Sladkorna bolezen – kaj je in kako jo zdravimo
Sladkorna bolezen, strokovno imenovana diabetes mellitus, spada med tiste bolezni, ki jih sprva ne opaziš, a te lahko z leti močno zaznamujejo. Ne glede na tip gre v jedru za isto motnjo: glukoza se kopiči v krvi, ker ne uspe priti tja, kamor bi morala, v celice, kjer bi postala gorivo za telo. Ta prenos običajno omogoča inzulin, hormon, ki nastaja v trebušni slinavki. Če ga je premalo ali če telo nanj ne odgovori pravilno, se sladkor začne nalagati tam, kjer nima kaj iskati, v krvnem obtoku.
Ste vedeli?
- V Sloveniji sladkorna bolezen ni več bolezen posameznikov, ampak nekaj, kar postaja del vsakdana marsikatere družine. Številke rastejo iz leta v leto. Kar je bilo nekoč domena starejših, danes vedno pogosteje doleti tudi otroke, kar ne vznemiri le zdravnikov, ampak tudi starše, učitelje in širšo skupnost.
Vzrok ni en sam, temveč kombinacija dveh ključnih težav. Po eni strani trebušna slinavka ne izloča dovolj inzulina, po drugi pa telesna tkiva nanj ne reagirajo več ustrezno. Tako glukoza ostaja v krvi, kjer povzroča postopno škodo. Sprva so na udaru drobne žile v očeh in ledvicah, kasneje pa lahko bolezen pripelje do ateroskleroze, ki ogroža srce, možgane in okončine. Brez nadzora lahko nastopijo zapleti, kot so infarkt, možganska kap ali amputacija.
Zato ni pretirano reči, da je redno spremljanje krvnega sladkorja nujna osnova za obvladovanje bolezni.
Sladkorna bolezen in njeni simptomi
Sladkorna bolezen je žal precej zahrbtna. Tako zelo dolgo ne povzroča prav nobenih težav. Značilni znaki sladkorne bolezni so:
- huda žeja,
- obilno pitje,
- suha usta,
- obilno odvajanje urina,
- odvajanje ponoči,
- nenamerno hujšanje,
- suha in dražeča koža,
- glivične okužbe kože,
- meglen vid.
Pri pojavu teh simptomov je potreben nujen obisk pri zdravniku.
Tipi sladkornih bolezni
Sladkorna bolezen se najbolj pogosto pojavi v dveh različicah. Tip 1 običajno nastopi zgodaj, pogosto že v otroštvu ali najstniških letih. Gre za primer, ko trebušna slinavka preneha proizvajati inzulin, ker so beta celice trajno okvarjene. Ker telo brez tega hormona ne more več uravnavati krvnega sladkorja, je bolnik odtlej popolnoma odvisen od injekcij inzulina. Telo ga namreč samo ne zmore več ustvariti.
Povsem druga zgodba je tip 2, ki prizadene večino bolnikov. Ta se razvija počasi, pogosto neopazno. Telo še proizvaja inzulin, a celice nanj ne odgovarjajo več, kot bi morale, poleg tega pa se sčasoma zmanjša tudi njegova tvorba. Krvni sladkor ostaja previsok, težava pa tiho napreduje, dokler ne pride do očitnih zapletov.
Sladkorna bolezen pa obstaja še v tretji obliki, ki se imenuje nosečniška sladkorna bolezen.
Kako diagnosticiramo sladkorno bolezen?
Sladkorno bolezen lahko odkrijemo z enostavno laboratorijsko preiskavo. Če je sladkor na tešče višji od 7 mmol/l, ali če čez dan preseže 11 mmol/l, je diagnoza jasna. Kljub preprostosti testa ostaja presenetljivo veliko ljudi brez potrjene bolezni in s tem tudi brez zdravljenja. Prav zato ima zgodnje odkrivanje izjemen pomen, saj v nasprotnem primeru bolezen pogosto napreduje tiho, dokler ne povzroči resnih zapletov.
Bolj so ogrožene tiste osebe,
- ki imajo v sorodstvu že primere sladkorne bolezni,
- ki imajo večji obseg pasu,
- ki imajo povečane vrednosti maščob,
- ki imajo zvišan krvni tlak,
- ki so doživele srčni infarkt ali možgansko kap,
- ki so stare nad 45 let,
- ki so telesno nedejavne,
- …
Sladkorna bolezen in njeni zapleti
Če sladkorna bolezen traja dlje časa brez nadzora, začne puščati sledi tam, kjer jih najmanj pričakuješ. Žile v očeh in ledvicah, pa tudi živčevje, so še posebej občutljivi. Ko pride do poškodb, se lahko razvijejo težave z vidom, motnje prekrvavitve v nogah, v skrajnem primeru celo odpoved ledvic ali amputacija. In krivec ni vedno samo sladkor v krvi. Pogosto svojo vlogo odigrajo tudi višji krvni tlak in maščobe, ki tiho slabijo ožilje in povečujejo tveganje za zaplete.
Kaj lahko storite sami?
Sladkorni bolezni se ni vedno mogoče povsem izogniti, a njen pojav lahko občutno odložimo, če pravočasno poskrbimo za zdrav način življenja. To ne pomeni nič radikalnega, dovolj je redno gibanje, uravnotežena prehrana, pozornost na glikemični indeks živil in telesna teža, ki ostaja v mejah normale.
Pri tem ima telesna aktivnost posebno vlogo. Gibanje namreč ne le kuri energijo, ampak zmanjšuje raven sladkorja, posnema učinek inzulina in izboljšuje odzivnost celic. Koristi imajo največje tiste vadbe, ki vključujejo več mišičnih skupin hkrati. Povsem dovolj so že hoja, plavanje, kolesarjenje ali nordijska hoja, pomembno je, da se premikaš in to počneš redno.
Kaj lahko stori zdravnik?
Ko nekdo izve, da ima sladkorno bolezen, ni dovolj, da samo dobi recept in nekaj osnovnih navodil. Pomembno je, da razume, kaj se dogaja v njegovem telesu. Pri tem ključno vlogo pogosto odigra medicinska sestra, ki v ambulanti bolniku predstavi osnove bolezni, pojasni, kaj pomeni živeti z njo, in svetuje, kako jo čim bolje obvladovati. Dobrodošlo je tudi, da družina stopi zraven, saj je podpora doma pogosto tisto, kar loči uspešno obvladovanje od zmede in zanemarjanja.
Pri mnogih, zlasti tistih s tipom 2, se da na začetku bolezen obvladovati brez zdravil. A če se sladkor dolgo ne uravnava, pride do točke, ko so tablete ali injekcije nujne. Obstajajo različne skupine zdravil, vsaka deluje nekoliko drugače. Sulfonilsečnine pomagajo, da telo izloča več inzulina, medtem ko metformin zmanjša sproščanje glukoze iz jeter. Pogosto gre za kombinacijo več zdravil, saj ima vsaka skupina svoj učinek. Če sčasoma nič več ne zaleže, postanejo inzulinske injekcije neizogibne.
A cilj ni le, da številke na merilniku sladkorja ostanejo v mejah. Glavni cilj je, da se preprečijo zapleti, ki jih dolgotrajno visoke vrednosti prinesejo. Zato so pomembni redni pregledi, spremljanje in prilagajanje terapije, kadar je to potrebno.
Pripravila: Monika Mrše
Vir: Zdravstveni dom Ljubljana, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Društvo za pomoč pri obvladovanju sladkorne bolezni, Med.over.net, Delo zdravje, Diabetes.si
