Možganska lateralizacija: Ali smo res tako različni?
Pogosto slišimo, da naj bi ljudje uporabljali bodisi levo bodisi desno polovico možganov in da to določa, kako razmišljamo in delujemo. Temu pojavu pravimo možganska lateralizacija. Pravi se, da so levostranski misleci bolj analitični, natančni, radi imajo podrobnosti. Medtem naj bi bili desnostranski misleci ustvarjalni, intuitivni, bolj usmerjeni v celoto. Ampak, ali vse to sploh drži?
Raziskave so precej jasne. Ta delitev je v resnici precej poenostavljena. Nekateri deli možganov res opravljajo specifične naloge, ampak večina vsakodnevnih stvari poteka z obema polovicama skupaj. Pišemo, računamo, sanjarimo, vedno sodelujeta obe strani. Na koncu je v tej teoriji več privlačnosti kot resničnega dokaza o tem, kako res razmišljamo.
Razumevanje možganske lateralizacije
Če želimo vedeti, kaj sploh pomeni biti »levostranski« ali »desnostranski« mislec, je dobro najprej pogledati, kaj se v možganih dogaja. Ti so razdeljeni na dve polovici, levo in desno hemisfero, vsaka naj bi bila za nekaj »svoja«. Leva se običajno povezuje z jezikom, logiko, matematiko, analiziranjem. Desna pa naj bi skrbela za kreativnost, umetnost, prostorsko razmišljanje in čustva.
Ampak, kot kažejo sodobne raziskave, je slika bolj zapletena. Možgani so res izjemen organ in skoraj vedno delujeta obe polovici skupaj. Pri jeziku, na primer, leva stran obdela pomen, desna pa ujame ton in skrite namige. Nobena naloga ni popolnoma ločena samo na eno stran.
Skrivnost “levih” in “desnih” mislecev
Znanstveniki ugotavljajo, da ni preprosto reči, ali je nekdo samo »levostranski« ali »desnostranski«. Študije iz leta 2013 so analizirale možgansko aktivnost in pokazale, da ni dokaza o stalni prevladi ene polovice. Tudi tam, kjer je več povezav z eno hemisfero, vedno sodelujeta obe.
Poleg tega sta levi in desni del med seboj tesno povezani z živčnimi potmi. Zaradi tega se miselni procesi ne odvijajo le na eni strani, ampak v resnici v prepletu obeh.
Znanost za boljšo predstavo
To prepričanje o “levih” in “desnih” možganih je tako pogosto, da se ga skoraj ne da izogniti. Pa vendar, analitični ljudje pri matematiki rabijo tudi domišljijo, da pridejo do izvirne rešitve. Ustvarjalni pa brez osnovne logike svojih idej sploh ne morejo sestaviti skupaj. Vsak od nas uporablja oba načina razmišljanja. Pogosto istočasno.
Kljub vsemu se v šolah, službah, pa tudi na delavnicah osebne rasti, še vedno radi ločujemo na »leve« in »desne«. To lahko hitro zavede, celo omeji, kdo je »za nekaj«, kdo ni.
Ali to pomeni, da ni razlike med ljudmi?
To, da znanost ne potrjuje jasne delitve, še ne pomeni, da med nami ni razlik. Vsak človek je poseben. Eni bolj analitični, drugi bolj ustvarjalni, a za to niso odgovorni le možgani, temveč preplet različnih izkušenj in učenja.
Pomembno je, da se ne zapremo v škatle. Prav vsak od nas lahko razvije različne veščine. Kreativni lahko postanejo bolj analitični, analitični pa se lahko naučijo ustvarjalnosti. Možgani to zmorejo.
Kaj to pomeni za nas?
Preproste delitve na levostranske in desnostranske so lahko zabavne, včasih koristne, a pogosto preveč površinske. Bolje je, da razvijamo in sprejemamo vse svoje miselne spretnosti, brez omejitev. Tudi v šolah bi moralo biti več spodbude za vse vrste sposobnosti, ne le tiste, ki naj bi jih »diktirala« ena stran možganov.
Na koncu je dobro vedeti, da so naši možgani prilagodljivi in se spreminjajo vse življenje. Ali nas bolj vleče k analitiki ali umetnosti, v resnici lahko vedno raziskujemo in razvijamo svoje potenciale.
Pripravil: J.P
Vir: uofuhealth.utah.edu, healthline.com, wired.com, SimplyPsychology, Freepik, Pexels
