
Čebelarstvo ima na Slovenskem bogato tradicijo
Čebelarstvo (s tujko apikultura) sodi med kmetijske panoge, ukvarja pa se z gojitvijo čebel z namenom pridobivanja njihovih proizvodov. Med proizvode štejemo med, vosek, propolis, cvetni prah, matični mleček in čebelji strup. Seveda reja čebel zelo pomembno vpliva tudi na opraševanje rastlin. Čebele so zelo pomembne za kmetijstvo in našo prehrano, s tem pa za celotno družbo. Večino kmetijskih kultur namreč potrebuje tujo oprašitev in kar 80 % oprašitve opravijo prav čebele.
Najbolj primerna čebela, ki jo uporablja čebelarstvo, je domača čebela (Apis melifera). V Sloveniji obstaja njena avtohtona podvrsta kranjska sivka (Apis melifera carnica). Čebele čebelarji gojijo v panjih. Čebelarstvo pri nas ima dolgo tradicijo, ki se med drugim odraža tudi v ljudski umetnost. Le kdo ne pozna poslikanih panjskih končnic?
Ste vedeli, da je bil med do srede 18. stoletja edino sladilo v Sloveniji?
Zgodovina čebelarstva

Čebelarstvo
Pred mnogimi, mnogimi tisočletji je človek plenil med tako, da ga je pobiral iz gnezd divjih čebel. O tem pričajo številne prazgodovinske jamske risbe v Španiji, osrednji Indiji ter Južni Afriki. Čebelarstvo je na različnih koncih sveta različno staro. Egipčanski panji so bili podobni današnjim – predstavljali so koše s slamno, iz katerih je bilo možno zajeti čebelji roj. Na Srednjem vzhodu pa so za panje uporabljali votle valje iz blata. Povsod po svetu so uporabljali različne materiale, na primer votle hlode ali buče ter podobno.

Kot zanimivost naj napišemo, da sega čebelarstvo v Veliki Britaniji že v bronasto dobo. Vosek je bil bistven pri litju brona, poleg tega so ga uporabljali tudi za svetilke in sveče. Šele v 17. stoletju so začeli izdelovati lesene, izpopolnjene panje.
Pridobivanje medu je postalo resna gospodarska dejavnost šele po letu 1800, seveda so takrat čebelarstvo že izpopolnili s številnimi tehnološkimi izboljšavami. Včasih je čebelarstvo pomenilo to, da so iz panja odstranili vse satje, ga stisnili, segreli in uporabili, čebele pa so pustili brez hrane, zato so stradale in umrle. Šele kasneje so začeli uporabljati postopke, pri katerih je satovje ostalo celo in so ga čebele lahko ponovno uporabljale.
Čebelarstvo na Slovenskem
Slovenci smo narod, ki je izredno navezan na čebele. Zato ni nič čudnega, da ima čebelarstvo na Slovenskem zelo bogato tradicijo. S to panogo so se ukvarjali že stari Slovani, sprva so bili priložnostni nabiralci in lovci na med, ko pa so se naselili trajno, so se začeli ukvarjati s pravim gozdnim čebelarstvom. Domače čebelarstvo je se začelo razvijati v 13. stoletju. Valvasor je v 17. stoletju prvi opisal ljudski panj in čebelnjak, v 19. stoletju pa se je uveljavilo intenzivno čebelarjenje.
Organizirana skupnost medonosnih čebel

Čebelarstvo
Čebelja družina je kot nekakšen super organizem, ki ga sestavljajo matica (plodna samica), 15.000 do 70.000 čebel delavk (to so neplodne samice), v času polnega razvoja pa čebelja družina vsebuje še cca 1000 trotov (samci). Število čebel v gnezdu je odvisno od različnih dejavnikov, predvsem od letnega časa, količine hrane, kakovosti matice ter izkušenosti čebelarja. Le popolnoma usklajeno delovanje te družine daje za čebelarstvo dobre rezultate.
Vsak član čebelje družine ima svojo posebno nalogo. Tako čebele delavke čistijo panj, hranijo ličinke, gradijo satje, letajo na pašo in tako naprej. Troti skrbijo za opraševanje oziroma oploditev mladih matic, poskrbijo tudi za ustrezno razpoloženje v družini. Matica leže jajca ter je odgovorna za to, da družina deluje kot ustrezno organizirana celota.
Rojenje čebel
Za čebelarstvo je pomembno tudi rojenje čebel. Do njega pride poleti, ko čebelja družina doseže vrhunec svojega razvoja in dom postane pretesen. Zato čebele zletijo ven, zrak je takrat poln brenčečih čebel, ki iščejo novo matico. Ko jo najdejo, se zberejo v grozd in začnejo iskati novo gnezdo. Ponavadi roj čebel najde čebelar, ki jih tudi namesti v nov panj. V nasprotnem primeru roj lahko odleti v neznano, kar predstavlja za čebelarstvo veliko izgubo, saj v današnjem okolju čebele niso več sposobne preživeti same.

Čebelarstvo zahteva svojo posebno opremo in orodje
Osebna oprema mora zaščititi čebelarja pred nepotrebnimi čebeljimi piki. Današnje obleke so debele ter z dobro zaščito obraza, pa tudi z ustreznim zračenjem, da v takšnem oblačilu ni prevroče. Sem sodijo tudi gumijaste ali usnjene rokavice. Med čebelarsko orodje štejemo čebelarsko dleto, omelce, meh in kozico. Ne sme manjkati niti osipalnik.

Čebelarstvo
S pomočjo dleta čebelar odpre panj. Pokrov odloži na osipalnik, pri tem z omelom omete tudi čebele, ki so na njem, tako da padejo v osipalnik. Satje, ki ga čebelar vzame iz panja, odlaga na kozico. Pri delu pridejo prav tudi kakšne klešče, žaga in podobno. Satje čebelar nato prestavi v centrifugo (točilo), ki zmeče med ven iz satja. Nato pa se med skladišči v plastična vedra ali nerjavečo posodo.
Zavedati se je potrebno tudi tega, da z vsakim posegom v panj porušimo naravno ravnotežjev panju. Zato se mora čebelar izogibati nepremišljenim posegom. Preden pristopi k panju, mora opazovati dogajanje pred panjem oziroma čebelnjakom. Svoje ugotovitve in opazke si zapisuje na evidenčnni karton. Na podlagi tega načrtuje potrebne ukrepe in jih opravi neposredno v panju.
Pripravila: Monika Mrše