Samomumifikacija – mučna pot japonskih menihov
Samomumifikacija je prepovedani obred: Zelo mučna in stroga pot, ko japonski menihi vstopijo v strog in mučen proces priprav na globoko meditacijo in smrt. V svetih gorah Yamagata živi 13 sokushinbutsujev, za katere velja prepričanje, da so v stanju globoke meditacije med življenjem in smrtjo. Sokushinbutsuj so bili menihi, ki so se podali na pot samomumifikacije.
V svetišču je v meditaciji predstavljena postava moškega. Noge so prekrižane pod svetlimi opatovimi oblačili. Niso vidne. Medtem na njih počivajo njegove koščene roke. Tanka, usnjata koža se razteza čez vidni del njegovega telesa.
Na prvi pogled je videti strašljivo, saj takih prizorov nismo vajeni. Mumificirano človeško telo.
Samomumifikacija izvira iz Kitajske
Samomumifikacija ima svoje korenine v kitajskih tantričnih obredih. Na Japonsko naj bi jo prinesel ustanovitelja budistične veje Shingon. Toda za privržence Shingon budistične prakse na Japonskem je to veliko več kot le mumificirano človeško bitje. Ne gre samo za osebo (moški) ali človeka, pač pa za sokushinbutsu – tako imenovani »živi« ali »takojšnji« Buda – ki je dosegel stanje globoke meditacije, ki ga postavi onkraj meja življenja ali smrti.
Da bi to dosegel, se je lotil vrste strogih praks, ki so dosegle vrhunec s samomumifikacijo. Kako se je ta praksa pojavila in zakaj se je toliko ljudi odločilo, da postanejo sokushinbutsu? To je resnična zgodba o japonskih samomumificiranih menihih.

Kako postaneš sokushinbutsu?
Praksa je povezana s sekto ezoteričnega japonskega budizma, imenovano Shugendo, ki ima korenine v starodavnem misticizmu, šamanizmu in čaščenju gora.
»Beseda šugendo se v grobem prevaja kot ‘način gojenja posebnih moči’,« pravi Caleb Carter, ki je izredni profesor japonskih religij in budističnih študij na univerzi Kjušu. »Te moči naj bi pridobili budistični duhovniki, ki so se v gorah držali stroge discipline: umivali so se pod ledenimi slapovi, meditacije v jamah in strogih prehranskih omejitev med daljšimi obdobji samote.«
Rojstvo sokushinbutsuja ostaja prepleteno z mešanico zabeleženega znanja in mitov.
Samomumifikacija – kaj pravi zgodba
Zgodba pravi , da je menih Kōbō Daishi študiral ezoterični budizem na Kitajskem. Po legendi je Kūkai prvi sokushinbutsu in je še vedno živ – v globoki meditaciji – na gori Kōya. Povezava med sokushinbutsujem in svetimi gorami ostaja povezovalna nit pri postajanju živega Bude.
Carleb Carter (specialist za budistične študije) pravi, da že dolgo velja, da so gore bivališča lokalnih bogov, demonskih sil, prijaznih zmajev, celo bude in bodisatve. Tisti, ki so želeli postati sokushinbutsu, so se odpravili na te svete kraje. Tam naj bi prejeli pravo obredno znanje in se uspešno družili z njihovimi božanstvi – pri tem pa celo postali božanstva.

Strog in mučen proces priprav na samomumifikacijo
To je vrsta obreda ki traja najmanj 3000 dni. Pravila so zelo stroga. Gre za počasno samouničevanje, večletno mučenje v obliki stradanja.
Razdeljen je na več faz.
- Faza številka ena: To je faza čiščenja: Menih sme jesti samo lubje borove iglice, semena in oreščke. Ob tem pa večkrat na dan izvaja naporne fizične vaje, da izgubi kar največ telesne maščobe. Ta faza traja 1000 dni. Je fizično zelo napotna in boleča. Namen je osredotočenje uma in duha.
- Faza številka dva – menih počasi zmanjšuje količino zaužite hrane, Jesti sme le lubje in korenine borovcev. V tej fazi nastopi tudi počasno zastrupljanje s posebnim čajem. čaj je narejen iz soka drevesa Uruši. čaj povzroči hude trebušne krče, bruhanje in slabosti. Pripravek iz Uruši drevesa je strupen in se sicer uporablja za lakiranje skled. Je neke vrste smola (polimer). drevo je znano tudi pod imenom japonski drevo laka. Sok lubja vsebuje strupene in abrazivne kemikalije. V tem primeru pa služi za odstranjevanje zajedavcev, ki bi lahko kasneje povzroči razpadanje telesa. Ko je telo očiščeno, menih preneha z vnosom tekočine v telo. Namen te faze je, izguba vse tekočine v telesu. Telo postane dehidrirano, krčijo se vsi organi.
- Faza številka tri je zaključna faza. Meniha zaprejo v kamnito grobnico. To ni velika razkošna grobnica. Je majhen prostor, v katerem je gibanje nemogoče. Za dovod zraka ima cevko. Edina naloga k jo še ima je ta, da enkrat dnevno pozvoni, Tako ostali vedo, da je še živ.
Ko se zvonček ne oglasi več, je nastopila smrt.
Grobnica se nato zapre. Čez 1000 menihi odprejo grobnico in preverijo kako je stekla mumifikacija. .Mumificirani duhovniki so medtem dosegli stopnjo vzvišenosti enakovredno Budi. Do danes so identificirali 24 živih Bud.
Mnogim samomumifikacija ne uspe
Obred so sicer zakonsko prepovedali v 19 stoletju. Vendar se ponekod še vedno izvaja.
Ni znano, da bi se tega postopka samomumifikacije lotile tudi ženske. Ženskam večino zgodovine ni bil dovoljen vstop v številne svete prostore, Vključno z vrhom svetih gora. Danes so se pravila spremenila in na Japonskem je v različnih budističnih sektah več duhovnic.

Če proces samomumifikacije ne uspe
Ni jasno, koliko sokushinbutsujev je obstajalo skozi zgodovino. Samomumifikacija je postopek, pri katerem ni bilo mogoče vedeti ali uspe ali ne. Nekaterim menihom samomumifikacija ni uspela. Njihova neohranjena telesa so bila prepuščena razpadu in gnitju.

Največ samomumificiranih
Največ sokushinbutsujev – mumij (13 od 21) je v prefekturi Yamagata, raztresenih po templjih okoli gore Yudano, ki je del svetega Dewa Sanzana, skupaj z gorama Haguro in Gassan.
Čeprav se njihova praksa morda zdi nepredstavljivo ekstremna, sokushinbutsu obstaja kot del širšega verskega okvira, ki vključuje druga asketska dejanja, ki zahtevajo fizični napor in vzdržljivost.
Danes se lahko še vedno udeležite asketskih dejanj – kot so hoja po ognju, plezanje po lestvi z meči bosi in vzdržljivost v mrazu – kot laik na festivalih, v templjih ali na svetih mestih. Podobne prakse obstajajo tudi v taoizmu in budizmu in so se se izvajale v Indiji.
Najstarejše truplo (mumija) je staro 550 let in naj bi izviralo iz približno 14. stoletja.
Bryanta Rousseauja v New York Timesu iz leta 2016 piše:
Neprijeten prizor in močan smrad mesa, ki razpada v tropski vročini, nam lahko da lekcije o pomembnih budističnih načelih, kot sta nenavezanost na telo in minljivost vsega … Ritual velja za močan način učenja nesebičnosti.
Pripravila AK
Vir: imapkyudai.net, unsplash.com