Kitajski vrt: povezuje človeka in naravo
Kitajski vrt je slog krajinskega vrta, ki se je razvijal več kot tri tisoč let. Vključuje tako prostrane vrtove kitajskih cesarjev in članov cesarske družine, zgrajene za užitek in zato, da na druge naredijo vtis kot tudi bolj intimne vrtove, ki so jih ustvarili učenjaki, pesniki, nekdanji vladni uradniki, vojaki in trgovci z namenom za razmislek in ideje, kako pobegniti od zunanjega sveta.
Ustvarjajo idealizirano miniaturno pokrajino, ki naj bi izražala harmonijo, ki bi morala obstajati med človekom in naravo. Vrt na Kitajskem je urejen z natančnimi predpisi in je zaradi svoje pomembnosti eden temeljnih vidikov njene civilizacije. S tega vidika se odmika od popolne simetrije v želji po iskanju vzdušja meditacije in intimnosti.
Umetnost vrtnarjenja in vrtnarstva nasploh ima za Kitajce enak sveti status kot pisanje ali poezija. Vrt je hkrati del njegovega doma, prostor za rekreacijo, »magični« prostor, miniaturni kozmos, v katerem se skuša poustvariti podobo idealne narave. Predstavlja tudi stalni kompromis med estetsko in simbolno razsežnostjo.
Kako izgleda tipičen kitajski vrt?
Tipičen kitajski vrt je obdan z obzidjem in vključuje enega ali več ribnikov, skalnjake, drevesa in rože ter različne sprehajalne poti in paviljone znotraj vrta, povezane z vijugastimi potmi in galerijami. Ob prehodu iz ene strukture v drugo si lahko obiskovalci ogledajo vrsto skrbno sestavljenih prizorov, ki se odvijajo kot zvitek pokrajinskih slik.
Najzgodnejši zabeleženi kitajski vrtovi so nastali v dolini Rumene reke v času dinastije Shang (1600–1046 pr. n. št.). Ti vrtovi so bili veliki zaprti parki, kjer so kralji in plemiči lovili ali kjer so gojili sadje in zelenjavo. Najzgodnejši napisi iz tega obdobja so vklesani na želvji oklep in vsebujejo tri kitajske znake.
Kitajski vrtovi so polni arhitekture; hodniki, paviljoni, templji, galerije, mostovi, kioski in stolpi, ki zasedajo velik del prostora. Vrtne strukture niso oblikovane tako, da dominirajo pokrajini, ampak da so v harmoniji z njo.
Vsak kitajski vrt naj bi tradicionalno vseboval slavnostno dvorano (ting). To je stavba, ki se uporablja za družinska praznovanja ali obrede, običajno z notranjim dvoriščem, nedaleč od vhodnih vrat. Prav tako bi naj vsak vrt imel glavni paviljon ( da ting ) ali »velika soba« za sprejem gostov, za bankete in za praznovanje praznikov, kot sta novo leto in praznik luči, pa tudi cvetlični paviljon s polno rožami in rastlin.
Poleg teh večjih dvoran in paviljonov je vrt poln manjših paviljonov (imenovanih tudi ting), ki so zasnovani tako, da nudijo zavetje pred soncem ali dežjem, za recitiranje pesmi ali pa preprosto za sprostitev. Paviljoni so po navadi postavljeni tam, kjer zahaja sonce, kjer se mesečina blešči na vodi, kjer se najbolje vidi jesensko listje, kjer je najbolje slišati dež na bananinih listih ali kjer mimo žvižga veter skozi bambusova stebla.
Trije klasični elementi kitajskega vrta
Na Kitajskem je beseda za vrt yuan, ki označuje prostor, namenjen sajenju in lovu. Kitajski vrt je bil v starih časih ekskluzivni del cesarske palače, zato so bila tako polja kot zasebno lovišče na varnem za visokimi zidovi. Obstajajo trije naravni elementi, ki soustvarjajo kitajski vrt. Njihov pomen ni samo estetski, temveč tudi duhovni.
Prvi pomemben klasičen element je element vegetacije. Za razliko od zahodnih vrtov so elementi vegetacije urejeni na naraven način. Gre za poudarjanje pomena arhitekturnih elementov samega vrta. Prednostna je predvsem uporaba visokih dreves, ki so prijetna na pogled. Borovi in ciprese, simboli dolgega življenja, so postavljeni v naravnih zidovih in ob grobnicah. Banana se uporablja tudi kot simbol obilja, bambusovi grmi pa se nanašajo na minevanje časa in dolgoživost.
Drugi element je skalovje. Predstavljajo ravnovesje znotraj prostora, ki sestavlja vrt, njihova uporaba pa je zelo raznolika. Lahko se zgradijo tako, da ustvarijo učinek, podoben visokim goram, in v kombinaciji z vodo in vegetacijo ustvarijo miniaturno naravno pokrajino.
Glavni element kitajskega vrta je voda. Ribnik ali jezero je središče orientalskih vrtov. Vse je ustvarjeno okoli njega, vendar ne nujno združeno v središče, pomembno je le, da so zmeraj izstopale naravne oblike. Ustvarjeni so bili tudi slapovi, ki skrbijo za vnos zvoka in gibanja v samo zasnovo vrta.
Pripravil: NaDlani.si; Foto: Pixabay
