Rodnost se sesuva – poglejte, kako pada Slovenija na evropskem zemljevidu (FOTO)
Rodnost v Sloveniji pada že vrsto let, a leto 2023 je preseglo vse dosedanje negativne rekorde. Število rojenih otrok je najnižje od osamosvojitve, naravni prirast je že sedmo leto zapored negativen, starost mater ob prvem otroku narašča, število umrlih pa presega število rojstev za tisoče. To niso samo suhe številke, to so dejstva, ki oblikujejo našo prihodnost.
Številke, ki jih ne moremo več ignorirati – Rodnost upada
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije se je leta 2023 rodilo 16.989 otrok – najmanj v zgodovini samostojne države. V istem letu je umrlo 21.540 ljudi. Razlika? Skoraj 4600 življenj v minus.
Naravni prirast je bil torej negativen že sedmo leto zapored. In kar je še bolj zaskrbljujoče nič ne kaže, da bi se trend ustavljal. Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je 29,7 leta. Skupna rodnost: 1,51 otroka na žensko. Za obnovo prebivalstva bi jih morali imeti vsaj 2,1.
Koman: “Verjamem, da vam je večini vseeno … ampak vseeno povem.”
Oglasil se je tudi Alen Koman in zapis objavil na Facebooku. Ni olepšan, ni cenzuriran je tak, kot ga je napisal:
“Konec je. Game over. Če se mladi Slovenci in Slovenke DANES(!) ne začnete poročati MLADI (stari največ! 25 let) in ne odprete svojih družin za imeti otrok, kolikor jih Bog da, bomo v času dveh generacij izumrli. Verjamem, da vam je večini vseeno … ampak vseeno povem.”
Evropa v rdečem
Zemljevid rodnosti po Evropi za leto 2024 ne pušča dvomov. Skoraj celotna celina je obarvana v rdeče odtenke, ki pomenijo nizko ali izjemno nizko rodnost. Slovenija z 1,51 otroka na žensko spada med države z nezadostno rodnostjo, ki dolgoročno ne zadošča za ohranjanje števila prebivalcev.
Izjeme so redke. Izstopajo Francija (1,63), Kosovo (1,9) in Turčija (1,72). A večina Evrope sledi istemu zaskrbljujočemu trendu: staranje prebivalstva in prazne zibelke. Slika je jasna, a vprašanje ostaja – ali bomo nanjo tudi pravočasno odgovorili?
Zakaj smo sploh prišli do sem?
Slovenija je postala družba, kjer se družina odlaša. »Še ni pravi čas,« pravijo mnogi. Najprej stanovanje, potem zaposlitev, nato nekaj let potovanj … In potem morda otrok. Morda.
A realnost ne čaka. Biologija ima svoje urnike. In z vsakim zamikom se možnost, da bo par imel več otrok, zmanjšuje. Vse več jih ostane pri enem. Ali pri nobenem. In vse to statistično gledano vodi v izumiranje. Ne kot metafora. Kot dejanski demografski zlom.
Rodnost upada. Torej bo družba brez otrok?
Kaj se zgodi z narodom, ki se ne odloča za otroke? Najprej postane starejši. Potem začne propadati gospodarstvo. Upokojenci presegajo število delovno aktivnih. Socialni sistemi se zlomijo. Šole se praznijo. Podjetja zapirajo. Ulice utihnejo.
Ne gre za politiko. Gre za vrednote.
To, kar doživljamo danes, ni samo demografska kriza. Je globlji odraz tega, kako kot družba dojemamo življenje, odnose in prihodnost.
Država lahko pomaga z denarno podporo, gradnjo stanovanj, s subvencioniranimi vrtci in boljšimi pogoji za starše. Vse to je pomembno. A tudi najboljši sistem ne more nadomestiti tistega, kar je v ljudeh – vrednot, prepričanj, odnosa do družine, življenja in odgovornosti.
Če otroka vidimo kot oviro, če partnerstvo razumemo kot omejitev, če poroko odpišemo kot staromodnost, potem ni presenetljivo, da se vse več ljudi odloča za življenje brez teh stvari.
A ko se odpovedujemo tem vrednotam, se odpovedujemo tudi prihodnosti. Ne samo osebni, ampak skupni, narodni. Danes ni več samoumevno, da bo naslednja generacija večja, močnejša ali sploh obstajala.
Zadnje opozorilo
Zakaj govorimo o tem ravno zdaj? Ker še imamo čas. A ne veliko. Morda še eno generacijo. Morda dve. Potem pa bomo kot narod začeli izginjati tiho, brez vojn, brez velikih pretresov. Preprosto ne bo več dovolj ljudi, da bi ohranili to, kar smo.
Vsak otrok je tveganje. Tako finančno, čustveno in osebno. Vsaka družina je izziv. Vzeti si čas za druge, deliti življenje, odreči se delu udobja to ni enostavno. A če nihče več ne bo pripravljen tvegati, potem kot družba nimamo več temeljev. Narod brez otrok, brez družin, brez mladih je narod brez prihodnosti.
Kaj zdaj?
Zato se mora vsak od nas vprašati: Ali še verjamem v prihodnost? Ali si je želim? In če si jo želim, kaj sem zanjo pripravljen narediti? Odgovor ni preprost in ni enak za vse. A prva sprememba se začne v glavi in srcu. Tam, kjer vrednote postanejo dejanja. Prihodnost ne bo prišla sama od sebe. Če je ne bomo ustvarili, je preprosto ne bo.
Napisal: K. J.
Vir: Statistični urad Slovenija, umar.gov.si, Facebook objava – Alen Koman
