Posameznik – kaj za okolje res naredi razliko?

Če iščete eno potezo, ki “reši okolje”, je odgovor kratek: ni je. Posameznik pa lahko naredi nekaj zelo konkretnega zmanjša največje vire svojega vpliva (bivanje in energija, mobilnost, hrana, poraba) in se hkrati nasloni na ukrepe, ki jih lahko drži dolgoročno. Realno pomeni dvoje: izbrati stvari, ki dejansko štejejo, in nehati trošiti voljo za simbolne geste, ki so videti lepo, učinek pa ostane majhen.

Zakaj je za posameznika smiselno ciljati na “velike” stvari?

Ker večina okoljskih pritiskov ne nastane pri drobnih odločitvah, ampak v nekaj velikih vsakdanjih kategorijah. ARSO pri trajnostni potrošnji izpostavlja, da so ravno živila in pijača, stavbe/stanovanja ter osebni prevoz skupaj odgovorni za okoli 70–80 % vplivov na okolje. Podobno logiko povzame tudi ARSO-jev vodnik (v angleški različici): bivanje, hrana in mobilnost skupaj povzročijo približno 80 % okoljskih vplivov. To je hkrati dobra in neprijetna novica. Neprijetna, ker “ekološka slamica” res ne prevesi tehtnice. Dobra pa, ker posameznik ne rabi biti popoln rabi biti usmerjen.

Kdaj lahko posameznik največ naredi doma z energijo?

Ko se dotakne porabe, ki teče v ozadju: ogrevanje, topla voda, izolacija, hlajenje, poraba elektrike. Če živite v slabo izoliranem stanovanju, je vsak prihranjen kilovat pogosto večji premik kot deset “popolnih” nakupov brez embalaže. Posameznik tukaj največ doseže z ukrepi, ki so hkrati čisto praktični: znižanje temperature ogrevanja, boljše tesnjenje, pametno prezračevanje (kratko in intenzivno namesto “na kip”), ter realna raba tople vode. Pri tem se splača vedeti še nekaj: v Sloveniji obstajajo javne spodbude za določene naložbe in včasih ravno to prevesi odločitev iz “bi” v “zmorem”. Eko sklad ima javno objavljene razpise in pogoje, med drugim tudi za toplotne črpalke.

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

Kdaj DA in kdaj NE pri “zelenih” naložbah posameznika?

Kdaj DA:
– ko naložba zmanjšuje porabo energije (in račune) na način, ki ga lahko držite leta;
– ko rešuje največji problem (npr. izgube toplote) in ne le “polepša” hiše;
– ko imate dostop do spodbud in jasen finančni okvir.

Kdaj NE:
– ko vas investicija spravi v dolg, ki ga ne obvladate. Tudi finančni stres je realnost, ki dolgoročno ubije vztrajnost – in vztrajnost je tu glavni kapital.

Zakaj je mobilnost pogosto najhitrejši test, kaj posameznik res misli?

Ker mobilnost ni le “s čim se peljem”, ampak predvsem “koliko se sploh moram peljati”. Posameznik lahko v enem mesecu naredi več z zmanjšanjem nepotrebnih poti (združevanje opravkov, dogovor o delu na daljavo, souporaba voženj) kot z idealiziranjem ene velike zamenjave, ki se nikoli ne zgodi. IPCC pri ukrepih na strani povpraševanja poudarja, da lahko ukrepi, ki zmanjšajo potrebo po prevoznih storitvah in pomagajo preusmerjati prevoz na učinkovitejše načine, pomembno prispevajo k zmanjšanju emisij v prometu. To je jezik poročil, a v praksi pomeni: manj poti, več peš/kolo, boljši javni prevoz, pametnejša logistika dneva.

Ali drži, da mora posameznik za učinek nujno zamenjati avto?

Ne nujno. Menjava avtomobila je lahko smiseln korak, ni pa prva stvar na seznamu za vsakega posameznika. Najprej je pogosto bolj realno zmanjšati število kilometrov in praznih voženj. Če živite tam, kjer alternative skoraj ni, ima več smisla “mehka optimizacija”: skupne vožnje, boljša organizacija poti, manj voženj samo “po eno stvar”. In tu je pomemben še širši okvir: Evropska agencija za okolje je že pred leti opozorila, da so učinkovitostni ukrepi zmanjšali nekatere emisije, vendar je rast potrošnje in sprememba potrošnih vzorcev del teh prihrankov izničila. To je razlog, zakaj je “manj poti” včasih bolj odločilno kot “boljša tehnologija”.

Ali drži, da je recikliranje glavna stvar, ki jo lahko naredi posameznik?

Mit: če vestno ločujem odpadke, sem naredil največ.
Dejstvo: ločevanje je koristno, a pride pozno v zgodbi. Največji prihranki so prej: manj kupiti, kupiti redkeje, izposoditi, popraviti, podaljšati življenjsko dobo.

IPCC pri ukrepih na strani povpraševanja posebej izpostavlja pomen daljše življenjske dobe izdelkov, ponovne uporabe, popravil in zmanjšanja potrebe po materialih kot del realnega potenciala zmanjšanja emisij.

Kaj je mit in kaj dejstvo pri “majhnih navadah” posameznika?

Mit: “Posameznik je nepomemben, vse je na industriji.”
Dejstvo: IPCC ne govori o “popolnem” posamezniku, ampak o tem, kaj se zgodi, ko so pogoji postavljeni tako, da so pametne izbire sploh izvedljive. V sporočilu za javnost ob izidu poročila je Priyadarshi Shukla, sopredsedujoči delovne skupine III, poudaril, da se lahko ob pravi infrastrukturi, tehnologiji in politikah spremembe življenjskega sloga in vedenja do sredine stoletja prevedejo v zelo velik izpust emisij – okvirno v razponu 40 do 70 odstotkov. Skratka: učinek ni v “volji posameznika”, ampak v kombinaciji volje in okolja, ki mu to omogoča.

Starši, pozor: ta ideja za rojstni dan navduši otroke in olajša življenje vam

Iščete nekaj, kar bo rojstni dan vašega otroka zares dvignilo na višji nivo? Imamo rešitev za vas ... Taja Gorenc s poslikavami obraza poskrbi za navdušenje otrok, nasmehe do ušes in nepozab

To ne prenese odgovornosti na posameznika. Pove pa nekaj pomembnega: posameznik je najmočnejši takrat, ko ima sistem, ki mu ne nastavlja pasti na vsakem koraku.

Kaj lahko posameznik naredi, če nima denarja za “velike” zelene odločitve?

Potem ne začnite pri “velikih”. Posameznik lahko zgradi učinek iz ukrepov, ki ne stanejo veliko – in seštevek je pogosto presenetljiv.

– Hrana: manj zavržene hrane je med najlažjimi ukrepi brez ideologije. Nakupovanje z načrtom, poraba ostankov, realne porcije.
– Poraba: en “nekupljen” izdelek je pogosto več kot “boljši” izdelek.
– Energija: navade, ki ne znižajo kakovosti življenja (krajše tuširanje, smiselno prezračevanje, ugašanje naprav).
– Mobilnost: manj poti ali pametnejše združevanje poti.

To ni asketski seznam. To je upravljanje realnosti: posameznik si ne sme postaviti ciljev, ki ga izčrpajo do februarja.

Kdaj osebna odgovornost posameznika postane tudi politična teža?

Takrat, ko iz “jaz” postane “mi”: v bloku, na ulici, v občini, pri šoli. Ne kot velika parola, ampak kot zelo konkretna vprašanja: kako se ureja javni prevoz, ali ima naselje varne poti za hojo, kako se sanira stavbe, kako se v javnih ustanovah naroča hrana. EEA v novejšem pregledu pritiskov gospodinjstev poudari, da okoljski pritiski nastajajo skozi celotno verigo od pridobivanja surovin do proizvodnje, prevoza, porabe in odpadkov. Zato je “realno” tudi to, da posameznik včasih podpira spremembo pravil igre: ker pravila določijo, kaj je sploh mogoče brez herojstva.

Kaj ostane, ko posameznik odšteje krivdo?

Ostane preprost kompas: izberite ukrepe, ki se dotaknejo bivanja, mobilnosti, hrane in porabe in jih izvajajte tako, da jih lahko držite leto ali dve, ne dva tedna. Posameznik ne potrebuje perfekcije. Potrebuje zanesljivost. In ko se kdaj vprašate “ali to sploh kaj spremeni?”, je pošten odgovor: spremeni dovolj, da je smiselno še posebej, ko se osebne odločitve povežejo z boljšimi sistemi okoli nas.

Pripravil: L. H.
Viri: Evropska agencija za okolje, ARSO, pogovor s prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj, Eko sklad, IPCC