Dali in halucinacijsko ustvarjanje
Salvador Felipe Jacinto Dalí y Domenech, krajše Salvador Dali (11. maj 1904 – 23. januar 1989) je bil španski nadrealistični umetnik, znan po svoji tehnični spretnosti, natančni izdelavi ter presenetljivih in bizarnih podobah v svojih delih. Dali se je rodil v Kataloniji v Madridu, formalno izobrazbo pa je pridobil iz likovne umetnosti. Dali je v svoj umetniški repertoar vključeval slikarstvo, kiparstvo, grafiko, oblikovanje in fotografijo ter film. Ob tem je pisal tudi leposlovje, poezijo, avtobiografijo, kritike in eseje.
Glavne tematike, ki jih Dali vključi v svoje delo so med drugim sanje, podzavest, spolnost, religija in znanost ter njegovi bližnji osebni odnosi. Njegovo ekscentrično in osupljivo javno vedenje je včasih pritegnilo več pozornosti kot njegovo umetniško delo, kar je povzročilo zgražanje tistih, ki so njegovo delo izredno spoštovali in razdraženost tistih, ki so njegovo delo kritizirali.
Sporna je bila tudi njegova javna podpora frankovskemu režimu, njegove komercialne dejavnosti ter kakovost in avtentičnost nekaterih njegovih poznih del. Njegovo življenje in delo sta pomembno vplivala na druge nadrealiste, pop art in sodobne umetnike, kot sta Damien Hirst in Jeff Koons. Njegovemu delu sta posvečena dva glavna muzeja: gledališki muzej Dali v Figueresu v Španiji in muzej Salvador Dalí na Floridi.
Salvador Dali je upodabljal sanjski svet v katerem običajni predmeti deformirajo
Na Dalija so že od malih nog vplivali impresionistični in renesančni mojstri. Vse bolj sta ga privlačila kubizem in avantgardna gibanja. Dali je kot študent umetnosti v Madridu in Barceloni asimiliral ogromno umetniških stilov in skozi svoje slike prikazal nenavadno tehniko. Med leti 1926 in 1929 je Dali večkrat odpotoval v Pariz, kjer se je srečal z vplivnimi slikarji in intelektualci kot je Picasso. V tem času je Dali naslikal številna dela, na katerih je bil viden Picassov vpliv.
V tem času je Dali spoznal tudi špansko slikarko in kiparko Joan Miro, ki je skupaj s pesnikom Palom Eluardom in slikarjem Magrittejem Dalija uvedla v nadrealizem. Do takrat je Dali delal s stili impresionizma, futurizma in kubizma. Dalijeve slike so postale povezane s tremi splošnimi temami: človeško vesolje in občutki, seksualna simbolika in ideografska podoba.
Šele v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Dali začel razvijati svoj zreli umetniški slog. Na ta razvoj sta vplivala dva pomembna dogodka. Prvi je bilo njegovo odkritje spisov Sigmunda Freuda o erotičnem pomenu podzavestnih podob. Drugi je bila njegova povezanost s pariškimi nadrealisti. To je bila skupina umetnikov in pisateljev, ki so želeli poudariti “večjo resničnost” človeške podzavesti nad razumom.
Dali je v svojih delih prikazoval podobe iz svoje podzavesti, pri čemer je v sebi sprožil halucinacijska stanja s postopkom, ki ga je imenoval za “paranoično kritičnega“. Ko je Dali posegel po tej metodi, je njegov slikarski slog izjemno hitro dozorel. Med letoma 1929 in 1937 je ustvaril slike, ki so ga postavile v vrh umetnosti in tako je Dali postal eden najbolj znanih nadrealističnih umetnikov na svetu.
Dali je upodobil sanjski svet, v katerem se običajni predmeti mešajo, deformirajo ali kako drugače metamorfozirajo na bizaren in iracionalen način. Dali je te predmete upodabljal v natančnih, skoraj neprijetno realističnih podrobnostih in jih običajno umestil v sončne pokrajine, ki so spominjale na njegovo katalonsko domovino.
Morda najbolj znana slika, ki jo je Dali ustvaril je tista enigmatična podoba The Persistence of Memory (1931), v katerih stopljene ure počivajo v brezhibno mirni pokrajini. Dali je s španskim režiserjem Luisom Buñuelom posnel dva nadrealistična filma. Un Chien andalou (1929; andaluzijski pes) in L’Âge d’or (1930; Zlata doba) sta napolnjena z grotesknimi, vendar zelo sugestivnimi podobami. V poznih tridesetih letih je Dali pod vplivom renesančnega slikarja Raphaela prešel na slikarstvo v bolj akademskem slogu. Njegova ambivalentna politična stališča so ga odtujila od svojih nadrealističnih kolegov in na koncu je bila izgnan iz skupine pripadnikov nadrealističnega gibanja.
Po tem je Dali večino svojega časa posvetil oblikovanju gledaliških kompletov, notranjosti modnih trgovin in nakita ter samopromociji svoje ognjevite genijalnosti v Združenih državah Amerike, kjer je živel od leta 1940 do 1955. V obdobju od 1950 do 1970 je Dali slikal številna dela z religiozno tematiko, čeprav je še naprej raziskoval erotične teme, predstavljal spomine na otroštvo in uporabljal teme, osredotočene na svojo ženo Galo.
Gledališki muzej
Do leta 1930 je postal Dali razvpita figura nadrealističnega gibanja. Ena najbolj znanih Dalijevih slik, ki je nastala v tem času – in morda najbolj znano nadrealistično delo, je bila slika The Persistence of Memory (1931). Slika, ki jo včasih imenujemo Mehke Ure, prikazuje taljenje žepnih ur v pokrajini. Govori se, da slika vsebuje več idej, predvsem to, da čas ni tog in da je vse uničljivo. Dali je postal znan tako po svoji barviti osebnosti kot svojem umetniškem delu, a so nekateri umetniški kritiki slednje zasenčili. Dalijevi javni nastopi so pogosto naleteli na val kritik, saj je običajno imel pretirano dolge brke, ogrinjalo in sprehajalno palico.
Trgovec z umetninami Julian Levy je leta 1934 na newyorški razstavi Združenim državam Amerike predstavil Dalija in njegovo delo, kar je povzročila precej polemike. Med drugo svetovno vojno sta se Dali in njegova žena preselila v ZDA. To so bila pomembna leta za Dalija. Metropolitanski muzej moderne umetnosti v New Yorku mu je leta 1941 namenil retrospektivno razstavo. Sledila je objava njegove avtobiografije Skrivno življenje Salvadorja Dalija (1942).
V naslednjih letih je Dali naslikal serijo velikih platen, ki so vsebovala znanstvene, zgodovinske ali religiozne teme. To obdobje je Dali pogosto poimenoval “Jedrska mistika“. V tem času je njegovo umetniško delo zajemalo natančne podrobnosti s fantastično in brezmejno domišljijo. V svoje slike je Dali vključil optične iluzije, holografijo in geometrijo. Velik del njegovih umetnin je vseboval podobe, ki prikazujejo božansko geometrijo, DNK in religiozne teme.
Med letoma 1960 in 1974 je Dali večino svojega časa posvetil ustvarjanju gledališkega muzeja Dali v Figueresu. Stavba muzeja je nekoč služila kot Mestno gledališče Figueres. Prav tam je Dali pri 14 letih doživel svojo prvo javno razstavo. Gledališki muzej Dali (Teatro-Museo Dali) so uradno odprli leta 1974.
Nova stavba je nastala na ruševinah starega gledališča. Temelji na eni od Dalijevih zasnov. Muzej velja za eno največjih nadrealističnih zgradb na svetu. Sestavlja ga vrsta prostorov, ki skupaj tvorijo en sam umetniški objekt, kjer je vsak element neločljiv del celote. Muzej razstavlja najširši obseg Dalijevih del, od njegovih prvih umetniških stvaritev do del iz zadnjih let njegovega življenja.
Dali je leta 1974 prekinil svoj poslovni odnos z menedžerjem Petrom Moorejem in posledično izgubil pravice do svoje zbirke. Zbirka je bila prodana in Dali je izgubil velik del svojega bogastva. Dva bogata ameriška zbiralca umetnin, A. Reynolds Morse in njegova žena Eleanor, ki sta Dalija poznala že od leta 1942, sta ustanovila organizacijo “Prijatelji Dalija“ in fundacijo, ki bi pomagala povečati umetnikove finance. Organizacija je ustanovila tudi muzej Salvador Dali v Sankt Peterburgu na Floridi.
Avtor: Ana Nikolić
Vir slik: Pixabay
