Osebna izpoved Slovenke: To je skriti znak anksioznosti, ki ga nisem poznala do 30. leta
Anksioznost je stanje, s katerim se spopada ogromno ljudi po vsem svetu in tudi jaz nisem izjema. Vsakodnevno se srečujem s situacijami, ki me naredijo anksiozno, mi povzročajo stres in negativno vplivajo na moje splošno počutje. Vendar se tega zelo dolgo nisem zavedala. Pravzaprav nisem niti pomislila, da bi lahko to bila moja težava. In to samo zato, ker nisem poznala svojega skritega znaka, ki me je opozarjal, da trpim za anksioznostjo – jeze.
Vedno sem mislila, da so simptomi anksioznosti samo potenje, mišični krči, morda zvijanje v trebuhu, strah, nenehna napetost ali celo jok. Ne pa jeza. Šele pred kratkim sem ugotovila, da je jeza glavni znak moje anksioznosti in takrat se je zazdelo, kot da bi se milijon koščkov sestavljanke končno naenkrat zložilo na svoje mesto. Anksioznost je močno povezana z našimi strahovi, zato naša reakcija na strah pojasnjuje marsikaj.
Primer: Nedavno sem morala opraviti pomemben pregled pri zdravniku in partner mi je ponudil podporo. Želela sem oditi na pregled zgodaj, saj nisem želela tvegati, da bi zamudila. Ta postopek sem si gradila v glavi tedne in bil je glavni razlog za mojo anksioznost.
Partner mi je prijazno ponudil, da me spremlja, vendar sva zaradi njega na koncu prišla tja kasneje, kot sem načrtovala. To ne pomeni, da sva zamudila, prispela sva le kasneje, kot sem si zamislila v svoji glavi. V meni se je prebudila močna jeza, v celoti usmerjena proti njemu. Krivila sem njega, želodec se mi je obračal, treslo me je od strahu. Na drugi strani nisem videla nič drugega kot svojo jezo.
Nisem videla tega, da si je moj partner vzel v službi prost dan, da bi prišel z menoj, ker sem bila tako živčna. Nisem videla, da je organiziral prevoz. Moja jeza je bila povsem napačno in neutemeljeno usmerjena, saj navsezadnje sploh nisva zares zamudila. Samo mojega scenarija se nisva držala. Zakaj sem se tore počutila tako jezno?
No, šele kasneje sem dojela, da je bil to zgolj znak moje anksioznosti. Namesto, da bi se poskusila pomiriti in pozitivno pogledati na stvar (ker sploh nisva zamudila), sem svoje frustracije prelila na povsem nič krivo osebo, ki mi je hotela le najbolje.
Zakaj se anksioznost kaže kot jeza?
Vsak, ki se spopada z anksioznostjo, pozna divjanje misli in neizmeren strah, ki vse to spremlja. Pozna frustracijo, ki jo čutiš, ko nihče, tudi ti, ne razume, od kod prihajajo tvoja čustva. Eden najbolj strašljivih vidikov anksioznosti je občutek, da nimamo nadzora nad tem, kaj se nam dogaja. Popolnoma naravna reakcija na občutek izgube nadzora je jeza. Vsaj pri nekaterih. Odrinemo ali napademo tisto, česar ne poznamo ali ne razumemo, bodisi grozne misli, občutke, ljudi, ki so povezani s situacijo bodisi celo same sebe.
Jeza je torej le reakcija na anksioznost; deluje skoraj kot obrambni mehanizem za nekatere, tudi zame. Jeza nam nudi možnost za spopadanje z anksioznostjo, ki nam omogoča, da se počutimo nekoliko manj nemočni. Ne trdim, da je jeza v tistem trenutku upravičljiva, vendar mi razumevanje njenega izvora sedaj končno pomaga pri nadzorovanju tako moje anksioznosti kot jeze same.
Kaj storiti v tistem trenutku?
Ko začutite, da se postajate jezni, globoko vdihnite in se preprosto umaknite iz situacije. Vem, vem – lažje reči kot storiti. Vendar veste, da vse vedno deluje v dve smeri; medtem ko je jeza lahko simptom anksioznosti, lahko to, da se jezi prepustite in je ne znate nadzirati, povzroči še večjo anksioznost.
Pripravil: NaDlani.si; Foto: Pexels
