Potopis: Trebinje, najlepše hercegovsko mesto

19. mar. 2015, ob 13.18
806
430 SEK

Potopis: Trebinje, najlepše hercegovsko mesto

Mesto Trebinje in jugovzhodno Hercegovino sem si želel obiskati že dalj časa. Čeprav v mestu Trebinje še nisem bil, sem čutil, da mi bo zelo všeč. Vedel sem, da je na tem področju kamnita pokrajina, kar mi je všeč. Večkrat sem prebral, da je Trebinje najlepše hercegovsko mesto.

Že pot od Sarajeva preko Foče, Tjentišta in Bileće je bila zelo zanimiva.

Prvič sem se ustavil v Tjentištu, kjer sem se na hitro sprehodil do spomenika, ki je posvečen padlim borcem bitke za Sutjesko. Zanimivo je bilo, da sem tam srečal turista s Portugalske. Vprašal me je, čemu je ta stvar (mislil je spomenik) namenjena, zato sem mu na kratko odgovoril. Ker ga je tema zanimala, je rekel, da bo zadevo bolj podrobno raziskal s pomočjo googla.

Na poti do Trebinja me je fasciniralo tudi Bilećko jezero, to je umetno jezero na reki Trebišnjici. Velikost jezera je 33 kvadratnih kilometrov, kar pomeni, da je več kot 20-krat večje od Blejskega jezera. Jezero je primerno za kopanje in je zelo lepo, ima pa tudi otok, na katerem je cerkev.

V poznih popoldanskih urah sva s sopotnico prispela v Trebinje, ker sva imela urejeno prenočišče v čudovitem hotelu Bellevue.

Ker je bilo do večera še kar nekaj časa, sva se s sopotnico Katjo odločila, da si greva ogledati trdnjavo na bližnjem hribu (mogoče bi lahko rekel kar goro) iznad Trebinja. Kako se trdnjava imenuje, se ne spomnim, predlagal pa nama jo je prijazen domačin, ki je kot fotograf slikal na poroki, ki se je ravno odvijala v hotelu Belleveu. Prijazen domačina nama je povedal tudi, da je pot vse do vrha betonirana.

Mislil je, da zanj ni rešitve, danes normalno je in se smeje brez zadržkov (FOTO prej/potem)
Na prvi fotografiji manjkajoči zobje, na drugi poln nasmeh. Bi bila podobna sprememba mogoča tudi pri vas? Poglejte preobrazbo in preverite možnosti. Poglejte razliko: nasmeh prej in potem Fo

Take gorske izzive imava jaz in moj devet let star Peugeot 307 zelo rada in v njih uživava. Pot do vrha je bila fantastična. Prelepa kraška pokrajina, s čudovitim razgledom na Trebinje, reko Trebišnjico in okolico.

Ko sva se vrnila nazaj v dolino, sva se odpravila v center mesta, da najdeva restavracijo, kjer bi večerjala. Ko sva se sprehajala po mestu, sva naletela na pisarno Turistično-informativnega centra Trebinje (TIC), ki je bila – kjub temu da je bila ura že preko osme zvečer – še vedno odprta. V centru je delala prijazna gospodična, ki mi je dala kar nekaj literature o Trebinju in okolici ter mi vse podrobno razložila. Videti je bilo, da je punca izredno vesela vsakega turista v njenem mestu. Na vratih je pisalo, da je TIC ob sobotah odprt samo do 15. ure. Predvidevam, da je ta punca podaljšala službo za lastno zadovoljstvo.

Če primerjam TIC v Trebinju in TIC v Puli, je razlika kot noč in dan. V Trebinju dobiš tiskano brošuro z opisi vseh znamenitosti v Trebinju in okolici. Poleg tega dobiš načrt Trebinja in okolice, kjer so označene vse znamenitosti. V Puli pa dobiš samo načrt mesta in te na hitro odslovijo. Ko je v Puli želela načrt mesta tudi moja prijateljica, so ji ga kar težko dali. Ob  tem naj omenim, da jih je tisk načrta stal največ deset centov. Nima pa Trebinje niti 0,01 % turistov toliko kot Pula.

Prav žal mi je takih prijaznih mest, kot je Trebinje, da nimajo več turistov.

V TIC-u nama je prijazna uslužbenka predlagala, naj obiščeva restavracijo Studenac, kjer imajo super ambient in odlično hrano. In res je bilo tako. Restavracija leži ob reki, preko vrta restavracije pa so umetno speljani potočki. Res idilično okolje. Tudi hrana je bila odlična. Kaj hoče človek lepšega? Odlična hrana, super ambient, dobro vino in prijetna balkanska glasba.

Zjutraj so nama v hotelu Belleveu pripravili odličen zajtrk, ker sva bila edina gosta, so zajtrk pripravili samo za naju. Zelo so se potrudili.

Po zajtrku sva se opravila na ogled znamenitosti v mestu Trebinje in okolici.

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas
Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

Najprej sva si šla ogledati pravoslavno cerkev (manastir), ki leži na hribu nad mestom in se imenuje Hercegovačka Gračanica. Manstir je res lep in leži na res lepi lokaciji, od koder se vidi skoraj celo Trebinje. Manastir je kopija Manastirja Gračanica, ki leži na Kosovu.

Manastir je bil zgrajen leta 2000. Zgradili so ga zato, da so v njej shranili posmrtne ostanke znanega pesnika Jovana Dučića, ki je sicer umrl v Ameriki, vendar je bila njegova želja biti pokopan v Trebinju.

Trebinje je znano tudi po tem, da so na okoliških hribih trdnjave še iz časa Avstro-Ogrske. Trdnjave, ki so stare več kot sto let, so zdaj bolj ruševine kot trdnjave, vendar jih je vredno pogledati.

S sopotnico sva se odločila, da si greva ogledati najbolj znamenito trdnjavo, ki se imenuje Strač. Do nje pelje več kot sto let stara kolovozna pot, ki jo je naredila še avstro-ogrska monarhija.

Vedel sem, da bo makadamska cesta slaba, ampak moj Peugeot je na take navajen. Rekel sem si, do koder bo šlo, bo pač šlo, nato pa naprej peš.

Cesta je bila zelo ozka. Še za en avto preozka. Da bi se srečala dva avtomobila, ni nobene možnosti. Saj prometa na tem kolovozu ni, samo če bi slučajno srečal koga, bi nekdo moral v najslabšem primeru iti vzvratno dva kilometra, česar pa si po ozki makadamski cesti ne želi nihče.

Sva pa imela super razglede. Srečala sva tudi čredo koz in pastirico.

Za avtom sem uspešno premagoval vse ovire, potem pa je pot postala preslaba in sva se naprej odpravila peš. Žgalo naju je sonce, ki pa imelo name skupaj s čudovito naravo pozitiven učinek.

Po 45-tih minutah hoje sva prišla do trdnjave. Zanimiva zgradba, super razgledi … Raziskovanje trdnjave sem vzel resno in želel sem videti vsak kotiček. Ko sem se privlekel v en prostor, se je pred mano znašel starejši človek, ki je izgledal kot kakšen puščavnik. V prvem trenutku sem se ga kar malo ustrašil. Ta ‘puščavnik’ je bil prijazen gospod, ki mi je povedal, da je star 80 let in da že deset let hodi vsak dan na ta hrib.

Omenjeni gospod nama je na najino razočaranje tudi povedal, da to ni trdnjava Strač, ampak Golo brdo. Povedal nama je tudi, da je Strač veliko bolj zanimiv in večji. Izgleda, da bo ravno trdnjava Strač razlog, da še enkrat obiščem Trebinje.

Naslednja znamenitost, ki sva si jo ogledala, je bil Arsalanagićev most, ki ga je zgradil Mehmed paša Sokoliović. To je tisti Mehmed paša, ki je zgradil tudi znameniti most na reki Drini v Višegradu.

Arsalanagićev most je bil včasih višje na reki Trebišnjici. Leta 1966 so ga razstavili in ponovno sestavili v Trebinju. Če mostu ne bi razstavili, bi ga namreč zalila voda, ker so na reki Trebišnjici naredili jez za hidro elektrarno.

S sopotnico sva se tudi odločila, da si ogledava dva manastirja, ki ležita v bližnji okolici mesta Trebinje. Prvi manastir, ki sva ga obiskala, se imenuje manastir svetog Petra i Pavla. Samostan nama je razkazala prijazna sestra. V manastirju živijo le ženske in se ukvarjajo s pridelavo vina, šivajo, izdelujejo spominke … Vino imajo navadno in sladko. Sladko je izredno dobro.

Drugi manastir, ki sva ga šla pogledat, je bil manastir Tvrdoš. Ko vidiš en manastir, opaziš, da so si tudi drugi bolj kot ne podobni.

Ponovno sva se odpravila v restavracijo Studenac, kjer sva povečerjala. Ker je bila nedelja, je bilo ljudi malo manj, hrana pa tudi tokrat odlična. Ko sva povečerjala sva natakarja vprašala, če je kje kakšna živa glasba. Rekel je, da je, in sicer naj se odpraviva v center, čez predor in da je takoj na desni glasba v živo.

Prevozil sem skoraj celo Trebinje, ampak preora nisem našel, zato sem vprašal še mimoidočega moškega. Še preden sem dobil odgovor, me je vprašal, od kod sva. Ko sem rekel iz Slovenije, ni mogel skriti iskrenega navdušenja nad Slovenijo in Slovenci.

“Aha, vi tražite živu muziku. Pa znate, ja sam star čovjek, pa ne znam to …” Pa najin sogovornik zagleda deset let starega fanta na drugi strani ulice in ga pokliče: “Mali, dođi ovamo.” Fant gre počasi proti nam, gospod pa se kar malo razjezi: “Ajde požuri, vidiš da su došli ljudi iz Slovenije, da jim kažeš, kdje je živa muzika.”

Potem sva našla to živo glasbo. Kot je rekel natakar, je bila takoj za predorom na desni strani. Vendar ta predor ni bil predor za avto, ampak predor čez mestno obzidje.

Zabava je bila super. Tam sva tudi spoznala dva mlada fanta, ki sta bila navdušena, da sva iz Slovenije prišla v Trebinje. Na vsak način sta naju želela počastiti s pijačo.

Naslednje jutro je na žalost prišel čas za odhod domov.

V Trebinje se bom zagotovo še vrnil. Na okoliških hribih me čaka še veliko trdnjav, ki si jih moram ogledati. Pa niso samo trdnjave tisto, kar me vleče v Trebinje. Predvsem me v Trebinje vleče to, da te ljudje tako zelo lepo sprejmejo. Skoraj na vsakem koraku čutiš, kako so ljudje veseli, da si prišel pogledat njihovo mesto.

Če hodite na morje v južno Dalmacijo ali Črno Goro, je Trebinje iz Dubrovnika oddaljen samo 30 kilometrov, iz Herceg Novega pa 40 kilometrov. Tako da vam ne bo žal dneva za obisk tega hercegovskega bisera. Čeprav je Trebinje vredno več kot le en dan obiska!

Tomaž Gorec

www.tomazgorec.si

 

806
430 SEK