Če se ti je apetit nenadoma spremenil, ne preskoči tega znaka

Kratkotrajne spremembe apetita ali spanja so pogosto normalen odziv na stres, okužbo, potovanja ali spremembo ritma. Ko pa so spremembe izrazite, trajajo več tednov ali jih spremljajo drugi znaki (npr. hujšanje, močna utrujenost, tesnoba, bolečine), so lahko pomemben pokazatelj telesne ali duševne bolezni in jih je smiselno obravnavati.

Zakaj se apetit ali spanec sploh spremenita?

Apetit in spanec sta “merilnika” ravnovesja v telesu. Na oba vplivajo hormoni, živčni sistem, vnetni procesi, zdravila ter vsakdanji dejavniki, kot so urnik, svetloba, alkohol in kofein. NIJZ med pogostimi razlogi za motnje spanja navaja tudi stres, izmensko delo, zdravstvene težave, psihoaktivne substance in uporabo elektronskih naprav pred spanjem.

Pri apetitu je zgodba podobna: prehlad, “želodčna viroza”, bolečina ali močan stres lahko za nekaj dni povsem zatrejo željo po hrani. To samo po sebi še ni alarm. Opozorilno postane, ko se apetit ne vrača, ko človek začne nehoteno izgubljati težo ali ko se apetit nenadoma močno poveča brez spremembe navad.

Kdaj je to še normalen pojav in kdaj rdeča zastavica?

Najbolj praktično je gledati tri stvari: trajanje, intenzivnost in vpliv na življenje.

Bolj verjetno “normalno” (čeprav neprijetno) je, kadar:

• sprememba traja nekaj dni do največ kakšna dva tedna,
• se pojavi ob jasnem sprožilcu (npr. stresen projekt, potovanje, okužba),
• se stanje postopno izboljšuje.

Bolj opozorilno je, kadar:

• težave trajajo več kot 2–3 tedne ali se ponavljajo,
• imate zaradi spanja težave z dnevnim delovanjem (koncentracija, razdražljivost, zaspanost),
• se pojavi nehotena sprememba telesne teže,
• imate dodatne znake (nočno potenje, vročina, bolečine, težko dihanje, dolgotrajen kašelj, izrazita potrtost ali tesnoba).

NIJZ med znaki motenj spanja našteva težave pri uspavanju ali vzdrževanju spanja, smrčanje in pavze dihanja, prekomerno dnevno zaspanost ter nenavadno vedenje med spanjem; ob ponavljajočih težavah svetuje posvet z družinskim zdravnikom, ki lahko napoti k specialistu.

Kaj če apetit pade ali naraste “iz nič”?

V ambulantah je to pogost scenarij: človek reče, da “ni nič drugače”, vendar se je spanec porušil ali je apetit izginil. V takih primerih zdravniki najprej razmišljajo v dveh smereh.

Telesni vzroki (primeri iz prakse):

• težave s ščitnico: lahko spremenijo apetit in energijo;
• sladkorna bolezen: pri nekaterih spremeni lakoto in utrujenost;
• okužbe ali vnetja: telo je utrujeno, apetit pade;
• bolezni prebavil: slabost, bolečina ali napihnjenost zmanjšajo vnos hrane;
• zdravila: nekatera zmanjšajo apetit ali poslabšajo spanje.

Duševni vzroki:

• depresija in anksiozne motnje se pogosto pokažejo prav skozi spanje in apetit (nekdo se zbuja prezgodaj, ne more zaspati ali pa spi preveč; apetit upade ali naraste). Tudi pri kliničnih opisih depresije se kot pogosti znaki navajajo težave s spanjem ter izguba ali povečanje apetita in teže.

Bistvo: če sprožilca ne prepoznate, je to še dodatni razlog, da spremembo vzamete resno in jo opišete osebnemu zdravniku, namesto da jo več mesecev pripisujete “obdobju”.

Ali drži, da so te težave “predvsem v glavi”?

To je pogost mit in je zavajajoč. Res je, da stres in duševno stanje močno vplivata na spanje in apetit, vendar to ne pomeni, da je težava namišljena ali nepomembna. Telo in psiha sta povezana: pri kronični nespečnosti so pogosti dnevna utrujenost, slabša zbranost, razdražljivost in tesnoba, kar nato dodatno slabša spanec.

Po drugi strani pa telesne bolezni pogosto povzročijo spremembe razpoloženja, energije in spanja. Zato “v glavi” ni dobra razlaga; bolj koristno vprašanje je, kaj je vzrok in kaj vzdržuje težavo.

Kdaj je smiselno ukrepati takoj in kdaj je dovolj opazovanje?

Smiselno je ukrepati hitro, če:

• se pojavijo znaki dihalnih premorov v spanju (glasno smrčanje, pavze dihanja, jutranji glavoboli, huda dnevna zaspanost),
• ne morete normalno delovati čez dan zaradi nespečnosti,
• apetit izgine skupaj z občutnim hujšanjem ali dehidracijo,
• se pridružijo izraziti duševni simptomi (npr. huda tesnoba, potrtost, občutek brezupa).

Pri nespečnosti tudi splošna klinična priporočila poudarjajo: če težava pomembno moti vsakdan, je smiselno poiskati strokovno pomoč in iskati vzrok.

Opazovanje in osnovne spremembe (npr. ureditev urnika, manj kofeina pozno v dnevu, manj zaslonov zvečer) so smiselne, kadar so težave blage in kratkotrajne. NIJZ kot del ukrepanja izpostavlja priporočila za dobro spanje in nato posvet z zdravnikom, če težave kljub temu vztrajajo.

Kako to izgleda v slovenskem kontekstu?

V Sloveniji je prva vstopna točka praviloma izbrani osebni (družinski) zdravnik. Pri težavah s spanjem in apetitom je pristop pogosto zelo praktičen: pogovor o poteku težav, pregled zdravil in navad, osnovne laboratorijske preiskave, po potrebi napotitev (npr. k specialistu za motnje spanja, endokrinologu, gastroenterologu ali v obravnavo duševnega zdravja).

NIJZ v svojem gradivu izrecno navaja, da lahko družinski zdravnik oceni obseg težav (tudi z dnevnikom spanja) in po potrebi napoti k specialistu za motnje spanja.
Pri apetitu pa je koristno vedeti še to: “izguba apetita” je simptom z veliko možnimi vzroki; pogosto je kratkotrajna, včasih pa je znak pomembnejše težave, zato se ob vztrajanju ne rešuje samo z “vitamini” ali prisilo s hrano.

Miti in dejstva, ki najpogosteje zavedejo

Mit: “Če nimam vročine, ni nič resnega.”
Dejstvo: številne hormonske, presnovne ali duševne težave potekajo brez vročine, a vseeno močno vplivajo na spanje in apetit.

Mit: “Saj bom nadoknadil spanje čez vikend.”
Dejstvo: občasno podaljšanje spanja pomaga, ne reši pa kronične nespečnosti ali motenj, ki imajo jasen vzrok.

Mit: “Izguba apetita pomeni anoreksijo.”
Dejstvo: izguba apetita je medicinski simptom (anoreksija v smislu pomanjkanja teka) in ni isto kot motnja hranjenja anoreksija nervoza.

Spremembe apetita ali spanja so pogoste in velikokrat nenevarne, a niso “šum”, ki ga je vedno pametno ignorirati. Če so spremembe izrazite, trajajo več tednov ali se jim pridružijo drugi simptomi, so lahko zgodnji znak bolezni in takrat je najbolj racionalno narediti osnovno zdravstveno preverjanje. Pri večini ljudi že kratek, strukturiran pogovor z osebnim zdravnikom pomaga ločiti prehodno težavo od stanja, ki potrebuje obravnavo.

Pripravil: J.P.

Vir: NIJZ, AASM, Mayo Clinic, Cleveland Clinic, NHS, Patient.info, Pexels