Kdaj so spremembe še normalne in kdaj so lahko znak težave?

Spremembe so normalne, dokler ne začnejo dolgotrajno ovirati vsakdanjega življenja ali postanejo nenadne, izrazite in brez jasnega razloga. Prvo merilo ni, ali je nekdo “drugačen kot prej”, ampak ali sprememba zmanjšuje funkcionalnost (spanje, delo/šola, odnosi, skrb zase) in ali se stopnjuje. Ko spremembe pomembno vplivajo na več življenjskih področij ali prinesejo tveganje (samopoškodovanje, izguba stika z realnostjo), to ni več “faza”, ampak razlog za strokovno oceno.

Zakaj se ljudje sploh spreminjamo?

Spremembe so pogosto posledica življenjskih okoliščin: izgube, selitve, nove službe, bolezni, starševstva, konfliktov ali dolgotrajnega stresa. V takih primerih je normalno, da se za nekaj časa spremenijo razpoloženje, energija, potrpežljivost ali socialnost.

Normalna sprememba ima navadno tri lastnosti:

• povezana je z dogodkom (vsaj približno vemo, “od kdaj”),
• ni povsem iztirjena (oseba še zmore osnovne obveznosti),
• se s časom umiri ali postane obvladljiva.

Težava se začne tam, kjer sprememba ni več prilagoditev, ampak postane vzorec, ki človeka potiska v slabše delovanje.

Kdaj je sprememba še zdrava prilagoditev?

Sprememba je praviloma “še normalna”, kadar velja vsaj večina spodnjih kriterijev:

• Trajanje je omejeno: žalost, razdražljivost ali utrujenost trajajo nekaj dni ali nekaj tednov in se postopno izboljšujejo.
• Funkcionalnost ostaja: človek se še zmore umiti, jesti, iti v službo/šolo (tudi če težje).
• Odnosi niso porušeni: bližnji sicer opazijo razliko, a stik ostaja.
• Občutek nadzora ni izgubljen: oseba zna opisati, kaj doživlja, in se je zmožna ustaviti pri tveganih odločitvah.

Primer iz prakse: po zahtevnem obdobju nekdo začasno zmanjša druženja, več spi in uvede bolj preprost ritem. To je lahko razumen odziv, če se počasi stabilizira in ne vodi v izolacijo.

Kdaj spremembe niso več “faza”?

Najbolj uporabno vprašanje je: Ali sprememba ovira vsakdan? NIJZ opozarja, da o duševnih motnjah govorimo, ko so razpoloženje, mišljenje, vedenje ali odnosi spremenjeni do te mere, da pomembno vplivajo na življenje in človeka ovirajo pri vsakdanjih opravilih.

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

Pozorni bodite predvsem na kombinacijo naslednjih znakov:

• Nenaden preobrat brez jasnega vzroka (npr. “čez noč” zelo drugačno vedenje).
• Izrazit upad funkcioniranja v službi, šoli ali doma.
• Močne spremembe spanja ali apetita (drastično manj/več spanja, nenadna izguba teka ali prenajedanje).
• Umik in izguba zanimanja za stvari, ki so bile prej pomembne.
• Težave z mišljenjem (koncentracija, spomin, nelogičen tok misli, zmedenost).
• Tvegano vedenje (impulzivno zapravljanje, nevarna vožnja, agresija, zloraba substanc).

Ko je prisoten tak vzorec, je bolj smiselno razmišljati o strokovni oceni kot o “osebnostni spremembi”.

Ali drži, da je “dva tedna” vedno meja?

Ne kot absolutno pravilo, je pa uporaben orientir. WHO pri depresiji navaja, da gre za stanje, ki je več kot običajna nihanja razpoloženja, in opisuje, da simptomi v depresivni epizodi trajajo večino dneva, skoraj vsak dan, vsaj dva tedna.

Praktično:

• Če je sprememba blaga, lahko opazujete, ali se v dveh tednih umiri.
• Če je sprememba huda (nevarnost, psihoza, samomorilne misli, nezmožnost osnovne skrbi zase), ne čakate na “dva tedna”.

Kaj če spremembe najprej opazijo drugi, ne jaz?

To je pogosto. Bližnji prej opazijo, da se je človek začel umikati, slabše spati, postati pretirano razdražljiv ali nezanesljiv. V takih primerih pomaga, da se pogovor vrti okoli konkretnih opažanj, ne ocen osebnosti:

• “Opazil sem, da zadnje tri tedne skoraj ne spiš.”
• “V službo ne hodiš kot prej, prej ti to ni bilo podobno.”
• “Zdi se, da te nič več ne razveseli.”

Tudi stroka pri opozorilnih znakih izpostavlja prav “nenavaden upad funkcioniranja” in “umik”.

Kdaj je “DA” za pomoč in kdaj je “NE”?

DA – smiselno je poiskati pomoč, ko:

• stiska traja dlje časa in ovira vsakdan (delo, odnosi, spanje).
• se pojavi pomemben upad funkcionalnosti ali skrb zase popusti.
• se pojavijo znaki, ki kažejo na depresivno ali manično epizodo (dolgotrajna potrtost/izguba interesa ali, nasprotno, izrazito povišana energija z zmanjšano potrebo po spanju in impulzivnostjo).

NE – samo opazovanje je lahko dovolj, ko:

• sprememba jasno sledi dogodku (npr. žalovanje) in se iz tedna v teden umirja,
• osnovne obveznosti in odnosi ostajajo relativno stabilni,
• človek sam prepoznava, kaj se dogaja, in zmore osnovne prilagoditve.

Kaj pravijo strokovnjaki o trenutku, ko je treba ukrepati?

V praksi se strokovnjaki pogosto oprimejo merila funkcionalnosti. V slovenskem prostoru je to jasno zapisano tudi v strokovnih pojasnilih in medijskih strokovnih prispevkih: psihiatrinja doc. dr. Anja Plemenitaš Ilješ (UKC Maribor, Oddelek za psihiatrijo) poudarja, da je smiselno poiskati strokovno pomoč, ko simptomi začnejo pomembno vplivati na upadanje funkcionalnosti, najprej pri osebnem zdravniku, ob izrazitejšem vplivu pa pri psihiatru.

To merilo je uporabno, ker ne zahteva, da si človek sam postavi diagnozo. Dovolj je odgovor na vprašanje: “Ali še zmorem živeti tako kot prej, ali me je sprememba začela prehitevati?”

Kaj to pomeni v Sloveniji in EU – kam se človek realno obrne?

Slovenska praksa je običajno stopničasta:

• osebni zdravnik kot prva vstopna točka,
• centri za duševno zdravje v zdravstvenih domovih (v okviru mreže in programov duševnega zdravja),
• ob hudi stiski tudi dežurni zdravnik, dežurna ambulanta psihiatrične bolnišnice ali 112,
• na voljo so tudi telefonske linije za pomoč (npr. zaupne številke in “Klic v duševni stiski”), ki jih NIJZ navaja med možnostmi podpore.

Na ravni EU se v zadnjih letih poudarja dostopnost, zgodnje prepoznavanje in vključevanje ljudi nazaj v skupnost po okrevanju kot del širšega pristopa k duševnemu zdravju.

Ali drži, da so “spremembe osebnosti” vedno psihiatrični problem?

Ne. Veliko sprememb je del zorenja ali odziva na življenje. Mit pa je, da je vsaka sprememba avtomatsko “rast”.

Dejstvo je bolj preprosto:

• Rast običajno prinese več stabilnosti, boljše odnose ali boljšo samoregulacijo.
• Težava pa prinese več kaosa, več konflikta, več umika ali upad osnovnega delovanja.

Če ste v dvomu, je pogosto koristno meriti spremembo po posledicah: “Ali mi je po novem lažje živeti – ali težje?”

Spremembe so pričakovane, a meja “normalnega” je tam, kjer se začnejo poznati na spanju, delu, odnosih in skrbi zase. Če se sprememba stopnjuje, traja tedne brez izboljšanja ali prinese tveganje, je razumno poiskati strokovno oceno – brez potrebe po samodiagnosticiranju. Pri blažjih, razumljivo sproženih spremembah pa je pogosto dovolj opazovanje in podpora bližnjih, dokler se človek postopno vrača v ravnotežje.

Starši, pozor: ta ideja za rojstni dan navduši otroke in olajša življenje vam

Iščete nekaj, kar bo rojstni dan vašega otroka zares dvignilo na višji nivo? Imamo rešitev za vas ... Taja Gorenc s poslikavami obraza poskrbi za navdušenje otrok, nasmehe do ušes in nepozab

Pripravil: J.P.

Vir: NIJZ, WHO, European Commission – Mental Health, NHS UK, Mayo Clinic, NIMH, Pexels