Je vajino vzgajanje res usklajeno? 5 vprašanj, ki si jih morata zastaviti
Vzgajanje otroka je izziv že samo po sebi. Če pa imata s partnerjem vsak svoj pogled na to, kaj pomeni »prav vzgoja«, se zdi vse skupaj še težje. Eden bi dovolil sladico pred kosilom, drugi bi jo prepovedal za ves teden. Eden verjame v pogovor, drugi bi takoj uvedel kazen. Zveni znano?
Razlike pri vzgajanju niso nič nenavadnega, dogajajo se skoraj vsakemu paru. Ključno pa je, kako jih rešujemo.
Zakaj se zaplete pri vzgajanju?
Velikokrat se zaplete zato, ker prihajava iz različnih domov. Morda je tvoj partner odraščal v bolj strogi družini, ti pa v bolj sproščeni. Vsak od naju nosi s sabo svojo zgodbo – in svoj pogled na to, kako bi moralo vzgajanje potekati.
Nekateri pristopi do vzgajanja izhajajo iz tega, kaj smo kot otroci pogrešali, drugi iz tega, kar smo občudovali pri svojih starših. In če o tem ne govorimo odkrito, se lahko hitro zaplete.
Vzgajanje z dvema različnima glasovoma – kdaj je težava?
Otrok hitro opazi, da se starša ne strinjata. In če nista usklajena, se nauči izkoriščati luknje. Mami reče eno, očku drugo. Ne zato, ker je manipulativen, ampak ker se uči, kako svet deluje.
Ko pri vzgajanju nista na isti valovni dolžini, otrok dobi mešane signale. In to lahko privede do zmede, strahu, negotovosti. En dan je nekaj dovoljeno, naslednji dan ne. To ni pravi temelj za varno vzgajanje.
Vzgajanje – kako ga uskladiti brez vpitja in brez občutka krivde?
1. Pogovorita se, ko otroka ni zraven?
Vzgajanje ni nekaj, kar urejaš medtem ko otrok joka. Vzemita si čas, ko sta sama. Pogovor naj bo brez napadanja. Namesto “Ti vedno popuščaš!” raje “Zdi se mi, da imaš drugačen pogled, povej mi zakaj.”
2. Se dogovorita se za osnovna pravila?
Vzgajanje ni popolno enoglasje, ampak dogovor. Kaj pri vama velja in česa ne dopuščata? Postavita okvirje. Pomembno je, da jih držita oba.
3. Si dovolita, da sta različna?
Če eden zna bolje postaviti meje, drugi pa zna otroka umiriti – super. To je plus! Vzgajanje ne rabi biti v vseh pogledih enako, važno je, da je usklajeno.
4. Tekmujeta ali iščeta skupno rešitev?
Vzgajanje ni boj, kdo bo zmagal. Vzgajanje je skupna naloga. Otrok rabi varnost, ne pa razsodišča. Ko vidi, da sta na isti strani, se tudi sam počuti bolj stabilno.
5. Se podpirata tudi ko se ne strinjata popolnoma?
Včasih partner reši situacijo drugače, kot bi jo ti. Nič hudega. Če vidita, da otrok potrebuje mejo, bodita drug drugemu v oporo – tudi če bi sam ravnal nekoliko drugače. Vzgajanje ni vedno idealno, je pa močnejše, ko čutita, da imata drug drugega v hrbtu.
Kaj pa, če se nikakor ne uskladita?
Tudi to se zgodi. Včasih razlike pri vzgajanju izvirajo iz globljih vrednot, iz nezdravih vzorcev, iz nepredelanih izkušenj. Takrat je pogovor z družinskim terapevtom lahko zelo koristen.
Nekateri pari se ob tem še bolj povežejo – ko spregovorijo o svojih strahovih, idealih in željah glede vzgajanja. Družinska terapija ni znak poraza, ampak znak odgovornega starševstva.
Skupno vzgajanje ni popolnost, ampak je trud
Ne iščita popolnosti. Vzgajanje ni natančna znanost. Pomembno je, da si prizadevata za skupno pot. Otrok bo razumel, da sta različna – a da sta kljub temu skupaj.
Vzgajanje zahteva usklajevanje. Včasih je naporno, včasih je lepo. Ampak vedno je vredno. Ko bosta stopila skupaj, bo tudi otrok začutil tisto varnost, ki jo pri vzgajanju vsi iščemo.
Napisal: K. J.
Vir:
- Zavod za šolstvo RS – smernice za vzgojo in sodelovanje staršev
- UNICEF Slovenija – Vzgoja z ljubeznijo in spoštovanjem
- Center za družinsko terapijo – Fakulteta za psihoterapevtsko znanost
- Mladinska knjiga – priročnik »Vzgoja brez drame« avtorjev Siegel & Bryson
