Študenti iskreno o načrtih po študiju – “Samo da preživim”

Ko se študenti vpisujejo na fakultete, jih večina spremlja s podobno miselnostjo: “Samo da diplomiram, potem se zares začne.” Toda koliko “vredno” naj bi bilo to izhodišče? Kolikšno plačo pričakujejo bodoči študenti, ko bodo čez nekaj let stopili na trg dela? In koliko sploh razmišljajo o tem?

Odgovori brucev so različni, a skupni imenovalec ostaja: negotovost. Z dodatkom upanja. In kančkom realnosti.

Študenti in študij kot priložnost ali kot začetek kompromisov?

Če je bila včasih diploma skoraj zagotovilo za “normalno življenje”, danes marsikateri mladi v to ni več prepričan. Trg dela se je spremenil, pogoji prav tako, službe niso več varne postojanke, ampak pogosto projekti z rokom uporabe.

Za portal N1 Slovenija so povedali:

“Ne vem, mogoče 1.500 evrov,” pravi eden izmed bodočih študentov, malo zadržano. Tako, kot bi se že vnaprej opravičeval, če je njegova številka previsoka ali prenizka.

“Minimalno, nič posebnega,” pravi drug bruc, ki se odpravlja na ekonomsko fakulteto. “Ni neki zelo perspektivni faks, tako da ne moreš niti več pričakovati.”

To ni cinizem. To je realnost. In spoznanje, da tudi tisti, ki izberejo “varne” študijske poti, ne vidijo več obljub nekdanjih generacij.

Za mnoge še preveč oddaljena tema

Presenetljivo velik delež mladih sploh nima jasne predstave, kaj pričakuje po koncu študija. Ker jih nihče ne vpraša. Ker o tem ne govorimo dovolj. Ali pa ker je vprašanje tako prepojeno z negotovostjo, da ga raje odložijo.

“Tega pa niti ne pričakujem, niti se ne razmišljam o tem, ker ne vem še, v katero službo bi se usmerila,” pravi ena izmed bodočih študentk. “Računam na to, da najdem nekaj, kar mi bo všeč, in potem grem naprej.”

Sliši se naivno? Morda. A je tudi zdravo. Včasih je edina logična izbira najprej iskati smisel, šele potem številke.

Plača kot nekaj, kar naj bi raslo – če že ne zagotavljalo varnosti

Drugi gledajo na plačo postopno. V prvi službi ne pričakujejo veliko, a pričakujejo možnost rasti. Kar se v zadnjih letih pogosto izkaže za lažno upanje.

“Ja, najprej nižjo, potem pa višjo, recimo 1.500 evrov in še nekaj,” pove ena izmed sogovornic. “Odvisno, kam grem – mogoče se zaposlim, mogoče imam svoje podjetje. Upamo na najboljše.”

Upanje ostaja. A upanje brez sistema, ki bi to rast omogočal, hitro postane utrujenost. In to se že kaže pri generaciji Z.

Študenti, ki samo želijo preživeti

Na koncu najdemo tudi tiste, ki nimajo visokih ambicij. Ki nimajo ne številk ne ciljev, samo željo po dostojnem življenju. In že ta želja zveni kot luksuz.

“Ne vem, sploh se ne razmišljam o tem,” pove peti bruc. “S kakšno plačo pa bi bil zadovoljen? S takšno, da preživim. 2.000 evrov.”

Za marsikoga se to morda sliši veliko. A v kontekstu najemnin, prehrane, prevoza, zavarovanj in vsakdanjega ritma je 2.000 evrov prej osnova kot razkošje.

Realnost, ki se šele razkriva

Čeprav se mladi danes odločajo za študij v svetu, ki se hitro spreminja, so njihova pričakovanja v jedru zelo človeška. Hočejo priložnost. Smer. Občutek, da njihov trud nekaj šteje.

A v državi, kjer so začetne plače pogosto nizke, pogoji dela negotovi, najemnine pa presegajo realne možnosti študentskega proračuna se poraja vprašanje: je študij še vedno investicija? Ali je postal izključno osebni izziv?

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

Napisal: K. J.

Vir: Facebook N1 Slovenija