Strokovnjaki opozarjajo: »Bodite previdni na sprehodih v naravi, nekatere gobe so lahko usodne za vašega psa«
Gobe so zapletena, a tudi ena izmed najljubših sestavin v mnogih kuhinjah. Čeprav so užitne vrste gob pogosta sestavina številnih jedi in rastejo divje po dvoriščih, vrtovih in parkih, pogosto slišimo zgodbe o tragičnih posledicah njihovega uživanja. Zato se mnogi upravičeno sprašujejo: ali lahko psi jedo gobe? Odgovor, tako kot pri ljudeh, je odvisen od vrste, pravijo strokovnjaki Ameriškega kinološkega kluba.
Večina lastnikov bo panična, če njihov pes med sprehodom v naravi poje divjo gobo, kar je v resnici pravilen instinkt. Čeprav nekateri verjamejo, da psi lahko prepoznajo strupene gobe po vonju, veterinarji in mikologi potrjujejo, da to ni res, ter da so zastrupitve s strupenimi gobami pri psih verjetno podcenjen vzrok smrtonosnih primerov. Najboljše, kar lahko lastnik stori v takšni situaciji, je, da takoj pokliče veterinarja ali center za nujno pomoč.
Težava pri divjih gobah je v tem, da jih je težko ločiti na strupene in nenevarne. Čeprav le majhen del znanih vrst povzroča zastrupitve, so prav te lahko usodne. Zato veterinarji priporočajo, da se vsaka divja goba obravnava kot potencialno strupena. Situacijo dodatno otežuje dejstvo, da nekatere posebej nevarne vrste, kot so Amanita phalloides (zelena mušnica – smrtonosna), ali gobe iz rodu Inocybe, dišijo po ribah, kar je psom lahko še posebej privlačno. Ker se zmotijo tudi izkušeni gobarji, strokovnjaki svetujejo, naj lastniki nikoli sami ne poskušajo določiti vrste gobe, temveč psa nemudoma odpeljejo k veterinarju.
Najbolj znane strupene vrste, ki povzročajo največ težav, so: zelena mušnica (smrtonosna pupavka), smrtonosna galerina, okrašena mušnica, rdeča mušnica, lažni mrazovec ter določene vrste rodov Inocybe in Clitocybe. Vsaka vsebuje različne toksine in povzroča različne simptome. Mušnice denimo proizvajajo amanitine, ki povzročijo hude prebavne težave, nato navidezno izboljšanje stanja, sledita odpoved jeter in poškodba ledvic, pogosto pa nastopi smrt. Druge vrste povzročijo tresavico, zaspanost, nestabilno hojo ali krče. Nekatere privedejo do povečanega slinjenja, solzenja oči in driske, medtem ko lažni mrazovec največkrat povzroči močno bruhanje, ki pa redkeje konča usodno.
Simptomi zastrupitve lahko vključujejo bruhanje, drisko, pretirano slinjenje, slabost, zaspanost, izgubo ravnotežja, krče, zlatenico, bolečine v trebuhu in celo komo ter smrt. Na resnost vplivajo tudi druge bolezni psa ali kombinacija zaužitih snovi. Če lastnik lahko prinese vzorec gobe, je najbolje, da ga dostavi veterinarju, saj to pomaga pri odločitvi o zdravljenju. Veterinar lahko povzroči bruhanje, da zdravila za nevtralizacijo toksinov in lajša simptome. V nekaterih primerih psi zapadejo v stanje podobno spancu, a se ob nadzoru lahko opomorejo.
Ko gre za kupljene gobe, kot so šampinjoni ali portobello, so te načeloma varne za pse. Težava pa je, ker jih ljudje redko pripravljajo brez maščobe, začimb ali sestavin, kot sta čebula in česen, ki so lahko škodljivi. Ker gobe za pse niso nujne v prehrani, je varneje ponuditi kakšno bolj zdravo poslastico, na primer korenje ali krhelj jabolka, kot pa tvegati z gobami.
(nd; Foto: Shutterstock)
