Asimina – eksotična sadna vrsta
Asimina, bolj znana kot indijanska banana ali pawpaw, je eno tistih dreves, ki bi jih zlahka zamenjali za nek eksotični primerek iz amazonske džungle, a v resnici izvira iz Severne Amerike. Njena rast je prilagodljiva – lahko ostane nižji grm ali pa se razbohoti v mogočno drevo, ki v višino meri tudi do 8 metrov. Pri nas je še vedno dokaj neznana in precej eksotična, a se zadnja leta počasi prebuja zanimanje zanjo.
Na slovenskem tržišču je prisotna že nekaj let. Kljub temu bi večina mimoidočih v trgovini le skomignila in si mislila: »Kaj je pa to za ena čudna reč?« Najbolje uspeva v Primorju in vzhodnem delu Štajerske. Ne potrebuje intenzivne nege, a zahteva specifične pogoje. Uspeva na rahlo kislih, humusnih tleh in potrebuje visoko zračno vlago. Njena največja prednost? Vsebuje naravni insekticid asimicin. Zaradi tega jo škodljivci pustijo pri miru – kar v svetu sadnega drevja ni ravno vsakdanje.
Zgodovina asimine – od indijanskih plemen do evropskih vrtov
Leta 1541 je španski raziskovalec Hernando de Soto v svojih dnevnikih prvič omenil asimino – srečal se je z njo nekje ob reki Mississippi, kjer so jo gojila domorodna plemena. Indijanci so že takrat vedeli, kaj je dobro: plodove so uživali, lubje pa uporabljali za izdelavo vrvi in celo zdravilnih pripravkov. A kljub temu, da so jo oni gojili že stoletja, je Evropa na njeno odkritje čakala skoraj dvesto let – šele leta 1736 je prispela na našo celino, a še dolgo je ostala v ozadju, skorajda pozabljena v botaničnih vrtovih.
Listi, cvetovi in plodovi – zakaj je asimina posebna?
Ko jo prvič vidiš, se težko odločiš – je bolj sorodna kaki, mangom ali celo bananam? Ima velike, papirnate liste jajčaste oblike, ki so pri mladih rastlinah precej občutljivi na sončno pripeko – kar je nekoliko ironično, saj odrasla rastlina ljubi sončne lege. Spomladi, nekje v aprilu, pa preseneti s cvetovi, ki so barvno precej nenavadni – vijoličasto-rjavi in na prvi pogled delujejo kot majhni, nekoliko osamljeni čudeži narave. Njihov vonj ni najbolj prijeten, a to ima svoj razlog – za opraševanje ne poskrbijo čebele, temveč posebni hrošči, ki se ne zmenijo za cvetlične dišave, ampak iščejo točno takšne zemeljske, rahlo gnile arome.
Plodovi? Ah, ti so zgodba zase. Po obliki spominjajo na mango, dolgi so med 7 in 15 centimetrov, z zelenkasto, precej trdo kožo. Zorijo septembra, njihova zunanjost pa se takrat rjavo obarva – in če mislite, da so gnili, se motite. Njihovo rumeno meso skriva presenetljivo kompleksne okuse: malo ananasa, malo banane, ščepec manga. Edina slabost? Zrela asimina je kašasta in skoraj neprimerna za transport ali shranjevanje. Pravi gurmani jo jedo svežo, z žlico, kar je svojevrsten užitek – dokler ne naletijo na rjave, podolgovate koščice, ki jih je v vsakem sadežu precej.
Vsebnost vitaminov – zakaj je asimina prava vitaminska bomba?
Kljub svoji redkosti je ta sadež prehransko neverjetno bogat. Čeprav v trgovinah ne boste našli oznake »superživilo«, bi si jo brez težav zaslužil – vsebuje do sedemkrat več vitaminov in mineralov kot večina komercialno pridelanega sadja. Vitamin A? Prisoten. Vitamini B1, B2, B3? Prav tako. Vitamin C? Seveda. Poleg tega je nabita s kalcijem, cinkom, kalijem, fosforjem, železom in magnezijem. Njena nizka kalorična vrednost pa je le še dodaten bonus za vse, ki prisegajo na zdravo prehrano.
Naravni insekticid – ekološko škropivo iz listov
Če ste ljubitelj ekološkega vrtnarjenja, bo informacija o naravnem insekticidu navdušujoča. Listi asimine vsebujejo asimicin – snov, ki deluje kot naravno škropivo proti koloradskemu hrošču, kapusovemu belinu, ogorčicam in fižolarju. Recept? Povsem preprost. Jeseni, ko listje odpade, ga poberemo, posušimo, zdrobimo in shranimo. Za pripravo škropiva vzamemo žlico posušenih listov, jih prelijemo z litrom vrele vode, pustimo stati nekaj dni, nato pa tekočino precedimo in uporabimo.
Kako gojiti asimino?
Za tiste, ki bi jo radi posadili na svojem vrtu, je dobra novica – gojenje je enostavno. Izberite sončno lego in ne skrbite preveč za sestavo tal, čeprav bo rastlina najbolj uspevala v humusno bogatih tleh. Obrezovanje? Skoraj nepotrebno – odstranite le poškodovane ali pregoste veje.
Največ težav imajo mlade rastline, saj so občutljive na ekstremne temperature. Poleti jih zaščitite pred žgočim soncem, pozimi pa okoli stebla namestite slamo, seno ali listje in vse skupaj ovijte s kopreno. Dobra novica je, da zaenkrat ne poznamo bolezni ali škodljivcev, ki bi resno ogrozili asimino – kar je skoraj čudež v današnjem svetu intenzivnega kmetijstva.
Ali je asimina vredna vaše pozornosti?
Asimina je sadje, ki si zasluži več pozornosti. Njeni plodovi so prava vitaminska bomba, medtem ko njeni listi skrivajo ekološko rešitev za vrtičkarje. Je nezahtevna, odporna in ima bogato zgodovino – a kljub temu še vedno ni našla poti do večjih trgovskih verig. Morda zaradi svoje nepraktične teksture, morda zaradi svoje eksotičnosti – a za vse, ki imate radi nekaj posebnega, je to drevo prava izbira. Kdo ve, morda bo čez nekaj let asimina tako pogosta kot kaki ali granatno jabolko?
Pripravila: Monika M.
