Otok s petimi zvezdicami – Madeira
Madeira. Otok, ki upraviči ime »Vrt Atlantika« in o katerem z lahkoto govorimo v presežnikih. Madeira leži približno 500 kilometrov severno od Kanarskih otokov in jo od matične Portugalske loči 1.000 kilometrov. Uvršča se med otoke Makaronezije, kamor spadajo tudi Azori, Zelenortsko otočje in Kanarski otoki. Beseda Makaronezija izhaja iz grščine in pomeni »blagoslovljeni otoki«. Vsa ta otočja so vulkanskega izvora in nikoli niso bila del kopnega, zato je njihova biološka raznovrstnost enkratna. Madeira šteje 260.000 prebivalcev, velika večina jih živi v mestu Funchal, ki je glavno mesto otoka. Otok je bil odkrit po naključju, in sicer leta 1419. Portugalski pomorščak Joao Goncalves Zarco je iskal zavetje pred nevihto in tako je leta 1418 pristal na otoku Porto Santo, ki je manjši brat Madeire. Leto zatem se je začela kolonizacija otoka in kmalu so priseljenci odkrili še Madeiro. Severni del otoka se lahko pohvali z bujnim zelenjem in hladnejšo klimo, ki je posledica severnih vetrov.
V zgodnjih jutranjih urah smo pristali na letališču Funchal, kjer nas je pričakal prijetno topel dan. Letališče je nekaj posebnega, saj je postavljeno na betonske nosilce, vsaj večji del, kajti na otoku ni dovolj ravnine, da bi lahko letala pristajala brez večjih težav.
Tržnica »Mercado dos Lavradores« ponuja obilico cvetja, tudi eksotičnega, pa sadje, zelenjavo, ribiči pa dnevni ulov. Najbolj znana riba, ki jo tu ponujajo, je »espada«, ki jo pripravljajo na različne načine.
Mesto krasi tudi ogromen botanični vrt, v katerem imajo različne tropske in subtropske rastline.

Botanični vrt v Funchalu na Madeiri
Seveda smo se popeljali tudi z žičnico v vasico Monte (550 metrov nadmorske višine), kjer je znana romarska cerkvica in kjer je pokopan tudi poslednji avstrijski cesar Karel Habsburški. Ta pa ni bil edini, ki ga je otok očaral. Vanj se je zaljubila tudi razvpita avstrijska princesa Sisi, ki so ji postavili celo kip. Sledil je tradicionalen spust s sanmi v dolino.
Romarska cerkev v vasici Monte
Spust s sanmi je posebno doživetje – Madeira.
To je bilo posebno in zelo zabavno doživetje. Manjkala ni niti pokušina znanega aromatiziranega madeirskega vina »madeira«, ki ga ponudijo kot aperitiv ali kot digestiv.
Vinoteka v Funchalu – degustacija madeirskega vina
Povzpeli smo se tudi do Eira de Serrado, kjer smo bili zopet očarani. Pogled na najvišje vrhove in »nunsko dolino« (ime je dobila po nunah, ki so se v 16. stoletju tja zatekle pred pirati) nas je pustil brez besed.
Eira de Serrado – pogled na “nunsko dolino”
Drugi dan je sledil ogled ribiške vasice Camara de Lobos, kjer se je zelo rad zadrževal tudi Winston Churchill. Po njem je poimenovana tudi restavracija. Ta vasica je priljubljena destinacija za domačine, saj ima kar nekaj dobrih restavracij in prijetnih lokalov, kjer prevladuje zelo sproščeno vzdušje.
Cabo Girao – klif, ki te očara.
Ribeira Brava. Ta vasica je bila februarja 2010 popolnoma uničena zaradi hudih poplav, ki so prizadele Madeiro. Pri odpravi posledic je na pomoč priskočil njihov ljubljenec Cristiano Ronaldo, ki ga na otoku častijo kot boga. Letos bo poleg muzeja, ki je v Funchalu, dobil tudi svoj spomenik.
Pot smo nadaljevali čez prelaz Paul de Serra in kaj kmalu smo se znašli na severni strani otoka.
Porto Moniz, čudovit, zagotovo najlepši kraj na otoku, kjer smo občudovali naravne bazene, ki jih je ustvarila lava in ki so ji na pomoč priskočile tudi človeške roke.

Sledila je vožnja čez prelaz Chao dos Lauros, ki ga obdaja prav poseben gozd, imenovan Laurisillva. Ta je bil leta 1999 razglašen za naravni rezervat. Še majhen postanek v kraju Encumeada, kjer so se nam ponujali čudoviti razgledi na sever in jug otoka. Marsikje so vidni nasadi banan, pridelajo jih okrog 20 tisoč ton.
Levade. V portugalščini beseda pomeni mini kanal, kar izhaja iz besede levar (nositi). V tem primeru vodo, kajti južnejši del otoka je bolj sušen in po teh kanalih dovajajo vodo iz severnega dela v nasade bananovcev, vrtove, nasade sadja in celo hidroelektrarnam. Levade se raztezajo v dolžni 2.500 kilometrov, kar ni malo. Za urejenost in čistočo skrbijo posebni vzdrževalci. Sprehodi ob levadah so sproščujoči, poti lepo urejene, zrak je prepojen z vonjem evkaliptusa.
Camacha je kraj, znan po izdelovanju izdelkov iz vrbovih šib. Tukaj boste našli vse: od pletenic, košar, pohištva. Tukaj so, tako povedo domačini, odigrali prvo nogometno tekmo na Portugalskem, in sicer leta 1875.
Sledil je vzpon na enega od treh najvišjih vrhov na Madeiri – Pico de Aveiro, ki se nahaja na višini 1818 metrov. Tukaj je doma pohodništvo, saj so v okolici številne dobro označene sprehajalne poti. Dan je bil prekrasen, občutki nepopisni. Seveda je na tej višini nujno poskusiti poncho, njihovo tradicionalno pijačo, ki je narejena iz Aguardente de cana (v prevodu: destiliran alkohol iz trsnega sladkorja), medu in limoninega ali katerega koli drugega sadnega soka. To pomešajo s posebno leseno žlico in ti ponudijo. Ustavili smo se še v vasici Ribeiro Frio (hladna voda), kjer je ribogojnica postrvi. Te vzgajajo zato, da jih nato spuščajo v reke po Madeiri. Postrvi so znane po tem, da so čistilci voda.
Santana: tipična vasica na otoku, z edinstvenimi hišicami, vse so grajene v obliki črke A, streha je slamnata in sega do tal. Notranjost hišice je skromna, vendar lično urejena.
Santana s svojimi tipičnimi hišami
Tudi tu so nam ponudili eno od njihovih tipičnih pijač, in sicer višnjev liker, imenovan Ginjinha ali »žinža«. Servirali so nam ga v čokoladnem kozarčku, ki si ga nato pojedel. Odlično. Ker pa je krulilo tudi po želodčkih, smo poskusili tipično jed iz govejega mesa – »espetada«. Gre za ražnjiče, spečeni na žaru in ponekod postrežene na prav poseben način, z obilo krompirja in zelenjave. Zraven sodi odlično portugalsko vino. Kakšne posebne ali zelo tipične hrane na Madeiri nismo zaužili, je pa hrana raznovrstna, tudi cene so podobne našim.
Opisala sem le nekaj tipičnih krajev na Madeiri. Še veliko je tega, o čemur bi lahko pisala, vendar je teden dni premalo, da se naužiješ lepot, ki ti jih ponuja ta otok. In ves čas nas je razvajalo lepo vreme, le zadnji dan je za slovo padal dež.
Vlasta Vatovec
Vir: www.preberite.si






