prikazati v najboljši luči.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
