Kdaj pričakovanja otroku pomagajo in kdaj mu začnejo škoditi?
Prevelika pričakovanja lahko otroku škodijo, kadar dobi občutek, da je vreden predvsem takrat, ko je uspešen. Pričakovanja sama po sebi niso slaba: otrok potrebuje jasne meje, spodbudo in občutek, da odrasli verjamejo vanj. Težava nastane, ko se pričakovanja spremenijo v pritisk, stalno primerjanje ali strah pred napako. Takrat otrok ne razvija več samo vztrajnosti, ampak lahko razvije tudi tesnobo, perfekcionizem in občutek, da nikoli ni dovolj dober.
Kdaj so pričakovanja za otroka koristna?
Pričakovanja otroku pomagajo, kadar so realna, razumljiva in prilagojena njegovi starosti. Otrok potrebuje občutek, da odrasli od njega nekaj pričakujejo, vendar ne zato, da bi ga nadzorovali, ampak zato, ker mu zaupajo.
Razlika je pogosto v načinu komunikacije. Stavek »Poskusi še enkrat, tukaj ti lahko pomagam« otroku sporoča podporo. Stavek »To bi moral znati« pa lahko zveni kot očitek, posebej če se ponavlja ob vsaki napaki. Zdrava pričakovanja otroku pomagajo razumeti, da trud šteje. Učijo ga, da neuspeh ni dokaz nesposobnosti, ampak del učenja. Otrok ob tem lažje razvija notranjo motivacijo, ker ne dela samo zato, da bi zadovoljil starša, temveč zato, ker razume pomen napredka.
Kdaj pričakovanja postanejo pritisk?
Pričakovanja postanejo škodljiva, ko otrok začne verjeti, da je sprejet samo ob dobrem rezultatu. To se lahko zgodi pri ocenah, športu, glasbeni šoli, nastopih, vedenju ali celo pri videzu. Otrok takrat ne sliši več: »Verjamem vate,« ampak: »Ne smeš me razočarati.«
Tak pritisk ni vedno glasen. Ni nujno, da starš kriči ali kaznuje. Včasih je dovolj stalno razočaranje ob štirici, primerjanje z bratom ali sestro, tišina po neuspehu ali vprašanje: »Zakaj nisi bil boljši?«
Raziskovalca Thomas Curran in Andrew P. Hill sta v članku, objavljenem v reviji Psychological Bulletin, analizirala povezavo med zaznanimi starševskimi pričakovanji, kritiko in perfekcionizmom pri mladih. Ugotovitve kažejo, da so bila višja pričakovanja in kritika povezana z več perfekcionizma, pri čemer avtorja opozarjata tudi na širši družbeni pritisk po uspehu. Pomembno je poudariti, da gre za raziskave pri mladih oziroma študentih, zato jih ne smemo poenostavljeno preslikati na vsakega otroka, so pa dober opozorilni znak za razumevanje pritiska v odraščanju.
Kako otrok pokaže, da je pritisk prevelik?
Otrok redko naravnost pove, da so pričakovanja previsoka. Pogosteje se to pokaže skozi vedenje. Lahko začne odlašati, ker ga je strah začeti. Lahko se razjezi zaradi majhne napake. Lahko skriva ocene, joka pred testom, izgubi veselje do dejavnosti ali se izogiba pogovorom o šoli.
Pri nekaterih otrocih se pritisk kaže drugače: postanejo pretirano pridni. Vse naredijo pravočasno, nikoli ne ugovarjajo, želijo imeti popolne rezultate in težko prenesejo kritiko. Navzven lahko delujejo uspešni, znotraj pa jih vodi strah, da bodo izgubili naklonjenost, če jim spodleti.
Posebej pozorni moramo biti, če se spremembe poznajo pri spanju, apetitu, razpoloženju, odnosih ali telesnih težavah, kot so bolečine v trebuhu in glavoboli pred šolo ali treningom. Takrat ne gre več samo za »malo treme«, ampak za znak, da otrok mogoče ne zmore več sam uravnavati pritiska.
Ali so visoka pričakovanja vedno napačna?
Ne. To je eden pogostih mitov. Ni težava v tem, da starši otroku želijo uspeh ali da ga spodbujajo k odgovornosti. Težava je v tem, kako otrok ta pričakovanja doživlja.
Visoka pričakovanja so lahko zdrava, če jih spremljajo toplina, pogovor in realna pomoč. Otrok lahko od starša sliši: »Šola je pomembna, zato bova našla način, da se pripraviš.« To je drugačno sporočilo kot: »Če ti ne uspe, si len.« Pričakovanja so škodljiva, kadar otrok nima prostora za napako. Če je vsak slabši rezultat drama, vsaka napaka razočaranje in vsak neuspeh dokaz, da se ni dovolj potrudil, otrok začne učiti napačno lekcijo: da je varno samo takrat, ko je popoln.
Kaj pravijo podatki o šolskem pritisku?
Pritisk na otroke in mladostnike ni samo družinski problem. WHO/Europe in mednarodna raziskava HBSC sta leta 2024 opozorili na porast šolskega pritiska in upad občutka podpore pri mladostnikih v Evropi, srednji Aziji in Kanadi. Po njihovih podatkih je v raziskavi 2021/2022 visoko družinsko podporo poročalo 68 odstotkov mladostnikov, manj kot v prejšnjem krogu raziskave, šolski pritisk pa se je povečal, posebej pri dekletih.
To ne pomeni, da je vsaka zahteva škodljiva. Pomeni pa, da otrok v okolju, kjer ga pritiskajo šola, vrstniki, družbena omrežja in domača pričakovanja, potrebuje odraslega, ki zna pritisk tudi zmanjšati, ne samo dodajati.
Kako je to videti v Sloveniji?
V Sloveniji se pritisk pogosto pokaže pri ocenah, nacionalnem preverjanju znanja, vpisu v srednjo šolo, maturi, športnih treningih in obšolskih dejavnostih. Mnogi starši otroku iskreno želijo dobro, ker vedo, da ocene in dosežki lahko vplivajo na nadaljnje možnosti. Toda dobra namera sama po sebi še ne pomeni, da otrok pritisk doživlja kot podporo.
NIJZ v gradivih o duševnem zdravju otrok in mladostnikov poudarja pomen podpore odraslih ter opozarja, da se otroci in mladostniki poleg šolskih obveznosti soočajo tudi z družbenimi pričakovanji, stresom in tesnobo. Pri najstnikih je včasih težko ločiti običajna nihanja od resnejše stiske, zato je pomembno opazovati, ali težave vplivajo na vsakodnevno delovanje.
Če otrok dlje časa ne spi, se zapira vase, ima panične odzive, izgubi voljo, pogosto govori, da je nesposoben, ali se stiska stopnjuje, je smiselno poiskati pomoč. Prvi korak je lahko pogovor s šolsko svetovalno službo, pediatrom, psihologom ali drugim strokovnjakom za duševno zdravje otrok.
Kako lahko starši postavijo bolj zdravo mejo?
Najbolj koristno vprašanje za starša je: »Ali otrok ve, da ga imam rad tudi takrat, ko mu ne uspe?« Če je odgovor nejasen, je dobro najprej popraviti odnos, šele nato rezultat.
Namesto da je pogovor usmerjen samo v oceno, je bolje vprašati: »Kaj ti je šlo dobro? Kje se je zataknilo? Kaj lahko naslednjič narediš drugače?« Tako otrok ne dobi občutka, da je napaka konec pogovora, ampak začetek učenja.
Pomaga tudi, da starši pohvalijo trud, strategijo in napredek, ne samo končnega uspeha. UNICEF pri podpori duševnemu zdravju otrok poudarja pomen ljubeče, varne in negovalne skrbi, saj ta otroku pomaga razvijati socialne in čustvene spretnosti.
Kje je meja med spodbudo in škodo?
Meja je tam, kjer otrok zaradi pričakovanj izgublja občutek varnosti. Spodbuda otroku pove: »Zmoreš poskusiti in ob tem nisem proti tebi.« Pritisk mu sporoča: »Vreden si toliko, kolikor dosežeš.«
Otrok potrebuje pričakovanja, vendar ne pričakovanj brez topline. Potrebuje odrasle, ki ga učijo odgovornosti, a mu hkrati dovolijo, da je včasih utrujen, negotov ali neuspešen. Najbolj zdravo sporočilo ni, da otrok lahko počne vse po svoje, ampak da se lahko trudi, raste in dela napake, ne da bi zaradi tega izgubil občutek lastne vrednosti.
Pripravil: J.P.
Vir: APA, WHO/Europe, NIJZ, UNICEF.
