Bi Prešeren danes še vedno lahko pisal – ali bi ga cenzura in algoritmi utišali?

10. JANUAR – Dan, ko se zgodovina ni ustavila: od Cezarjevega tveganja do Prešernovega boja za besedo

Nekateri dnevi v zgodovini so kot mimobežni kadri v filmu – hitro jih preskočimo, ne da bi se jih zares zavedali. Drugi? So kot ključni prizori, ki določajo tok dogajanja. 10. januar je eden tistih dni, ko so ljudje sprejemali nepovratne odločitve, nekateri iz čiste ambicije, drugi iz nuje, tretji, ker jim enostavno ni preostalo drugega.

Od Julija Cezarja, ki se je odločil, da zakon velja za vse – razen zanj, do Franceta Prešerna, ki je moral prositi za dovoljenje, da bi njegova beseda ugledala luč sveta. Od evropskih velesil, ki so se v Ljubljani skušale dogovoriti, kako bodo krojile usodo narodov, do Davida Bowieja, ki je dokazal, da glasba ni le zvok, ampak tudi ideja, sporočilo, upor.

Kaj se lahko naučimo iz vsega tega? Če nič drugega – da zgodovina vedno nagrajuje tiste, ki si upajo premikati meje.

Ko je Cezar prečkal Rubikon in rekel: “Pa naj se zgodi, kar se mora”

Vsakdo je že slišal znameniti stavek “Kocka je padla” (Alea iacta est). Fraza, ki jo danes uporabimo, ko sprejmemo odločitev, po kateri ni več poti nazaj. Ampak kdo je to sploh rekel – in zakaj?

10. januarja leta 49 pr. n. št. je Julij Cezar s svojo vojsko prestopil reko Rubikon, s tem pa napovedal vojno Rimski republiki. V tistem času je bil zakon jasen – noben vojskovodja ni smel s svojo vojsko prečkati te reke in se približati Rimu. Kršitev? Izdaja. Kazen? Verjetno smrt.

Odkrili smo skrivnost uspešnih podjetij: Ta poteza bo podvojila produktivnost vseh zaposlenih!

V sodobnem delovnem okolju, kjer večino časa preživimo sede, se vedno več ljudi sooča z zdravstvenimi težavami, kot so bolečine v hrbtu, vratu in zapestjih. Dolgotrajno sedenje zmanjšuje konce

A Cezar je imel večje načrte kot zgolj spoštovanje pravil. Senat ga je želel odstraniti, tekmeci so čakali na njegov padec, a on se ni pustil prestrašiti. Ko je stopil na drugo stran Rubikona, se je začela državljanska vojna, ki je končala obdobje republike in tlakovala pot do rimskega imperija.

Moral zgodbe? Če si močan, se lahko požvižgaš na pravila. Če si šibek, te ta pravila lahko pokopljejo. In nekateri ljudje preprosto niso ustvarjeni za to, da bi igrali po pravilih drugih.

Ko je Prešeren moral “prositi” za izdajo lastne knjige

Zamisel, da bi danes pesnik moral vlado prositi za dovoljenje, da izda svojo zbirko, se sliši kot slaba šala. A leta 1836, ko je France Prešeren ljubljansko gubernijo zaprosil za dovoljenje za izdajo “Krsta pri Savici”, je bila to povsem običajna praksa.

Oblasti so imele strogo kontrolo nad “spornimi” deli, še posebej če je obstajal sum, da bi lahko preveč vzpodbudila narodno zavest. Slovenski jezik? Preveč nevaren. Prešernova kritika družbe? Še bolj nevarna.

Čeprav je dovoljenje na koncu dobil in je “Krst pri Savici” postal temelj slovenske literature, se danes upravičeno sprašujemo – koliko glasov je bilo takrat zadušenih, koliko besed nikoli ni doseglo tiska?

In še nekaj – če bi Prešeren vedel, da bo njegova pesnitev danes prisilna učna snov, zaradi katere se bodo dijaki obračali z očmi, bi si morda privoščil še en kozarec.

Ljubljanski kongres: Ko je bila prestolnica v središču evropske politike

Ljubljana ni pogosto v ospredju svetovne politike, a 10. januarja 1821 se je tukaj začel Ljubljanski kongres, kjer so evropske velesile – Avstrija, Rusija, Prusija, Velika Britanija in Francija – razpravljale o tem, kako preprečiti revolucije.

Njihov cilj? Ohranjanje statusa quo. Vse to je sledilo Napoleonovim vojnam, ko so se evropske monarhije ustrašile, da se bodo revolucije razširile kot ogenj in jih spravile s prestolov. In kako so to preprečili? Preprosto – z zatiranjem vsakega poskusa spremembe.

Čeprav je kongres dejansko podaljšal življenjsko dobo absolutističnih vlad, ni mogel preprečiti tistega, kar je bilo neizogibno – manj kot trideset let kasneje je Evropa doživela val revolucij, ki je monarhije prisilil v prilagoditev.

Kako preprečiti in trajno odpraviti kapilarno vlago v vašem domu?

Se je tudi pri vas pojavila kapilarna vlaga? Ste opazili, da se na stenah vašega doma pojavljajo vlažni madeži, odstopanje ometa ali celo plesen? Se vam zdi, da so prostori vedno nekoliko hladne

In tako se vedno znova ponavlja ista zgodba – močniki lahko nekaj časa zadržujejo spremembe, a prej ali slej jih zgodovina dohiti.

David Bowie: Človek, ki ni sledil pravilom – ker jih je sam ustvarjal

10. januarja 2016 se je svet poslovil od Davida Bowieja, enega najbolj inovativnih glasbenikov vseh časov. Bowie ni bil zgolj pevec – bil je kulturni fenomen, umetnik, provokator, ki je z vsako svojo podobo spreminjal pravila igre.

Od Ziggyja Stardusta do Blackstara, od glam rocka do eksperimentalne elektronike – Bowie ni nikoli ostajal na istem mestu. Zanj ni obstajalo vprašanje “Kaj je popularno?”, ampak le “Kaj bo naslednje?”.

Njegova smrt ni pomenila le izgube glasbenika, ampak nekoga, ki je svetu kazal, da se umetnost nikoli ne konča, temveč se le preoblikuje.

Kaj nam 10. januar pravzaprav pove?

Če pogledamo vse te zgodbe, vidimo rdečo nit – pogum, odločitev in neizogibnost sprememb.

• Cezar ni čakal dovoljenja, ampak je vzel oblast v svoje roke.
• Prešeren se je moral boriti, da so njegove besede sploh ugledale luč sveta.
• Evropske sile so poskušale ustaviti revolucije, a zgodovina jih je prehitela.
• Bowie ni sledil pravilom – ustvarjal jih je sam.

Na koncu je vsa zgodovina sestavljena iz takih trenutkov – ko nekdo tvega in premakne svet za milimeter naprej.

Vprašanje pa ostaja: bomo danes opazovalci ali tisti, ki prestopimo svoj Rubikon?

Napisal: E. K.

Vir: www, Slovenska-biografija.si