Bliža se Martinovo!
Martinovo je god svetega Martina iz Toursa, ki ga praznujemo 11. novembra. To je dan, na katerega se različne evropske države na številne načine spominjajo tega dobrega svetnika, ki je dal svoj plašč beraču, da bi lahko zakril svojo revščino.
Sveti Martin Tourski je bil konjeniški častnik v tedanji Galiji, veliko kasneje pa je postal škof. Bil je skromen, dober in nesebičen, zato so se okrog njega kmalu začele spletati številne legende, med katerimi prednjači že omenjena legenda o beraču. Po smrti svetega Martina so ga ljudje začeli častiti kot svetnika.
Martinovo pri nas imenujemo tudi Martinov dan, sv. Martin, martinje, šarčica, sumarčica ali celo jesenski pust. Takrat se z obilico hrane, pijače in vesele zabave zaključi kmečko jesensko delo. Martinovo je še posebej priljubljeno v vinorodnih krajih, saj je povezano z vinom. Na ta dan naj bi namreč sveti Martin mošt spremenil v vino, praznovanje pa se razvleče kar čez cel teden.
Odkod izvira martinovo?
Martinovo
Že naši poganski predniki so v novembru proslavljali nekakšen praznik letine. Vsem dobro poznane so tudi koline, s katerimi so si pripravili zalogo za zimski čas. Tudi pastirji so imeli različna obredna slavja, kjer so se zahvalili za dobro pašo, spomnili so se tudi svojih prednikov. To, da je martinovo povezano z vinom, pa kaže na davne čase, ko so pri različnih obredih božanstvom darovali pijačo, še posebej vino in pivo. Vendar je kasneje Cerkev to prepovedala.
Čaščenje svetega Martina, ki je po legendi spremenil vodo v vino, se je pri nas začelo med sedmim in osmim stoletjem. Pomembno vlogo pri tem so imeli prav benediktinski menihi. Zato ni prav nič čudnega, da imamo poleg številnih kapelic kar 120 cerkva, ki so posvečene svetemu Martinu.
Prvi znani zapis o martinovanju s pečeno gosjo se je pojavil šele leta 1453, in sicer izhaja iz bavarskega samostana ob Tegerneseeju. Martinovo je od srednjega veka povezano tudi z različnimi Martinovimi sejmi, na ta dan so delavcem izplačevali mezde in še bi lahko naštevali. Včasih se je martinovo praznovalo le po vaseh, saj je bilo povezano z veseljem ob koncu letine ter koncem sezonskega dela. Od konca 70. leta se je martinovanje razvilo v praznovanje mladega vina in vinske kulture, ki poteka povsod po Sloveniji.
Martinovo torej ni cerkveni praznik, temveč star poganski praznik, ki sega v čas pred Kristusom. A zaradi njegove priljubljenosti ga med pokristjanjevanjem niso odpravili, temveč so ga le zaznamovali s svetnikom Martinom, ki je bil dobro poznan po svoji skromnosti.
Martinovo ne praznujemo le v Sloveniji
Martinovo sovpada tudi z dnem, ko je bil krščen Martin Luther in prav zaradi tega so si praznovanja katolikov ter protestantov precej podobna. Tako poznamo Martinove kresove, ki so jih kurili v alpskih deželah, ponekod pa potekajo sprevodi in procesije. V procese so vključeni tudi otroci, ki nosijo laterne in lampijone. To se dogaja predvsem na Nizozemskem ter v Nemčiji in Avstriji. Sprevodom se zelo pogosto pridruži tudi v Martina preoblečen konjenik, ki obdaruje otroke. Ponekod nosi darila namesto svetega Miklavža in Božička.
Za martinovo so značilne tudi različne šege
Ponekod v Sloveniji so pastirjem po hišah darovali hlebčke, ki so nosili različna imena. Tako so se v Podjuni imenovali kržeji, na Primorskem vahčiči, na Gorenjskem prešice, okrog Vrhnike pa martinčki. Za martinovo so bile značilne tudi poroke, Takrat so na gostijah pili posebno svatovsko vino, ki se je imenovalo vino zakonske ljubezni. Duhovnik je takšno vno blagoslovil med poročnim obredom. Na martinovo so napovedovali tudi letino in vreme. Od tod izvira pregovor: če Martinova gos po ledu se plazi, ob božiču navadno po blatu gazi. Vedeževali in prerokovali so tudi iz gosje prne kosti. Če je rjava, bo zima huda, če je bela, pa bo zima zasnežena.
Martinovo je torej praznik, ki ima v vsaki vinorodni deželi svoje posebnosti. Omenimo naj še Goriška brda, kjer je še vedno v navadi, da na sod postavijo jabolko. V jabolko zataknejo različna mediteranska zelišča in na osnovi tega ugotavljajo, kakšna bo letina.
Odkod izvira Martinova goska?
Martinovo
Tako kot v preteklosti je tudi danes na martinovo miza obložena s številnimi dobrotami, manjkati ne sme niti Martinova gos. Ta navada je spet povezana s svetim Martinom, za katerega smo že napisali, da je bil zelo skromen. Koso ga izvolili za škofa, je škofovsko mesto zavrnil in se skril med gosi. A to mu ni pomagalo, saj so ga gosi z gaganjem izdale. Prav zato mora na martinovo umreti gos.
Poleg gosi so za pojedino značilni še mlinci in rdeče zelje ter seveda vino. Na splošno lahko zapišemo, da je povsod po Sloveniji za Martinovo značilno meso, pa naj bo to svinjina, pečenke ali seveda perutnina.
Martinova gos pa ime še drugačen simboličen pomen. Gos je tako solarna žival, ki je povezana z gibanjem sonca. Martinova gos naj bi označevala nižanje Sonca, božična pa njegov dvig. Simbolizira tudi ljubezen, čuječnost, zdravilno moč, hišno gospodinjo, pa še kaj bi se našlo.
Martinovo torej slavi hvaležnost ob jesenskem obilju, a se je povsod tudi že precej skomercializiralo. Vedno več je hrane in pijače, vse skupaj je povezano z oglaševajem in prodajo odličnih slovenskih vin. Martinovo spremlja še izvolitev takšnih ali drugačnih vinskih kraljic ter kraljev. A vseeno ima ta praznik v ljudeh globlji pomen. Pomeni jim celo toliko, da si želijo, da bi postal državni praznik. Kako tudi ne, saj ob vinu in veselju povezuje staro in mlado.
Pripravila: Monika M.
