Zakaj mladi vse manj govorijo o čustvih?
Še nikoli nismo imeli toliko načinov za pogovor – sporočila, video klici, socialna omrežja – pa vendar med mladimi vlada nenavadna tišina. V svetu, kjer lahko vsak trenutek delimo misel ali sliko, postaja izražanje pristnih čustev redkost. Mnogi mladostniki in mladi odrasli priznavajo, da jim je lažje napisati objavo kot odkrito spregovoriti o tem, kar jih resnično teži.
Ko ranljivost postane tveganje
Današnja generacija odrašča v okolju, kjer je vse treba filtrirati, videz, misli, celo občutke. Družbena omrežja so ustvarila kulturo popolnosti, v kateri ranljivost ni dobrodošla. Pritisk, da morajo biti ves čas samozavestni, uspešni in “v redu”, je mnoge naučil, da čustva raje zadržijo zase.
Mladim je pogosto težko priznati, da so žalostni, prestrašeni ali izgubljeni, saj se bojijo, da bodo izpadli šibki ali da pretiravajo. Zato se raje umaknejo, v tišino, ki jih še bolj oddalji od drugih.
Več povezav, manj bližine
Paradoks sodobnega časa je očiten: tehnološko smo bolj povezani kot kadarkoli, a čustveno vedno bolj oddaljeni. Pogovori prek zaslona so kratki, površinski in brez pogleda iz oči v oči. Namesto da bi drug drugega poslušali, odgovarjamo z emoji-jem ali všečkom.
“Typing…” ne pomeni pogovora, pomeni le, da se nekaj dogaja, ne nujno, da nekdo posluša. Zato se mnogi mladi počutijo slišane v digitalnem, a osamljene v resničnem svetu.
Duševne posledice tišine
Tišina ima svojo ceno. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se duševne težave med mladimi v Evropi povečujejo iz leta v leto. Anksioznost, depresija in izgorelost so vse pogostejši spremljevalci generacije, ki navzven deluje močno, znotraj pa pogosto razpada.
Ko se o čustvih ne govori, postanejo notranji pritiski nevzdržni. Mladi izgubijo občutek, da je njihova bolečina vredna poslušanja in to je nevarno.
Kako prelomiti krog tišine
Čustvena pismenost se ne rodi sama od sebe, treba jo je gojiti. Starši, učitelji in družba bi morali mladim pokazati, da ranljivost ni znak šibkosti, temveč poguma. Pogovori o čustvih morajo postati del vsakdana, ne nekaj, kar se dogaja šele takrat, ko je “kriza”.
Pomaga že preprost korak, vprašati prijatelja, kako se res počuti, in prisluhniti brez sodbe. Pisanje dnevnika, meditacija, pogovor s strokovnjakom ali preprosto iskreno druženje lahko postopoma pretrgajo molk, ki duši mlado generacijo.
Tišina, ki kliče po poslušanju
Čeprav živimo v hrupnem svetu, so najglasnejši pogosto tisti, ki ne rečejo nič. “Generacija tišine” ne pomeni, da mladih ne zanima svet, temveč da jih je strah, da v njem ne bodo razumljeni.
Čas je, da jih začnemo poslušati, resnično poslušati. Da jim damo prostor, kjer lahko brez strahu spregovorijo o svojih občutkih. Ker šele takrat, ko si upamo govoriti o tem, kar nas boli, se začne pravo zdravljenje.
Pripravil: J.P.
Vir: WHO, UNICEF, Psychology Today, The Guardian, Pexels
